VDSS Sodba in sklep Pdp 307/2020

Jedro

Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da se pogoj iz zadnjega odstavka 10. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami o določitvi relevantnega območja s strani ministra nanaša le na določitev dodatka iz drugega odstavka 10. člena Uredbe (ki je bil tožniku priznan in izplačan), ne pa tudi na določitev dodatka iz prvega odstavka 10. člena Uredbe, ki je bil predmet tožnikovega zahtevka. Ni torej sledilo naziranju toženke, pri katerem vztraja v pritožbi, da tožnik do vtoževanega dodatka po prvem odstavku 10. člena Uredbe ne more biti upravičen, ker zanj ne obstaja pravna podlaga, saj je bila višina dodatka določena z odredbo o določitvi dodatkov z dne 31. 7. 2013, iz katere pa izhaja zgolj upravičenje do dodatka za posebne pogoje bivanja in delovanja zaradi visoke onesnaženosti okolja in izpostavljenosti kužnim nalezljivim boleznim in epidemijam, ne pa tudi iz drugih razlogov. Ker sodišče tega napačno ni upoštevalo, je samo v dokaznem postopku raziskovalo okoliščine za priznanje dodatka iz prvega odstavka 10. člena Uredbe ter tožnikovemu zahtveku iz tega naslova napačno ugodilo.

Izrek

I. Pritožbi zoper izpodbijani del sodbe se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni (glede dodatka za posebne pogoje bivanja in delovanja in odločitve o stroških postopka) tako, da se sodba na novo glasi:

"I. Toženka je dolžna tožniku v roku 8 dni od vročitve sodbe plačati 16.389,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 3. 2019 dalje do plačila.

II. Zavrne se zahtevek za plačilo 12,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 3. 2019 dalje do plačila in zahtevek za plačilo 1.916,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 3. 2019 dalje do plačila.

III. Toženka je dolžna tožniku v roku 8 dni od vročitve sodbe plačati stroške postopka v znesku 3.243,02 EUR, na fiduciarni račun odvetnika A.A., št.: SI56 ..., pri Banki B. d. d., z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka dalje do plačila.

IV. Toženka sama krije svoje stroške postopka."

II. Pritožbi zoper izpodbijani sklep se delno ugodi in se izpodbijani sklep delno spremeni tako, da se znesek 378,00 zniža na 366,42 EUR.

III. V ostalem se pritožba zoper izpodbijani del sodbe in pritožba zoper sklep zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

1. 1. Toženka sama krije svoje stroške pritožbe, tožniku pa je dolžna v roku 8 dni povrniti 431,08 EUR stroškov odgovora na pritožbo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteku roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku v roku 8 dni od vročitve sodbe plačati 18.306,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 3. 2019 dalje do plačila (I. točka izreka), zavrnilo je višji zahtevek za plačilo 12,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne vložitve tožbe (II. točka izreka). Odločilo je še, da mora toženka tožniku v roku 8 dni od vročitve sodbe plačati stroške postopka v znesku 3.902,91 EUR, na fiduciarni račun odvetnika, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka dalje do plačila (III. točka izreka), medtem ko toženka sama krije svoje stroške postopka (IV. točka izreka). V posebnem sklepu je odločilo, da mora toženka tožniku povrniti stroške v znesku 378,00 EUR v roku 8 dni od vročitve sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka dalje do plačila.

