VDSS Sodba Pdp 275/2020

Jedro

Sicer drži tožnikova pritožbena navedba, da dokazno breme v zvezi s tem, da je do delavca poravnal vse obveznosti iz naslova delovnega razmerja, nosi delodajalec. Vendar pa je delavec tisti, ki mora pred tem ustrezno zatrjevati in dokazati, da je takšna obveznost sploh nastala.

V skladu z določbo 19. člena ZEPDSV je evidentiranje delovnega časa primarno obveznost delodajalca, kar pa ne pomeni, da je tožbenemu zahtevku za plačilo presežnih ur treba ugoditi že na podlagi ugotovitve, da tožena stranka natančnejše evidence tožnikovega delovnega časa ni vodila (iz njene evidence je razvidno le to, kdo je ob posameznih dnevih v koči opravljal delo, ne pa tudi časovni intervali opravljanja teh del). Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je v primerih, kot je obravnavani, ko zakonita zastopnica tožnikovega dela zaradi narave dela in oddaljenosti koče ni mogla vsakodnevno spremljati in nadzirati, vodenje natančne evidence delovnega časa tudi obveznost delavca, še posebej če opravlja delo preko pogodbeno dogovorjenega (polnega) delovnega časa. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da so zatrjevane presežne ure dokazane z njegovimi evidencami. Tožnik zvezka, v katerega naj bi si po njegovi izpovedi zapisoval ure dela, sodišču prve stopnje ni predložil, sodišče prve stopnje pa njegove računalniške evidence delovnega časa zaradi že obrazloženih neskladij z drugimi izvedenimi dokazi utemeljeno ni upoštevalo pri odločitvi.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v II. točki, v prvem odstavku IV. točke in v VI. točki izreka sodbe, tako da se v tem delu glasi:

"II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki iz naslova neizplačanih dodatkov za delo na nedeljo in na praznike v roku 8 dni plačati neto znesek 2.196,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2017 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek za znesek 70,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2017 dalje do plačila, pa se zavrne.

IV. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki iz naslova regresa za letni dopust za leto 2016 v roku 8 dni plačati neto znesek 39,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2017 dalje do plačila.

VI. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 141,67 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila."

II. V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova presežnih ur plačati neto znesek 8.487,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2017 dalje do plačila (I. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku v roku 8 dni iz naslova neizplačanih dodatkov za delo v nedeljo in na praznike plačati neto znesek 2.266,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2017 dalje do plačila (II. točka izreka sodbe). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati regres za letni dopust za leto 2015 v neto znesku 553,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2017 dalje do plačila (III. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku v roku 8 dni plačati regres za letni dopust za leto 2016 v neto znesku 39,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2017 dalje do plačila (prvi odstavek IV. točke izreka sodbe), višji tožbeni zahtevek iz tega naslova, tj. razliko do vtoževanega zneska 758,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pa je zavrnilo (drugi odstavek IV. točke izreka sodbe). Sodišče prve stopnje je toženi stranki nadalje naložilo, da je dolžna tožniku iz naslova regresa za letni dopust za leto 2017 v roku 8 dni plačati neto znesek 96,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2017 dalje do plačila (prvi odstavek V. točke izreka sodbe), višji tožbeni zahtevek iz tega naslova, tj. razliko do vtoževanega zneska 804,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pa je zavrnilo (drugi odstavek V. točke izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 112,53 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper zavrnilni del sodbe in zoper odločitev o stroških postopka v VI. točki izreka sodbe se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi, in izpodbijani del sodbe spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je bil na delovnem mestu prisoten ves obratovalni čas koče ter da je le občasno za nekaj ur odšel po osebnih opravkih. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je poleg kuharskih del opravljal tudi dela in naloge organizacijskega vodje in oskrbnika koče, zato ni ugotavljalo, ali je bil z vsemi temi deli (in ne le s kuhanjem) obremenjen več kot 8 ur dnevno. Sodba nima razlogov glede zaključka, da tožnik z delom ni bil obremenjen več kot 8 ur dnevno. Sodišče prve stopnje je čas, ko obiskovalcev ni bilo, neutemeljeno štelo kot čas, ko tožnik ni delal. Tudi priča A.A. je izpovedala, da so delo opravljali več kot 8 ur dnevno, po izpovedi priče B.B. pa je tožnik vsak dan zjutraj prvi vstal in zadnji odšel v sobo. Navaja, da je bil njegov delovni čas v pogodbah o zaposlitvi jasno določen. Če mu tožena stranka v tem času ni zagotovila dela, bi mu morala izplačati nadomestilo plače. Sklicuje se na Direktivo 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 in stališča, ki jih je Sodišče EU zavzelo v zadevah C-437/05, C-14/04 in C-258/10. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da njegove evidence prisotnosti na delovnem mestu ne dokazujejo, da je delo opravljal vsak dan od 7.00 ure zjutraj do 22.00 ure zvečer. Opozarja, da je po drugem odstavku 19. člena Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti evidentiranje delovnega časa dolžnost delodajalca. Delodajalec nosi dokazno breme, da delavec nadurnega dela ni opravil oziroma da je za vse opravljene ure prejel ustrezno plačilo. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da obračunu plač ni nikoli ugovarjal in da se je ob podpisu pogodbe zavedal, da bo delo opravljal nepretrgoma cel čas obratovanja koče. Prostih ur ni mogel uživati na enak način kot delavec, ki se po zaključku delovnika vrne domov. Nasprotuje odločitvi o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je toženi stranki neutemeljeno priznalo 400 točk nagrade za zastopanje ne drugem naroku za glavno obravnavo, saj je bila glede na vrednost spornega predmeta iz tega naslova upravičena le do 250 točk. Priglaša stroške pritožbe.

