<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba Pdp 229/2020

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2020:PDP.229.2020
Evidenčna številka:VDS00040610
Datum odločbe:17.09.2020
Senat:Jelka Zorman Bogunović (preds.), Valerija Nahtigal Čurman (poroč.), mag. Aleksandra Hočevar Vinski
Področje:DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
Institut:premestitev javnega uslužbenca - imenovanje v naziv - aneks k pogodbi o zaposlitvi

Jedro

V skladu s prvim odstavkom 150. člena ZJU se premestitev zaradi delovnih potreb opravi s sklepom o premestitvi, če javni uslužbenec s premestitvijo ne soglaša. Sklep o premestitvi zaradi delovnih potreb v okviru istega organa izda predstojnik, v drug organ pa sporazumno predstojnika obeh organov. Navedeno sicer pomeni, da bi morala tožena stranka tožniku najprej ponuditi sklenitev aneksa k pogodbi o zaposlitvi, ter v primeru, ko bi tožnik podpis aneksa zavrnil, izdati sklep o premestitvi. Vendar pa je treba zakonitost izpodbijanega sklepa presojati v okviru zaveze, da bo tožena stranka na podlagi sklenjenega Stavkovnega sporazuma dejansko vsem zaposlenim v Policiji, na katere se nanaša stavkovni sporazum (torej izredno velikemu številu zaposlenih), izdala individualne delovno pravne akte, ne pa najprej vsakemu ponudila v podpis aneks pogodbe o zaposlitvi, saj bi šlo glede na splošno znano dejstvo, da je v Policiji zaposleno več tisoč delavcev, za nerazumno dolžnost, ki bi navsezadnje vplivala na hitrost izvedbe uvrstitve v višje plačne razrede, kar je bil glavni namen sklenjenega Stavkovnega sporazuma. Zato sklep ni nezakonit, ker tožena stranka tožniku pred izdajo sklepa o razporediti ni ponudila sklenitve aneksa, ki ni individualni delovno pravni akt.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v točkah II, III in V tako, da se glasijo:

"II. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi:

„Druga točka izreka sklepa tožene stranke št. ... z dne 14. 12. 2016 ter sklep tožene stranke št. ... z dne 6. 9. 2016 se razveljavita."

III. Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 8 dni za čas od 6. 9. 2016 do 5. 9. 2018 obračunati razliko v plači med plačo za 41. plačni razred in dejansko izplačano plačo v tem obdobju, od bruto mesečnih razlik v plači odvesti predpisane davke in prispevke ter tožniku izplačati neto razlike v plači skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 6. dne v mesecu od neto razlike v plači preteklega meseca do plačila, kar zahteva več (obračun in plačilo razlike plače od 23. 7. 2016 do 5. 9. 2016), se zavrne.

V. Vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka."

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožena stranka pa je dolžna tožniku povrniti stroške revizijskega postopka v znesku 335,98 EUR, v roku 15 dni, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom in sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sodišče prve stopnje ni stvarno pristojno za odločanje o zahtevku za razveljavitev prve točke sklepa tožene stranke št. ... z dne 14. 12. 2016 v zvezi z odločbo št. ... z dne 6. 9. 2016 ter da bo po pravnomočnosti tega sklepa zadeva v tem obsegu odstopljena Upravnemu sodišču Republike Slovenije (točka I izreka). Nadalje je razsodilo, da se druga točka izreka sklepa tožene stranke št. ... z dne 14. 12. 2016 ter sklep tožene stranke št. ... z dne 6. 9. 2016 razveljavita (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku v roku 8 dni za čas od 23. 7. 2016 do 5. 9. 2018 obračunati razliko v plači med plačo za 41. plačni razred in dejansko izplačano plačo v tem obdobju, od bruto mesečnih razlik v plači odvesti predpisane davke in prispevke ter tožniku izplačati neto razlike v plači skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 6. dne v mesecu od neto razlike v plači preteklega meseca do plačila (točka III izreka). Kar je tožnik zahteval več ali drugače - obračun in izplačilo vtoževane razlike v plači z zahtevanimi zamudnimi obrestmi za čas od 5. 9. 2018 dalje - je zavrnilo (točka IV izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške tega postopka, tožniku pa je dolžna v roku 8 dni plačati 299,87 EUR njegovih stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen in tožniku naloži plačilo pravdnih stroškov, oziroma da izpodbijani del sodbe razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da sta izpodbijana sklepa nezakonita zaradi pomanjkljive obrazložitve. Na podlagi 1. točke Stavkovnega sporazuma med Vlado RS, Policijskim sindikatom Slovenije in Sindikatom policistov Slovenije (Ur. l. RS, št. 40/16; Stavkovni sporazum) je bil podpisan Aneks št. 2 h Kolektivni pogodbi za državno upravo, uprave pravosodnih organov in uprave samoupravnih lokalnih skupnosti - tarifni del, Ur. l. RS, št. 51/16; Aneks št. 2) in sprejeta Uredba o spremembi Uredbe o notranji organizaciji, sistemizaciji delovnih mest in nazivih v organih javne uprave in o pravosodnih organih (Ur. l. RS, št. 44/16; Uredba). Tožena stranka je bila skladno s Stavkovnim sporazumom dolžna najkasneje v roku 45 dni po uveljavitvi Uredbe sprejeti akt o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest in izdati individualne delovnopravne akte. Na tej podlagi je bil sprejet Akt o spremembah in dopolnitvah aktov v notranji organizaciji, sistemizaciji delovnih mest in nazivih v Policiji št. ..., ki je pričel veljati 6. 9. 2016 (Akt o sistemizaciji) in s katerim so bile na podlagi zavez iz Stavkovnega sporazuma na posameznih delovnih mestih v 5., 6. ter 7/1 tarifnem razredu določene uvrstitve delovnih mest v višje oziroma drugačne izhodiščne plačne razrede, s tem pa so bila povezana nova poimenovanja oziroma šifre določenih delovnih mest. Rezultat navedenega je bilo preimenovanje tožnikovega delovnega mesta v višji policijski inšpektor (šifra delovnega mesta ...). Na podlagi 4., 24., 33. in 53. člena ZJU, Stavkovnega sporazuma in Akta o sistemizaciji je predstojnik policije policistom, med njimi tudi tožniku, izdal sklepe (tožniku je bil izdan prvostopni izpodbijani sklep). Z izdanimi sklepi je bila realizirana zaveza iz 1. točke Stavkovnega sporazuma, skladno s prilogo I. Sporazuma, ki določa drugačne izhodiščne plačne razrede pri posameznih delovnih mestih oziroma uradniških nazivih. Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter hkrati napačno uporabilo materialno pravo, saj je pri presoji uporabilo zgolj ZJU, zanemarilo pa dejstvo, da je bil med Vlado RS in Policijskim sindikatom Slovenije in Sindikatom policistov Slovenije, torej med socialnimi partnerji, na podlagi predhodnih pogajanj in usklajevanj podpisan Stavkovni sporazum, iz katerega v prilogi I. jasno in nedvoumno izhaja, da je pod zaporedno št. 56 določeno novo delovno mesto višji policijski inšpektor, v uradniškem nazivu višji policijski inšpektor II z 38. izhodiščnim plačnim razredom. Navedeno novo delovno mesto je posledica pisnega dogovora med toženo stranko (Vlado RS) in Policijskim sindikatom Slovenije in Sindikatom policistov Slovenije. Sodišče ni pristojno posegati v že veljavno sklenjene dogovore, prav tako ni pristojno odločati o nasprotju z jasno izraženo voljo socialnih partnerjev. Sodišče prve stopnje glede odločitve o tem, ali tožniku pripada višja plača že od 23. 7. 2016 dalje, izhaja iz tega, da je bil izdan sklep zgolj deklaratorne narave, zaradi uveljavitve I. točke Stavkovnega sporazuma ter posledične izdaje ostalih sklepov, po drugi strani pa glede premestitve tožnika navede, da sta izpodbijana sklepa že zaradi pomanjkljive obrazložitve nezakonita in da je treba spoštovati vse določbe ZJU glede premestitve. Glede tega tožena stranka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pritožba se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da sklep ni ustrezno obrazložen sklep. Ne gre za običajni primer napredovanja ali premestitve javnega uslužbenca na drugo delovno mesto, temveč za specifično situacijo, ko je razporeditev posledica sprejema veljavnega Stavkovnega sporazuma, prilogi I., Aneksu št. 2 in Uredbi o aktu o sistemizaciji. Pred učinkovanjem izpodbijanega prvostopnega sklepa, torej pred 5. 9. 2016, je tožnik zasedal delovno mesto višji policijski inšpektor - specialist (šifra delovnega mesta ...), v uradniškem nazivu V. stopnje, višji policijski inšpektor - specialist II in bil uvrščen v 39. plačni razred, izhodiščni plačni razred delovnega mesta pa je bil 35. razred, izhodiščni plačni razred naziva pa 37. plačni razred. Na podlagi 20. člena ZSPJS je bil pravilno uvrščen v 40. plačni razred. Sodišče ni obrazložilo razlogov glede uvrstitve v 41. plačni razred že od 23. 7. 2016 dalje. Pritožba se sklicuje na odločitev pritožbenega sodišča v istovrstni zadevi opr. št. Pdp 978/2017. Sodišče prve stopnje je namreč pri priznanju napredovanja izhajalo iz napačnega delovnega mesta. Višji policijski inšpektor oziroma izhodiščni razred za tožnika je 38. plačni razred, ne pa 39. Navaja, da je bila tožena stranka dolžna v 45. dneh po Stavkovnem sporazumu sprejeti Akt o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest ter izdati individualne delovno pravne akte, kar je tudi storila in s tem v celoti izpolnila zaveze iz Stavkovnega sporazuma. Priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Meni, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da izpodbijana sklepa nista obrazložena glede premestitve tožnika na novo delovno mesto. Stavkovni sporazum ne predstavlja nobenega izmed razlogov za premestitev tožnika brez njegovega soglasja oziroma zaradi delovnih potreb po 149. členu Zakona o javnih uslužbencih (ZJU). Tožena stranka ni imela utemeljenega razloga za premestitev tožnika s 6. 9. 2016 na novo delovno mesto, zato je tožnik še vedno zaposlen na delovnem mestu višji policijski inšpektor specialist II ter upravičen do plače za 41. plačni razred. Ne strinja se s stališčem pritožbe, da je napačna presoja sodišča prve stopnje o tem, da je tožnik upravičen do višje plače od 23. 7. 2016 dalje, ker je tožena stranka ravnala v skladu s Stavkovnim sporazumom in v skladu s 3. členom Aneksa št. 2 h KPDU. Iz stavkovnega sporazuma je razvidno, da naj bi do 30. 6. 2016 prišlo do sklenitve aneksa h KPDU, s katerim naj bi bile realizirane predlagane spremembe, vendar Stavkovni sporazum ne določa, da spremembe veljajo v roku 45 dni po sprejemu ali uveljavitvi aneksa. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, deloma pa je zmotno uporabilo materialno pravo.

