VDSS Sodba Pdp 479/2020

Jedro

Opravljanje dela (in v tem okviru prihod na delo) je temeljna obveznost delavca, določena v prvem odstavku 33. člena ZDR-1, in se od delodajalca ne zahteva (niti ne pričakuje), da delavca v zvezi s tem poučuje ali da ga opozarja, da mu v primeru neupravičenih izostankov z dela lahko pogodbo o zaposlitvi odpove.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vročene dne 8. 5. 2019, poziv na delo in za čas od 8. 5. 2019 do vrnitve na delo obračun mesečnih plač v višini 945,59 EUR bruto za delo na delovnem mestu čistilka II, obračun ter odvod prispevkov za socialno varnost in akontacije dohodnine ter plačilo mesečnih neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega zapadlega obroka 5. dne v mesecu do plačila in ureditev vpisa delovne dobe pri matični evidenci Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (točka I izreka). Zavrnilo je podredni zahtevek za ugotovitev, da je tožnica od 8. 5. 2019 v delovnem razmerju pri toženki za nedoločen čas s polnim delovnim časom na delovnem mestu čistilka II, da ji je dolžna toženka izdati pisno pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela na delovnem mestu čistilka II za nedoločen čas s polnim delovnim časom od 8. 5. 2019 dalje in mesečno plačo v višini 945,59 EUR bruto z izplačilom do 5. dne v mesecu za pretekli mesec, da ji je dolžna priznati druge pravice iz delovnega razmerja, jo prijaviti v socialna zavarovanja in za čas od 8. 5. 2019 urediti vpis delovne dobe pri matični evidenci ZPIZ, da ji je dolžna za čas od 8. 5. 2019 do pravnomočnosti sodbe obračunati mesečno plačo v višini 945,59 EUR bruto, obračunati in odvesti prispevke in davke ter ji izplačati morebitno razliko med neto zneskom in že izplačanimi denarnimi prejemki, ji izplačati povračila stroškov, povezana z delom, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 5. dne v mesecu za pretekli mesec (točka II izreka). Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške (točka III izreka).

2. Zoper navedeno sodbo, razen zoper odločitev, da toženka sama krije svoje pravdne stroške v točki III izreka, se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Navaja, da temelji odločitev o neutemeljenosti zahtevkov na zmotni ugotovitvi dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je verjelo izpovedi direktorice toženke in dveh prič, ki sta pri njej zaposleni, pri čemer tega, zakaj je izpovedi štelo za verodostojne, ni utemeljilo. Tožnica je pojasnila, da se je prvič pritožila zoper odločbo o začasni nezmožnosti za delo, ker se ni počutila zmožno za delo. Ni vedela, da je kljub pritožbi dolžna priti na delo. Prišla je k toženki, ki ji ni obrazložila posledic izostanka z dela. Direktorica je ni poklicala. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da se je zapisnik z zagovora pisal na roko in naknadno dopolnil. Direktorica tožnici ni omogočila izrabe letnega dopusta. Toženka je imela namen, da se tožnice, sedaj ko je starejša in bolna, znebi. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do šikaniranja, ki ga je bila deležna tožnica. Imela je zdravstvene težave, toženka ji je odrejala delo na različnih deloviščih. Deležna je bila pritiskov. Je starejša delavka in neizobražena, ima fizične in psihične težave. Praksa pri toženki je bila, da se je delavcem pomagalo pri urejanju pravic iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedi priče A.A., da je bila tožnica pridna in vestna delavka. Tožnica je bila s strani direktorice slabo ocenjena. Ni se zavedala, kakšne posledice lahko povzroči izostanek z dela. Prepričana je bila, da bo še naprej z odločbo ugotovljena začasna nezmožnost za delo. O tem priča izvid psihiatrinje, ki ga je sodišče prve stopnje prezrlo. Psihiatrinja je predlagala, da se začasna nezmožnost za delo podaljša. Izpodbijana sodba ni ustrezno utemeljena. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno in neobrazloženo zavrnilo podredni zahtevek, čeprav je med pravdnima strankama prišlo do vzpostavitve delovnega razmerja. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da ugodi primarnemu ali podrednemu zahtevku, oziroma podrejeno, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožnice. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka tožnici podala iz razloga, določenega v 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), in sicer zaradi iz hude malomarnosti ali naklepoma storjene hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja. Očitala ji je, da je z dela izostala neupravičeno, kar med pravdnima strankama niti ni bilo sporno. Za tožnico od 1. 4. 2019 ni bila ugotovljena začasna nezmožnost za delo. Z odločbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije z dne 1. 3. 2019 je bilo odločeno, da je tožnica od 1. 3. 2019 do 31. 3. 2019 začasno nezmožna za delo, od 1. 4. 2019 pa je zmožna za delo.