3. Zoper ugodilni del sodbe in zoper odločitev o stroških postopka v VI. točki izreka sodbe se pritožuje tožena stranka, prav tako iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP ter zaradi kršitve ustavnih pravic. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožniku pa naloži v plačilo njene stroške postopka. V pritožbi navaja, da je tožnik na naroku za glavno obravnavo 13. 11. 2019 spremenil tožbo, saj je bil zahtevek v tožbi postavljen v bruto, po spremembi pa v neto znesku. Ker sodišče prve stopnje o spremembi tožbe ni odločilo in ker ji ni dalo možnosti, da se glede spremembe izjavi, je podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z določbama 184. in 185. člena ZPP. Iz istega razloga so podane tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev 22. in 23. člena Ustave RS. Ker je v Sloveniji uveljavljen sistem bruto plače, je tožbeni zahtevek na plačilo neto zneska nesklepčen. Navaja, da je imel tožnik pooblastila za samostojne kadrovske in organizacijske odločitve, zato ga je treba šteti kot vodilnega delavca. Bistveno je, da se je tožnik strinjal s pogoji dela, obsegom in načinom dela, kot tudi z dogovorjeno plačo, ki je vključevala vse dodatke. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila plača za leti 2016 in 2017 dogovorjena v neto znesku. Tudi glede 6 % dodatka od prometa ni nikjer določeno, da gre za neto dodatek. Izračuni tožnika so nepravilni in se jih ne da preveriti, saj temeljijo na predpostavki, da je bila med strankama dogovorjena neto plača, pri čemer variabilni del sploh ni upoštevan. Ker tožnik ni dokazal pravilnosti svojih izračunov, bi sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek moralo zavrniti. Uveljavlja, da je bila na praznika 1. 5. 2016 in 25. 6. 2017 nedelja, dodatka za delo v nedeljo in na praznik pa se izključujeta. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do dodatka za delo v nedeljo za štiri nedelje v oktobru 2017, saj je delo opravljal le v nedeljo, 1. 10. 2017, kar dokazujejo aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 6. 2017, zaključek blagajne za leto 2017 in izpoved zakonite zastopnice tožene stranke C.C.. Sodišče prve stopnje je prikrajšanje tožnika iz naslova dodatkov za delo v nedeljo in na praznike izračunalo samo, ne da bi ji dalo možnost, da se o tem izjavi, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev 22. člena URS. Izračunov sodišča prve stopnje glede prikrajšanja tožnika iz naslova dodatkov za delo v nedeljo in na praznike za leti 2016 in 2017 ni mogoče preizkusiti, poleg tega pa temeljijo na podatkih iz plačilnih list, kar je napačno. Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo, da je imel tožnik v koči zagotovljeno brezplačno bivanje in prehrano ter da so bili prazniki v plačilnih listah posebej obračunani. Za vsak mesec dela prejel celo več, kot je bilo dogovorjeno v pogodbah o zaposlitvi. Navaja, da je tožniku regres za letni dopust za leto 2016 izplačala v skupnem znesku 352,34 EUR, zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova v celoti neutemeljen. Sodišče prve stopnje je višino sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2017 napačno izračunalo ob upoštevanju šestih mesecev zaposlitve, saj je bil tožnik v tem letu pri njej zaposlen le polnih pet mesecev. Sodišče prve stopnje bi vse zahtevke iz naslova regresa za letni dopust moralo zavrniti, saj je tožena stranka tožniku v vtoževanih letih skupno izplačala 1.331,26 EUR regresa, tožnik pa je bil po veljavnih predpisih iz tega naslova upravičen do zneska 900,00 EUR. Poleg tega je Kolektivna pogodba za gostinstvo in turizem niti ne zavezuje. Tožnik je bil s prejetim plačilom zadovoljen, sicer se po sezoni 2015 ne bi prijavil za delo v sezonah 2016 in 2017, oziroma bi svoje nestrinjanje s plačo izrazil že pred koncem zadnje sezone. Nasprotuje odločitvi o stroških postopka. Sodišče prve stopnje bi ji moralo skladno s priglašenim stroškovnikom z dne 9. 12. 2019 priznati 250 točk nagrade za drugi narok za glavno obravnavo, 500 točk urnine, 40 točk za odsotnost iz pisarne ter 500 točk nagrade za ugovor zoper prepis zvočnega posnetka naroka za glavno obravnavo z dne 13. 11. 2019. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 23. 12. 2019 neutemeljeno delno zavrnilo njen ugovor zoper prepis zvočnega posnetka naroka za glavno obravnavo z dne 13. 11. 2019. Sodnica je večkrat prekinila njeno pooblaščenko pri postavljanju vprašanj, njeni zakoniti zastopnici pa je s stalnim prekinjanjem in priganjanjem onemogočila tekoče izpovedovanje, s čimer je kršila njeno ustavno pravico do izjave v postopku (22. členu URS) in načelo enakega varstva pravic. Navaja, da so bili ugovori glede procesnega vodstva utemeljeni, saj je šele po prejemu prepisa zvočnega posnetka lahko preštela, kolikokrat in na kakšen način sta sodnica in tožnikova pooblaščenka njeno zakonito zastopnico prekinila med izpovedovanjem. Sodišče prve stopnje dokaznega postopka ni vodilo v skladu z določbami 239., 289. in 303. člena ZPP. Neutemeljeno je zavrnilo njen predlog za izvedbo dokaza v prilogi B 17, saj to ne bi zavleklo reševanja spora. Ker ni odločilo o njenih dokaznih predlogih za zaslišanje prič D.D., E.E., F.F. in G.G., je kršilo njeno pravico do izjave. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožnika, tožnik pa je podal odgovor na pritožbo tožene stranke. Stranki v odgovorih prerekata nasprotne pritožbene navedbe, predlagata zavrnitev pritožb in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglašata stroške odgovorov na pritožbo.