6. O pritožbi tožene stranke pritožbeno sodišče odloča drugič. Prvič je s sodbo opr. št. Pdp 884/2018 z dne 4. 9. 2019 pritožbi ugodilo ter izpodbijani del sodbe spremenilo v točki II. in III. izreka tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev druge točke izreka sklepa tožene stranke št. ... z dne 14. 12. 2016 in sklep tožene stranke št. ... z dne 6. 9. 2016 ter za obračun razlike v plači med plačo za 41. plačni razred in dejansko izplačano plačo za čas od 23. 7. 2016 do 5. 9. 2018, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter posledično spremenilo odločitev o stroških postopka. Vrhovno sodišče RS je s sklepom opr. št. VIII Ips 69/2019 z dne 12. 5. 2020 reviziji tožnika ugodilo, razveljavilo navedeno sodbo sodišča druge stopnje ter zadevo temu sodišču vrnilo v novo sojenje.

7. Vrhovno sodišče RS je v navedenem sklepu izpostavilo naslednja stališča ter pritožbenemu sodišču dalo napotke za novo sojenje, kot sledi:

- Revizija je bila dopuščena o vprašanju, ali lahko delodajalec javnega uslužbenca premesti na novo delovno mesto le na podlagi in po postopku iz 149. in 150. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl.). Stranki in sodišči nižjih stopenj sta izhajali iz instituta premestitve, ki pa ga nista posebej materialno pravno presojali.

