VDSS Sklep Pdp 391/2020

Jedro

Zmotna je presoja sodišča prve stopnje, da so v predmetni zadevi podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neutemeljeno pričakovati, da bo tožnici omogočil zagovor. Pravica do zagovora v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi (iz razloga nesposobnosti, iz krivdnega razloga, izredne odpovedi) je realizacija pravice do obrambe, s čimer se delavcu zagotavlja možnost sodelovanja in lahko tudi vplivanja na potek in rezultat odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Take okoliščine je treba razlagati restriktivno, saj gre za izjemo, dokazno breme glede njihovega obstoja pa je na delodajalcu. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje kot take okoliščine štelo, da je tožnica že oktobra (pred odpovedjo) povedala toženi stranki, da je ne bo več na delo, in se na pozive tožene stranke tudi po zaključku bolniškega staleža ni več oglašala in ni prišla na delo. Navedene okoliščine, ki pravzaprav pomenijo razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, po ugotovitvi pritožbenega sodišča niso tiste, zaradi katerih toženi stranki ne bi bilo treba omogočiti zagovora tožnici. Obstoj odpovednega razloga in prepričanje tožene stranke, da zagovor, tudi če bi bil opravljen, njene odločitve ne bi mogel spremeniti, ne opravičuje opustitve zagovora. Ker je tožena stranka štela, da je bil tožničin izostanek neupravičen (kar izhaja iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi), bi tožnica lahko na morebitnem zagovoru pojasnila razloge za svoj izostanek, lahko pa bi se tedaj razjasnili tudi razlogi za opustitev sporočila (dejanski stan odpovednega razloga vsebuje tudi ugotovitev, ali je delavec mogel sporočiti razlog za odsotnost) ter okoliščine in interesi na njeni strani v zvezi z nadaljevanjem delovnega razmerja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reparacijo in reintegracijo (I. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške tega delovnega spora (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo (njen izpodbijani del) zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava vlaga pritožbo tožnica. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe, tako da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da je tožena stranka ravnala v nasprotju z določbami ZDR-1 v zvezi s postopkom pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Graja stališče sodišča prve stopnje, da ji tožena stranka ni bila dolžna zagotoviti zagovora. Pove, da jo je tožena stranka sicer vabila na zagovor, vendar ji ni omogočila primernega roka za pripravo, poleg tega je vabilo z dne 25. 11. 2019 na zagovor 28. 11. 2019 prejela šele 5. 12. 2019. Navaja, da je tožbo vložila zaradi onemogočenja zagovora in je odpoved že zato nezakonita. Zatrjuje zmotno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi s tem, da naj bi tožnica vabilo, poslano po elektronski pošti, videla istega dne. Meni, da za tak zaključek sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage, ampak se je sklicevalo zgolj na to, da naj bi bilo splošno znano, da mladi pogosto uporabljajo elektronske medije. Sklicuje se na svojo izpoved, da elektronske pošte ni vsakodnevno pregledovala. Dalje navaja, da elektronskega naslova nikoli ni posredovala toženi stranki za medsebojno komunikacijo, ki tudi ni potekala po tej poti. Nasprotuje tudi zaključku o izogibanju sprejemanja poštnih pošiljk, saj je vse pošiljke, ki so ji bile posredovane na dejanski naslov bivanja, s katerim je bila tožena stranka seznanjena, prejemala in prevzemala. Navaja, da se na pozive na delo res ni odzivala, vendar je pošto sprejemala, zato ni bilo razloga, da ji vabilo na zagovor ne bi bilo vročeno tako, da bi imela dovolj časa za pripravo zagovora. Nasprotuje tudi zaključkom sodišča prve stopnje glede neprihoda na delo. Po njenem mnenju to, da se ni želela zglasiti na delo, še ne pomeni avtomatično, da se tudi ni bila pripravljena udeležiti zagovora oziroma da ji tega tožena stranka ni bila dolžna omogočiti. Meni, da ji je bila tožena stranka dolžna omogočiti zagovor, glede katerega je izpovedala, da bi se ga udeležila. Po njenem mnenju je tudi tožena stranka štela, da je zagovor potreben, zato jo je na zagovor vabila in ga nenazadnje tudi izvedla. Glede na navedeno meni, da je izpodbijana izredna odpoved nezakonita zaradi kršitve pravice do zagovora, ki je bil v njeni odsotnosti izveden, še preden je prejela vabilo na zagovor. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici iz razloga po 4. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. – ZDR-1). Ugotovilo je obstoj utemeljenega razloga za izredno odpoved, saj tožnice po 18. 11. 2019 pet dni zaporedoma ni bilo na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestila tožene stranke, čeprav bi to lahko storila. Zavzelo je stališče, da tožena stranka tožnice ni bila dolžna pred podano odpovedjo pisno seznaniti z očitanimi kršitvami ter ji omogočiti zagovor, ker so podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor. Poleg tega je štelo, da je bil tožnici omogočen zagovor, saj je bila nanj pravilno vabljena oziroma je bila seznanjena z datumom zagovora.

7. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo drugega odstavka 85. člena ZDR-1, ki določa, da mora pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delodajalec delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami oziroma z očitanim razlogom nesposobnosti in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Pisna seznanitev se lahko opravi tudi po elektronski poti na elektronski naslov delavca, ki ga zagotavlja in uporabo nalaga delodajalec.

8. Zmotna je presoja sodišča prve stopnje, da so v predmetni zadevi podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neutemeljeno pričakovati, da bo tožnici omogočil zagovor. Pravica do zagovora v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi (iz razloga nesposobnosti, iz krivdnega razloga, izredne odpovedi) je realizacija pravice do obrambe, s čimer se delavcu zagotavlja možnost sodelovanja in lahko tudi vplivanja na potek in rezultat odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Take okoliščine je treba razlagati restriktivno, saj gre za izjemo, dokazno breme glede njihovega obstoja pa je na delodajalcu. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje kot take okoliščine štelo, da je tožnica že oktobra (pred odpovedjo) povedala toženi stranki, da je ne bo več na delo, in se na pozive tožene stranke tudi po zaključku bolniškega staleža ni več oglašala in ni prišla na delo. Navedene okoliščine, ki pravzaprav pomenijo razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, po ugotovitvi pritožbenega sodišča niso tiste, zaradi katerih toženi stranki ne bi bilo treba omogočiti zagovora tožnici. Obstoj odpovednega razloga in prepričanje tožene stranke, da zagovor, tudi če bi bil opravljen, njene odločitve ne bi mogel spremeniti, ne opravičuje opustitve zagovora. Ker je tožena stranka štela, da je bil tožničin izostanek neupravičen (kar izhaja iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi), bi tožnica lahko na morebitnem zagovoru pojasnila razloge za svoj izostanek, lahko pa bi se tedaj razjasnili tudi razlogi za opustitev sporočila (dejanski stan odpovednega razloga vsebuje tudi ugotovitev, ali je delavec mogel sporočiti razlog za odsotnost) ter okoliščine in interesi na njeni strani v zvezi z nadaljevanjem delovnega razmerja. Splošno sklicevanje sodišča prve stopnje na domnevni obstoj sodne prakse in teorije, da zagovor ni potreben v primeru kršitve iz 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, je zmotno, saj iz odločb Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 7/2011, VIII Ips 86/2016 in VIII Ips 227/2016 ter pritožbenega sodišča Pdp 1452/2014, Pdp 583/2016 in Pdp 293/2016 izhaja prav nasprotno. Tudi če je bila tožena stranka prepričana, da je tožnica izostala z dela neupravičeno in se tudi po pozivih ni vrnila na delo, to samo po sebi ni upravičen razlog za opustitev vabila na zagovor. Dejstvo, da je tožnica vrnila delovno obleko ob izročitvi bolniškega lista ter da je še pred storitvijo očitane kršitve dejala, da je ne bo več na delo, tudi ne pomeni, da se je tožnica na ta način odpovedala pravici do zagovora. Prepričanje delodajalca, da je kršitev storjena in bi bil zagovor sam sebi namen, na to pravico ne more in ne sme vplivati. Stališče, da tožnica s svojim zagovorom ne bi mogla doseči drugačne odločitve delodajalca, temelji na zmotni predpostavki, da za opustitev pravice do zagovora zadošča že samo dejstvo kršitve. Tudi prepričanje delodajalca, da se delavec zagovora ne bo udeležil, ni utemeljen razlog, zaradi katerega delodajalec delavcu ni dolžan omogočiti zagovora. Glede na navedeno je zmotno materialnopravno stališče, da so v zadevi obstajale okoliščine, da tožena stranka tožnici ni bila dolžna omogočiti zagovora.

9. Sodišče prve stopnje je tako pravilno presojalo, ali je bila tožnica seznanjena z očitki in terminom zagovora. Vendar pa je pri tem zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Za ugotovitev o pravilni vročitvi 25. 11. 2019 po pošti poslanega pisanja tožene stranke s pisno obdolžitvijo in vabilom na zagovor 28. 11. 2019 ni bistveno, ali je tožnica pred tem sprejemala drugo pošto tožene stranke (pozive na delo). Glede na dejstvo, da je med strankama nesporno, da je bilo tožnici navedeno pisanje vročeno 5. 12. 2019, na odločitev ne vpliva niti dejstvo, da je tožnica dejansko prebivala na drugem naslovu od navedenega v pogodbi o zaposlitvi. Materialnopravno zmotna je ugotovitev, da tožnica ni redno dvigovala pošte, kar pomeni, da se je vročitvi izogibala. Ni odločilno, kdaj bi se lahko seznanila s pisno obdolžitvijo in vabilom na zagovor, pač pa, kdaj ji je bilo pisanje pravilno vročeno oziroma kdaj se je dejansko seznanila z njim. Tožnica je imela po prejemu obvestila, da jo na pošti čaka pošiljka, določen 15-dnevni rok za njen prevzem in je pošto lahko prevzela kadarkoli znotraj tega roka. Ni ji mogoče očitati, da je s tem, ko je pošiljko prevzela šele 5. 12. 2019, kar je znotraj tega roka, zlorabljala svoje pravice v postopku odpovedi oziroma se izogibala vročitvi pisanja (prim. s sodbo pritožbenega sodišča Pdp 795/2018). Tožena stranka bi morala poskrbeti, da bi bila pošiljka s pisno obdolžitvijo in vabilom na zagovor glede na trajanje roka za prevzem pošiljke tožnici vročena pravočasno skladno z določbo drugega odstavka 85. člena ZDR-1.

