VDSS Sodba Pdp 439/2020

Jedro

Toženka je tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi zmanjšanega obsega dela na delovnem mestu tehnična podpora, ki ga je zasedal tožnik; toženka je sprejela odločitev o racionalizaciji poslovanja in nepotrebnosti dela na delovnem mestu tehnična podpora. Tako opredeljen razlog za odpoved ustreza opredelitvi poslovnega razloga v 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 3. 2019, poziv na delo in izplačilo plače z davki in prispevki za čas od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo (točka I izreka). Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo, razen zoper odločitev o pravdnih stroških toženke, se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejstva glede števila delavcev toženke. Opustilo je preiskovalno načelo. Iz javno dostopnih evidenc je razvidno, da se je število delavcev toženke v letih od 2013 do 2019 povečevalo. Toženka je izgubo v poslovanju v letu 2019 prikazovala zaradi vložene tožbe tožnika. Tožnik tovrstnih navedb ni podal med postopkom pred sodiščem prve stopnje, saj so bili rezultati poslovanja za leto 2019 objavljeni junija 2020. Toženka bi lahko strošek tehnične podpore prevalila na stranke. Tožnika je obvestila o prostem delovnem mestu serviser. Po prijavi ga ni izbrala, pri čemer je kot odločilno štela, da nima vozniškega izpita, kar ne drži. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede za odločitev bistvenih dejstev je popolno in pravilno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

5. Toženka je tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 3. 2019 zaradi zmanjšanega obsega dela na delovnem mestu tehnična podpora, ki ga je zasedal tožnik; toženka je sprejela odločitev o racionalizaciji poslovanja in nepotrebnosti dela na delovnem mestu tehnična podpora. Tako opredeljen razlog za odpoved ustreza opredelitvi poslovnega razloga v 1. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), pri čemer pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je toženka njegov obstoj dokazala.

6. O upadu poslovanja v letu 2018 in izgubi v začetku leta 2019 sta pred sodiščem prve stopnje izpovedala zakonita zastopnika toženke, njuna izpoved je potrjena z vsebino predloženih listin in ji je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo. Dejstvu izgube tožnik v pritožbi ne oporeka oziroma mu sam pritrjuje (navaja le, da je izguba prikazana zaradi vložene tožbe, kar pa ne more držati, ker je toženka poslovala z izgubo že v mesecih pred podajo odpovedi). V pritožbi neutemeljeno nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje o številu delavcev toženke in opozarja na vsebino javno dostopnih evidenc. Tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje navedb s tem v zvezi ni podal, ugotovitev sodišča prve stopnje pa je razumeti predvsem v številu delovnih mest toženke, ki so se v letih zmanjševala. Tako poslovanje toženke kot število delavcev toženke samo po sebi za presojo odpovedi ni bistveno. Bistveno je, da se je obseg dela na delovnem mestu tehnična podpora zmanjšal, oziroma da je to delo postalo nepotrebno. To dejstvo je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno, pri čemer iz nobenega izvedenega dokaza ne izhaja drugače. Pritožbene navedbe, da bi toženka namesto odločitve o podaji odpovedi strošek tehnične podpore lahko prevalila na stranke, se nanašajo na način poslovanja delodajalca in njegove poslovne odločitve, katerih smotrnosti pa sodišče ne more presojati v okviru spora o zakonitosti odpovedi iz poslovnega razloga.

7. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na po podaji odpovedi objavljeno prosto delovno mesto serviser, tožnikovi prijavi na to delovno mesto in razlogih za neizbiro, niso povezane s presojo zakonitosti odpovedi in se pritožbeno sodišče zaradi nebistvenosti do njih ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

8. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

28.12.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba in sklep Pdp 671/2008
• VDSS sodba Pdp 531/2011
• VDSS sodba Pdp 135/2010