5. Pritožbi sta delno utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri tem pa je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu ni ugotovilo nobene od absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

7. Sodišče prve stopnje je utemeljeno kot nepotrebne zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje prič D.D., E.E., F.F. in C.C.. Tožena stranka je te dokazne predloge podala z namenom dokazovanja navedb, da je tožniku v času povečanega obiska koče z zaposlitvijo študentk zagotovila dodatno pomoč, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo že na podlagi drugih izvedenih dokazov. Da zaslišanje omenjenih študentk zato ni bilo potrebno, je sodišče prve stopnje obrazložilo v 15. točki obrazložitve sodbe, zato tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da sodba v zvezi s tem nima nobenih razlogov. Ker očitana postopkovna kršitev ni podana, je v zvezi s tem neutemeljen tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da je sodišče prve stopnje kršilo njeno pravico do izjave in sodelovanja v postopku (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

8. Tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da bi moralo pri odločitvi upoštevati evidenco gospodarja koče H.H. (v prilogi B 17), ki jo je predložila na zadnjem naroku za glavno obravnavo 13. 11. 2019. Sodišče prve stopnje te listine utemeljeno ni upoštevalo pri odločitvi, saj tožena stranka ni navedla razlogov, zakaj sporne listine ni predložila najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, kot to določa 286. člen ZPP. Sicer pa je sodišče prve stopnje navedbo tožene stranke, ki jo je želela dokazati s sporno listino (da je gospodar koče kljub številnim obiskom koče v letu 2017 tožnika videl le trikrat), štelo za dokazano že na podlagi izpovedi H.H., zato zatrjevana kršitev določbe 286. člena ZPP, tudi če bi bila podana, ne bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

9. Sodišče prve stopnje je narok za glavno obravnavo 13. 11. 2019 zvočno posnelo, tožena stranka pa je 9. 12. 2019 zoper prepis zvočnega posnetka tega naroka podala ugovor, ki mu je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 23. 12. 2019 delno ugodilo. Tožena stranka v pritožbi izraža nestrinjanje s sodiščem prve stopnje glede zavrnjenega dela ugovora in vztraja pri navedbah, da prepis zvočnega posnetka posameznih delov izpovedi prič A.A., B.B. in C.C. ni natančen. Vendar pa tožena stranka ob tem ne pojasni, katero odločilno dejstvo je bilo zaradi zatrjevanih razhajanj med izpovedmi prič in prepisom teh izpovedi zmotno ali nepopolno ugotovljeno, zato ni izkazan vpliv na pravilnost in zakonitost sodbe, kar je pogoj za uspešno uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka zato ni podana, posledično pa sta v zvezi s tem neutemeljena tudi pritožbena očitka tožene stranke, da je sodišče prve stopnje kršilo njeno pravico do izjave v postopku (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) in načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/91 in nasl.).

10. Pritožbena navedba tožene stranke, da v prepisu zvočnega posnetka naroka za glavno obravnavo z dne 13. 11. 2019 ni zabeleženo, da je sodnica večkrat prekinila njeno pooblaščenko pri postavljanju vprašanj pričam in njeno zakonito zastopnico C.C. med izpovedovanjem, je v nasprotju z nadaljnjim navajanjem pritožbe, da je tožena stranka šele po prejemu prepisa zvočnega posnetka lahko preštela, kolikokrat je prišlo do takšnih prekinitev. Sicer pa tudi niso utemeljeni pritožbeni očitki tožene stranke glede kršitev določb 239., 289. in 303. člena ZPP, ki naj bi jih sodišče prve stopnje storilo z neupravičenim prekinjanjem pooblaščenke tožene stranke med postavljanjem vprašanj pričam in s prekinjanjem zakonite zastopnice tožene stranke med podajanjem izpovedi. V skladu s prvim odstavkom 286.b člena ZPP morajo stranke kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče, kršitve, na katere se sklicuje pozneje ‒ vključno v pravnih sredstvih ‒ pa se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Ker je tožena stranka navedene očitke prvič podala šele v ugovoru zoper prepis zvočnega posnetka in ne že na naroku samem, je z njihovim uveljavljanjem prekludirana, tudi sicer pa je bilo materialno-procesno vodstvo sodišča prve stopnje ustrezno.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da tožnik na naroku za glavno obravnavo 13. 11. 2019 ni spremenil tožbe. Po drugem odstavku 184. člena ZPP je tožba spremenjena v primeru spremembe istovetnosti zahtevka, povečanja obstoječega zahtevka ali uveljavljanja drugega zahtevka poleg obstoječega, do česar v obravnavani zadevi ni prišlo. Tožnik je namreč na zadnjem naroku za glavno obravnavo tožbeni zahtevek le preoblikoval na način, da je vtoževani znesek 12.869,47 EUR, glede katerega je že v tožbi natančno navedel, da predstavlja seštevek zneska 8.487,20 EUR, ki ga zahteva iz naslova opravljenih presežnih ur, zneska 2.266,75 EUR, ki ga zahteva iz naslova dodatka za delo v nedeljo in na praznike, ter zneska 2.115,52 EUR, ki ga zahteva iz naslova regresa za letni dopust, razdelil na navedene delne glavnice, pri čemer sta vrednost celotnega zahtevka (12.869,47 EUR) in datum zapadlosti glavnice (6. 12. 2017) ostala enaka. Že v tožbi postavljen tožbeni zahtevek se je glasil na plačilo neto (in ne bruto) zneska 12.869,47 EUR, zato ni utemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da je tožnik na naroku 13. 11. 2019 s postavitvijo zahtevka za plačilo neto zneskov 8.487,20 EUR, 2.266,75 EUR in 2.115,52 EUR povečal tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje torej določbe 184. člena ZPP ni uporabilo nepravilno, zato ni utemeljen pritožbeni očitek tožene stranke, da je v zvezi s tem podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Ker se je tožbeni zahtevek glasil na neto zneske, sodišče pa skladno z določbo prvega odstavka 2. člena ZPP odloča v okviru postavljenih zahtevkov, ni utemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da bi ji sodišče prve stopnje moralo naložiti plačilo bruto (in ne neto) zneskov.

