<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba Pdp 346/2020

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2020:PDP.346.2020
Evidenčna številka:VDS00041337
Datum odločbe:17.09.2020
Senat:mag. Aleksandra Hočevar Vinski (preds.), Jelka Zorman Bogunovič (poroč.), Valerija Nahtigal Čurman
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog

Jedro

Odpuščanje delavcev je bila posledica zmanjšanja naročil prevozov. Tožena stranka je v spornem obdobju odpustila 17 delavcev. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno ugotovilo, da potrebe tožene stranke po tožnikovem delu dejansko ni bilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo:

- primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 29. 3. 2019, ki mu jo je dne 4. 4. 2019 podala tožena stranka, nezakonita in se v celoti odpravi oz. razveljavi ter se vzpostavi takšno stanje, kot je bilo pred njeno izdajo; da tožniku delovno razmerje in pogodba o zaposlitvi z dne 25. 10. 2017 pri toženi stranki z iztekom trideset dnevnega odpovednega roka ni prenehala ter še naprej traja do odločitve sodišča prve stopnje z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja, in ga je tožena stranka dolžna za čas od izteka odpovednega roka dalje do odločitve sodišča prve stopnje prijaviti v vsa ustrezna zavarovanja; da je tožena stranka dolžna tožniku za celoten čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od izteka odpovednega roka do odločitve sodišča prve stopnje, priznati delovno dobo z vpisom v matično evidenco pri ZPIZ, obračunati bruto plačo, mu plačati davke in prispevke od tako obračunane plače in nato izplačati neto plačo, tako kot če bi delal, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsake zamude z mesečnim izplačilom plače od 18. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo; da mu je tožena stranka dolžna obračunati bruto znesek denarnega povračila v višini 10.786,80 EUR, od tega zneska obračunati in plačati prispevke za socialno varnost in odvesti akontacijo dohodnine in izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od odločitve sodišča prve stopnje dalje do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo ter da mu plača stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne od poteka paricijskega roka dalje, do plačila, v 8 dneh, pod izvršbo (točka I izreka);

- in podredni tožbeni zahtevek, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 29. 3. 2019, ki mu jo je dne 4. 4. 2019 podala tožena stranka nezakonita, in se v celoti odpravi oz. razveljavi ter se vzpostavi takšno stanje, kot je bilo pred izdajo navedene odpovedi; da tožniku delovno razmerje in pogodba o zaposlitvi z dne 25. 10. 2017 pri toženi stranki z iztekom trideset dnevnega odpovednega roka ne preneha ter še naprej traja do odločitve sodišča prve stopnje z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja, in ga je tožena stranka dolžna za čas od izteka odpovednega roka dalje do odločitve sodišča prve stopnje prijaviti v vsa ustrezna zavarovanja; da je tožena stranka dolžna tožniku za celoten čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od izteka odpovednega roka do odločitve sodišča prve stopnje, razen za obdobje zaposlitve pri novem delodajalcu, priznati delovno dobo z vpisom v matično evidenco pri ZPIZ, obračunati bruto plačo, mu plačati davke in prispevke od tako obračunane plače in nato izplačati neto plačo, tako kot če bi delal, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsake zamude z mesečnim izplačilom plače od 18. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo; da je tožniku dolžna izplačati za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja vse zapadle bruto zneske razlik med plačami, ki bi jih prejemal pri toženi stranki, ter plačami, ki jih prejema pri sedanjem delodajalcu, in sicer za obdobje od 5. 5. 2019 do 31. 1. 2020 (pravilno 30. 4. 2020) v višini 11.889,08 EUR bruto ter mu po odvodu obveznih prispevkov in davkov izplačati znesek v višini 7.609,44 EUR neto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne razlike med plačami dalje, in sicer od zneskov 707,64 EUR, 387,19 EUR, 788,81 EUR, 548,23 EUR, 688,44 EUR, 743,19 EUR, 688,44 EUR, 618,99 EUR, 821,42 EUR, 607,87 EUR in 1.009,22 EUR od vsakega 18. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca, vse v roku 8 dni; da je dolžna tožniku obračunati bruto znesek denarnega povračila v višini 10.786,80 EUR, od tega zneska obračunati in plačati prispevke za socialno varnost in odvesti akontacijo dohodnine in mu izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od odločitve sodišča prve stopnje dalje do plačila, v roku 8 dni, v istem roku pa mu je dolžna povrniti tudi stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne od poteka paricijskega roka dalje, do plačila (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožnik in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi in tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži povrnitev tožnikovih stroškov tega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da izpodbijana sodba sploh nima razlogov, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki 339. člena ZPP. Sodišče namreč ni navedlo odločilnih razlogov, na podlagi katerih je ugotovilo, da je redna odpoved z dne 29. 3. 2019 zakonita. Poleg tega je arbitrarno, samovoljno in pomanjkljivo ugotovilo dejansko stanje, kar je nedopustno. Popolnoma je prezrlo podredni tožbeni zahtevek, v zvezi z vprašanjem o obstoju dogovora o višini plač 70,00 EUR na uro, kar tožnik vtožuje kot razliko za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. O zahtevku je odločilo le delno in sicer le za obdobje do 31. 1. 2020, tako da o delu tožbenega zahtevka sploh ni odločilo. Storilo je tudi kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je zavrnilo dokaze o bistvenem dejstvu, izvedba teh pa bi lahko za tožnika pomenila uspeh v sporu. Zaključki sodišča so v celoti iztrgani iz konteksta tožnikove trditvene podlage. Potreba po tožnikovem delu je še vedno obstajala in ni nikoli prenehala. Tožnik je vseskozi opozarjal na napake in nedoslednosti v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj se je tožena stranka v obrazložitvi sklicevala na domnevno zmanjšanje voženj na popolnoma drugi relaciji (v A.). Opozarja, da ne gre zgolj za napačno poimenovanje, kot je toženi stranki nekritično sledilo sodišče prve stopnje, ampak za navedbo odpovednega razloga, ki dejansko ni bil podan, saj do zmanjšanja števila prevozov na tej relaciji sploh ni prišlo. Tožnik opozarja na sodbo in sklep VS RS opr. št. VIII Ips 150/2016 z dne 10. 01. 2017, po kateri je nedopustno, da delodajalec šele v sodnem postopku prvič konkretno obrazloži poslovni razlog. Podobno je ugotovljeno tudi v sodbi VDSS opr. št. Pdp 1162/2015 z dne 14. 4. 2016. Nadalje sodišče tudi ni ugotavljalo, ali je dejanska potreba po delu tožnika sploh obstajala ali ne, ampak je ugotavljajo le, ali se je zaradi domnevnega zmanjšanja naročil med B. in C. zmanjšalo poslovanje tožene stranke, saj je bil C. njen naročnik. Nedopustno in pavšalno je sklepanje sodišča prve stopnje, da se je potreba po tožnikovem delu zmanjšala, zgolj zaradi zmanjšanja proizvodnje avtomobilov. Sodišče se tudi ni opredelilo do dejstva, da je tožena stranka zlorabila institut odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj je v obdobju od 1. 