7. Navedbe tožnice, da ni vedela, da je kljub pritožbi zoper odločbo ZZZS z dne 1. 3. 2019 dolžna priti na delo, ki jih ponavlja v pritožbi, je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Na podlagi dokazne ocene izvedenih dokazov, ki jo je podrobno utemeljilo predvsem v točki 19 obrazložitve, je ugotovilo, da je tožnico na sestanku konec marca 2019 B.B. opozorila, da mora v ponedeljek 1. 4. 2019 priti na delo. Takšni izpovedi B.B., zaslišane kot priče, je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo, saj je bila skladna z izpovedjo priče C.C., ki je bila prisotna na sestanku, in z izpovedjo direktorice toženke. Poleg tega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnica na sestanku konec marca 2019 ni zaprosila za izrabo letnega dopusta (da takrat sploh ni bilo govora o izrabi letnega dopusta), ampak je šele po več dneh, ko je bila z dela neupravičeno odsotna, predlagala, da se ji izostanki „pokrijejo“ z letnim dopustom. Toženki ne more očitati, da njenega predloga ni sprejela, niti da je o njenih pravicah ni poučila. Opravljanje dela (in v tem okviru prihod na delo) je temeljna obveznost delavca, določena v prvem odstavku 33. člena ZDR-1, in se od delodajalca ne zahteva (niti ne pričakuje), da delavca v zvezi s tem poučuje ali da ga opozarja, da mu v primeru neupravičenih izostankov z dela lahko pogodbo o zaposlitvi odpove.

8. Pritožbene navedbe, da se je zapisnik z zagovora pisal na roko in naknadno dopolnil, so kot novote neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tožnica sama je predložila (natipkan nepodpisan) zapisnik z zagovora in pisne pripombe nanj, vsebino zagovora, kot izhaja iz zapisnika, je povzela v navedbah v tožbi. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da ji je toženka zagovor omogočila, kot ji nalaga drugi odstavek 85. člena ZDR-1. Kot pritožbene novote so neupoštevne tudi navedbe, da je toženka tožnici odrejala delo na različnih deloviščih. Tožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje neenako obravnavo (brez navedbe osebne okoliščine, ki bi bila podlaga za neenako obravnavo) izpostavila glede pisnega opozorila, ki ji ga je toženka podala zaradi neupoštevanja časa za odmor med delom. Podala je navedbe o tem, da je opravljala delo, ki ga druge delavke niso do konca opravile. Za svoje navedbe o opravljanju dela po pričakovanju toženke (kakovosti dela) je tožnica v prvi pripravljalni vlogi predlagala zaslišanje priče A.A., ta dokazni predlog je dodatno substancirala na prvem naroku za glavno obravnavo (da bo priča izpovedala o kakovosti dela tožnice in o njeni osebnosti). Kot je sodišče prve stopnje pravilno utemeljilo pri presoji okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, zaradi katerih ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, kakovost tožničinega dela na splošno ni bistvena (to se sicer nanaša na navedbe toženke, ki je okoliščine in interese iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 utemeljevala na slabem delu tožnice). Tožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da se ni (podrobneje) opredelilo do izpovedi priče A.A..

9. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tako primarni zahtevek, ki se nanaša na izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot podredni zahtevek v sporu o obstoju delovnega razmerja. Pravilno je utemeljilo, da pri tožnici, ki je opravljala delo do vročitve izredne odpovedi dne 8. 5. 2019, ni šlo za dejansko delovno razmerje, saj je še imela veljavno pogodbo o zaposlitvi. Tudi v tem delu je sodba ustrezno obrazložena, pri čemer razlogi niso v nasprotju sami s sabo ali z izrekom sodbe, o bistvenih dejstvih pa ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med temi listinami. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ju pavšalno uveljavlja pritožba.

10. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Odločitev, da tožnica sama krije svoje pritožbene stroške, temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP.

Datum zadnje spremembe:

21.12.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 883/2017
• VDSS sodba Pdp 403/2015
• VDSS sodba Pdp 849/2012