VDSS Sodba Pdp 259/2020

Jedro

Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno nasprotuje materialnopravni presoji sodišča prve stopnje, da tožnik ni bil vodilni delavec v smislu določbe prvega odstavka 74. člena ZDR-1. Iz te določbe (med drugim) izhaja opredelitev vodilnega delavca, ki vodi poslovno področje ali organizacijsko enoto pri delodajalcu in ima pooblastila za sklepanje pravnih poslov ali za samostojne kadrovske in organizacijske odločitve. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da pri tem ni odločilno, da iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vodje aplikativnih projektov sicer izhaja, da gre za pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodilnega delavca, temveč je bistveno, kakšne so bile tožnikove dejanske pristojnosti in pooblastila.

Za vodilnega delavca, na katerega se nanašajo določene posebnosti v ZDR-1, je bistveno, da ima pristojnosti v zvezi z vodenjem poslov in zastopanjem družbe in za samostojne kadrovske in organizacijske odločitve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, tožniku pa je dolžna povrniti 280,00 EUR pritožbenih stroškov v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je sklep o razrešitvi tožnika kot vodilnega delavca z dne 12. 2. 2019 nezakonit in ga je razveljavilo (točka I izreka), da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 7. 3. 2019 nezakonita in se razveljavi, da pogodba o zaposlitvi z dne 7. 6. 2018 ni prenehala veljati dne 31. 3. 2019, ampak še vedno velja z vsemi pravicami in obveznostmi, ki iz nje izhajajo (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika v roku 15 dni pozvati nazaj na ustrezno delovno mesto s pravicami in obveznostmi v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 7. 6. 2018 in mu obračunati razliko med mesečno bruto plačo, ki bi jo tožnik po pogodbi o zaposlitvi z dne 7. 6. 2018 prejemal na delovnem mestu vodja aplikativnih projektov v višini 6.843,75 EUR in mesečno bruto plačo, ki jo dejansko prejema na delovnem mestu višji raziskovalec, in sicer za obdobje od 1. 4. 2019 do ponovne zaposlitve tožnika na ustreznem delovnem mestu s pravicami in obveznostmi v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 7. 6. 2018, ter od tega zneska in na ta znesek obračunati in plačati pripadajoče davke in prispevke ter tožniku izplačati neto plačo od tega zneska, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje do plačila (točka III izreka). Zavrnilo je, kar je tožnik zahteval več ali drugače, tj. poziv na delovno mesto vodja aplikativnih projektov in plačilo zakonskih zamudnih obresti že od dneva zapadlosti (točka IV izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni plačati stroške postopka v višini 1.270,02 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila (točka V izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in spremeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka je imela s tožnikom sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z vodilnim delavcem, v kateri je bilo v 13.a členu določeno, da mu lahko odpove pogodbo zaradi izgube zaupanja. Tožena stranka je s sklepom o razrešitvi z dne 12. 2. 2019 tožnika z vodilnega mesta razrešila zaradi porušenega zaupanja in tako tožnik ni več izpolnjeval pogojev za zasedbo vodilnega delovnega mesta. Toženka je iz tega razloga izpeljala postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker je že od začetka odpoved utemeljevala z izgubo zaupanja, posebna utemeljitev ni bila potrebna, še posebej pa to ni bilo potrebno v sklepu o razrešitvi vodilnega delavca. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, in sicer ni pravilno uporabilo določbe prvega odstavka 74. člena ZDR-1. Napačno je presodilo dokaze in zaključilo, da iz izpovedi tožnika in obeh zakonitih zastopnikov izhaja, da tožnik ni imel pooblastila za sklepanje pravnih poslov ali za samostojne kadrovske in organizacijske odločitve, ker vse pogodbe podpisujeta le zakonita zastopnika. Iz izpovedi tožnika izhaja, da je pridobival projekte, se zanje sam dogovarjal in sestankoval ter komuniciral s partnerji. Pridobil je več večjih projektov, pripravljal plane in predlagal zaposlitve novih delavcev, predlagal je, kaj bi delal in v oddelku videl velik izziv, da pa ni mogel podpisovati pogodb, ker