VDSS Sodba in sklep Pdp 299/2020

Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi pričanja tožnika in prič pravilno zaključilo, da je tožnik kot vodja skupine, vodja patrulje in vodja varovanja bil bolj obremenjen od ostalih pripadnikov, vendar pa je največjo težo, zakaj verjame tožniku, da ni koristil tedenskega počitka (navedenega v evidencah), dalo predvsem izvajanju nalog vodnega zaupnika. Tožniku je verjelo, da zaradi svojih zadolžitev ni mogel koristiti tedenskega počitka.

Sodišče prve stopnje je pri odločitvi pravilno izhajalo iz 156. člena ZDR-1, ki določa, da ima delavec v obdobju sedmih zaporednih dni, poleg pravice do dnevnega počitka, pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Če mora zaradi objektivnih, tehničnih in organizacijskih razlogov delati na dan tedenskega počitka, se mu zagotovi tedenski počitek na kakšen drug dan v tednu. Pravilno je upoštevalo, da pravico do tedenskega počitka ureja tudi ZObr, ki v drugem odstavku 97.f člena določa, da ima delavec v obdobju sedmih zaporednih delovnih dni poleg pravice do dnevnega počitka, praviloma tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijani del sodbe in dopolnilni sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati znesek 2.716,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 8. 2015 dalje do plačila, v roku 8 dni (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.716,48 EUR za čas od 23. 9. 2013 do 13. 8. 2015 (II. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna povrniti stroške postopka v znesku 903,90 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Sodišče prve stopnje je z dopolnilnim sklepom toženi stranki naložilo še plačilo sodne takse v višini 130,00 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Zoper ugodilni del sodbe in zoper dopolnilni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka, in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku predvsem, ker je bil tožnik vodja skupine trem ali štirim pripadnikom in je bil vodni zaupnik. Kot vodni zaupnik je imel toliko nalog, da je bil neprestano na razpolago pripadnikom za vse njihove osebne, pa tudi siceršnje težave. ZSSloV vodne zaupnike ureja v 41. členu, ki je del oddelka o službeni poti za obravnavo predlogov, ugovorov, prošenj, zahtev in pritožb. Vojaška oseba lahko nadrejenemu namesto po službeni poti posreduje predlog, prošnjo ali zahtevo tudi preko vodnega zaupnika, vendar le, če se predlog, prošnja ali zahteva nanaša na akte vodenja in poveljevanja oziroma na ravnanje drugih vojaških oseb ali nadrejenih in v zvezi z vojaško osebo. Vodni zaupnik je torej določen zgolj kot posrednik oziroma prenosnik (poštar), ki mora predlog, prošnjo ali zahtevo, res brez odlašanja, po službeni poti posredovati nadrejenemu, kar pa ne pomeni, da zaradi tega ne more koristiti tedenskega počitka. Tudi pošta je kakšen dan v tednu zaprta. Zakonska opredelitev vsekakor ne pomeni, da mora vodni zaupnik biti vojaškim osebam ves čas na voljo. V svojstvu vodnega zaupnika tožnik namreč ni bil podrejen nikomur. Tudi način izvajanja te pristojnosti jasno kaže na to, da ne posega v tedenski počitek. Kot je jasno razvidno iz namena in vsebine zakonske določbe, pristojnosti vodnega zaupnika niso takšne in ne urejene na način, da bi pomenile neprekinjeno, neprestano opravljanje dela, brez kakršnegakoli počitka (odmor med delom, dnevni počitek). Tožnik si je kot vodni zaupnik delo organiziral in razporejal sam. V nobenem predpisu ni navedeno, da vodni zaupnik ne sme imeti dneva tedenskega počitka oziroma, da funkcija vodnega zaupnika lahko kakorkoli posega v tedenski počitek. Na dan tedenskega počitka tožniku ni bilo potrebno opravljati dela vodnega zaupnika, saj ni šlo za njegov službeni čas in mu v tem času tudi nihče ni ukazal ali odredil, da kljub temu opravlja delo vodnega zaupnika. Tožena stranka še izpostavlja, da delodajalec ni imenoval tožnika za vodnega zaupnika, prav tako ni opravljal nalog za delodajalca, ampak je bil izključno v službi pripadnikov. Iz izpovedi priče A.A. izhaja, da tožnik zaradi opravljanja nalog vodnega zaupnika ni imel več odgovornosti in več dela. B.B. pa je izpovedal, da je tožnik v nekaj primerih moral reševati osebne težave pripadnikov, torej se te niso nanašale na akte vodenja in poveljevanja delodajalca. Edina pravnorelevantna naloga, za katero bi lahko govorili o kršitvi dnevnega tedenskega počitka, bi bila, če bi prenašal morebitne ugovore vojakov, ki bi se nanašali na akte vodenja in poveljevanja. O tem pa sodba sodišča prve stopnje nima razlogov, kar predstavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba tudi nima razlogov niti za en konkreten dan, ko naj bi tožniku bila kršena pravica do tedenskega počitka. Razlogovanje sodišča, da je imel tožnik sestanke vsak dan, na katerih naj bi pripadnikom povedal, kakšne naloge jih čakajo naslednji dan, ne drži. Ta ugotovitev sodišča je pavšalna in nekonkretizirana. Ker so naloge na misiji utečene, delovni sestanki niso potrebni vsak dan. Večerno srečevanje in informiranje pripadnikov v njihovih bivalnih prostorih pa ni delovni sestanek in je zato stališče sodišča prve stopnje materialnopravno zmotno. Zastavlja se vprašanje ustrezne definicije sestankov na misiji v tujini, za katere je naslovno sodišče že izpostavilo poseben pravni in dejanski položaj pripadnikov. Tožena stranka je predložila evidence, iz katerih je razvidno, da so bili prosti dnevi načrtovani, tožniku omogočeni ter da jih je dejansko izkoristil. Zoper evidence tožnik ni ugovarjal. Tudi A.A. je izpovedal, da so evidence verodostojne, da so bili pripadniki z njimi seznanjeni in da so se vodile glede na dejansko stanje. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper dopolnilni sklep o povračilu sodne takse v višini 130,00 EUR, ker meni, da ji je sodišče takso naložilo v posledici zmotne odločitev o ugoditvi tožbenemu zahtevku tožnika. Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in dopolnilni sklep sodišča prve stopnje na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana v primeru, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takšnih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima. Sodišče prve stopnje je korektno povzelo izpovedbo tožnika in prič B.B., C.C. in D.D. ter A.A. ter opravilo ustrezno dokazno oceno. Neutemeljena je pritožbena trditev tožene stranke, da tožnik ni podal konkretnih trditev glede nalog in oseb, ki so se mu zaupale kot vodnemu zaupniku na proste dni, niti ali so se mu zaupali s problemi osebne narave ali problemi, ki bi se nanašali na akte vodenja in poveljevanja. Tožnik je v zvezi z dejanskim izvajanjem nalog vodnega zaupnika podal trditveno podlago, ki je predstavljala zadosten okvir za ugotavljanje odločilnih dejstev v zvezi s presojo, ali je bila tožniku zaradi opravljanja funkcije vodnega zaupnika kršena pravica do tedenskega počitka.

7. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje napačno tolmačilo, da so naloge vodnega zaupnika povezane z delovnim razmerjem. Sklicevanje tožene stranke, da tožnika ni imenovala za vodnega zaupnika ter da tožnik ni opravljal nalog za delodajalca, ampak je bil izključno v službi pripadnikov, za odločitev v sporni zadevi ni pomembno.

8. Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na 41. člen Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/2007 s spremembami), ki določa, da lahko vojaška oseba namesto po službeni poti posreduje nadrejenemu predlog, prošnjo ali zahtevo vodnemu zaupniku, če se ta nanaša na akte vodenja in poveljevanja oziroma ravnanje drugih vojaških oseb ali nadrejenih in je v zvezi z vojaško osebo. Vodni zaupnik mora brez odlašanja po službeni poti tak predlog, prošnjo ali zahtevo posredovati nadrejenemu, ki o njej odloči, oziroma sprejme vojaško osebo na uradni razgovor. Vodne zaupnike izberejo pripadniki voda, le-ti pa med seboj izberejo četnega zaupnika. Imenovanje, pristojnosti in način dela vodnih oziroma četnih zaupnikov se uredi v pravilih službe. V Pravilih službe v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 84/2009) je določeno, da imajo zaupniki neomejen dostop do pripadnikov svoje enote in pogovora z njimi. V soglasju s pristojnim poveljnikom lahko zaupnik skliče sestanek pripadnikov enote ali dela enote. Podčastniki enote in zaupniki tesno sodelujejo in izmenjujejo informacije o medsebojnih odnosih in delovnem vzdušju v vodu ali četi.

9. Iz citiranih določb ni mogoče sklepati, da je že sama ureditev vodnih zaupnikov takšna, da do kršitve tedenskega počitka sploh ne more priti. V zvezi s tem niso pomembne pritožbene navedbe, da zakon ne določa, da vodni zaupnik nima in ne sme imeti tedenskega počitka, da je funkcija zaupnika prostovoljna, ter da pri tem ne gre za izvajanje delovnih nalog, odrejenih s strani nadrejenih. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da naj narava nalog vodnega zaupnika ne bi bila urgentna. Bistveno je, da izvajanje nalog vodnega zaupnika seveda lahko privede do kršitve tedenskega počitka s tem, da tožnik nalog vodnega zaupnika na predvidene proste dneve ni izvajal na lastno iniciativo, kot to skuša prikazati tožena stranka.

10. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da tožnik ni podal konkretnih trditev glede nalog in oseb, ki so se mu zaupale kot vodnemu zaupniku na prosti dan, niti ali so se problemi nanašali na akte vodenja in poveljevanja in na katere akte vodenja in poveljevanja. Tožnik je pojasnil, da je vodni zaupnik oseba, kateri se vojak izpove, če ne more preko svojega poveljnika rešiti zadeve. Vodni zaupnik mora biti vojakom na razpolago kadarkoli. Kot vodni zaupnik mora biti dosegljiv konstantno, 24 ur na dan, tako na delovni kot na prosti dan. Tudi na podlagi izpovedi zaslišanih prič je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je vojak, ki je imel težavo, lahko prišel kadarkoli do tožnika in se mu zaupal, nakar je šel tožnik do poveljnika čete. Glede na navedeno je sodišče pravilno zaključilo, da je tožnik naloge vodnega zaupnika opravljal ves čas, ni jih mogel odkloniti, tudi če bi sicer imel prosti dan.

11. Tožnik pa je bil na obravnavani misiji tudi vodja skupine in nadrejen trem ali štirim pripadnikom. Bil je tudi vodja patrulje, vodil je usposabljanja in to vse dni v tednu. Ob dnevih, ko je bilo sicer manj obremenitev, kar je pomenilo, da ni patrulj in varovanja, je imel tožnik usposabljanja in individualne veščine. Vodil je usposabljanja in pomagal poveljniku, to pa mu je odredil nadrejeni B.B.. Tožnik je izpovedal, da nikoli ni bil popolnoma prost. Navedeno je potrdil B.B., ki je bil tožniku nadrejen. Poveljnik voda na misiji A.A. je sicer izpovedal, da je bil tožnik kot vodja skupine bolj obremenjen od ostalih pripadnikov, hkrati pa je izpovedal, da so bili z evidencami pripadniki seznanjeni in so tudi vedeli, kdaj imajo predviden tedenski počitek in da so evidence odražale dejansko stanje koriščenja tedenskega počitka.

12. Sodišče prve stopnje je na podlagi pričanja tožnika in prič B.B. in D.D. pravilno zaključilo, da je tožnik kot vodja skupine, vodja patrulje in vodja varovanja bil bolj obremenjen od ostalih pripadnikov, vendar pa je največjo težo, zakaj verjame tožniku, da ni koristil tedenskega počitka (navedenega v evidencah), dalo predvsem izvajanju nalog vodnega zaupnika. Tožniku je verjelo, da zaradi svojih zadolžitev ni mogel koristiti tedenskega počitka.

13. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi pravilno izhajalo iz 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami), ki določa, da ima delavec v obdobju sedmih zaporednih dni, poleg pravice do dnevnega počitka, pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Če mora zaradi objektivnih, tehničnih in organizacijskih razlogov delati na dan tedenskega počitka, se mu zagotovi tedenski počitek na kakšen drug dan v tednu. Pravilno je upoštevalo, da pravico do tedenskega počitka ureja tudi Zakon o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 103/2004 in nasl.), ki v drugem odstavku 97.f člena določa, da ima delavec v obdobju sedmih zaporednih delovnih dni poleg pravice do dnevnega počitka, praviloma tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur.

14. Sodišče Evropske unije (SEU) je v zadevah C-303/98 (Simap), C-151/2002 (Jager), C-14/2004 (Delas), ko je razlagalo Direktivo sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa in v tej povezavi "delovni čas", poudarilo, da pojem delovni čas pomeni vsako obdobje, v katerem je delavec na delu, na voljo delodajalcu in izvaja svojo dejavnost ali svoje naloge.

15. Sodišče prve stopnje se je pravilno opredelilo, da je v obravnavanem primeru šlo za kršitev pravice do tedenskega počitka s strani delodajalca. Ob tem je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo, da predložene evidence o zagotavljanju prostih dni (ki jih je predložila tožena stranka) same po sebi ne dokazujejo, da je bil tedenski počitek zagotovljen. Tako je B.B. izpovedal, da evidence ne odražajo dejanskega stanja na misiji, to je potrdil tudi D.D. ter posredno C.C., ki je izpovedal, da je bil tožnik vodni zaupnik, na katerega so se lahko pripadniki obračali kadarkoli 24 ur na dan. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno oprlo svojo ugotovitev, da tožena stranka tožniku ni zagotovila koriščenja tedenskega počitka, na skladne izpovedi prič in pri tem ni bistveno, da je A.A. glede evidenc izpovedal, da so bile vodene sproti in da so bili s temi evidencami pripadniki seznanjeni ter so vedeli, kdaj je predviden tedenski počitek in da te evidence odražajo dejansko koriščenje tedenskega počitka. Ni bistveno, če je bil tožnik po evidencah predviden za koriščenje tedenska počitka, bistveno je predvsem, ali je ta tedenski počitek tožnik tudi dejansko izkoristil.

16. Ker je sodišče pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino za premoženjsko škodo, ker tožniku ni omogočila koriščenja tedenskega počitka na misiji, je pravilna tudi odločitev v izpodbijanem dopolnilnem sklepu, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti tudi strošek za plačano sodno takso.

17. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe in dopolnilni sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Vsaka stranka krije svoje stroške postopka (prvi odstavek 154. člena, 155. in 165. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

21.12.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 482/2019
• VDSS Sodba in sklep Pdp 323/2020
• VDSS Sodba in sklep Pdp 90/2020