12. Glede na to, da tožba ni bila spremenjena, sodišče prve stopnje toženi stranki ni bilo dolžno dati potrebnega časa za pripravo na obravnavanje spremenjene tožbe, kot to določa peti odstavek 185. člena ZPP. Tožena stranka zato v pritožbi neutemeljeno zatrjuje kršitev navedene določbe ZPP in v zvezi s tem obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Neutemeljeni so tudi njeni (pavšalni) očitki kršitve načela enakega varstva pravic iz 22. člena in pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/91 in nasl.).

13. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa v pretežnem delu odločitve pravilno uporabilo materialno pravo. Delno zmotna je le odločitev v II. točki izreka sodbe, v kateri je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku iz naslova neizplačanih dodatkov za delo v nedeljo in na praznike plača znesek 2.226,75 EUR, ter v celoti odločitev v prvem odstavku IV. točke izreka sodbe, v kateri ji je naložilo plačilo regresa za letni dopust za leto 2016 v neto znesku 39,31 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2017 dalje do plačila. Zaradi delno zmotne odločitve o glavni stvari, je delno napačna tudi odločitev o stroških postopka v VI. točki izreka sodbe.

14. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki v letih 2015 do 2017 zaposlen na podlagi treh pogodb o zaposlitvi, vsakokrat za določen čas, zaradi opravljanja sezonskega dela. Delo je opravljal na planinski postojanki v P. kot edini kuhar na delovnem mestu kuhar  oskrbnik. V tem individualnem delovnem sporu je od tožene stranke zahteval plačilo zneska 8.487,20 EUR iz naslova ur, ki jih je opravil preko polnega delovnega časa, 2.266,75 EUR iz naslova neizplačanih dodatkov za delo v nedelje in na praznike ter 2.115,52 EUR iz naslova neizplačanih regresov za letni dopust. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo presežnih ur zavrnilo, tožbenemu zahtevku iz naslova neizplačanih dodatkov za delo v nedeljo in na praznike pa v celoti ugodilo. Tožbenemu zahtevku za plačilo regresa za letni dopust je v manjšem delu ugodilo le za leti 2016 in 2017, v preostalem delu pa zahtevek iz tega naslova zavrnilo.

- K pritožbi tožnika:

15. Tožnik je glede tožbenega zahtevka za plačilo presežnih ur zatrjeval, da je delo v koči opravljal nepretrgoma od odprtja ob 7.00 uri zjutraj do zaprtja ob 22.00 uri zvečer in s tem v vtoževanem obdobju opravil skupno 6013 delovnih ur. Ker mu je tožena stranka plačo obračunala in izplačala za le 2528 ur, je v tem sporu zahteval plačilo za 3485 delovnih ur v skupnem znesku 8.487,20 EUR. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje pogodba o zaposlitvi za leto 2015 posebnega določila glede razporeditve delovnega časa ni vsebovala, v 1. členu pogodb o zaposlitvi za leti 2016 in 2017 pa je bilo med strankama dogovorjeno, da bo tožnik delo opravljal vsak dan nepretrgoma v času obratovanja planinske koče, oziroma da ga bo opravljal po predhodnem dogovoru in v soglasju z naročnikom (toženo stranko).

16. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je bila tožnikova trditvena podlaga v zvezi s tem delom zahtevka pomanjkljiva. Tožnik namreč ni določno zatrjeval, v katerih časovnih okvirih je opravljal delo preko polnega delovnega časa in konkretno, katere naloge je v tem času opravljal, temveč je le pavšalno navajal, da je njegov delovni čas v vtoževanem obdobju trajal 15 ur dnevno. Sicer drži tožnikova pritožbena navedba, da dokazno breme v zvezi s tem, da je do delavca poravnal vse obveznosti iz naslova delovnega razmerja, nosi delodajalec. Vendar pa je delavec tisti, ki mora pred tem ustrezno zatrjevati in dokazati, da je takšna obveznost sploh nastala.

17. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da tožnik tudi ni dokazal, da je delo vsak dan opravljal neprekinjeno ves čas obratovanja koče in da je po predhodnem dogovoru z zakonito zastopnico tožene stranke iz koče občasno odšel le za nekaj ur. V dokaz teh navedb je namreč predložil svojo evidenco prisotnosti, glede katere je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ne odraža realnega stanja. V tožnikovi evidenci je bila več kot enodnevna odsotnost tožnika zabeležena le enkrat (pri datumu 26. 7. 2017), iz skladnih izpovedi prič I.I., J.J., H.H. in K.K. pa izhaja, da je bilo takšnih večdnevnih odsotnosti bistveno več. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno upoštevalo izpoved študentke I.I., ki je delo v P. opravljala v avgustu in septembru 2016 in je izpovedala, da je tožnik v nedeljo zvečer navadno odšel iz koče in se vrnil šele v sredo popoldan ali v četrtek zvečer, kot tudi izpoved študentke I.I., ki je delo pri toženi stranki opravljala od maja do avgusta 2016 in je izpovedala, da je tožnik med tednom odhajal iz koče po lastni presoji. Sodišče prve stopnje je ugotovitev, da tožnik dela v koči ni opravljal nepretrgoma vsak dan in vsako uro obratovanja koče, pravilno oprlo tudi na izpovedi gospodarja koče H.H., iz katere izhaja, da sta bila s K.K. zaradi različnih popravil v letu 2017 v koči trinajstkrat in da je ob tem tožnika videl le trikrat. Podobno je izpovedal tudi K.K.. Pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo delo tožnika kot kuharja in oskrbnika koče neenakomerno razporejeno in da je tožnik ob nekaterih dnevih na vrhuncu sezone in ob vikendih res delal več kot 8 ur, vendar pa je nato med tednom ter ob dnevih, ko je bilo zaradi slabega vremena obiskovalcev manj, delal manj kot polno delovno obveznost oziroma dela sploh ni opravljal. Dokazna ocena sodišča prve stopnje v zvezi s tem je namreč prepričljiva in ustrezno obrazložena, zato so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene.

18. Tožnik sodišču prve stopnje v pritožbi neutemeljeno očita, da pri odločitvi ni upoštevalo izpovedi priče A.A., da so delo v koči opravljali več kot 8 ur dnevno, ter študentke B.B., da je bil tožnik večino časa v kuhinji, zvečer pa je zaklenil kočo in zadnji odšel v sobo. Kot je razvidno iz 11. in 12. točke obrazložitve sodbe, je sodišče prve stopnje njuni izpovedi pri odločitvi upoštevalo, vendar pa je na podlagi drugih izvedenih dokazov (predvsem na podlagi že povzetih izpovedi prič I.I., J.J., H.H. in K.K.) utemeljeno zaključilo, da tožnik z delom kuharja in oskrbnika koče ni bil obremenjen več kot 8 ur dnevno. Jasne razloge za ta zaključek je navedlo v 15. do 17. in v 19. točki obrazložitve sodbe, zato tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da sodba o tem nima razlogov.

19. V skladu z določbo 19. člena Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV; Ur. l. RS, št. 40/06) je evidentiranje delovnega časa primarno obveznost delodajalca, kar pa ne pomeni, da je tožbenemu zahtevku za plačilo presežnih ur treba ugoditi že na podlagi ugotovitve, da tožena stranka natančnejše evidence tožnikovega delovnega časa ni vodila (iz njene evidence je razvidno le to, kdo je ob posameznih dnevih v koči opravljal delo, ne pa tudi časovni intervali opravljanja teh del). Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je v primerih, kot je obravnavani, ko zakonita zastopnica tožnikovega dela zaradi narave dela in oddaljenosti koče ni mogla vsakodnevno spremljati in nadzirati, vodenje natančne evidence delovnega časa tudi obveznost delavca, še posebej če opravlja delo preko pogodbeno dogovorjenega (polnega) delovnega časa. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da so zatrjevane presežne ure dokazane z njegovimi evidencami. Tožnik zvezka, v katerega naj bi si po njegovi izpovedi zapisoval ure dela, sodišču prve stopnje ni predložil, sodišče prve stopnje pa njegove računalniške evidence delovnega časa zaradi že obrazloženih neskladij z drugimi izvedenimi dokazi utemeljeno ni upoštevalo pri odločitvi.

20. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na stališča iz sodne prakse Sodišča EU, da je treba čas, ko je delavec prisoten na delu in na razpolago delodajalcu, šteti kot opravljanje dela (zadeva C-303/98  Simap), da intenzivnost dela in njegova storilnost nista med značilnimi elementi pojma "delovni čas" in da se čas lahko šteje za delovni čas, četudi delavec poklicne dejavnosti ne opravlja nepretrgoma (zadeve C-437/05  Vorel, C-14/04  Dellas in C-258/10  Grigore). Ta stališča v obravnavani zadevi niso bistvena, saj tožnik v času, ko je kočo za več dni zapustil (torej ni šlo le za kratke prekinitve), dela nedvomno ni opravljal niti toženi stranki ni bil na razpolago.

21. Tožnik v pritožbi zahtevek za plačilo presežnih ur zmotno utemeljuje z okoliščino, da je bival v postojanki, češ da po koncu delovnega dne ni mogel na enak način uživati prostega časa kot delavci, ki se po delu vrnejo domov. Bivanje v postojanki je neločljivo povezano z naravo samega dela kuharja in oskrbnika koče, in je bilo med strankama izrecno dogovorjeno v pogodbah o zaposlitvi. Tožnikove prisotnosti v koči po zaključku opravljanja delovnih nalog zato same po sebi ni mogoče šteti v njegov delovni čas.

- K pritožbi tožene stranke:

22. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je pogodbeno dogovorjena plača obsegala plačilo za vso opravljeno delo, vključno z dodatki. Iz VII. člena pogodbe o zaposlitvi iz leta 2015 izrecno izhaja, da je tožnik poleg dogovorjene neto plače (400,00 EUR) upravičen tudi do 6 % od ustvarjenega prometa in vseh dodatkov po ZDR-1 in kolektivni pogodbi. Čeprav pogodbi o zaposlitvi za leti 2016 in 2017 takšne določbe ne vsebujeta, je sodišče prve stopnje ob odsotnosti okoliščin, ki bi kazale na to, da je dogovorjena plača v teh letih vključevala tudi vse dodatke k plači iz naslova opravljanja dela v manj ugodnem delovnem času, pravilno zaključilo, da je tožnik do teh dodatkov upravičen. Pri tem je upoštevalo pravilno pravno podlago iz 64. člena takrat veljavne Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma (Ur. l. RS, št. 110/2013 in nasl.), na katero napotuje določba drugega odstavka 128. člena ZDR-1. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je navedena kolektivna pogodba ne zavezuje. Ker tega v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala, gre za nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP) in je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati.

23. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da v planinski koči delovnega časa osebja zaradi nihanja števila obiskovalcev ni mogoče vnaprej predvideti in da se je tožnik strinjal z dogovorjenim plačilom ter s pogoji, obsegom in načinom dela. Te okoliščine ne izključujejo tožnikove pravice do dodatnega plačila iz naslova opravljanja dela v posebnih pogojih, do katerega je upravičen že na podlagi zakona oziroma kolektivne pogodbe. Za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka iz tega naslova tudi ni pomembno, da je tožnik zahtevek za plačilo spornih dodatkov na toženo stranko naslovil (šele) po prenehanju zadnje pogodbe o zaposlitvi v letu 2017. V skladu s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1 lahko delavec denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem (brez notranje poti), in je pri tem omejen le s 5-letnim zastaralnim rokom iz 202. člena ZDR-1.

24. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je treba tožnika šteti kot vodilnega delavca, češ da je imel v času trajanja delovnega razmerja pooblastila za samostojne kadrovske in organizacijske odločitve. V skladu z določbo 74. člena ZDR-1 se kot vodilni delavec šteje delavec, ki vodi poslovno področje ali organizacijsko enoto pri delodajalcu in ima pooblastila za sklepanje pravnih poslov ali za samostojne kadrovske in organizacijske odločitve, kar za tožnika ni bilo ugotovljeno. Tudi iz sklenjenih pogodb o zaposlitvi ne izhaja, da bi bil tožnik vodilni delavec v smislu navedene zakonske določbe, zato so pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi s tem neutemeljene.

25. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila plača v vseh treh pogodbah o zaposlitvi dogovorjena v neto znesku (za leto 2015 in 2016 v višini 400,00 EUR + 6 % od ustvarjenega prometa, za leto 2017 pa v višini 460,00 EUR + 6 % od ustvarjenega prometa), četudi to izrecno izhaja le iz pogodbe za leto 2015. Na pravilnost te ugotovitve kaže tudi okoliščina, da je tožena stranka tožniku plačo v teh letih obračunavala in izplačevala ob upoštevanju pogodbeno dogovorjenega zneska kot neto zneska, kar v pritožbi izrecno priznava. Tožena stranka zato v pritožbi s prikazovanjem izračunov, ki temeljijo na napačni predpostavki, da je fiksno dogovorjen znesek osnovne plače (400,00 EUR oziroma 460,00 EUR) predstavljal bruto znesek, neutemeljeno uveljavlja, da je tožnik v vseh mesecih vtoževanega obdobja v resnici prejel celo višjo plačo od dogovorjene.

26. Zmotno je pritožbeno stališče tožene stranke, da bi sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek iz naslova dodatkov za delo v nedeljo in na praznike moralo zavrniti že na podlagi ugotovitve, da so bili tožnikovi izračuni prikrajšanja iz tega naslova napačni. Sicer drži, da je tožnik pri teh izračunih napačno upošteval le fiksni del plače (400,00 EUR oziroma 460,00 EUR) in da je višino prikrajšanja izračunal z uporabo neustrezne matematične metode. Vendar pa je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je ob ugotovljenih napakah v tožnikovih izračunih višino prikrajšanja izračunalo samo. Za to ni potrebovalo nobenih posebnih strokovnih znanj, s katerimi ne bi razpolagalo, zato tožena stranka v pritožbi neutemeljeno zatrjuje nasprotno.

27. Tožnik je v tožbi glede vsakega posameznega meseca vtoževanega obdobja natančno navedel, koliko je bilo nedelj in praznikov, na katere je opravljal delo. Pravilno je tudi zatrjeval, in da je v skladu z drugim odstavkom 64. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma za delo v nedeljo upravičen do dodatka k plači v višini 50 %, za delo na dan državnega praznika oziroma po zakonu prostega dne pa v višini 150 %. Sodišče prve stopnje je višino tožnikovega prikrajšanja izračunalo ob upoštevanju teh navedb, ki jih tožena stranka ni prerekala, pri ugotavljanju višine urne postavke kot osnove za izračun višine teh dodatkov pa je pravilno izhajalo iz višine obračunane in izplačane plače, ki je bila za posamezni mesec razvidna iz plačilnih list, ki jih je predložila tožena stranka. Ker je sodišče prve stopnje višino tožnikovega prikrajšanja iz naslova dodatka za delo v nedeljo in na praznike izračunalo na podlagi dejstev, ki bodisi s strani tožene stranke niso bila prerekana bodisi med strankama niso bila sporna, tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da se o tem ni imela možnosti izjaviti. Pritožbena očitka bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitve ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena URS v zvezi s tem zato nista utemeljena.

28. Sodišče prve stopnje je v 26. točki obrazložitve sodbe za leto 2015 natančno obrazložilo, na kakšen način je izračunalo višino dodatkov za delo v nedeljo in na praznike po posameznih mesecih, iz 27. točke obrazložitve pa izhaja, da je tožnikovo prikrajšanje za leti 2016 in 2017 izračunalo na enak način. Izračun sodišča prve stopnje za leti 2016 in 2017 je zato mogoče preizkusiti. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje pri tej odločitvi upoštevati, da so bili prazniki v plačilnih listah za mesece april, maj in avgust 2016 ter april, maj in avgust 2017 posebej obračunani. Iz plačilnih list izhaja, da je bilo tožniku za te dneve obračunano in izplačano le nadomestilo plače (kar je sicer nepravilno, ker je tožnik opravljal delo in bi mu tožena stranka morala obračunati plačo), ne pa tudi dodatki k plači iz naslova opravljanja dela v manj ugodnem delovnem času.

29. Tožena stranka pa v pritožbi utemeljeno navaja, da je bila na državna praznika 1. 5. 2016 in 25. 6. 2017 nedelja in da je sodišče prve stopnje zato tožniku za delo na ta dva dneva neutemeljeno prisodilo dodatek za delo v nedeljo in dodatek za delo na praznik, ki se v skladu z določbo tretjega odstavka 128. člena ZDR-1 in tretjega odstavka 64. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma med seboj izključujeta. Tožnik je zato za delo na dan 1. 5. 2016 upravičen le do (višjega) dodatka za delo na dan praznika, ne pa tudi do dodatka za delo v nedeljo v znesku 14,16 EUR (iz plačilne liste za mesec maj 2016 izhaja, da je tožnikova neto plača znašala 622,47 EUR, osnovna urna postavka pa 3,54 EUR; plačilo za 8 delovnih ur je znašalo 28,32 EUR, zato 50 % dodatek k plači za delo v nedeljo 1. 5. 2016 znaša 14,16 EUR). Iz enakega razloga je sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno prisodilo dodatek za delo v nedeljo 25. 6. 2017 v znesku 22,12 EUR (iz plačilne liste za mesec junij 2017 izhaja, da je tožnikova neto plača znašala 973,03 EUR, osnovna urna postavka pa 5,53 EUR; plačilo za 8 delovnih ur je znašalo 44,24 EUR, zato 50 % dodatek k plači za delo v nedeljo 25. 6. 2017 znaša 22,12 EUR).

30. Utemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke, da je sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno prisodilo štiri dodatke za delo v nedeljo za mesec oktober 2017. Tožnik je bil namreč nazadnje na delu v nedeljo, 1. 10. 2017, nato pa je do izteka pogodbe o zaposlitvi 23. 10. 2017 izrabil letni dopust, kar po pravilnem navajanju tožene stranke dokazuje aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 6. 2017. S tem aneksom je bila tožnikova pogodba o zaposlitvi, ki je bila prvotno sklenjena do 2. 10. 2017, podaljšana do 23. 10. 2017 ravno zaradi izrabe 20 dni letnega dopusta. Na to, da tožnik po 2. 10. 2017 ni več opravljal nalog kuharja ‒ oskrbnika koče, po pravilnih pritožbenih navedbah tožene stranke kažeta tudi izpoved zakonite zastopnice tožene stranke C.C. in zaključek blagajne za leto 2017, iz katerega izhaja, da je bila koča po tem datumu zaprta. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno prisodilo dodatek za delo v nedeljo za tri nedelje v mesecu oktobru 2017 v skupnem znesku 33,84 EUR (iz plačilne liste za mesec oktober 2017 izhaja, da je tožnikova mesečna neto plača znašala 360,74 EUR, osnovna urna postavka pa 2,82 EUR; plačilo za 8 delovnih ur je znašalo 22,56 EUR, zato 50 % dodatek k plači za delo v nedeljo za mesec oktober 2017 znaša 11,28 EUR).

31. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen od 25. 4. 2017 do 23. 10. 2017, pri izračunu višine regresa za letni dopust za leto 2017 pravilno štelo, da je bil pri toženi stranki zaposlen šest mesecev. V skladu z določbo prvega odstavka 161. člena ZDR-1 ima delavec, ki sklene delovno razmerje ali mu preneha delovno razmerje med koledarskim letom in ima v posameznem koledarskem letu obdobje zaposlitve krajše od enega leta, pravico do 1/12 letnega dopusta za vsak mesec zaposlitve, kar pa ne pomeni, da je delavec, ki je pri delodajalcu zaposlen 2 dni manj kot šest mesecev, upravičen do sorazmernega dela regresa ob upoštevanju le petih mesecev zaposlitve, kot v pritožbi zmotno navaja tožena stranka. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke, da je tožniku iz naslova regresa za letni dopust v vtoževanem obdobju skupno izplačala bistveno višji znesek od tistega, do katerega je bil tožnik upravičen po določilih kolektivne pogodbe. Tožnik je v tožbi za vsako leto posebej natančno navedel zneske, ki mu jih je iz naslova regresa za letni dopust izplačala tožena stranka, in zneske, do katerih je bil iz tega naslova upravičen po njegovih izračunih, sodišče prve stopnje pa je ob ugotovitvi, da je tožena stranka tožniku za leto 2017 izplačala regres v nižjem znesku od predpisanega, tožniku utemeljeno prisodilo razliko do s kolektivno pogodbo določenega zneska.

32. Tožena stranka pa v pritožbi utemeljeno nasprotuje odločitvi, da je tožniku dolžna plačati regres za letni dopust za leto 2016 v znesku 39,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnik je bil po določilih kolektivne pogodbe in ob upoštevanju trajanja delovnega razmerja za to leto upravičen do sorazmernega dela regresa v višini 295,00 EUR, sodišče prve stopnje pa je napačno ugotovilo, da mu je tožena stranka iz tega naslova izplačala (le) znesek 255,69 EUR. Tožena stranka v pritožbi pravilno navaja, da mu je poleg tega zneska izplačala še znesek 75,60 EUR, kar dokazuje obračun z dne 8. 11. 2016 v prilogi B10. Tožnik je tako za leto 2016 od tožene stranke prejel 331,56 EUR regresa za letni dopust, kar je več, kot bi mu po ugotovitvi sodišča prve stopnje pripadalo v skladu z določili kolektivne pogodbe, zato tožena stranka v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek iz tega naslova moralo zavrniti.

33. Glede na vse navedeno je delno utemeljena pritožba tožene stranke zoper odločitev v II. točki izreka, s katero ji je sodišče prve stopnje naložilo plačilo neizplačanih dodatkov za delo v nedeljo in na praznike v skupnem neto znesku 2.266,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in v celoti njena pritožba zoper odločitev v prvem odstavku IV. točke izreka sodbe, s katero ji je sodišče prve stopnje naložilo plačilo regresa za letni dopust za leto 2016 v neto znesku 39,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker je bilo v tem delu dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovljeno, le materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno, so bili izpolnjeni pogoji za delno spremembo sodbe. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijani del sodbe v II. točki izreka sodbe in v prvem odstavku IV. točke izreka na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP v zvezi s 5. alinejo 358. člena ZPP delno spremenilo sodbo tako, da je prisojeni znesek iz naslova neizplačanih dodatkov za delo v nedeljo in na praznike znižalo na znesek 2.196,65 EUR, za znesek 70,10 EUR (tj. za neupravičeno prisojene zneske 14,16 EUR, 22,12 EUR in 33,84 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2017 dalje pa tožbeni zahtevek iz tega naslova zavrnilo, ter da je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova regresa za letni dopust za leto 2016 v roku 8 dni plačati neto znesek 39,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2017 dalje do plačila.

- Glede stroškov postopka:

34. Obe pritožbi delno utemeljeno nasprotujeta višini stroškov postopka na prvi stopnji, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo toženi stranki. Tožnik v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje toženi stranki za zastopanje na drugem naroku za glavno obravnavo neutemeljeno priznalo nagrado v višini 400 točk, saj je glede na določbe Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/15 in 28/18) in upoštevaje vrednost spornega predmeta (12.869,47 EUR) iz tega naslova upravičena do nagrade v višini 250 točk. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o stroških postopka pravilno upoštevalo (le) stroškovnik, ki ga je tožena stranka priglasila na zadnjem naroku za glavno obravnavo 13. 11. 2019, saj je bil stroškovnik, priglašen v ugovoru zoper prepis zvočnega posnetka z dne 9. 12. 2019, glede na določbo tretjega odstavka 163. člena ZPP priglašen prepozno. Utemeljena pa je pritožbena navedba tožene stranke, da bi ji moralo sodišče prve stopnje za narok z dne 13. 11. 2019 priznati 400 točk urnine po drugem odstavku 6. člena OT ter 50 točk nagrade za ugovor zoper prepis zvočnega posnetka naroka za glavno obravnavo z dne 13. 11. 2019 po 3. točki tar. št. 39 OT, saj je bil ugovor delno utemeljen. Za priznanje višje nagrade za ugovor zoper prepis zvočnega posnetka naroka v določbah OT ni podlage, zato so nasprotne pritožbene navedbe tožene stranke neutemeljene.

35. Zaradi delnega uspeha tožene stranke v pritožbenem postopku se je spremenil uspeh strank v postopku pred sodiščem prve stopnje (tožnikov uspeh se je z 19 % znižal na 18 %), zato je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP ponovno odločilo o stroških postopka na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je tožniku skladno z določbami OT pravilno priznalo 2.003,28 EUR stroškov postopka, zato mu je dolžna tožena stranka glede na uspeh v postopku (18 %) povrniti 360,59 EUR. Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji utemeljeno priglasila 250 točk nagrade za drugi narok za glavno obravnavo, 400 točk urnine, 40 točk za odsotnost, 50 točk za ugovor zoper prepis zvočnega posnetka ter 14,80 točk za materialne stroške, kar skupaj znaša 754,80 točk oziroma ob vrednosti točke 0,60 EUR 452,88 EUR, povečano za 22 % DDV pa 552,51 EUR. Sodišče prve stopnje je toženi stranki pravilno priznalo tudi 20,00 EUR kilometrine za pooblaščenko in 40,00 EUR za potne stroške priče J.J.. Utemeljeno priglašeni stroški tožene stranke zato skupno znašajo 612,51 EUR, tožnik pa ji mora ob upoštevanju njenega uspeha v postopku (82 %) povrniti 502,26 EUR. Po poračunu stroškov postopka tožnika v znesku 360,59 EUR s stroški postopka tožene stranke v znesku 502,26 EUR, je tožnik dolžan toženi stranki povrniti 141,67 EUR stroškov postopka v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

36. Glede na vse navedeno sta obe pritožbi delno utemeljeni zoper odločitev o stroških postopka v VI. točki izreka sodbe, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena tudi zoper odločitev v II. točki izreka sodbe glede prisojenega zneska iz naslova dodatka za delo v nedeljo in na praznike ter v celoti zoper odločitev v prvem odstavku IV. točke izreka sodbe glede prisojenega zneska iz naslova regresa za letni dopust za leto 2016. V preostalem delu niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika in tožene stranke v preostalem delu zavrnilo kot neutemeljeni in na podlagi določbe 353. člena ZPP v nespremenjenem delu (I. in III. točka izreka, drugi odstavek IV. točke in V. točka izreka sodbe) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

37. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Ker sta stranki s pritožbama uspeli le v manjših delih, je pritožbeno sodišče skladno z določbo tretjega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo nasprotne stranke.

Datum zadnje spremembe:

21.12.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 25/2019
• UPRS Sodba II U 394/2016-12
• VDSS Sodba Pdp 142/2018