VDSS Sodba in sklep Pdp 407/2020

Jedro

Sodišče je pravilno upoštevalo, da opravila, ki jih je navajal tožnik (nošenje uniforme, udeležba na jutranjih postrojih, da je bil omejen v gibanju znotraj pavze in nenehno dosegljiv, da se je moral organizirano udeleževati obrokov), ne spadajo med zadolžitve in obveznosti, zaradi katerih tožniku počitek ni bil zagotovljen. Pravilno je presojalo, ali je tožena stranka kršila tožnikovo pravico do tedenskega počitka s sestanki in obveznimi pripravami na naloge, ki so sledile prostemu dnevu.

Tudi narava in namen pravice do 96-urne odsotnosti med opravljanjem vojaške službe v tujini je drugačna od narave in namena pravice do tedenskega počitka, zato niti ta pravica niti pravica do posebnega dopusta ne predstavljata kompenzacije, za kar se zavzema tožena stranka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka delno spremeni tako, da se znesek 863,32 EUR zniža na 661,04 EUR.

II. V preostalem se pritožba zoper sodbo in v celoti zoper sklep zavrneta in se potrdita nespremenjeni del sodbe in sklep sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku v roku 8 dneh plačati znesek 1.957,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2014 dalje, kar tožnik zahteva več (620,59 EUR), se zavrne (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni plačati pravdne stroške v višini 863,32 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev do plačila (II. točka izreka).

Sodišče prve stopnje je s posebnim sklepom toženi stranki naložilo, da je tožniku dolžna v roku 8 dni plačati še sodno takso v višini 98,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za izpolnitev dalje do plačila.