- V primeru, ko je delovno mesto le drugače poimenovano, brez kakršnihkoli drugih sprememb, ki bi se v zvezi z delovnim mestom nanašale tudi na organizacijske spremembe pri delodajalcu, sprememba naziva (poimenovanja) delovnega mesta ob nespremenjeni vsebini dela ne pomeni spremembe delovnega mesta in da zato tudi določba 149. člena ZJU za takšen primer ni relevantna in ne predstavlja poslovnega razloga za premestitev, vsaj ne v klasičnem pojmovanju tega razloga (tako sodba VS RS, opr. št. VIII Ips 52/2019 z dne 11. 2. 2019).

- Celo pri spremembah istega akta delodajalca lahko pride do različnih pravnih podlag za urejanje položaja delavca. Glavna vsebina Stavkovnega sporazuma se nanaša na višje vrednotenje delovnih mest policistov v V. tarifnem razredu, ki se presistemizirajo v ustrezna delovna mesta v VI. tarifnem razredu s premestitvijo policistov, ki morajo pridobiti višjo izobrazbo; v takšnih primerih bi lahko govorili o premestitvi. Ob takšnih pravnih izhodiščih je pri premeščanju javnega uslužbenca s sklepom delodajalca treba upoštevati zakonske podlage oziroma določbe ZJU o premestitvi, vendar se je treba vprašati tudi, ali gre v konkretnih okoliščinah, ki jih je treba ugotoviti, upoštevajoč relevantne zakonske določbe, sploh za primer (klasične) premestitve.

- V tej zadevi je treba odgovoriti na vprašanje, ali je pri presoji treba upoštevati določbe ZJU o premestitvi na novo (v smislu drugo) delovno mesto (in je bil izpodbijani sklep izdan v skladu s to zakonsko podlago) ali pa te določbe niso pomembne, ker je morda prišlo do drugačnih podlag.

- Ob ponovnem sojenju se bo moralo sodišče druge stopnje opredeliti tudi do stališča sodišča prve stopnje, ki je vsaj v zvezi z dopuščenim revizijskim vprašanjem izhajalo iz ugotovitve, da toženka ni prerekala tožnikove navedbe, da vseskozi opravlja povsem enaka dela (pred in po premestitvi), kar je ob ukinitvi delovnega mesta višji policijski inšpektor specialist v A. (to delovno mesto je sicer drugje še obstajalo) za sodišče prve stopnje pomenilo, da še vedno opravlja dela in naloge tega (višje vrednotenega) delovnega mesta in ne dela na delovnem mestu višjega policijskega inšpektorja ter mu na tej podlagi pripada plačilo po dejanskem delu.

- Ob drugačni presoji sodišča druge stopnje, da je tožnikov sklep o premestitvi dovolj obrazložen (kar je bil razlog sodišča prve stopnje za ugoditev zahtevku za razveljavitev izpodbijanjih sklepov toženke z dne 14. 12. 2016 (v drugi točki) in 6. 9. 2016,) se bo moralo sodišče druge stopnje opredeliti do tega, ali je le ugotovitev o dejanskem opravljanju drugega, višje vrednotenega dela, lahko podlaga za razveljavitev sklepov.

- Zastavlja se vprašanje, ali enako delo na istem delovnem mestu med strankama res ni sporno; toženka namreč ni izrecno zanikala tega, da tožnik opravlja enako delo kot pred izpodbijanim sklepom, se je pa v zadnji pripravljalni vlogi sklicevala tudi na enake dejanske in pravne podlage kot v pravnomočno zaključeni zadevi Delovnega sodišča v Celju Pd 381/2016 z dne 5. 10. 2017 (priloga B 8), ki so nekoliko drugačne.

Glede pravne podlage za premestitev tožnika na novo delovno mesto:

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik do 23. 7. 2016 opravljal delo na delovnem mestu "višji policijski inšpektor specialist". Na podlagi aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 6. 5. 2015 je tožnik s 1. 5. 2015 iz uradniškega naziva "višji policijski inšpektor specialist III" napredoval v naziv "višji policijski inšpektor specialist II" in bil uvrščen v 39. plačni razred. Izhodiščni plačni razred za ta naziv je bil do 23. 6. 2016 določen v 37. plačnem razredu.