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka (I., III. in IV. točka izreka) se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Glede kršitve pravice do tedenskega počitka navaja, da je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje in ni upoštevalo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu. Tožnik bi moral izkazati, katere naloge je imel na domnevno prost dan in kdo mu je naloge odredil, sodišče pa je le pavšalno ugotovilo, da je moral tožnik na domnevno prost dan izvajati številne zadolžitve, kar pa ne zadostuje za ugoditev zahtevku. To, da evidence ne odražajo dejanskega stanja, bi moralo preizkusiti tako, da bi ugotovilo, kaj konkretno je tožnik delal. Ker tega ni storilo, sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih (kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Kratki sestanki z nadrejenimi so bili zgolj informiranje v zvezi z delom za naslednji dan in ne pomenijo kršitve tedenskega počitka. Glede sestankov, ki jih je imel tožnik s podrejenimi, pa je sodišče samo pavšalno zaključilo, da so kršili tožnikovo pravico do tedenskega počitka. V tem delu je nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče ni upoštevalo, da je priča C.C. (tožnikov nadrejeni) v svoji izjavi navedel, da se tožnik na prosti dan ni udeleževal sestankov. Posplošen je tudi zaključek o udeleževanju izletov. Sodišče je precenilo vlogo vodnega zaupnika, ker gre za prostovoljno funkcijo. Podlaga za delo vodnega zaupnika (41. člen ZSSloV, 99. - 101. točka Pravil službe v Slovenski vojski) ne določa obsega dela vodnega zaupnika in tudi ni nikjer določeno, da je treba obveznosti opravljati vsak dan. Sodelovanje na postroju ob dvigu zastave ni opravilo, ki krši tedenski počitek. Kršitev tudi ni sodelovanje v „buddy team“ in preverjanje prisotnosti pripadnikov njegove skupine vojakov v sobah ter poročanje nadrejenim o tem. Enako velja za preverjanje stanja streliva, ob tem, da na dan tedenskega počitka tožnik streliva niti ni imel pri sebi, saj je orožje po opravljeni nalogi vrnil v orožarno. Tudi dosegljivost ne pomeni obveznosti, ki bi posegala v pravico do tedenskega počitka.

Toženka glede kršitve pravice do dnevnega počitka uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Poseben institut potrebnega počitka je urejen v 53. členu ZSSloV in se razlikuje od ureditve dnevnega počitka po splošnih pravilih. Delo na misiji in varnostna situacija sta drugačni kot v domovini, zaradi česar pripadnikom na misiji ni mogoče vedno zagotoviti dnevnega počitka na način in v obsegu kot ga določa ZDR-1. Tožnik je imel na misiji zagotovljen potreben počitek v povprečju vsaj 7,5 ur dnevno, zato je njegov zahtevek iz naslova kršitve pravice do dnevnega počitka neutemeljen. Pa tudi sicer trditve glede kršitev dnevnega počitka niso konkretizirane, ker tožnik ni izkazal, da so se tudi pri dnevnem počitku sestanki izvajali vsak dan. Kršitve pravice do dnevnega počitka ne predstavlja vsakodnevno preverjanje prisotnosti pripadnikov njegove skupine. Tožnik je zatrjeval, da je moral to dolžnost opravljati vsakodnevno, razen če je imel odrejene druge naloge. Ob tem ni dokazal, na katere dneve je imel odrejene druge naloge, sodišče pa tega ni ugotavljalo in je nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Tožniki je imel v svoji skupini le 3 pripadnike, zato mu preverjanje prisotnosti podrejenih ni moglo vzeti 15 minut, tako da ni prišlo do kršitve pravice do dnevnega počitka. Sodišče je pomanjkljivo trditveno podlago glede kršitve pravice do dnevnega počitka nadomestilo samo - s povzemanjem izpovedi prič o vsakodnevnih sestankih, o preverjanju prisotnosti v sobah in poročanju nadrejenim o prisotnosti v sobah. Pri tem je kršilo razpravno načelo in pravico do izjave toženke, ki se ni mogla izjaviti o trditvah tožnika, ki jih ni postavil, sodišče pa jih je nadomestilo samo, tako da gre za sodbo presenečenja. Dokazni predlog za zaslišanje prič glede dnevnega počitka ni bil substanciran (236. člen ZPP). Toženka nasprotuje tudi načinu izračuna višine odškodnine za dnevni počitek, ki naj se določi na enak način kot pri tedenskem počitku. Ker je imel tožnik zagotovljene 7,5 ure počitka, je upravičen največ do odškodnine za 3,5 ur nezagotovljenega dnevnega počitka. Sodišče bi tudi moralo zavrniti zahtevek v delu, ki se nanaša na obračunane zakonske zamudne obresti. Toženka po 299. členu OZ ne more priti v zamudo preden je seznanjena, da je plačilo zahtevano.

Toženka glede dodatka za posebne pogoje bivanja in delovanja navaja, da je tožnik že prejel dodatek v višini 300,00 EUR po drugem odstavku 10. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami zaradi izpostavljenosti kužnim nalezljivim boleznim in epidemijam. Zato ni upravičen še do dodatka po prvem odstavku istega člena. Dodatek se izplača le za območja delovanja, za katera tako določi minister, ta pa je določil, da pripada dodatek po drugem odstavku 10. člena uredbe. Sodišče je sprejelo zmotno razlago, da je minister pristojen le za določitev območij s posebnimi pogoji za bivanje, ki so podlaga za določitev dodatka po drugem odstavku 10. člena uredbe. Takšno stališče je v nasprotju s sodno prakso (Pdp 298/2019). V tem pogledu je sodišče ravnalo samovoljno in zmotno uporabilo materialno pravo.

3. Toženka v posebni pritožbi zoper sklep o plačilu sodne takse predlaga, da naj tožnik v posledici spremenjene odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka, za kar se zavzema v pritožbi zoper glavno stvar, sam krije svoj strošek sodne takse.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbi toženke predlaga njuno zavrnitev.

5. Pritožbi sta delno utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) v povezavi s 366. členom ZPP preizkusilo izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Pravilno je uporabilo tudi materialno pravo, razen v delu, ki se nanaša na dodatek za posebne pogoje bivanja.

7. Tožnik je v času od 30. 9. 2013 do 30. 4. 2014 sodeloval v mirovnih silah „JOINT ENTERPRISE“ - KFOR Kosovo pod poveljstvom Nata z mandatom OZN, pri čemer je misijski dopust koristil od 9. 12. 2013 do 28. 12. 2013. Uveljavljal je odškodnino za 27 dni neizkoriščenega tedenskega počitka, odškodnino za 119 dni neizkoriščenega dnevnega počitka in za izplačilo dodatka za posebne pogoje bivanja. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v večjem delu ugodilo, zavrnilo ga je le v malenkostnem delu, ki ni pod pritožbo. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, kar obenem pomeni, da zavrača pritožbeni očitek kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, podan v smeri, da sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, ki jih pritožbeno sodišče izpostavlja v nadaljevanju.

Glede odškodnine za neizkoriščene dneve tedenskega počitka

8. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi pravilno izhajalo iz 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), ki določa, da ima delavec v obdobju sedmih zaporednih dni, poleg pravice do dnevnega počitka, pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Če mora zaradi objektivnih, tehničnih in organizacijskih razlogov delati na dan tedenskega počitka, se mu zagotovi tedenski počitek na kakšen drug dan v tednu. Pravilno je upoštevalo, da pravico do tedenskega počitka ureja tudi Zakon o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 103/04 in nasl.), ki v drugem odstavku 97.f člena določa, da ima delavec v obdobju sedmih zaporednih delovnih dni poleg pravice do dnevnega počitka, praviloma tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur.

9. Tožnik je v tem sporu podal trditveno podlago, ki je predstavljala zadosten okvir za ugotavljanje odločilnih dejstev v zvezi s presojo, ali mu je bila kršena pravica do tedenskega počitka. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede dni, ko je bila tožniku kršena pravica do tedenskega počitka. Sodišče je izvedlo obširni dokazni postopek, poleg tožnika je zaslišalo 12 prič. Jasno je obrazložilo dokazno oceno, da evidencam beleženja prostih dni na misiji ni sledilo, ker so bile vse priče, z izjemo C.C. (poveljnik voda), enotne, da evidence o prostih dnevih ne odražajo dejanskega stanja, četudi so jih pripadniki podpisovali. To je posledica tega, da je ukaz treba izvršiti, podpis pa ne potrjuje verodostojnosti evidenc. Pritožba neutemeljeno izpodbija tudi ugotovitve sodišča prve stopnje glede sestankov. Tožnik je informacije v zvezi z delom vsakodnevno prejemal na številnih sestankih z nadrejenimi, predvsem pa je pomembno, da jih je kot vodja skupine posredoval podrejenim (VIII Ips 54/2019), pri čemer so sestanki, na katerih je podrejenim podajal prejete informacije trajali od približno 45 minut do ene ure. Prav tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da so v tožnikovo pravico do tedenskega počitka posegali tudi obvezni izleti na domnevno proste dni. Po izpovedi prič (D.D., E.E.) se namreč pripadniki niso mogli svobodno odločati o udeležbi na izletu. Takšni obvezni izleti pa so terjali tudi pripravo vozil, kar je dodatno obremenilo tožnika, kot vodjo skupine, saj je moral preverjati opremljenost skupine in nadzirati pripadnike, kot je potrdila priča F.F..

10. Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da opravljanje funkcije vodnega zaupnika ne pomeni kršitve pravice do tedenskega počitka. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je moral biti tožnik kot vodni zaupnik kadarkoli (šlo je za čas dveh mesecev in pol – od začetka misije do 5. 12. 2013) na razpolago vojakom svojega voda za njihova vprašanja, dileme, težave in predloge v zvezi z misijo in njihove pritožbe. Vprašanja vojakov je moral enkrat tedensko posredovati poveljniku čete oziroma poveljniku kontingenta. Vojaki so se nanj obračali dnevno, tudi ponoči, pri čemer je moral biti zanje dosegljiv ves čas, zlasti po telefonu. Zakon o službi v Slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/07 in nasl.) v 41. členu (z naslovom Zaupniki) določa: Vojaška oseba lahko namesto po službeni poti posreduje nadrejenemu predlog, prošnjo ali zahtevo vodnemu zaupniku, če se ta nanaša na akte vodenja in poveljevanja oziroma ravnanje drugih vojaških oseb ali nadrejenih in je v zvezi z vojaško osebo. Vodni zaupnik mora brez odlašanja po službeni poti tak predlog, prošnjo ali zahtevo posredovati nadrejenemu, ki o njej odloči, oziroma sprejme vojaško osebo na uradni razgovor (prvi odstavek). Vodne zaupnike izberejo pripadniki voda. Vodni zaupniki med seboj izberejo četnega zaupnika. Vodni oziroma četni zaupniki nadrejene seznanjajo po potrebi oziroma najmanj enkrat mesečno z morebitnimi perečimi vprašanji dela enote. Imenovanje, pristojnosti in način dela vodnih in četnih zaupnikov se uredi v pravilih službe (drugi odstavek). Poveljnik voda ali čete oziroma nadrejeni pri odločanju v zadevah, ki jih uveljavlja vojaška oseba po službeni poti, lahko predhodno zahteva mnenje vodnega ali četnega zaupnika (tretji odstavek). Iz citirane določbe ZSSloV in iz določb Pravil službe v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 84/2009 in nasl.), ki se nanašajo na vodne zaupnike, ni mogoče zaključiti, da je že sama ureditev vodnih zaupnikov takšna, da z izvajanjem nalog vodnega zaupnika ne more priti do kršitve pravice do tedenskega počitka. Sodišče prve stopnje funkcije vodnega zaupnika ni precenilo, kot neutemeljeno navaja pritožba. Ni pomembno, da je funkcija zaupnika prostovoljna, da ga izmed sebe izvolijo pripadniki in da pri tem ne gre za izvajanje delovnih nalog, zaradi katerih je bil tožnik poslan na misijo. Bistveno je, da je tudi tožnikovo izvajanje nalog vodnega zaupnika pomenilo kršitev pravice do tedenskega počitka (Pdp 481/2019).

11. Že v navedenih okoliščinah je zadostna podlaga za ugotovitev kršitve tožnikove pravice do tedenskega počitka, tako da pritožbene navedbe zoper ugotovitve sodišča, da je tožnik preverjal prisotnost vojakov v sobah ter da je preverjal stanje streliva, niti niso odločilne okoliščine za presojo pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje. Pritožba neutemeljeno navaja, da naj bi sodišče odločitev utemeljilo še s sklicevanjem „buddy team“, na sodelovanje v postroju in na samo dejstvo neprestane dosegljivosti v bazi.

Glede odškodnine za nezagotavljanje dnevnega počitka

12. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno presodilo, da tožena stranka tožniku nadalje dolguje tudi odškodnino zaradi nezagotavljanja počitka med dvema zaporednima delovnima dnevoma. Delavec ima v obdobju 24 ur pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur oziroma 11 ur, če je delovni čas neenakomerno razporejen ali začasno prerazporejen (155. člen ZDR-1). Napačno je stališče pritožbe, da je potrebno za presojo tožnikovega zahtevka iz naslova nezagotovljenega dnevnega počitka uporabiti drugi odstavek 53. člena ZSSloV, po katerem mora nadrejeni poveljnik med opravljanjem vojaške službe izven države omogočiti pripadnikom potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere in pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevnih nalog na določenih formacijskih dolžnostih. S tem v zvezi toženka neutemeljeno zatrjuje, da je tožniku na mednarodni misiji zagotovila potrebni počitek, s tem ko mu je zagotovila počitek v trajanju 7,5 ur. Ureditev potrebnega počitka po ZSSloV ne pomeni, da pripadnikom ne pripada dnevni počitek v trajanju najmanj 12 ali 11 ur.

13. Tožena stranka ni nasprotovala tožnikovim navedbam o uri pričetka njegovega delovnega dne na misiji, temveč je zatrjevala predvsem to, da so se tožnikove delovne obveznosti končale najkasneje ob 18.00 uri, vendar pa tega izvedeni dokazi niso potrdili. Sodišče ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožba uveljavlja z očitkom, da je sodišče samo s svojimi ugotovitvami nadomestilo tožnikovo pomanjkljivo trditveno podlago. Tožnik je podal zadostno trditveno podlago za ugotavljanje odločilnih dejstev. Ravno v zvezi z njegovimi navedbami je sodišče ugotovilo, da se je moral udeleževati sestankov, ki so trajali tudi do 22:00 ure, nakar je moral vsakodnevno preverjati prisotnost vojakov v sobah, kar mu je vzelo največ 15 minut (razen, če je imel odrejene druge naloge) in o tem poročati nadrejenim. Takšni sestanki so po tožnikovi izpovedi z nadrejenimi trajali tudi do 23:00 ure, kar so potrdile priče E.E., F.F. in G.G.. Ko je tožnik podal dokazne predloge za zaslišanje prič v zvezi z dnevnim počitkom, je res le na kratko navedel, da jih predlaga za zaslišanje glede neomogočenega dnevnega počitka. Vendar pa glede na institut, v zvezi s katerim je bistveno dejansko vprašanje pravzaprav le v zvezi s tem, kdaj se dnevni počitek začne in konča, natančnejša obrazložitev dokaznega predloga niti ni bila potrebna. Sploh pa toženka zatrjevane kršitve postopka (236. člen ZPP) ni uveljavljala takoj, ko je bilo to mogoče - že v postopku na prvi stopnji (286.b člen ZPP).

14. Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, gre pri dnevnem počitku za vsebinsko enovito pravico, ki je namenjena regeneraciji zaposlenega. Zato ni utemeljeno naziranje toženke, da bi bil tožnik lahko upravičen le do razlike odškodnine med 7,5 ur do 11 ur (to je za 3,5 ur na dan). Glede odločitve o zakonskih zamudnih obrestih je sodišče (enako kot glede odškodnine za neizkoriščene dneve tedenskega počitka) pravilno izhajalo iz 165. člena Obligacijskega zakonika (OZ, 83/2001 in nasl.), po katerem se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. V tovrstnih sporih je to od prvega dne po zaključku misije. V tožnikovem primeru bi bilo to 1. 5. 2014, tožnik pa je, upoštevaje triletni zastaralni rok, zamudne obresti uveljavljal šele od 22. 3. 2016 do plačila. Že sodišče prve stopnje je v skladu s sodno prakso zavrnilo ugovor toženke, da bi bil tožnik lahko upravičen do zamudnih obresti šele od dneva vložitve tožbe (299. člen OZ).

Glede dodatka za posebne pogoje bivanja in delovanja

15. Pritožba pa utemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava v delu, ki se nanaša na dodatek za posebne pogoje bivanja in delovanja. Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Uredba, Ur. l. RS, št. 67/08 in nasl.) v 10. členu (z naslovom Dodatek za posebne pogoje bivanja in delovanja) določa: Dodatek v višini 300 eurov se določi, če pripadnik biva ali deluje na območju, kjer so: - ekstremno visoke ali nizke temperature, - izredno slabe higienske razmere (prvi odstavek). Dodatek za posebne pogoje v višini 300 eurov se določi, če pripadnik biva ali deluje na območju, kjer: - so prisotne zdravju škodljive in strupene snovi, - je visoka onesnaženost okolja, - so prisotne radiološke, biološke in kemične snovi, - je prisotna izpostavljenost kužnim nalezljivim boleznim in epidemijam (drugi odstavek). Dodatka iz prvega in prejšnjega odstavka se ne izključujeta (tretji odstavek). Območja s posebnimi pogoji za bivanje in delovanje pripadnikov v OKO določi minister praviloma na predlog Generalštaba Slovenske vojske (četrti odstavek).

16. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da se pogoj iz zadnjega odstavka 10. člena Uredbe o določitvi relevantnega območja s strani ministra nanaša le na določitev dodatka iz drugega odstavka 10. člena Uredbe (ki je bil tožniku priznan in izplačan), ne pa tudi na določitev dodatka iz prvega odstavka 10. člena Uredbe, ki je bil predmet tožnikovega zahtevka. Ni torej sledilo naziranju toženke, pri katerem vztraja v pritožbi, da tožnik do vtoževanega dodatka po prvem odstavku 10. člena Uredbe ne more biti upravičen, ker zanj ne obstaja pravna podlaga, saj je bila višina dodatka določena z odredbo o določitvi dodatkov z dne 31. 7. 2013, iz katere pa izhaja zgolj upravičenje do dodatka za posebne pogoje bivanja in delovanja zaradi visoke onesnaženosti okolja in izpostavljenosti kužnim nalezljivim boleznim in epidemijam, ne pa tudi iz drugih razlogov. Ker sodišče tega napačno ni upoštevalo, je samo v dokaznem postopku raziskovalo okoliščine za priznanje dodatka iz prvega odstavka 10. člena Uredbe ter tožnikemu zahtveku iz tega naslova napačno ugodilo.

17. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je tožnikov zahtevek iz naslova dodatka za posebne pogoje bivanja in delovanja v višini 1.916,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 3. 2019 zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP), v ostalem pa je pritožbo zoper odločitev o glavni stvari zavrnilo kot neutemeljeno, saj niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne pritožbeni razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

18. Ker je torej pritožbeno sodišče poseglo v odločitev o glavni stvari, se je spremenil delež uspeha strank v postopku (tožnikov 100 % uspeh se je znižal na 89 %), kar je nalagalo tudi spremenjeno odločitev o stroških prvostopenjskega postopka. Stroški tožnika v prvostopenjskem postopku so znašali 3.902,91 EUR, s tem da toženka posameznih priznanih postavk po določilih Odvetniške tarife (OT, Ur., l. RS, št. 2/2015 in nasl.) niti ne izpodbija. Tožnikovi stroški v 89 % tako znašajo 3.473,59 EUR. Pritožbeno sodišče je prvostopenjske stroške toženke odmerilo: 500 točk za odgovor na tožbo, 3 x po 375 točk za tri pripravljalne vloge, 500 točk za prvi narok za glavno obravnavo, 250 točk za drugi narok za glavno obravnavo - z urnino 250 točk, za naslednji narok 250 točk - z urnino 200 točk ter za zadnji narok za glavno obravnavo 250 točk - z urnino 100 točk. Navedeno skupno znaša 3425 točk, z 2 % materialnimi stroški pa 2.096,10 EUR, v 11% to znaša 230,57 EUR. Po pobotu znašajo prvostopenjski stroški, ki jih je toženka dolžna povrniti tožniku, 3.243,02 EUR.

19. Zaradi spremenjenega deleža uspeha strank v postopku je pritožbeno sodišče poseglo tudi v izpodbijani sklep, izdan na podlagi 3. točke prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1, Ur. l. RS, št. 37/2008 in nasl.), in sicer tako, da je sodno takso, ki jo je sodišče prve stopnje v celoti naložilo v plačilo toženki, za 11 % znižalo s 378,00 na 336,42 EUR. V preostalem je pritožbo zoper sklep zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni del sklepa (353. člen ZPP, 365. člen ZPP).

20. Pritožbeno sodišče je na podlagi 165. člena ZPP odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Stroški toženke so: priglašenih 500 točk za pritožbo zoper sodbo in 500 točk za pritožbo zoper sklep, kar z 2% materialnimi stroški znaša 612,00 EUR, v 11% pa 67,32 EUR. Stroški tožnika so: 750 točk za odgovor na pritožbo, kar z 2 % materialnimi stroški in DDV znaša 560,00 EUR, v 89 % pa 498,40 EUR. Po pobotanju navedenih stroškov je toženka, ki krije sama svoje pritožbene stroške, dolžna tožniku povrniti 431,08 EUR stroškov pritožbenega postopka (154. in 155. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

21.12.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 1060/2018
• VDSS Sodba Pdp 37/2019
• VDSS Sodba in sklep Pdp 286/2020