2. Zoper sodbo in sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne ter tožniku naloži plačilo stroškov postopka, oziroma podredno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da pravico do tedenskega počitka ureja 156. člen Zakona o delovnih razmerjih, ki določa, da ima delavec poleg pravice do dnevnega počitka v obdobju 7 zaporednih dni tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Če mora delavec zaradi objektivnih, tehničnih in organizacijskih razlogov delati na dan tedenskega počitka, se mu zagotovi tedenski počitek na kak drug dan v tednu. Med strankama je sporno, ali je bil tožniku na vojaški misiji KFOR ... zagotovljen tedenski počitek v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik od 22. 3. 2013 do 22. 9. 2013 kot pripadnik v stalni sestavi Slovenske vojske napoten na opravljanje vojaške službe izven države na Kosovo. Sodišče prve stopnje se je pri tem, ko je tožbenemu zahtevku ugodilo, oprlo zlasti na obvezne dnevne sestanke, ki se jih je tožnik moral udeleževati dan pred izvedbo vojaške naloge, patrulje, pripravljenosti ali straže. Tožena stranka ocenjuje, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, s tem, ko je preseglo trditveno podlago tožnika, saj tožnik glede sestankov ni ničesar navajal. Bistvo razpravnega načela kot temeljnega načela pravdnega postopka, ki velja tudi v delovnih sporih, je namreč v tem, da nasprotna stranka vselej ve, v okviru kakšnega trditvenega in dokaznega okvira se mora braniti. Ob odsotnosti trditev in navedb tožnika, na kakšen način naj bi potekali ti sestanki in kdo naj bi jih vodil in odredil in ali je moral biti tožnik obvezno prisoten, sodišče po izvedenem dokaznem postopku ne more zaključiti, da je šlo za sestanke, ki so predstavljali delovno obveznost tožnika, in ne sestankov, ki služijo zgolj za informiranje o nalogah za naslednji dan. Tožnik v tožbi ni podal trditvene podlage, saj bi moral točno navesti, katero nalogo je moral na dan, na katerega mu je bil po evidencah tožene stranke zagotovljen dan počitka, po ukazu opraviti. Tožena stranka pri tem opozarja na stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu opr. št. VIII Ips 32/2019 z dne 19. 11. 2019, iz katerega izhaja, da je za presojo, ali je posameznik imel zagotovljen tedenski počitek, bistvenega pomena, oziroma pravno odločilno dejstvo, katero konkretno opravilo je moral posameznik na ta dan opraviti. Vrhovno sodišče RS je tudi v sklepu opr. št. VIII Ips 65/2019 z dne 25. 2. 2020 poudarilo, da je za odločitev pomembno, kaj je tožnik dejansko in konkretno delal. Vsa opravila namreč ne predstavljajo posega v pravico do tedenskega počitka (sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 31/2019, VIII Ips 11/2019 in VIII Ips 18/2019). Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj ne zadošča zgolj ugotovitev sodišča, da so bila na dan tedenskega počitka opravljena določena opravila. Sodišče prve stopnje je zmotno poudarilo pomembnost sestankov v primerjavi z golim informiranjem in jih štelo med delovne naloge, tako tistih, ki so sestanek vodili, kot tistih, ki so se jih udeleževali. Glede same narave sestankov je Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 31/2019 z dne 8. 10. 2019 ugotovilo, da so sestanki nujni za nemoteno delovanje ustroja, kakršna je vojaška misija. Vsebina in namen sestanka pa je ravno v informiranju pripadnikov o nalogah naslednjega dne ter o situaciji na misiji. Tožena stranka prav tako poudarja, da je treba razlikovati položaj posameznih pripadnikov na sestankih, in sicer, ali je šlo za vojake, torej za osebe, ki jim je bila zgolj podana informacija, ali za pripadnike, ki so se obvezno morali udeleževati sestankov, sodelovati na sestankih, jih voditi itd. Tožnik pa glede sestankov, kot je tožena stranka že poudarila, ni podal nobenih trditev. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno kot neverodostojno ocenilo izpoved A.A., da se tožniku, če je bil na koriščenju prostega dne, ni bilo treba udeleževati sestankov oziroma da je tožnika kasneje o njegovih nalogah seznanil njegov nadrejeni. Iz evidence dnevne obremenjenosti pripadnikov namreč izhaja, da je tožnik dne 8. 4. 2013 opravljal redno delo. V mesecu maju 2013 je sodišče prve stopnje povsem spregledalo počitek na dan 13. 5. 2013, ki mu je sledilo zgolj redno delo. Glede ocene sodišča prve stopnje, da zaradi patrulje počitek na dan 20. 7. in 22. 7. 2013 ni bil možen, pa tožena stranka opozarja na izjavo priče A.A., da so bile priprave možne tudi na dan patrulje. Sodišče prve stopnje pa je tudi brez posebne obrazložitve predpostavilo, da že dejstvo pripravljenosti na dan 25. 8. in 27. 8. 2013, čeprav tožnik na konkretne naloge ni bil klican, pomeni opravljanje dela za delodajalca. Za mesec september pa je sodišče odločalo mimo predloženih evidenc za ta mesec in pri tem zmotno navedlo, da evidence za ta mesec niso bile predložene. Tožena stranka pa opozarja, da je sodišče tožniku, glede na stališča ustaljene sodne prakse, neutemeljeno priznalo stroške odsotnosti iz pisarne njegovega pooblaščenca v času potovanja in stroške prevoza pooblaščenca na relaciji Slovenska Bistrica - Kranj - Slovenska Bistrica (odvetnik B.B.) in Murska Sobota - Kranj - Murska Sobota (odvetnik B.B.), ter se pri tem sklicevalo na sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 73/2019 z dne 14. 2. 2019. Glede na navedeno je sodišče tožeči stranki neutemeljeno priznalo potne stroške za dva naroka v višini 364,82 EUR (kilometrina odvetniku B.B. 211,64 EUR in kilometrino C.C. v višini 153,18 EUR). Posledično pa je tudi napačno odmerilo 22 % DDV. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal trditve tožene stranke v pritožbi, da sta priči A.A. in D.D., v podobnih delovnih sporih, s strani sodišča ocenjeni kot verodostojni in prepričljivi. Pooblaščenec tožnika v predmetni pravdi zastopa več tožnikov v istovrstnih zadevah in v nobeni izmed teh zadev priča A.A. ni bila ocenjen kot verodostojna priča. Tudi glede priče D.D. je bilo v vseh istovrstnih zadevah ugotovljeno, da je njegova izpoved popolnoma nerelevantna.

4. Pritožba zoper sodbo je delno utemeljena, pritožba zoper sklep ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradi dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, razen v odločitvi glede stroškov postopka.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik od 22. 3. 2013 do 22. 9. 2013 opravljal vojaško službo izven države, v okviru sodelovanja Republike Slovenije in Slovenske vojske v mirovnih silah KFOR .... Tožnik je zahteval odškodnino zaradi nezagotovitve 21 dni tedenskega počitka, tožena stranka pa trdila, da je bil tožniku tedenski počitek v celoti zagotovljen, in da to izkazujejo evidence dnevne delovne obremenjenosti, ki jih je naredila tožena stranka. Tožena stranka je predložila evidence od meseca aprila do vključno avgusta 2013.

7. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, da je preseglo trditveno podlago tožnika, ki ni trdil, da je moral na dneve, ko je koristil tedenski počitek biti obvezno prisoten na sestankih, niti ni navedel, kakšna je bila njegova vloga na sestanku in kaj se je od njega pričakovalo. Tožena stranka napačno tolmači, da iz sodb Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 31/2019, VIII Ips 65/2019 in VIII Ips 18/2019 izhaja, da bi moral tožnik že v tožbi podati trditveno podlago, kaj konkretno je počel na dan, ko iz evidenc izhaja, da je koristil prosti dan. Navedeno namreč iz citiranih sodb Vrhovnega sodišča RS ne izhaja. Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 65/2019 z dne 25. 2. 2020 zapisalo, da bi moralo sodišče preizkusiti trditve tožnika, da evidence o prostih dneh ne držijo, tako da bi ugotovilo, kaj dejansko in konkretno je tožnik sporne dni delal. Zapisalo je, da bi šele na podlagi ugotovitve, kaj je tožnik dejansko delal, lahko sodišče presodilo, ali so mu res bila naložena opravila, ki so pomenila kršitev pravic do tedenskega počitka, oziroma ali je šlo za vsakodnevna opravila, ki sta jih narekovala narava in režim bivanja na misiji (nošenje uniforme, oddaja umazanih oblačil v pranje, prevzemanje vode za pitje). Da navedena opravila niso ovirala tedenskega počitka, izhaja že iz sodbe Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 31/2019, kar je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje v sodbi. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, katere zadolžitve je imel tožnik v dneh, ko naj bi imel po evidenci prosto.

8. Zato tožena stranka v pritožbi neutemeljeno opozarja na stališča, ki jih je sprejelo Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. VIII Ips 32/2019, saj je naveden sklep sodišče prve stopnje tudi upoštevalo. Sodišče je pravilno upoštevalo, da opravila, ki jih je navajal tožnik (nošenje uniforme, udeležba na jutranjih postrojih, da je bil omejen v gibanju znotraj pavze in nenehno dosegljiv, da se je moral organizirano udeleževati obrokov), ne spadajo med zadolžitve in obveznosti, zaradi katerih tožniku počitek ni bil zagotovljen. Pravilno je presojalo, ali je tožena stranka kršila tožnikovo pravico do tedenskega počitka s sestanki in obveznimi pripravami na naloge, ki so sledile prostemu dnevu. Za september 2013 tožena stranka ni predložila evidenc, da je tožniku zagotovila tedenski počitek, zato je sodišče presojalo ali je tožena stranka dne 1., 2., 4. 12., 15. in 18. 9. tožniku zagotovila koriščenje tedenskega počitka.

9. Sodišče prve stopnje je povzelo in ustrezno ocenilo izpoved tožnika in E.E. in F.F., ki sta bila s tožnikom v istem vodu in sta izpovedala, da so sestanki potekali v bivalniku, kjer so imeli posebno sobo za sestanke in za druženje. Na njih so bili vsi prisotni, izvedeli pa so, katere naloge se bodo opravljale v naslednjih dneh. Sestanki so trajali od 15 minut do dve uri. Priči sta tudi izpovedali, da je dan pred patruljo potekala tudi priprava na patruljo, ki je bila obvezna. Vodja patrulje je skupaj s člani pripravil načrt „rute“, pripravili so tudi opremo, kar je trajalo vsaj eno uro.

10. Neutemeljena je pritožbena trditev, da sta bili priči A.A. in D.D., v podobnih delovnih sporih, ocenjeni kot verodostojni in prepričljivi in zato ni razloga, da sodišče v konkretnem sporu ni sledilo izpovedi teh dveh prič. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, zakaj meni, da je izpoved priče A.A. neprepričljiva, saj je priča svojo izpoved spreminjala glede obrazložitve poteka priprave na patruljo. Z obrazložitvijo sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče v celoti strinja.

11. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da narava vseh sestankov ni bila enaka in pri vsakem sestanku ni šlo za delovno obveznost. Sodišče je ugotovilo, da je bila narava sestankov in tudi njihovo trajanje (15 min do 2 uri) odvisna zlasti od naloge, ki je sledila. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, na podlagi izpovedi tožnika in E.E. ter F.F., da so bili na proste dni delovni sestanki, ki so trajali tudi 1 do 2 uri v primeru, da je prostemu dnevu sledilo obdobje patruljiranja. V teh primerih pripadniki niso bili le informirani o nalogah, temveč so se morali na nalogo tudi pripraviti, zrisati načrt poti (ruto) itd. Kadar je počitku sledilo redno delo, torej normalen vojaški dan, pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da v teh primerih ni bil potreben delovni sestanek in nadaljnje priprave na nalogo, temveč je bil sestanek kvečjemu zgolj informiranje pripadnikov o nalogah za naslednji dan, brez dodatnih aktivnosti pripadnikov, ki je trajal le 15 minut v bivalnikih, oziroma prostoru, kjer so se pripadniki tudi sicer družili, kar pomeni, da je bilo manj formalno in to nedvomno ni kratilo tožnikove pravice do tedenskega počitka. Sodišče prve stopnje je torej pravilno sestanke razdelilo na sestanke, ki so predstavljali le informiranje pripadnikov o nalogah za naslednji dan, ki so trajali približno 15 minut in na sestanke zaradi seznanitve z nalogo patruljiranja in priprav na patruljiranje. Na teh sestankih so morali pripadniki te naloge tudi pripraviti in zrisati načrt poti, ter so trajali tudi do 2 uri, zato so nedvomno kratili tožnikove pravice do tedenskega počitka. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene trditve, da sodišče ni upoštevalo, da tožniku in ostalim pripadnikom SV ni bila kršena pravica do tedenskega počitka s tem, ko so se udeleževali krajših sestankov o informiranju o nalogah naslednjega dne na misiji.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo določbo prvega odstavka 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami), ki določa, da ima delavec v obdobju sedmih zaporednih dni, poleg pravice do dnevnega počitka, pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Če mora zaradi objektivnih, tehničnih in organizacijskih razlogov delati na dan tedenskega počitka, se mu zagotovi tedenski počitek na kakšen drugi dan v tednu. Pravilno je upoštevalo, da pravico do tedenskega počitka ureja Zakon o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 103/2004 s spremembami), ki v drugem odstavku 97.f člena določa, da ima delavec praviloma med dvema zaporednima delovnima dnevoma pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur, v obdobju sedmih zaporednih dni pa ima poleg pravice do dnevnega počitka praviloma tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Skladno z drugim odstavkom 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS, št. 68/2007 s spremembami), mora nadrejeni poveljnik med opravljanjem vojaške službe izven države omogočiti pripadnikom potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere ter pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevnih nalog na določenih formacijskih dolžnostih. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da zato, ker Pravilnik o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnika SV pri opravljanju nalog v tujini v 8. členu izrecno določa, da pripadniku pripada en dan tedenskega počitka, ki ga lahko koristi izključno na območju države, v kateri opravlja naloge, ne vzdrži pravno naziranje tožene stranke, da je pripadnikom zagotovljen potreben počitek s tem, ko jim je zagotovljen poseben dopust in pravica do 96 urne odsotnosti med opravljanjem vojaške službe v tujini. Pripadniki namreč poseben dopust ne koristijo na območju države, kjer opravljajo delo, koristijo ga strnjeno in ne enkrat tedensko. Tudi narava in namen pravice do 96-urne odsotnosti med opravljanjem vojaške službe v tujini je drugačna od narave in namena pravice do tedenskega počitka, zato niti ta pravica niti pravica do posebnega dopusta ne predstavljata kompenzacije, za kar se zavzema tožena stranka.

13. Ker je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžniku dolžna plačati odškodnino za premoženjsko škodo zaradi neomogočanja tedenskega počitka na misiji, je pravilna tudi odločitev v izpodbijanem sklepu, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške za plačano sodno takso.

14. Pritožba pa je utemeljena glede odločitve o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je namreč tožniku neutemeljeno priznalo stroške kilometrine za prihod njegovega pooblaščenca na relaciji Slovenska Bistrica - Kranj - Slovenska Bistrica (odvetnik B.B.) in Murska Sobota - Kranj - Murska Sobota (odvetnik C.C.). V skladu s prvim odstavkom 155. člena ZPP sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. O tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin. Tožnik ni upravičen do priglašenih potnih stroškov pooblaščenca, ker ima odvetnik sedež izven območja sodišča, pred katerim je tekel postopek. Iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/1991 - I in naslednji) izhaja tudi pravica do zastopanja po odvetniku in pravica do svobodne izbire odvetnika, vendar to ne pomeni, da je nasprotni stranki v postopku treba naložiti breme stroškov, ki nastanejo, če si stranka za zastopanje izbere odvetnika izven okrožja sodišča, pri katerem teče postopek. Stranka ima prosto izbiro pooblaščenca, vendar potni stroški v primeru izbire pooblaščenca, ki ima sedež izven okrožja sodišča, niso potrebni za pravdi. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo v več zadevah (opr. št. Pdp 264/2019, Pdp 325/2020 in Pdp 442/2019).

15. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka zato, ker je s pritožbo uspela le v majhnem delu, medtem ko odgovor tožnika na pritožbo ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve (določbe 154., 155. in 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

21.12.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 482/2019
• VDSS Sodba in sklep Pdp 323/2020
• VDSS Sodba in sklep Pdp 90/2020