10. Glede na to, da tožnici nista bila pravilno in pravočasno vročena pisna obdolžitev in vabilo na zagovor, bi morala tožena stranka dokazati, da je bila tožnica pravočasno dejansko seznanjena z navedenim pisanjem. To je sicer zatrjevala z navedbami o tem, da je pisanje tožnici 25. 11. 2019 poslala to tudi po elektronski pošti na njen (zasebni) elektronski naslov ter da je tožnica v času, ko je bila na delovnem mestu, večkrat dnevno pogledala elektronsko pošto. V izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje sicer ugotavlja, da je prepričano, da je tožnica navedeno elektronsko sporočilo prebrala, vendar je pri tem spregledalo določbo drugega odstavka 85. člena ZDR-1, da se pisna seznanitev lahko opravi tudi po elektronski poti, vendar le na elektronski naslov delavca, ki ga zagotavlja in uporabo nalaga delodajalec. Le v takem primeru bi zadostoval zgolj dokaz o tem, da je bila elektronska pošta poslana in toženi stranki ne bi bilo treba dokazovati tudi njenega prejema s strani tožnice. Zmotno je bilo uporabljeno pravilo o dokaznem bremenu, saj je sodišče prve stopnje ugotovitev o tem, da je tožnica elektronsko sporočilo prebrala istega dne, kot ji je bilo poslano, oprlo na svojo dokazno oceno tožničine izpovedi, ki naj ne bi bila prepričljiva, ter glede na splošno znano dejstvo, da mladi ljudje elektronske medije uporabljajo dnevno. Poudariti je treba, da je tožena stranka tista, ki mora dokazati, da se je tožnica dejansko seznanila s pisno obdolžitvijo in vabilom na zagovor ter kdaj.

11. Zaradi zmotnih materialnopravnih stališč sodišče prve stopnje ni ugotovilo vseh pravno pomembnih dejstev za odločitev o zakonitosti izpodbijane izredne odpovedi, zato je bilo treba sodbo v izpodbijanem delu razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotoviti bo moralo, ali je za vročanje vabila na zagovor in pisne obdolžitve po elektronski poti podan pogoj iz drugega odstavka 85. člena ZDR-1 oziroma ali se je tožnica dejansko seznanila s tem sporočilom pravočasno glede na datum zagovora 28. 11. 2019. Nato bo moralo na podlagi tako ugotovljenih odločilnih dejstev in ob upoštevanju ustaljene sodne prakse presoditi, ali je bil tožnici omogočen zagovor, ter nato glede na ugotovitve o tem odločiti o vsebinski utemeljenosti odpovedi (obstoj zatrjevanega odpovednega razloga in pogoj iz prvega odstavka 109. členu ZDR-1) oziroma v primeru ugotovitve nezakonitosti odpovedi o reparaciji.

12. Po določbi prvega odstavka 355. člena ZPP sme pritožbeno sodišče v primeru, če ugotovi, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, pa glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, sodbo sodišča prve stopnje s sklepom razveljaviti in zadevo vrniti istemu sodišču prve stopnje v novo sojenje. V predmetnem primeru ocenjuje, da bo dopolnitev postopka pred sodiščem prve stopnje hitrejša in bolj ekonomična za stranke, saj imata bivališče oziroma sedež na območju zunanjega oddelka sodišča prve stopnje. Razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje tudi ne bo bistveno podaljšala trajanja sodnega postopka, ki bo postopek zgolj dopolnilo, temveč ravno nasprotno ‒ postopek bi se podaljšal zaradi izvajanja dokaznega postopka pred pritožbenim sodiščem. Glede na to z razveljavitvijo in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ne bo kršena pravica strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Poleg tega bi pritožbeno sodišče v nasprotnem primeru prevzelo vlogo sodišča prve stopnje, kar ni namen določbe 354. člena ZPP, saj bi bila s tem strankam odvzeta ustavna pravica do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje. V predmetni zadevi, ko si nasproti stojita dve ustavni pravici, in sicer pravica do sojenja v razumnem roku, ki je določena v 23. členu Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I in nasl.), in pravica do pritožbe iz 25. člena URS, je treba dati prednost pravici do pritožbe.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

PRAVNI POUK:

Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Datum zadnje spremembe:

28.12.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 403/2015
• VDSS sodba Pdp 849/2012
• VDSS sodba in sklep Pdp 583/2016