VDSS Sodba Pdp 487/2020

Jedro

Sodišče prve stopnje je o odškodninski odgovornosti pravilno odločalo ob upoštevanju prvega odstavka 182. člena ZDR, ki je veljal v spornem obdobju in ki določa, da je delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, to škodo dolžan povrniti. Presojalo je, ali so za nastanek odškodninske obveznosti toženca podane sledeče predpostavke: protipravno ravnanje delavca, škoda, ki nastane delodajalcu, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo ter odškodninska odgovornost delavca najmanj v obliki hude malomarnosti. Ob presoji, da že prva navedena predpostavka (protipravno ravnanje delavca) ni podana, je zahtevek za plačilo odškodnine utemeljeno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna plačati stroške v višini 279,99 EUR v roku 15 dni, pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 17154/2016, s katerim je bilo tožencu naloženo plačilo 5.313,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 1. 2013 do plačila in stroškov izvršilnega postopka 186,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 3. 2016 do plačila, razveljavilo in zahtevek zavrnilo (točka I izreka). Odločilo je, da je dolžna tožnica tožencu povrniti stroške postopka v višini 1.234,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila (točka II izreka) in da svoje stroške postopka krije sama (točka III izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica. Navaja, da je sodišče prve stopnje v novem sojenju zaslišalo pričo A.A., ki ni verodostojna. Pri presoji toženčevega ravnanja ni bistveno, kakšna je bila praksa pri predhodniku tožnice. Priča A.A. je izpovedala, da poslovanja, kot je bilo v času toženca, ni pričakovati v večjih trgovinah in da takšnega poslovanja danes ni. Toženec tožnici ni posredoval podatkov, da bi izterjala neplačane obveznosti od dolžnikov. Imel je vpliv na odpis blaga. Odpisano blago bi moral odpeljati na sedež tožnice. Nihče mu ni dovolil, da ga odpelje k sebi. Nemogoče je, da bi bil odpis blaga tako visok. Toženec ni polagal gotovine. Tožnica je dokazala protipravno ravnanje toženca in ostale elemente njegove odškodninske odgovornosti. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevku ugodi, oziroma da jo podredno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženec na pritožbo odgovarja. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa za odločitev bistvena dejstva, pri čemer je upoštevalo izpoved toženca, priče A.A. in izvedensko mnenje sodne izvedenke B.B. iz kazenskega postopka, ter sprejelo zakonito odločitev, da zahtevek tožnice ni utemeljen. Tožnica neutemeljeno oporeka dokazni oceni sodišča prve stopnje. Toženec ni imel vpliva na odpis blaga, blago je odpisovala inventurna komisija. Del blaga je odpeljal k sebi, ker so bila takšna navodila toženke oziroma računovodje. Ni ravnal protipravno. Tožnici niti ni nastala nobena škoda, tožnica škode niti ni konkretizirano zatrjevala. Toženec pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, 26/99 in nadalj.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je o odškodninski odgovornosti pravilno odločalo ob upoštevanju prvega odstavka 182. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ki je veljal v spornem obdobju in ki določa, da je delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, to škodo dolžan povrniti. Presojalo je, ali so za nastanek odškodninske obveznosti toženca podane sledeče predpostavke: protipravno ravnanje delavca, škoda, ki nastane delodajalcu, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo ter odškodninska odgovornost delavca najmanj v obliki hude malomarnosti. Ob presoji, da že prva navedena predpostavka (protipravno ravnanje delavca) ni podana, je zahtevek za plačilo odškodnine utemeljeno zavrnilo.

7. Dejstva glede zatrjevanega protipravnega ravnanja toženca je sodišče prve stopnje ugotovilo predvsem iz skladnih izpovedi toženca in priče A.A., ki jima je verjelo. Dokazno oceno je v izpodbijani sodbi podrobno utemeljilo (točka 14 obrazložitve) in ji pritožbeno sodišče pritrjuje; sodišče prve stopnje je odločilo, katera dejstva šteje za dokazana, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka, kot mu nalaga 8. člen ZPP. Tožnica v pritožbi določene dele izpovedi priče A.A. jemlje iz konteksta in navaja, da ni potrdila toženčeve izpovedi, kar ne drži. Tako toženec kot priča A.A. sta izpovedala o načinu poslovanja v trgovini tožnice - v ravnanju toženca, ki je bilo v skladu z običajnim načinom poslovanja, ni protipravnosti, kot je ni v ravnanju ob inventuri, v okviru katere je blago odpisala inventurna komisija (ne toženec), toženec pa je blago odpeljal po navodilih. Gotovino je polagal, kot je sodišče prve stopnje ugotovilo iz ocene izvedenskega mnenja sodne izvedenke B.B. iz kazenskega postopka - dejstva, da je bil manko pokrit z drugimi načini plačila. Morebitno nepolaganje gotovine niti ni ravnanje, ki bi privedlo do škode, za katero tožnica uveljavlja odškodnino.

8. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo o pritožbenih stroških. Tožnica sama krije svoje stroške, ker s pritožbo ni uspela, tožencu pa je dolžna na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP plačati za pravdo potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP), in sicer za odgovor na pritožbo 375 točk po Odvetniški tarifi (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.), kar skupaj z materialnimi stroški in davkom na dodano vrednost znaša 279,99 EUR.

Datum zadnje spremembe:

28.12.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 542/2010
• VDSS sodba Pdp 676/2016
• VDSS sodba Pdp 2/2010