9. S sklepom št. ... z dne 6. 9. 2016 je tožena stranka odločila, da bo tožnik od 6. 9. 2016 opravljal delo na delovnem mestu "višji policijski inšpektor (šifra delovnega mesta ...)" v A. "višji policijski inšpektor II", s polnim delovnim časom in uvrstitvijo v 40. plačni razred. Tožena stranka je z odločbo št. 1002-467/2016/6893 (1502-01) z dne 6. 9. 2016 tožnika imenovala v uradniški naziv V. stopnje: "višji policijski inšpektor II". Tožnik se je zoper sklep in odločbo pritožil, saj je menil, da bi moral biti uvrščen v 41. plačni razred, Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS pa je s sklepom št. ... z dne 14. 12. 2016 z dne 14. 12. 2016 pritožbo zavrnila.

10. V tem sporu tožnik zahteva razveljavitev sklepa o razporeditvi z dne 6. 9. 2016 (v zvezi z 2. točko sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 14. 12. 2016), glede presoje zakonitosti odločbe o imenovanju v naziv (v zvezi s 1. točko sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 14. 12. 2016) pa je bila zadeva zaradi stvarne nepristojnosti delovnega sodišča odstopljena v reševanje Upravnemu sodišču Republike Slovenije. Sklep je postal pravnomočen.

11. Sodišče prve stopnje je glede pravnih podlag, na katerih temelji izpodbijani sklep, ugotovilo, da je bil 2. 6. 2020 sklenjen Stavkovni sporazum med Vlado RS, Policijskim sindikatom Slovenije in Sindikatom policistov Slovenije (Ur. l. RS, št. 40/16; Stavkovni sporazum). Na podlagi 1. točke Stavkovnega sporazuma je bil podpisan Aneks št. 2 h Kolektivni pogodbi za državno upravo, uprave pravosodnih organov in uprave samoupravnih lokalnih skupnosti - tarifni del, Ur. l. RS, št. 51/16; Aneks št. 2) in sprejeta Uredba o spremembi Uredbe o notranji organizaciji, sistemizaciji delovnih mest in nazivih v organih javne uprave in o pravosodnih organih (Ur. l. RS, št. 44/16; Uredba). Tožena stranka je bila skladno s Stavkovnim sporazumom dolžna najkasneje v roku 45 dni po uveljavitvi Uredbe sprejeti akt o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest in izdati individualne delovnopravne akte. Na tej podlagi je bil sprejet Akt o spremembah in dopolnitvah aktov v notranji organizaciji, sistemizaciji delovnih mest in nazivih v Policiji št. ..., ki je pričel veljati 6. 9. 2016 (Akt o sistemizaciji) in s katerim so bile na podlagi zavez iz Stavkovnega sporazuma na posameznih delovnih mestih v 5., 6. ter 7/1 tarifnem razredu določene uvrstitve delovnih mest v višje oziroma drugačne izhodiščne plačne razrede, s tem pa so bila povezana nova poimenovanja oziroma šifre določenih delovnih mest.

12. Glede na to, da v tej zadevi ne gre za enak pravni položaj kot v zadevi VIII Ips 52/2019,1 saj v obravnavani zadevi tožena stranka ni navedla, da bi bila vsebina novo ustanovljenega delovnega mesta „višji policijski inšpektor“ enaka vsebini prejšnjega delovnega mesta „višji policijski inšpektor specialist“, je treba izpodbijani sklep tožene stranke z dne 6. 9. 2016 presojati v smislu določb ZJU o premestitvi. Na podlagi 147. do 152.a člena ZJU se javni uslužbenec premesti na drugo delovno mesto s soglasjem oziroma na lastno željo (s sklenitvijo aneksa k pogodbi o zaposlitvi) ali brez soglasja zaradi delovnih potreb (s sklepom). Tožnik je bil namreč z izpodbijanim sklepom premeščen na drugo delovno mesto, ter ni šlo zgolj za prilagoditev obstoječega stanja spremembam, ki so bile dogovorjene v Stavkovnemu sporazumu.

13. Premestitev javnega uslužbenca zaradi delovnih potreb (149. člen ZJU) se izvede tako, da se javni uslužbenec premesti na prosto uradniško delovno mesto oziroma strokovno-tehnično delovno mesto pri istem ali drugem organu, če:

- so podani poslovni razlogi;

- je ugotovljeno, da je javni uslužbenec nesposoben za svoje delovno mesto;

- predstojnik oceni, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa;

- se trajno spremeni obseg dela ali racionalizirajo delovni postopki in javni uslužbenec nima več polne delovne obremenitve in

- v drugih primerih, ki jih določa zakon.