1. 2019 do 7. 10. 2019 zaposlila šest novih voznikov, prav tako pa se tudi ni opredelilo do listine, iz katere to izhaja. Nedopusten je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni potrdil svojih tožbenih navedb, saj je sodni tolmač neustrezno in pomanjkljivo prevajal njegovo izpoved in tudi vprašanja. Poudarja še, da je bil tožnik, ki je bil prvič zaslišan na sodišču v tujini, pod pritiskom. V zvezi z listinami, ki jih je predložila tožena stranka, navaja, da iz njih jasno izhaja, da je bila toženka o zmanjšanju naročil obveščena šele po podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Opozarja pa tudi na nedoslednosti sodišča prve stopnje, ki ni podalo razlogov v zvezi z vprašanjem, zakaj oziroma kako je izkazana komunikacija med B. in družbo C.. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo nepopolno oziroma napačno, napačno je uporabilo materialno pravo, iz vsega navedenega pa izhaja protispisnost, saj je sodišče v razlogih sodbe listinam pripisalo drugačno vsebino, kot jo imajo sicer odločilna dejstva. Posledično pa je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo. Navaja, da kršitvi po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena, nista podani s tem, ko je sodišče ugotovilo zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ampak gre le za nestrinjanje tožnika z odločitvijo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je tudi obrazložilo, zakaj je izvedbo določenih predlaganih dokazov zavrnilo. Tožnik je postavil primarni in podredni zahtevek, in v obeh zahteva ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v podrednem pa še plačilo razlike med plačo pri novem delodajalcu in plačo, ki bi jo prejemal pri toženi stranki. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, je pravilno zavrnilo tako tožnikov primarni tožbeni zahtevek, kot tudi podredni zahtevek, pri čemer je pomotoma navedlo datum 31. 1. 2020, saj je v nadaljevanju zavrnilo tudi zahtevek za razliko v plači za mesece februar, marec in april 2020. Navaja, da tožnik ni uveljavljal kršitve določb ZPP do konca naroka za glavno obravnavo, potem ko je sodišče zavrnilo izvedbo ostalih predlaganih dokazov. Sama navedba relacije proti A. ne more vplivati na zakonitost odpovednega razloga, saj je do upada naročil prevozov dejansko prišlo in s tem do zmanjšanja števila dnevnih prevozov, kar je toženo stranko prisililo v racionalizacijo poslovanja. Tožena stranka je podala odpoved več voznikom. Zadeva VIII Ips 150/2016, na katero se sklicuje tožnik v pritožbi, ni primerljiva z obravnavano zadevo, saj v njej odpovedni razlog sploh ni bil konkretiziran. Odpovedni razlog ni drugačen od dejansko obstoječega. Sodišče je na podlagi REK obrazcev pravilno ugotovilo, da se je skupno število zaposlenih voznikov zmanjšalo za 17 v prvih desetih mesecih leta 2018. V točki 4 obrazložitve je jasno navedlo, katere dokaze je upoštevalo in na podlagi katerih je ugotovilo, da poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi obstaja. Tožnik ni predložil dokazov o svojih navedbah, da so pravi razlog za odpoved neke zamere med njim in direktorjem. Tolmač je prevajal korektno, iz zapisnika o naroku dne 22. 5. 2020 pa ne izhaja, da bi tožeča stranka prevajanje grajala. Iz zapisnikov tudi izhaja, da so bile vse priče in tožnik zaslišane s tolmačem za srbski jezik, tako da so vse izpovedovale v istem jeziku.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi ne s pritožbo zatrjevanih kršitev po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnik v pritožbi navaja, da obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih in okoliščinah, kar sta kršitvi po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Absolutna bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso podani razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Sodba sodišča prve stopnje pa vsebuje jasne razloge o odločilnih dejstvih, zaradi katerih je sodišče utemeljeno ugotovilo, da je redna odpoved z dne 29. 3. 2019 zakonita. Odločitev se da preizkusiti in je logična in razumljiva celota. Absolutna bistvena kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je vselej podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. V izpodbijani sodbi o odločilnih dejstvih ni takega nasprotja, prav tako pa sodišče listinam tudi ni pripisalo drugačne vsebine in jih je pravilno interpretiralo.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so pritožbene navedbe v zvezi s tema dvema očitanima kršitvama podane povsem pavšalno, edina konkretna navedba v zvezi s prvo očitano absolutno bistveno kršitvijo, ki jo je podal tožnik v pritožbi, je, da je ta kršitev podana že s tem, da je sodišče ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Očitno je, da se tožeča stranka z odločitvijo sodišča prve stopnje ne strinja, vendar pa zgolj zaradi tega absolutna bistvena kršitev ni podana.

9. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je vselej podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Pritožbeno sodišče tudi v zvezi s to očitano kršitvijo ugotavlja, da je uveljavljana zgolj pavšalno. Sodišče prve stopnje je v točki 3 obrazložitve natančno navedlo in jasno obrazložilo razloge, zakaj ni zaslišalo vseh predlaganih prič. Ker so bila določena s strani tožnika zatrjevana dejstva ugotovljena že z zaslišanjem drugih prič, ali že z vpogledom v predložene listine, je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da je zaslišanje ostalih prič nepotrebno. Ker tožnik v vlogah ni navedel, za kakšne osebne razloge naj bi pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi šlo, sodišče upravičeno ni izvajalo dokazov v zvezi s tem.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožniku, ki je bil pri njej zaposlen na delovnem mestu voznik tovornega vozila, utemeljeno in po zakonsko določenem postopku iz poslovnega razloga odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

11. Zavrnilo je tožnikove trditve, da je bil poslovni razlog le navidezen. Ugotovilo je, da je bilo v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga res napačno zapisano, da 12 voznikov opravlja delo na prevozih oziroma dostavah blaga za avtomobilsko industrijo v A., kamor je tudi opravljala prevoze, vendar pa se ta relacija ni nanašala na tožnikovo delo, ker je tožnik dejansko prevoze opravljal na liniji E. in F.. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je šlo za pomoto v zapisu držav, in da je prišlo dejansko do zmanjšanja števila dnevnih prevoznih linij na drugih relacijah (F., E.). Tožniku s pogodbo o zaposlitvi ni bila točno določena relacija, na kateri opravlja prevoze, ampak mu je bila na splošno določena vožnja po Sloveniji in tujini. Glede na to, da je sodišče prve stopnje v točki 8 obrazložitve natančno, jasno in pravilno obrazložilo razloge, zaradi katerih je štelo, da je z zapisom relacije za A. v tožniku podani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga prišlo le do pomote pri zapisu relacije, so neutemeljene pritožbene navedbe v zvezi s tem.

12. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je poslovni razlog za odpoved tožnikove pogodbe o zaposlitvi dejansko obstajal. Družba C. je bila pri toženi stranki največji naročnik prevozov. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe v točkah 9 in 10 izhaja, da so se naročila te družbe samo na liniji za F. pri toženi stranki dejansko od februarja 2019 do aprila 2019 prepolovila, podobno pa je bilo tudi z drugimi relacijami. Iz tega razloga je tožena stranka zmanjšala vozni park in odpustila nekaj delavcev in tako je prodala tudi vozilo, ki ga je pol leta vozil tožnik. Odpuščanje delavcev je bila posledica zmanjšanja naročil prevozov, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tako na podlagi listinske dokumentacije, ki jo je v spis vložila tožena stranka (preglednice števila dnevnih prevozov, kontna kartica za mesec junij 2019, pisna izjava direktorja družbe C., REK-1 obrazca za meseca februar in november 2019), kot tudi na podlagi izpovedi direktorja tožene stranke ter prič G.G. in H.H.. Tožena stranka je v obdobju od februarja do novembra 2019 odpustila 17 delavcev. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno ugotovilo, da potrebe tožene stranke po tožnikovem delu dejansko ni bilo.

13. Iz točke 12 obrazložitve izpodbijane sodbe izhajajo razlogi o zaposlitvah novih delavcev pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je tožena stranka s postopki za zaposlitev tujcev, ki trajajo dlje časa, začela pred upadom naročil s strani družbe C., da je na tak način zaposlila dva delavca, od katerih je enemu delovno razmerje prenehalo v mesecu aprilu, da je za enega delavca umaknila zahtevek za izdajo delovnega dovoljenja v mesecu aprilu in da je dva delavca zaposlila pet oziroma šest mesecev po tožniku podani odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi, saj iz pravilne dokazne ocene sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi tožena stranka v tožnikovem primeru zlorabila institut odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

14. Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 22. 5. 2020 (l. št. 222 - 232) ne izhaja, da se tožnik ni strinjal oziroma da ni razumel prevoda postavljenega tolmača, zato pritožbeno sodišče pritožbenih navedb s tem v zvezi ni upoštevalo.

15. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da iz listin, ki jih je predložila tožena stranka, izhaja, da je bila o zmanjšanju naročil obveščena šele po podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Iz izjave direktorja družbe C. D.D. izhaja, da so že marca na podlagi dopisa naročnika z dne 11. 3. 2019 obvestili toženo stranko o zmanjšanju naročil prevozov.

16. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zaradi tega je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 89, 89/1, 89/1-1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
07.01.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQyNzk1