VDSS Sklep Pdp 404/2020

Jedro

Sodišče prve stopnje je, čeprav je ugotovilo nezakonitost zaradi neobrazloženosti odpovedi, ker je toženka odpoved za posamezne kršitve podala prepozno, ostale kršitve pa niso niti hujše kršitve niti niso bile storjene naklepoma ali iz hude malomarnosti, ugotavljalo, ali bi bil izpolnjen pogoj za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Pri presoji, da ta pogoj ni izpolnjen, je neutemeljeno odreklo pomen izjavam strank toženke, saj z njimi toženka ni širila očitkov iz odpovedi, ampak je utemeljila izgubo zaupanja. Po drugi strani pa je izpoved toženke, da bi tožnico lahko zaposlila nazaj, štelo kot odločilno, pri čemer se ta lahko nanaša le na vprašanje reintegracije ob ugotovljeni nezakoniti odpovedi, ne pa na vprašanje presoje zakonitosti odpovedi.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost in razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 9. 2019 (točka I izreka), da delovno razmerje tožnice pri toženki ni prenehalo 11. 9. 2019 in je trajalo z vsemi pravicami in obveznostmi iz pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 3. 2019 za delovno mesto strokovni sodelavec v računovodstvu do 9. 3. 2020, ko se pogodba o zaposlitvi sodno razveže (točka II izreka). Toženki je naložilo, da tožnici za čas od 11. 9. 2019 do 9. 3. 2020 prizna delovno dobo, jo prijavi v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje, zavarovanje za primer brezposelnosti in druga obvezna zavarovanja, ji za čas od 11. 9. 2019 do 9. 3. 2020 izplača neto plače ter pripadajoče prispevke in davke od mesečne bruto osnovne plače 1.115,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu do plačila (točka III izreka), ji obračuna denarno povračilo v višini 2.270,44 EUR bruto in po plačilu prispevkov in davkov tožnici izplača pripadajoči neto znesek, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi; v presežku je zahtevek iz naslova denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi (za 7.946,54 EUR bruto) zavrnilo (točka IV izreka). Naložilo ji je plačilo pravdnih stroškov tožnice v višini 1.647,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka V izreka).

2. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del navedene sodbe (točke I do III, prvi odstavek točke IV, točka V izreka) iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno povzelo navedbe toženke. Toženka je navedla, da delo tožnice ni bilo nič posebnega, sodišče prve stopnje pa je štelo, da očitane kršitve obveznosti iz delovnega razmerja niso nič posebnega. Neutemeljeno ni upoštevalo izpovedi priče A.A., ki je izpovedala, da ravnanja, ki jih toženka očita tožnici, niso običajna pri delu v računovodstvu. Izpovedala je tudi, da delo ni bilo zahtevno. Toženka je navedla, kdaj je izvedela za prvo in tretjo očitano kršitev, prav tako je navedla, kdaj je našla izvirnike računov v košu za smeti (sedma kršitev), kar je bistveno z vidika presoje pravočasnosti odpovedi. Tožnica je četrto kršitev, ko ni knjižila računov, storila s hudo malomarnostjo. Dejstvo, da so bili določeni računi posredovani v drugem elektronskem sporočilu, ni bistveno. Peta in šesta kršitev, ko je tožnica navedla napačen sklic oziroma napačen bančni račun, sta hujši kršitvi. Takšna ravnanja imajo za toženko škodljive posledice. Sodišče prve stopnje je pri presoji teže kršitev zmotno uporabilo materialno pravo, kar velja tudi za osmo kršitev, ki se nanaša na napačno knjiženje računov. Ni upoštevalo, da je tožnica ves čas ponavljala ista ravnanja. Pri teh ravnanjih ne gre za navadno malomarnost. Gre za sistematično nespoštovanje pravil stroke in navodil delodajalca. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno sledilo tožničinim navedbam, s katerimi je ravnanja opravičevala. Tožnica je že pred spornim obdobjem ravnala napak, toženka njenih ravnanj ni mogla več tolerirati. Ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva od strokovnjaka. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog s sodnim izvedencem, ki bi podal mnenje o vplivu tožničinih ravnanj na poslovanje. V obrazložitvi sodbe je toženki očitalo napake, kar je nedopustno. V sporu je bilo pristransko. Pri ugotavljanju okoliščin in interesov, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, je zmotno upoštevalo izpoved toženke, ki se je nanašala na možnost reintegracije tožnice. Neutemeljeno je ugodilo zahtevku tožnice za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in denarno povračilo. Denarno povračilo je prisodilo v previsokem znesku. Odločitev ni skladna s sodno prakso. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, 26/99 in nadalj.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo navedenih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, je pa zaradi zmotne materialnopravne presoje sprejelo najmanj preuranjeno odločitev o utemeljenosti zahtevka tožnice za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 9. 2019 in drugih s tem povezanih zahtevkov. Presojo o nezakonitosti odpovedi, v kateri je toženka tožnici očitala osem kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, je sprejelo na podlagi presoje, da toženka v zvezi s prvo, tretjo in sedmo kršitvijo odpovedi ni obrazložila oziroma da teh kršitev ni zadostno časovno opredelila, da je za te tri kršitve kot tudi za drugo kršitev odpoved podala prepozno in da ostale kršitve niso niti hujše kršitve niti niso bile storjene naklepoma ali iz hude malomarnosti.

5. Toženka je v odpovedi navedla, da je bilo 5. 7. 2019 ugotovljeno napačno knjiženje (prva kršitev), da je bila 30. 7. 2019 obveščena o napačnem knjiženju (tretja kršitev) in da je 23. 8. 2019 v košu za smeti našla določene izvirnike računov (sedma kršitev), kot je v obrazložitvi sodbe povzelo sodišče prve stopnje. Te navedbe v odpovedi zadoščajo za presojo pravočasnosti odpovedi, četudi toženka ni določno navedla, kdaj je tožnica napačno knjiženje izvedla in kdaj je izvirnike računov odvrgla v koš za smeti, saj iz odpovedi jasno izhaja, na katere račune se očitki nanašajo. Obliko in vsebino odpovedi ureja Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) v 87. členu ZDR-1, in sicer v drugem odstavku tega člena določa, da mora delodajalec v odpovedi pisno obrazložiti dejanski razlog za njeno podajo. Razlog oziroma kršitev obveznosti iz delovnega razmerja mora biti konkretizirana tako vsebinsko kot časovno (odločbe VS RS VIII Ips 353/2007, VIII Ips 21/2008, VIII Ips 111/2011, VIII Ips 131/2018), saj v nasprotnem primeru presoja pravočasnosti odpovedi ni mogoča. V konkretnem primeru je bila presoja pravočasnosti mogoča in jo je sodišče prve stopnje tudi opravilo.

6. Drugi odstavek 109. člena ZDR-1 določa subjektivni tridesetdnevni in objektivni šestmesečni rok za podajo odpovedi. Toženka je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, prvo kršitev, ki se nanaša na napačno knjiženje računa družbe B., d. o. o., za družbo C., d. o. o., in tretjo kršitev, ki se nanaša na napačno knjiženje računa zbornice D. za družbo E., d. o. o., ugotovila 5. 7. 2019 oziroma 30. 7. 2019. Toženka takšni ugotovitvi v pritožbi neutemeljeno oporeka, saj je v odpovedi sama navedla, kdaj je navedeni kršitvi ugotovila. Glede na to, da je odpoved podala 11. 9. 2019, po poteku tridesetdnevnega subjektivnega roka, je sodišče prve stopnje za ti dve kršitvi pravilno presodilo, da je odpoved prepozna. Za sedmo kršitev, ki se nanaša na v košu za smeti najdene izvirnike računov družb F., d. d., G., d. o. o., in H., d. d., vse za družbo I., d. o. o., oziroma očitek, da je tožnica te račune odvrgla v koš za smeti, čeprav bi jih morala knjižiti in arhivirati, pa je sodišče prve stopnje zmotno presodilo pravočasnost odpovedi, pri čemer je kot bistveno izpostavilo, da so bili ti računi izdani in so zapadli v plačilo več kot tri mesece pred odpovedjo, v času od marca 2019 do maja 2019, čeprav niti čas izdaje niti zapadlost računov za presojo pravočasnosti odpovedi nista odločilna. Za presojo pravočasnosti odpovedi je z vidika subjektivnega tridesetdnevnega roka bistveno, kdaj je toženka kršitev ugotovila (torej kdaj je ugotovila, da je tožnica izvirnike računov odvrgla v koš za smeti; navedba v odpovedi, da je bilo to 23. 8. 2019), z vidika objektivnega šestmesečnega roka pa, kdaj je bila kršitev storjena (kdaj bi tožnica morala račune knjižiti in arhivirati, pa jih je odvrgla v smeti). Tega sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, že dejstvo, da so bili ti računi izdani več kot tri mesece pred odpovedjo, v času od marca 2019 do maja 2019, pa vodi do presoje, da je bila odpoved tudi glede na objektivni rok podana pravočasno. Sodišče prve stopnje je zmotno oziroma preuranjeno presojo sprejelo tudi glede druge kršitve, ki se nanaša na dvakratno knjiženje (in posledično dvakratno plačilo) računa družbe J., d. o. o., za družbo E., d. o. o., pri čemer je štelo, da se je toženka s kršitvijo seznanila, ko je račun prvič plačala (15. 7. 2019) oziroma najkasneje, ko ga je drugič plačal K.K. iz družbe E., d. o. o., in je konto kartica kazala preplačilo. Z vidika subjektivnega tridesetdnevnega roka je bistveno, kdaj je toženka kršitev ugotovila (torej kdaj je ugotovila, da je tožnica račun dvakrat knjižila), ne pa kdaj je bilo prvo ali drugo plačilo v posledici napačnega knjiženja izvršeno. Tega sodišče prve stopnje ni ugotavljalo.

7. Razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je v 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 opredeljen kot naklepoma ali iz hude malomarnosti storjena hujša kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je iz pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med pravdnima strankama, pravilno ugotovilo, da je bila tožnica zadolžena za knjiženje poslovnih dogodkov in da je bila odgovorna za pravilno in pravočasno izvajanje dela. Kljub temu je presodilo, da razlog za izredno odpoved ni podan pri četrti, peti, šesti in osmi očitani kršitvi. V obrazložitvi je utemeljilo svojo presojo in navedlo, da ne gre za hujšo kršitev pri četrti kršitvi, ki se nanaša na opustitev knjiženja računov, ki so prispeli v ločenem elektronskem sporočilu 31. 7. 2019, ker je toženka to (pravočasno) ugotovila in sama knjižila račune, tako da ni prišlo do zamude pri plačilu, pri peti kršitvi, ki se nanaša na napačno navedbo sklicev na UPN obrazcih za plačilo obveznosti do družbe L., d. o. o., ker je toženka to (pravočasno) ugotovila in popravila, pri šesti kršitvi, ki se nanaša na knjiženje z navedbo „starega“ oziroma zaprtega bančnega računa družbe M., d. o. o. pa zato, ker nakazilo denarja na zaprt bančni račun ni mogoče. Dejstvo, da kršitev delodajalec odpravi in da ne pride (tudi zaradi ravnanja delodajalca) do škode, še ne pomeni, da kršitev ni hujša. Podobno velja za presojo osme kršitve, ki se nanaša na napačno knjiženje - pri računu družbe N., d. o. o., družbi I., d. o. o., je tožnica knjižila odbitek davka na dodano vrednost, čeprav se ta pri stroških za prehrano delavcev ne prizna, pri računu družbe O., d. o. o., družbi I., d. o. o., pa je knjiženje izvedla na napačen konto. Pritožba presojo sodišča prve stopnje utemeljeno graja tako glede teže očitanih kršitev kot glede krivde. Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo, da gre za hudo malomarnost, kadar se opušča skrbnost, ki se pričakuje od vsakega (povprečnega) človeka, pri čemer je merilo v konkretnem primeru, ko gre za ravnanja v okviru delovnega razmerja, vezano na povprečnega delavca, ki opravlja enako oziroma podobno delo kot tožnica. Ni nepomembno, kako delajo drugi delavci na delovnem mestu strokovni sodelavec v računovodstvu oziroma ali je tožnica pri delu naredila več napak (kršitev) kot ostali delavci, kar navaja toženka. V pritožbi utemeljeno opozarja na izpoved priče A.A., za katero je sodišče prve stopnje navedlo le, da za odločitev ni bistvena, ker se je pri toženki zaposlil, potem ko je tožnici delovno razmerje prenehalo.

8. Sodišče prve stopnje je, čeprav je ugotovilo nezakonitost zaradi neobrazloženosti odpovedi, ker je toženka odpoved za posamezne kršitve podala prepozno, ostale kršitve pa niso niti hujše kršitve niti niso bile storjene naklepoma ali iz hude malomarnosti, ugotavljalo, ali bi bil izpolnjen pogoj za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Pri presoji, da ta pogoj ni izpolnjen, je neutemeljeno odreklo pomen izjavam strank toženke (družbe P., d. o. o., C., d. o. o., E., d. o. o., I., d. o. o.), saj z njimi toženka ni širila očitkov iz odpovedi, ampak je utemeljila izgubo zaupanja. Po drugi strani pa je izpoved toženke, da bi tožnico lahko zaposlila nazaj, štelo kot odločilno, pri čemer se ta lahko nanaša le na vprašanje reintegracije ob ugotovljeni nezakoniti odpovedi, ne pa na vprašanje presoje zakonitosti odpovedi.

9. Pritožbeno sodišče je, ker je bilo zaradi zmotne materialnopravne presoje dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ugodilo pritožbi, na podlagi prvega odstavka 355. člena ZPP razveljavilo izpodbijani del sodbe in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da dopolni ugotovitve o za odločitev bistvenih dejstvih, ki bodo omogočala presojo pravočasnosti odpovedi in njene vsebinske utemeljenosti. Glede na naravo stvari in okoliščine primera je ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka, saj bi s tem samo ugotavljalo za odločitev bistvena dejstva, ki pred sodiščem prve stopnje niso bila ugotovljena, in bi s tem prevzemalo vlogo sodišča prve stopnje. V ponovljenem postopku bo ugotovljene pomanjkljivosti hitreje in lažje opravilo sodišče prve stopnje, pri čemer bo spoštovano načelo neposrednosti, stranki pa bosta imeli možnosti pritožbe zoper sprejeto odločitev. Stranki sta iz sodnega okrožja Koper in bo tudi s tega vidika izvedba ponovljenega postopka pred sodiščem prve stopnje zanju bolj ekonomična. Razveljavitev izpodbijanega dela sodbe ter vrnitev zadeve v ponovljen postopek glede na dosedanji potek postopka po tožbi, vloženi v oktobru 2019, ne bo povzročila kršitve pravice strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

Datum zadnje spremembe:

21.12.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 1023/2013
• VDSS Sodba Pdp 731/2017
• VDSS Sodba Pdp 760/2017