14. Zakonitost premestitve je podana le v primeru, če so bili kumulativno izpolnjeni vsi predpisani pogoji (stališče VS RS, zavzeto v sklepu opr. št. Dsp 45/2009 z dne 20. 10. 2009). Sprememba sistemizacije delovnih mest, ki je posledica zgoraj navedenih zavez tožene stranke na podlagi sklenjenega Stavkovnega sporazuma, predstavlja poslovni razlog v smislu določbe 1. alineje 149. člena ZJU. Da sprememba sistemizacije delovnih mest, na podlagi katere je ukinjeno delovno mesto delavca, predstavlja utemeljen poslovni razlog, izhaja iz številnih odločitev Vrhovnega sodišča RS (npr. VIII Ips 247/2007, VIII Ips 168/2015, VIII Ips 405/2008, VIII Ips 174/2017, VIII Ips 132/2013, ...). Tožena stranka je izpodbijani sklep ustrezno obrazložila, saj iz sklepa jasno izhaja, da je izdan na podlagi spremenjene sistemizacije delovnih mest, ki temelji na zavezah tožene stranke, sprejete v Stavkovnem sporazumu in Aneksu št. 2. Ni odločilno, da sklep izrecno ne omenja določbe 149. člena ZJU. Tožena stranka je namreč v sklepu dovolj konkretno (vsebinsko in časovno) navedla in obrazložila okoliščine, iz katerih je razvidno, kaj je dejanski razlog za premestitev na drugo delovno mesto, pravne kvalifikacije takega ravnanja pa ni bila dolžna navesti.2

15. Kot je to ugotovilo že Vrhovno sodišče RS v zadevi, opr. št. VIII Ips 152/2019, je bilo glede izvedbe Stavkovnega sporazuma na individualni ravni dogovorjeno, da bo Ministrstvo za notranje zadeve sprejelo nov akt o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest in zaposlenim izdalo individualne delovno pravne akte (peti odstavek točke I Stavkovnega sporazuma). V skladu s prvim odstavkom 150. člena ZJU se premestitev zaradi delovnih potreb opravi s sklepom o premestitvi, če javni uslužbenec s premestitvijo ne soglaša. Sklep o premestitvi zaradi delovnih potreb v okviru istega organa izda predstojnik, v drug organ pa sporazumno predstojnika obeh organov. Navedeno sicer pomeni, da bi morala tožena stranka tožniku najprej ponuditi sklenitev aneksa k pogodbi o zaposlitvi, ter v primeru, ko bi tožnik podpis aneksa zavrnil, izdati sklep o premestitvi. Vendar pa je treba zakonitost izpodbijanega sklepa presojati v okviru zaveze, da bo tožena stranka na podlagi sklenjenega Stavkovnega sporazuma dejansko vsem zaposlenim v Policiji, na katere se nanaša stavkovni sporazum (torej izredno velikemu številu zaposlenih), izdala individualne delovno pravne akte, ne pa najprej vsakemu ponudila v podpis aneks pogodbe o zaposlitvi, saj bi šlo glede na splošno znano dejstvo, da je v Policiji zaposleno več tisoč delavcev, za nerazumno dolžnost, ki bi navsezadnje vplivala na hitrost izvedbe uvrstitve v višje plačne razrede, kar je bil glavni namen sklenjenega Stavkovnega sporazuma. Zato sklep ni nezakonit, ker tožena stranka tožniku pred izdajo sklepa o razporediti ni ponudila sklenitve aneksa, ki ni individualni delovno pravni akt.

16. Glede na navedeno je tožena stranka pri izdaji sklepa kumulativno upoštevala vse formalne in vsebinske zahteve v smislu ZJU in Stavkovnega sporazuma za zakonitost razporeditve. Delovno mesto, ki ga je pred spremembo sistemizacije delovnih mest zasedal tožnik, je bilo v okviru A. ukinjeno, tožnik pa ni navajal in dokazoval, da ne bi izpolnjeval pogojev za novo delovno mesto, na katero je bil razporejen, ki je prav tako v VII. tarifnem razredu kot ukinjeno delovno mesto. Ker je torej sodišče prve stopnje v tem delu pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, zmotno pa uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava v tem delu pritožbi ugodilo ter izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v točki I izreka sodbe spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev druge točke izreka sklepa tožene stranke št. ... z dne 14. 12. 2016 ter sklep tožene stranke št. ... z dne 6. 9. 2016, zavrnilo (5. točka 358. člena ZPP).

