VDSS Sodba Pdp 247/2020

Jedro

Sodišče prve stopnje je ob pravilnih materialnopravnih izhodiščih zavrnitev zahtevka iz naslova razlike v plači in iz naslova odškodnine zaradi mobinga ter diskriminacije obrazložilo tudi z dokaznimi zaključki, ki jim pritožba ne nasprotuje. Vseeno pa je sodišče ob tem v 4. točki obrazložitve sodbe (glede razlike v plači) in v 6. točki obrazložitve sodbe (glede odškodnine) natančno pojasnilo, zakaj je bistveni razlog za zavrnitev zahtevka že v pomanjkljivi trditveni podlagi. Posledica nesklepčne tožbe - ko v navedbah tožeče stranke ni zadostne podlage za ugotovitev utemeljenosti tožbenega zahtevka po materialnem pravu, je namreč zavrnitev tožbenega zahtevka. V zvezi s tem tožnica v pritožbi niti ne nasprotuje ugotovitvi sodišča, da ni podala zadostnih trditev, pač pa tožnica vztraja, da je sodišče ni pozvalo na dopolnitev navedb po 285. členu ZPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožnici obračunati razliko v plači od meseca avgusta 2017 do 7. januarja 2018 v višini 605,40 EUR (542,72 EUR + 11,55 % dodatka na delovno dobo) bruto ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi za mesec avgust od 6. 9. 2017 dalje do plačila, za september od 6. 10. 2017 dalje do plačila, za oktober od 6. 11. 2017 dalje do plačila, za november od 6. 12. 2017 dalje do plačila, za december 2017 od 6. 1. 2018 dalje do plačila in za januar 2018 od 6. 2. 2018 dalje do plačila, plačati odškodnino v višini 60.000,00 EUR ter povrniti stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh treh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo 285. člen ZPP. Zahtevek za plačilo razlike v plači je namreč zavrnilo, ker tožnica ni podala ustreznih trditev. Tožnica je v sporu nastopala brez kvalificiranega pooblaščenca, zato ni zadosti utemeljila zahtevka. Ker je sodišče v skladu z navedeno določbo ni pozvalo na dopolnitev navedb, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Enako uveljavlja tudi glede odločitve o zahtevku iz naslova odškodnine, ki ga je sodišče zavrnilo zaradi preveč pavšalnih navedb o očitanih ravnanjih. Z opustitvijo materialnega procesnega vodstva je bila tožnici odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica je nastopala kot prava nevešča stranka in brez pooblaščenca ter se zato ni mogla določno izjasniti o zadevi. Sodišče bi zato moralo uporabiti 283. člen ZPP. Ker je opustilo zakonsko opozorilo po tej določbi, se je tožnica zastopala sama, njen zahtevek je bil zavrnjen. Takšno ravnanje sodišča je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita odvzeto možnost obravnavanja pred sodiščem in s tem bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP (v zvezi z 285. in 283. členom ZPP).

7. Sodišče prve stopnje je ob pravilnih materialnopravnih izhodiščih zavrnitev zahtevka iz naslova razlike v plači in iz naslova odškodnine zaradi mobinga ter diskriminacije obrazložilo tudi z dokaznimi zaključki, ki jim pritožba ne nasprotuje. Vseeno pa je sodišče ob tem v 4. točki obrazložitve sodbe (glede razlike v plači) in v 6. točki obrazložitve sodbe (glede odškodnine) natančno pojasnilo, zakaj je bistveni razlog za zavrnitev zahtevka že v pomanjkljivi trditveni podlagi. Posledica nesklepčne tožbe - ko v navedbah tožeče stranke ni zadostne podlage za ugotovitev utemeljenosti tožbenega zahtevka po materialnem pravu, je namreč zavrnitev tožbenega zahtevka. V zvezi s tem tožnica v pritožbi niti ne nasprotuje ugotovitvi sodišča, da ni podala zadostnih trditev, pač pa tožnica vztraja, da je sodišče ni pozvalo na dopolnitev navedb po 285. členu ZPP (po katerem predsednik senata postavlja vprašanja in na drug primeren način skrbi, da se pred obravnavo ali med njo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo). Gre za aktivnost sodišča, da izzove stranko, da navede pravno odločilna dejstva. Iz zapisnika o pripravljalnem in prvem naroku za glavno obravnavo izhaja, da je sodnica tožnico jasno pozvala, naj dopolni trditve v zvezi z odškodninskim zahtevkom glede škode, kot tudi v zvezi z zahtevkom za plačilo razlike v plači. Materialno procesno vodstvo ne pomeni, da mora sodišče stranki določno predlagati, katera dejstva naj zatrjuje in točno katere dokaze naj v zvezi s tem predlaga, saj bi sodišče v takšnem primeru prevzelo vlogo odvetnika privilegirane stranke (II Ips 119/2015). Sodišče prve stopnje je ustrezno izvajalo materialno procesno vodstvo, predvsem pa je tožnico pozvalo na dopolnitev navedb, zaradi česar ključni pritožbeni očitek v zvezi z napačno uporabo 285. člena ZPP ni utemeljen.

8. Posledično ne drži niti pritožbena navedba, da naj bi bila tožnici zaradi opustitve materialno procesnega vodstva odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem prve stopnje, glede česar tožnica neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Tudi ni utemeljen pritožbeni očitek glede neuporabe 283. člena ZPP (Če se stranka ne more jasno in določno izjaviti o zadevi, ki se obravnava, pa nima pooblaščenca, jo predsednik senata opozori, naj si vzame pooblaščenca). Iz poteka aktivnosti tožnice med postopkom na prvi stopnji ne izhaja, da se ne bi mogla jasno in določno izjaviti o zadevi, nenazadnje pa tega tudi ne uveljavlja pritožba, ki poudarja zgolj opustitev opozorila stranki, naj si vzame pooblaščenca. Vendar pa zgolj to, da je stranka prava nevešča in nastopa brez pooblaščenca, še ne pomeni, da se ne more jasno in določno izjaviti o zadevi (VSL Cp 2943/2015). Obravnavana dolžnost poučevanja prava nevešče stranke nastopi šele, če stranka iz nevednosti ne uporablja svojih procesnih pravic, za kar pa pri tožnici ni šlo.

10. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154., 155. in 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

21.12.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cp 170/2022
• VSL sodba I Cpg 451/2010
• VSL sodba I Cpg 254/2013