VDSS Sklep Pdp 341/2020

Jedro

ZDR-1 ne predpisuje obličnosti pogodbe o izobraževanju, zato je pravno upošteven tudi ustno sklenjen dogovor med delavcem in delodajalcem (51. člen OZ), ki izraža voljo strank.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče je izdalo sklep in sodbo, s katerima je odločilo, da se zaradi umika tožbe v delu, kjer se tožbeni zahtevek nanaša na plačilo 519,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 10. 2017 dalje do plačila, postopek ustavi (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek v višini 750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 10. 2017, ter da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 856,78 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila (III. točka izreka).

2. Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper sodbo - II. in III. točko izreka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitve pravil pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov prve in druge stopnje, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, ker v primeru, da delodajalec delavca napoti na izobraževanje, izpopolnjevanje in usposabljanje iz zakonskih razlogov, ki so opredeljeni v drugem odstavku 170. člena ZDR-1, nosi stroške tega usposabljanja delodajalec. Izjava toženca o usposabljanju z dne 10. 11. 2015 se ne šteje kot dogovor oziroma kot pogodba o izobraževanju, ta zapis pa naj bi bil v nasprotju s četrtim odstavkom 170. člena ZDR-1. Sodišče povzema izpovedi dveh prič, in sicer A.A. in B.B. in zaključuje, da ne izkazujeta, da bi bilo konkretno izobraževanje ali usposabljanje tožeče stranke izvedeno na podlagi prvega odstavka 170. člena ZDR-1. Dokazna ocena izpovedi prič s strani sodišča prve stopnje je napačna, o odločilnih dejstvih obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe glede zapisnikov o izvedbi dokazov in zapisniki, prav tako je sodišče materialno pravo napačno uporabilo. Ugotovitev sodišča, da naj bi usposabljanje potekalo na podlagi drugega odstavka 170. člena ZDR-1 in ne prvega odstavka 170. člena ZDR-1, je napačna. Zaslišani A.A., direktor družbe C. d. o. o., je izpovedal, da je usposabljanje za uporabo metode D. posebno usposabljanje, ki tečajniku prinese nova znanja o svetovno priznani metodi za reševanje problemov v proizvodnih procesih. S pridobljenim certifikatom delavec lahko dokazuje svojo izobrazbo ali usposobljenost celemu svetu. Kadar gre za specifična znanja, se z delavci podpiše dogovor za določeno dobo oziroma za povračilo stroškov, če se na njihovo željo delovno razmerje prekine. B.B., direktor poslovne enote E. v družbi C. d. o. o., je izpovedal, da gre pri D. za pridobitev veščin in znanj s področja optimizacije proizvodnih procesov, ki so svetovno znani in izhajajo iz avtomobilske industrije, ki jih toženec uporablja pri svojem delu tako, da izboljša svojo učinkovitost, metoda D. je splošno uporabljiva v vseh podjetjih, ki imajo proizvodne in druge procese. Od kadrovske službe je toženec dobil poziv, koliko udeležencev se lahko udeleži izobraževanja, predlagali so jih vodje, te udeležence pa je tožeča stranka povabila k udeležbi preko e-pošte. Po zaključku tečaja so udeleženci dobili certifikat. Obsežnost usposabljanja dokazuje podpis toženca na listi prisotnosti, in sicer je tečaj obiskal dne 10. 9. 2015, 12. 11. 2015, 13. 11. 2015, 14. 11. 2015, 10. 12. 2015, 11. 12. 2015, 12. 12. 2015, 6. 1. 2016, 7. 1. 2016. To pomeni, da tečaj obsega 9 polnih delovnih dni in dve uri uvodne predstavitve programa. Sodišče napačno zaključuje, da se konkretna pogodba o zaposlitvi v tretjem odstavku 9. člena nanaša na določilo iz drugega odstavka 170. člena ZDR-1. ZDR-1 ne predpisuje obličnosti pogodbe o izobraževanju, zato je pravno upošteven tudi ustno sklenjen dogovor med delavcem in delodajalcem (51. člen OZ). Ta razlaga sodišča ni v skladu s prvim odstavkom 170. člena ZDR-1, iz katerega jasno izhaja, da ima delavec pravico in dolžnost do stalnega izobraževanja in usposabljanja v skladu s potrebami delovnega procesa, z namenom širitve sposobnosti za opravljanje dela ter povečanja zaposljivosti. Sodišče je v 11. točki obrazložitve zaključilo, da podjetniška kolektivna pogodba ne more določiti manj pravic kot ZDR-1, pri čemer je zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja naredilo napačen zaključek, da podjetniška kolektivna pogodba, ki je veljala v času podpisa izjave, ni relevantna. Podjetniška kolektivna pogodba tožeče stranke, ki je veljala v času izobraževanja, v 12. - 15. členu vsebuje določbe o izobraževanju delavcev, pri čemer določa, da je delavec po končanem izobraževanju dolžan ostati v delovnem razmerju v družbi toliko časa, kot je določeno v pogodbi o izobraževanju. Določbe podjetniške kolektivne pogodbe in izjava delavca o usposabljanju izpolnjujejo zahteve iz tretjega odstavka 170. člena ZDR-1. Zato je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče je toženi stranki priznalo več stroškov, kot so bili potrebni za pravdo in kot izhajajo iz Odvetniške tarife. Priznalo je namreč tudi urnino 100 točk za prvi narok, ki je trajal manj kot 1 uro. Dodatno je priznalo še 100 točk za ostale posvete, za kar ni podlage. Posledično je nepravilna odločitev o 2 % materialnih stroških. Tožeča stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo. V celoti prereka pritožbene navedbe tožeče stranke, v kolikor se z njimi izrecno ne strinja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in tožeči stranki naloži v plačilo tudi stroške pritožbenega postopka. Navaja, da sta toženec F.F. in priča G.G. izpovedala, da je bila udeležba obvezna, torej je delodajalec zahteval in pričakoval udeležbo izbranih delavcev na usposabljanju. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je pritožbeno sodišče sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, je pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno in nepravilno ugotovilo dejansko stanje.

6. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 750,00 EUR, zaradi umika tožbe v znesku 519,00 EUR je postopek delno ustavilo. Sodišče je svojo odločitev med drugim obrazložilo v točki 11 in poudarilo, da ni bistveno, do kdaj je veljala kolektivna pogodba tožeče stranke (priloga A5), ampak, ali je kolektivna pogodba tožeče stranke veljala v času izobraževanja tožene stranke. Nepravilno je stališče sodišča, da je nerelevantno, ali je v spornem obdobju veljala kolektivna pogodba tožeče stranke. Iz predložene kolektivne pogodbe tožeče stranke namreč izhaja, da je bila sprejeta 20. 6. 2012, pri čemer iz sklepa o ureditvi pravne podlage za področja, ki jih je urejala odpovedana kolektivna pogodba tožeče stranke z dne 20. 7. 2018, izhaja, da je tožeča stranka uredila določena področja iz odpovedane kolektivne pogodbe. Navedeno pomeni, da je za sporno obdobje kolektivna pogodba veljala, saj se je izobraževanje po programu D. izvajalo v času od septembra 2015 do januarja 2016, pri čemer je tožena stranka podpisala izjavo o usposabljanju 10. 11. 2015. Za rešitev zadeve torej ni pomembno, ali je kolektivna pogodba veljala v času vložitve tožbe, pač pa, ali je veljala v času izvajanja programa izobraževanja. Navedeno bo moralo sodišče razčistiti v ponovljenem postopku.

7. Sodišče bo moralo upoštevati tudi izjavo tožeče stranke o usposabljanju z dne 10. 11. 2015, ki jo je tožena stranka podpisala, hkrati pa je v postopku ni izpodbijala na podlagi določil Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.). Iz izjave izhaja, da se je tožena stranka zavezala, da se vključuje v usposabljanje D. ter da bo povrnila vse stroške, ki bodo nastali v zvezi z usposabljanjem, če ji bo med drugim delovno razmerje v družbi prenehalo na lastno željo ali po lastni krivdi v roku dveh let po končanem usposabljanju. Poudariti je tudi, da pritožba pravilno navaja, da ZDR-1 ne predpisuje obličnosti pogodbe o izobraževanju, zato je pravno upošteven tudi ustno sklenjen dogovor med delavcem in delodajalcem (51. člen OZ), ki izraža voljo strank.

8. Pritožba tudi utemeljeno uveljavlja, da je sodišče toženi stranki priznalo previsoke stroške postopka, ki kot taki niso potrebni za pravdo in niso skladni z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.). Pritožba utemeljeno navaja, da je sodišče neutemeljeno priznalo skupaj 150 točk za posvete s stranko, ki so kot taki obseženi že v sestavi posamezne vloge. Neutemeljeno je priznalo tudi 100 točk za urnino, saj je prvi narok trajal manj kot 1 uro. Posledično navedenemu je previsoko odmerilo materialne stroške v višini 2 % od priznanih stroškov. Vse navedeno bo moralo sodišče v ponovljenem postopku upoštevati.

9. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo razveljavilo, za kar je imelo pravno podlago v določilu 355. člena ZPP.

10. Po določbi 355. člena ZPP sme pritožbeno sodišče, če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, izjemoma razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, če glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča relevantnega dejanskega stanja sploh ni ugotavljalo. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek ter na novo dokazno oceniti vse izvedene dokaze. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ocenilo, da bo dopolnitev postopka pred sodiščem prve stopnje hitrejša in tudi bolj ekonomična za stranki. Razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje ne bo bistveno podaljšala trajanja sodnega postopka. Če bi pritožbeno sodišče samo dopolnilo dejansko stanje, bi prevzelo vlogo sodišča prve stopnje, kar ni namen določbe 355. člena ZPP, saj bi bila s tem strankam odvzeta ustavna pravica do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje. V konkretnem primeru si nasproti stojita dve ustavni pravici, in sicer pravica do sojenja v razumnem roku, ki je določena v 23. členu Ustave RS in pravica do pritožbe iz 25. člena URS. Glede na okoliščine primera je treba dati prednost pravici do pritožbe.

11. Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev temelji na določilu 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK:

Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Datum zadnje spremembe:

21.12.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 270/2019
• VDSS Sodba Pdp 623/2021
• Sodba VIII Ips 28/2003