Glede dejanskega opravljanju drugega, višje vrednotenega dela

17. Vrhovno sodišče RS je v razveljavitvenem sklepu opr. št. VIII Ips 69/2019 z dne 12. 5. 2020 opozorilo, da delovno mesto, na katerem je delo opravljal tožnik - višji policijski inšpektor specialist, drugje pri toženi stranki oziroma v okviru Policije (izven tožnikove organizacijske enote), še obstaja. Glede na to, da tožena stranka ni argumentirano prerekala tožnikove navedbe, da tudi po izdaji izpodbijanega sklepa še vedno opravlja naloge višje vrednotenega delovnega mesta (iz Priloge I k Stavkovnemu sporazumu izhaja, da je delovno mesto višji policijski inšpektor specialist II uvrščeno v 39 izhodiščni plačni razred, delovno mesto višji policijski inšpektor II pa v 38. izhodiščni plačni razred), oziroma tožena stranka ni izrecno zanikala tega, da tožnik opravlja enako delo kot pred izpodbijanim sklepom, je treba v skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP šteti, da gre za neprerekano dejstvo, ki se ne dokazuje.

18. Tožnik je torej upravičen do dejanskega plačila v višini 41. plačnega razreda (torej z upoštevanjem dveh doseženih napredovanj na delovnem mestu višji policijski inšpektor specialist II), vendar pa šele od spremembe sistemizacije dalje (od 6. 9. 2016) in ne že od 23. 7. 2016 dalje (od uveljavitve Aneksa št. 2). Tudi v tem delu je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo ter odločitev v točki II izreka delno spremenilo tako, da je tožnik upravičen do razlike v plači med izplačano plačo in plačo z upoštevanjem 41. plačnega razreda od 6. 9. 2016 do 5. 9. 2018, zahtevek za plačilo razlike v plači za čas od 23. 7. 2016 do 5. 9. 2016, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, pa zavrnilo. V preostalem je torej pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Posledično je spremenilo tudi odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov postopka. Tožnik je namreč uspel le z zahtevkom za plačilo po dejansko opravljenem delu, ne pa tudi glede zahtevka za razveljavitev sklepov tožene stranke o razporeditvi. Ker je bilo glede zahtevka za razveljavitev sklepa o imenovanju v naziv zadeva odstopljena v reševanje Upravnemu sodišču RS, je pritožbeno sodišče glede na doseženi uspeh odločilo, da krije vsaka stranka svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

20. Glede na to, da je mogoče oceniti uspeh tožene stranke v pritožbenem postopku do 50 %, je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, tožnik pa sam svoje stroške odgovora na pritožbo.

21. Pritožbenemu sodišču je bilo pridržano odločanje o stroških revizijskega postopka tožnika. Tožnik je z revizijo uspel, zato je v skladu z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/15 in nasl.) upravičen do nagrade za revizijo po točki 3 tar. št. 21 v višini 450 točk po OT, do 2 % administrativnih stroškov ter 22 % DDV, kar glede na vrednost točke 0,60 EUR znaša 335,98 EUR.

-------------------------------
1 Delovno mesto policijski inšpektor II, ki ga je pred 6. 9. 2016 zasedal javni uslužbenec, je bilo s spremembo akta o sistemizaciji tožene stranke v Generalni policijski upravi ukinjeno in ustanovljeno novo z enakim obsegom dela, kot ga je javni uslužbenec opravljal pred tem na ukinjenem delovnem mestu.
2 Gre za stališče, ki je identično stališču Vrhovnega sodišča RS v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ko mora po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča RS delodajalec v odpovedi dovolj konkretno (vsebinsko in časovno) navesti in obrazložiti le okoliščine (ravnanje delavca), iz katerih je razvidno, kaj je dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, pravne kvalifikacije takega ravnanja pa ni dolžan navesti, pa tudi če jo, sodišče pri presoji (ne)zakonitosti odpovedi nanjo ni vezano. Vezano je le na dejanske opredelitve odpovednega razloga in tega delodajalec v sodnem postopku ne more več spreminjati (npr. sklep opr. št. VIII Ips 172/2014 z dne 28. 10. 2014).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o javnih uslužbencih (2002) - ZJU - člen 149, 150, 150/1, 152a.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
21.12.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQyMjIw