VDSS Sodba Pdp 315/2020

Jedro

Sodišče se je v zadostni meri ukvarjalo z dogodki, ki so vodili do spornih izjav in pravilno ugotovilo, da ti izjavi nimata vsebine pisnega sporazuma o prenehanju delovnega razmerja, kot je določena v 81. členu ZDR-1. Pravilno je tudi stališče, da mora biti sporazum zapisan v enovitem aktu, jasno mora biti izražena volja obeh strank, da delovno razmerje delavcu preneha in kdaj mu preneha, kar pa iz korespondence med strankama ni razvidno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 7. 5. 2019, ampak je trajalo do 19. 7. 2019. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku vzpostaviti delovno razmerje za vtoževani čas ter mu v ustrezno evidenco vpisati delovno dobo za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, vse v roku 8 dni (I. točka izreka); da je dolžna tožniku v roku 8 dni za mesec maj 2019 izplačati neto znesek plače v višini 168,42 EUR in na ta znesek obračunati pripadajoče davke in prispevke, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2019 dalje do plačila (II. točka izreka); da je dolžna tožniku v roku 8 dni za mesec junij 2019 obračunati bruto plačo v višini 886,63 EUR in dodatek za delovno dobo v višini 110,82 EUR bruto, po odvodu pripadajočih davkov in prispevkov pa mu izplačati ustrezen neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2019 dalje do plačila (III. točka izreka); da je dolžna tožniku v roku 8 dni za mesec julij 2019 obračunati bruto plačo v višini 578,23 EUR in dodatek za delovno dobo v višini 72,27 EUR bruto ter mu po odvodu pripadajočih davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2019 dalje do plačila (IV. točka izreka); da je dolžna tožniku v roku 8 izplačati plačati sorazmerni del regresa za letni dopust 2019 v višini 146,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 7. 2019 dalje do plačila (V. točka izreka) in mu v roku 8 izplačati nadomestilo za neizkoriščen letni dopust v višini 468,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 6. 2019 dalje do plačila (VI. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek v delu, kjer tožeča stranka zahteva:

- za mesec april 2019 obračun od bruto zneska premalo izplačanih plač, odvod obveznih davkov in prispevkov in izplačilo neto zenska v višini 1.109,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.5.2019 dalje,

- za mesec maj 2019 v delu, kjer tožnik zahteva plačilo plače v višini 425,00 EUR neto, obračun davkov in prispevkov na ta znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.7.2019 dalje,

- več ali drugače za mesec junij 2019, kot je bilo tožniku prisojeno v III. točki izreka, to je plačilo konkretno določenih neto zneskov plače in dodatka za delovno dobo,

- več ali drugače za mesec julij 2019 kot je bilo tožniku prisojeno v IV. točki izreka, to je plačilo konkretno določenih neto zneskov plače in dodatka za delovno dobo.

- izplačilo sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2019 v znesku 297,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.6.2019 dalje in plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 146,31 EUR od 30.6.2019 do 1.7.2019,

- izplačilo nadomestila za neizkoriščen letni dopust v višini 41,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.6.2019 dalje do plačila (VII. točka izreka).

Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 408,82 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje (VIII. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje pred spremenjeni senat, odločitev o pritožbenih stroških pa pridrži za končno odločbo, podrejeno pa, da sodbo v točkah III, IV, VI in VIII spremeni skladno z obrazložitvijo pritožbe, tožniku naloži v plačilo pritožbene stroške tožene stranke v roku 8 dni, po tem pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je sodišče prve stopnje prezrlo dokaze in indice, ki jasno kažejo drugačno ravnanje strank dne 7. 5. 2019 in pomen njihove izjavljene volje. Zato obrazložitev sodbe v ključnem delu tega spora ni skladna z določbo 8. člena ZPP. Dokazna ocena ni le zmotna, ampak temelji na nepopolno in nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju, sodišče pa je v presojo vzelo le tista dejstva in dokaze, ki so se skladali s končnim zaključkom o neobstoju sporazuma o prenehanju delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je kršilo načelo kontradiktornosti in toženčevo ustavno pravico po 22. členu Ustave, ker ni obrazložilo, zakaj ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Izrecno se ni ukvarjalo z dogodki, ki so vodili do dne 7. 5. 2019 podanih izjav. Pogodba o zaposlitvi preneha s pisnim sporazumom in s soglasno jasno izjavo obeh strank, zakon pa vsebine izjave ne določa. V obravnavanem primeru je bila izjava obeh strank dana prek informacijskega sistema in vanj vnesena pisno jasna. Zabeleženo je bilo, kdo je kaj izjavil, zato je bila tožnikova volja izražena jasno in nedvoumno. Tako je bistveno za veljavnost sporazuma, da sta obe izjavi vsebinsko skladni in da je izpolnjena predpisana oblika, zato na veljavnost sporazuma ne vpliva dejstvo, da si je tožnik kasneje premislil. Tožena stranka je tožniku posredovala elektronsko sporočilo, podpisano z varnim elektronskim podpisom, v katerem je predlagala prenehanje delovnega razmerja, na kar je tožnik odgovoril, da se strinja. Pomembno je tudi dejstvo, da je bil tožnik od 8. 5. 2019 v bolniškem staležu, tožena stranka pa s tem ni bila seznanjena. Tožniku je bilo vse od 7. 5. 2019 jasno, da je prenehal z delovnim razmerjem pri toženi stranki, saj je podal pisno izjavo preko sistema A. in razdolžil dodeljeno mu vozilo. Tožnikovo kasnejše ravnanje, ko je šel na bolniško in dne 17. 5. 2019 poslal pisno odpoved, je lahko posledica njegovega zavedanja, da je pri svoji odločitvi storil napako. Tožnik tudi naknadno pri toženi stranki ni podpisal še pisnega sporazuma, ki so ga pripravili po standardnem postopku. To pa ne more biti ključno za presojo, da tak sporazum ni bil dogovorjen. Sodišče se ni opredelilo do tega, da tožnika po 7. 5. 2019 ni bilo več na delo, da delodajalca ni niti enkrat poklical in da je 17. 5. 2019 poslal redno odpoved. Sodišče prve stopnje pa je popolnoma neutemeljeno uporabilo določbo 118. člena ZDR-1, saj o sodni razvezi ni mogoče govoriti, ker nobena izmed strank sodne razveze ni zahtevala. V obravnavanem primeru je namreč popolnoma jasno, da je delovno razmerje na dan podaje tožnikove odpovedi 17. 5. 2019 še obstajalo. Gre za pravno učinkovito dejanje, zato je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 118. člena ZDR-1. Po pritožbenem stališču je neutemeljen tudi zahtevek iz naslova nadomestila za neizrabljeni letni dopust. Zmotna je namreč presoja sodišča, da naj bi tožena stranka z nezakonito odjavo tožniku onemogočila izrabo dopusta zaradi nepredvidljivih okoliščin. Opozarja na ustaljeno sodno prakso, po kateri je delavec ob prenehanju delovnega razmerja upravičen do denarnega nadomestila le, če dopusta ni mogel izrabiti iz objektivnih okoliščin, da torej svoje pravice ni mogel izvršiti in ni mogel predvideti vzroka, zaradi katerega letnega dopusta ni mogel koristiti. Ker je delovno razmerje tožniku prenehalo po njegovi volji, bodisi na podlagi sporazuma oziroma njegove odpovedi, ni upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust. Napačna pa je tudi odločitev po višini, saj je tožnikova osnovna plača znašala 810,00 EUR, sodišče pa je zmotno, mimo določb Zakona o minimalni plači kot osnovno plačo določilo minimalno plačo v višini 886,63 EUR. To je tudi v nasprotju s trditveno podlago tožnika, saj je sodišče v osnovo za izračun nadomestila štelo še dodatek za delovno dobo, stimulacije in dnevnice. Ker tožnik od 7. 5. 2019 dalje ni bil na delu, mu ne pripada nadomestilo plače, saj delovno razmerje ni neka socialna kategorija. Če delavec ne opravlja svoje temeljne obveznosti torej dela, mu delodajalec ni dolžan izplačati plače. Prav tako pa se tudi ne strinja z višino mesečnega nadomestila, ki presega po pogodbi o zaposlitvi dogovorjen znesek osnovne plače. Navaja, da je bil tožniku sorazmerni del regresa za letni dopust izplačan dne 28. 6. 2019. Sodišče tudi ni upoštevalo odločb VSRS v zadevah VIII Ips 226/2017 in VIII Ips 21/2018 in odločilo o obveznosti odvajanja davkov in prispevkov ter o obračunu in izplačilu bruto plače, kar sodi v upravno in ne v sodno pristojnost, zato je potrebno sodbo v tem delu razveljaviti in tožbo zavreči. Napačna pa je tudi odločitev o stroških postopka, saj je sodišče neutemeljeno kot denarni zahtevek upoštevalo le izplačilo razlike v plači za mesec april 2019 in ne tudi reparacijskega zahtevka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi v pritožbi zatrjevane kršitve po prvem odstavku 339. člena v zvezi z 8. členom ZPP ne. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, čeprav delno iz drugih razlogov, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

5. Pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi z očitanimi kršitvami po prvem odstavku 339. člena v zvezi z 8. členom ZPP ter kršitvijo 22. člena Ustave Republike Slovenije so pavšalne. V pritožbi ni navedeno, katere dokaze je sodišče prve stopnje brez obrazložitve zavrnilo. V točki 3 obrazložitve sodbe je navedlo, da ni postavilo izvedenca ekonomske stroke, saj za odločitev o višini pripadajoče plače niso bila potrebna znanja, s katerimi sodišče ne bi razpolagalo. Po stališču pritožbenega sodišča je takšna obrazložitev ustrezna. Prav tako toženi stranki ni bila kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, s katerim je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse predlagane dokaze, razen že navedenega dokaza po postavitvi izvedenca ekonomske stroke, ki ga je predlagal tožnik, zavrnitev tega dokaza pa je ustrezno obrazložilo.

6. Sodišče se je v zadostni meri ukvarjalo z dogodki, ki so vodili do dne 7. 5. 2019 podanih izjav in pravilno ugotovilo, da ti izjavi nimata vsebine pisnega sporazuma o prenehanju delovnega razmerja, kot je določena v 81. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji). Pravilno je tudi stališče, da mora biti sporazum zapisan v enovitem aktu, jasno mora biti izražena volja obeh strank, da delovno razmerje delavcu preneha in kdaj mu preneha, kar pa iz korespondence med strankama ni razvidno. Iz sporočila tožene stranke ne izhaja, da tožniku predlaga sporazumno prenehanje delovnega razmerja in tudi ne, kdo je sporočilo poslal, saj je bilo poslano pod nazivom KD. To, da tožnik v času "korespondence" s toženo stranko ni imel v mislih sporazumnega prenehanja delovnega razmerja in da tega ni imela v mislih tožena stranka, potrjuje tudi ravnanje tožene stranke, ki je želela s tožnikom, po njegovi vrnitvi z vožnje, podpisati sporazum o prenehanju delovnega razmerja in pa ravnanje tožnika, ki tega ni želel podpisati, ker da bo sam dal odpoved.

7. Tožnik bi bil, če mu tožena stranka ne bi nezakonito odpovedala pogodbe o zaposlitvi, od 8. 5. 2019 v bolniškem staležu (priloga pod A6), kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Dejstvo, da tožnik tožene stranke o tem ni obvestil, za obravnavani spor ni bistveno. Neobveščanje delodajalca bi bila lahko kršitev delovne obveznosti, vendar pa tožnik pri toženi stranki ni bil več v delovnem razmerju. Zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi.

8. Pravilno pa opozarja pritožba, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno uporabilo določbo 118. člena ZDR-1 in sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi z 19. 7. 2019. Tožnik s postavljenim tožbenim zahtevkom ni zahteval sodne razveze pogodbe o zaposlitvi niti smiselno, ampak je zahteval, da mu pogodba o zaposlitvi preneha na podlagi njegove odpovedi, zato sodna razveza tudi ni potrebna. Kljub napačni uporabi materialnega prava v tem delu, pa je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožniku priznalo delovno razmerje do 19. 7. 2019, torej do dneva, ko se je iztekel 60 dnevni odpovedni rok po tožnikovi redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 5. 2019, pravilna.

9. Tožniku delovno razmerje dne 7. 5. 2019 ni prenehalo po njegovi volji, ampak mu je prenehalo nezakonito po volji tožene stranke in tožnik pripadajočega letnega dopusta ni mogel izrabiti. Sodišče prve stopnje je tako tožniku pravilno dosodilo denarno nadomestilo za neizrabljen del sorazmernega dela dopusta za leto 2019, kar je ustrezno obrazložilo v točkah 27 in 28 obrazložitve sodbe. Tožniku je za 11,5 dni neizkoriščenega letnega dopusta pravilno dosodilo 468,74 EUR nadomestil z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila.

10. Sodišče je glede vtoževanih zneskov nadomestila plače za meseca junij in julij 2019 pravilno ugotovilo, da tožena stranka zahtevkoma v postavljenih višinama in 12,5 % dodatku za delovno dobo ni specificirano ugovarjala, saj je trdila le, da tožniku plača za čas od 7. 5. 2019 ne pripada, ker tožnik ni delal. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je minimalna plača za leto 2019 znašala 886,63 EUR bruto, poleg tega pa tožniku pripada tudi dodatek za delovno dobo. Upoštevalo je tudi, da je tožena stranka tožniku poleg minimalne plače obračunavala tudi dodatek za delovno dobo v višini 12,5 %. V točki 13 je sodišče pravilno obrazložilo, zakaj tožniku zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pripada nadomestilo plače, zato so pritožbene navedbe v zvezi s tem, da delovno razmerje ni "neka socialna kategorija" najmanj neumestne in seveda neutemeljene. Tožnik pri toženi stranki zaradi njenega nezakonitega ravnanja ni več delal, zato mu je tožena stranka dolžna vzpostaviti takšno premoženjsko stanje, kot bi ga v tem obdobju imel, če bi lahko delal.

11. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tudi odločbi VS RS v zadevah VIII Ips 226/2017 in VIII Ips 21/2018 in pojasnilo, da ti dve zadevi nista primerljivi z obravnavano zadevo. V teh zadevah ni bila predmet spora bruto plača delavca, kot v obravnavani, ampak odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka. Pravilno je stališče, da navedeni zadevi nista uporabljivi pri odločanju o plači, ki delavcu pripada za čas delovnega razmerja, saj je glede na davčno zakonodajo nesporno, da se od plače plačujejo davki in prispevki. Skladno s 5. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji) delovno sodišče odloči o višini bruto plače, ki pripada delavcu, ne pa tudi o višini davkov in prispevkov, kar je stvar davčnih postopkov in Finančne uprave RS. Plača je nesporno pravica iz delovnega razmerja in ne predstavlja le neto zneska, ampak celotni znesek, ki ga mora za delavca izplačati delodajalec, zato je odločitev sodišča tudi v tem delu pravilna.

12. Neutemeljene so pritožbene navedbe v zvezi z dosojenim zneskom regresa za letni dopust, saj je sodišče v točki 24 na vse te navedbe, ki jih je tožena stranka podala v postopku in jih ponavlja v pritožbi, že odgovorilo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja. Tožniku namreč dosojeni znesek razlike med dne 28. 6. 2019 prejetim zneskom in glede na na trajanje delovnega razmerja do 19. 7. 2019 pripadajočim zneskom pripada skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

13. Pravilna pa je tudi odločitev o stroških postopka. Vsi zneski, ki jih je tožena stranka dolžna izplačati tožniku zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, so posledica nezakonitosti odpovedi in gre za reparacijo tožnika. Zato je sodišče prve stopnje pravilno kot denarni zahtevek upoštevalo le razliko v plači za mesec april 2019, torej mesec pred podano nezakonito odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

14. Pritožba tožene stranke je neutemeljena, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zaradi tega jo je skladno z določbo 353. člena ZPP zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in 154. členu ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške.

Datum zadnje spremembe:

28.12.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 586/2017
• VDSS Sodba in sklep Pdp 2/2017
• VDSS Sodba Pdp 60/2021