sta bila za to pristojna vodilna delavca. Tožnik je samostojno komuniciral z zunanjimi partnerji in samostojno sprejemal organizacijske odločitve. Zato je napačen zaključek sodišča, da tožnik ni bil vodilni delavec, ker ni imel podrejenih delavcev, samostojnega oddelka, da dejansko ni imel pooblastil in pristojnosti ter da pridobivanje novih projektov in strank ne pomeni, da je bil vodilni delavec. Napačno je stališče sodišča, da bi bil tožnik vodilni delavec le, če bi imel popolno svobodo pri zaposlovanju podrejenih delavcev in podpisovanju pogodb ter neomejena pooblastila za kadrovske, organizacijske in poslovne odločitve, ki bi jih lahko sprejemal po lastni presoji in brez upoštevanja vodstva in drugih oddelkov. Za vodilnega delavca se po sodni praksi (sodba VDSS opr. št. Pdp 357/2017 z dne 8. 6. 2017) ne zahteva enaka stopnja samostojnosti kot za poslovodnega delavca, zato dejstvo, da je pri toženi stranki dokončne odločitve o tem, s kom bo sklenjena pogodba za novo zaposlenega delavca, ali kdo bo podpisal pogodbo za pridobljen projekt, sprejemalo poslovodstvo, ne pomeni, da tožnik ni bil vodilni delavec. Zato je bil tožnik s sklepom z dne 12. 2. 2019 zakonito razrešen, posledično pa mu je bila na podlagi tega sklepa tudi zakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi z vodilnim delavcem iz razloga nesposobnosti. Sodišče je tudi napačno zaključilo, da tožnik ni imel samostojnega oddelka in podrejenih delavcev. Sam je izpovedal, da je imel svoj oddelek in se je tudi vedel kot vodja na posebnem področju pri delodajalcu. Dejstvo, da oddelek aplikativnih projektov ni bil v organigramu, pa ne pomeni, da ga ni bilo, saj so vsi zaslišani izpovedali, da se je ta oddelek ustanovil. Sodišče je napačno ugodilo tožbenemu zahtevku, saj je bilo delovno mesto vodja aplikativnih projektov z novembrom 2019 ukinjeno. Glede na zaposlitev na delovnem mestu višji raziskovalec od 1. 4. 2019 in ukinjeno delovno mesto, bi lahko ugodilo zahtevku za izplačilo plače zgolj od 1. 4. 2019 do ukinitve delovnega mesta v mesecu novembru 2019. Tožniku pa je bilo ponujeno ustrezno delovno mesto, na katerem je še vedno zaposlen. Tožena stranka tožnika ne more zaposliti na ustreznem delovnem mestu s pravicami in obveznostmi kot v pogodbi z dne 8. 6. 2018, saj takšnega delovnega mesta nima. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne, ter potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov tožnika za odgovor na pritožbo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila. Navaja, da je tožena stranka posamezne trditve prič in odseke obrazložitve sodbe iztrgala iz konteksta ter jih prikazala drugače. Večji del pritožbe je utemeljila na povsem novih trditvah in pravnih naziranjih, ki jih do sedaj ni navedla. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 74. člena ZDR-1, glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje, da tožnik ni smel ter tudi ni imel možnosti sprejemati samostojnih odločitev, ne organizacijskih in ne kadrovskih, prav tako pa tudi ni smel ter tudi ni imel možnosti samostojno sklepati pravnih poslov v imenu in za račun toženke. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz te zakonske določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas na podlagi pogodbe o zaposlitvi z vodilnim delavcem z dne 7. 6. 2018 na delovnem mestu vodja aplikativnih projektov. Tožena stranka je tožnika s sklepom o razrešitvi vodilnega delavca z dne 12. 2. 2019 zaradi izgubljenega zaupanja razrešila z delovnega mesta vodje aplikativnih projektov in mu posledično 7. 3. 2019 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti po 2. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj). Hkrati je tožniku ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto višji raziskovalec, ki jo je tožnik sprejel.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker je bila podana na podlagi nezakonitega sklepa o razrešitvi tožnika z mesta vodilnega delavca. Tožnik ni bil vodilni delavec, zato z delovnega mesta vodje aplikativnih projektov ni mogel biti razrešen, tožena stranka pa v postopku tudi ni dokazala (niti zatrjevala) obstoja utemeljenega razloga – razloga nesposobnosti za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, in glede na pritožbene navedbe dodaja:

8. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno nasprotuje materialnopravni presoji sodišča prve stopnje, da tožnik ni bil vodilni delavec v smislu določbe prvega odstavka 74. člena ZDR-1. Iz te določbe (med drugim) izhaja opredelitev vodilnega delavca, ki vodi poslovno področje ali organizacijsko enoto pri delodajalcu in ima pooblastila za sklepanje pravnih poslov ali za samostojne kadrovske in organizacijske odločitve. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da pri tem ni odločilno, da iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 6. 2018 za delovno mesto vodje aplikativnih projektov sicer izhaja, da gre za pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodilnega delavca, temveč je bistveno, kakšne so bile tožnikove dejanske pristojnosti in pooblastila.

9. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje tožnik kot vodja aplikativnih projektov ni imel podrejenih delavcev in samostojnega oddelka, saj je šlo za oddelek v nastajanju, niti ni imel dejanskih pooblastil za sklepanje pravnih poslov ali za samostojne kadrovske in organizacijske odločitve, da bi ga bilo mogoče šteti za vodilnega delavca. O tem je prepričljivo izpovedal tožnik, ki mu je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo, saj je njegova izpoved, da ni imel dejanskih pooblastil za sklepanje pravnih poslov ali za samostojne kadrovske in organizacijske odločitve, v bistvenem skladna z izpovedjo zakonitih zastopnikov. Oba sta namreč potrdila, da sta vse pogodbe podpisovala sama in ne tožnik. Priči A.A. (vodja oddelka za razvoj in raziskave) in B.B. (operativni manager) pa glede tožnikovih pooblastil in pristojnosti nista vedeli ničesar. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe tožene stranke o zmotni presoji izvedenih dokazov. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je jasna, celovita in prepričljiva, zato pritožbeno sodišče z njo soglaša. Okoliščine, ki jih tožena stranka izpostavlja v pritožbi, tj. da je tožnik samostojno pridobival projekte, se zanje dogovarjal, samostojno komuniciral s pogodbenimi partnerji, predlagal nove zaposlitve, itd., ne utemeljujejo drugačnega zaključka. Vsak zaposleni delavec ima namreč določene pristojnosti in odgovornosti, ki pa še ne pomenijo, da gre za vodilnega delavca. Drugih trditev in dokazov glede tožnikovih pooblastil in pristojnosti pa tožena stranka ni podala. Tudi dejstvo, da je tožnik na delovnem mestu vodje aplikativnih projektov prejemal visoko plačo (cca. 6.758,00 EUR bruto) samo po sebi ni bistveno. Sicer pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik na prejšnjem delovnem mestu vodja ..., ki ni bilo vodilno, prejemal zgolj 200,00 EUR bruto nižjo plačo.

10. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da bi bil tožnik vodilni delavec le, če bi imel popolno svobodo pri zaposlovanju podrejenih delavcev in podpisovanju pogodb ter neomejena pooblastila za kadrovske, organizacijske in poslovne odločitve, ki bi jih sprejemal po lastni presoji in brez upoštevanja vodstva in drugih oddelkov. Za vodilnega delavca, na katerega se nanašajo določene posebnosti v ZDR-1, je bistveno, da ima pristojnosti v zvezi z vodenjem poslov in zastopanjem družbe in za samostojne kadrovske in organizacijske odločitve. Da bi takšne pristojnosti tožnik kot vodja aplikativnih projektov tudi dejansko imel, pa v postopku ni bilo dokazano.

11. Glede na to, da tožnik ni bil vodilni delavec, je bila njegova razrešitev z delovnega mesta vodje aplikativnih projektov nezakonita. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je sklep o razrešitvi vodilnega delavca z dne 12. 2. 2019 nezakonit in je posledično nezakonita tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ki temelji na tem sklepu. Glede očitkov tožniku iz izpodbijane odpovedi (npr. da tožnik ni sposoben opravljati dela na delovnem mestu vodje aplikativnih projektov, ker ni zmožen upoštevati navodila za sodelovanje in usklajevanje z drugimi oddelki; ni zmožen zahtevnega komuniciranja; daje obljube, ki presegajo zmožnosti podjetja; prenaša interne informacije izven podjetja; ni zmožen realizirati odločitve vodstva; neustrezno poroča vodstvu) pa tožena stranka v postopku ni podala trditev niti jih ni dokazovala. Pravilna je torej presoja sodišča prve stopnje, da tožena stranka v postopku ni dokazala obstoja utemeljenega razloga – razloga nesposobnosti za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

12. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o reintegraciji tožnika k toženi stranki. Ob ugotovitvi, da je tožena stranka delovno mesto vodje aplikativnih projektov ukinila, sodne razveze po 118. členu ZDR-1 pa ni predlagala (niti ni tega predlagal tožnik), je sodišče prve stopnje tožnika pravilno reintegriralo na ustrezno delovno mesto s pravicami in obveznostmi v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 7. 6. 2018. Po tretjem odstavku 91. člena ZDR-1 se v primeru ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi šteje, da je bila nova pogodba sklenjena pod razveznim pogojem. Četudi je tožnik potem, ko mu je bila pogodba o zaposlitvi nezakonito odpovedana, sprejel ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, je upravičen do reintegracije k toženi stranki z vzpostavitvijo nezakonito odpovedane pogodbe o zaposlitvi. Posledično je pravilna tudi odločitev, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati razlike v plači med bruto plačo, ki bi jo tožnik po pogodbi o zaposlitvi z dne 7. 6. 2018 prejemal na delovnem mestu vodja aplikativnih projektov in mesečno bruto plačo, ki jo tožnik prejema na delovnem mestu višji raziskovalec, za obdobje od 1. 4. 2019 do ponovne zaposlitve tožnika na ustreznem delovnem mestu s pravicami in obveznostmi iz pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 6. 2018. Za stališče tožene stranke, da bi lahko sodišče prve stopnje ugodilo izplačilu razlike v plači zgolj za obdobje od 1. 4. 2019 do novembra 2019 (ko je bilo ukinjeno delovno mesto vodje aplikativnih projektov), v ZDR-1 ni pravne podlage.

13. Ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe, tožniku pa je dolžna povrniti utemeljeno priglašene stroške odgovora na njeno pritožbo. Ti ob upoštevanju vrednosti pritožbenega predmeta znašajo 375 točk (tar. št. 15/4 OT) oziroma 225,00 EUR, z upoštevanjem materialnih stroškov v višini 7,5 točk (drugi odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV pa skupaj 280,00 EUR. Ta znesek je tožena stranka dolžna povrniti tožniku, v primeru zamude 8‑dnevnega izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Datum zadnje spremembe:

21.12.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 372/2014
• VDSS sodba Pdp 362/2010
• VSRS Sodba in sklep VIII Ips 168/2017