VDSS Sodba Pdp 301/2020

Jedro

Delodajalec lahko utemeljeno odpove pogodbo o zaposlitvi delavcu ob ponavljanju kršitev iz delovnega razmerja, tudi če kršitve same po sebi niso posebej hude, gre pa za ponavljanje kršitev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 27. 3. 2019 s katero je tožena stranka odpovedala tožeči stranki pogodbo o zaposlitvi z dne 3. 6. 2011, sklenjeno za nedoločen čas, nezakonita in se razveljavi (1. točka); za ugotovitev, da delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki ni prenehalo dne 13. 4. 2019, ampak še traja, zaradi česar je tožena stranka dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo, za katero ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, v roku 8 dni, pod izvršbo (2. točka); da je tožena stranka dolžna tožečo stranko prijaviti v zavarovanje za čas od prenehanja delovnega razmerja dne 13. 4. 2019 do vrnitve na delo in ji za ta čas obračunati nadomestilo plače v mesečnem bruto znesku, kot ji pripada v skladu s sklenjeno pogodbo z zaposlitvi, in ji od tako obračunanega mesečnega bruto zneska obračunati in plačati predpisane davke in prispevke, navedeni mesečni bruto znesek, zmanjšan za obračunane davke in prispevke, pa plačati tožeči stranki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo (3. točka) ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti vse njene stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo (4. točka).

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper sodbo v celoti, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava (1., 2. in 3. točka prvega odstavka 338. člena ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku v celoti oziroma vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži v plačilo vse stroške postopka na prvi in drugi stopnji. Navaja, da je sodišče štelo kot dokazan izpolnjen pogoj za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ker naj bi bil tožnik v roku enega leta pred podajo odpovedi trikrat pisno opozorjen. Ker naj ne bi trdil, da so bila opozorila neutemeljena, sodišče ni presojalo zakonitosti oziroma utemeljenosti pisnih opozoril. Tožnik v tem delu izpodbija sodbo iz razloga bistvene kršitve določb postopka po 1. točki prvega odstavka 338. člena ZPP in iz razloga po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Redna odpoved mu je bila podana zaradi neobstoječih kršitev, torej protipravno. Ugotovljene kršitve predstavljajo bistven del sodbe, ugotovitve so napačne in izhajajo iz zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče je navedlo, da je bil tožniku trikrat omogočen zagovor in da je od tožene stranke neopravičeno pričakovati, da bi tožniku omogočila zagovor še enkrat. Ob tem pritožba navaja, da bi moral tožnik predložiti medicinsko dokumentacijo. Gre za nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče je ugotovilo, da je bil odsoten ob 17.05 do 18.02, to je torej 57 minut, čeprav bi se lahko linija zagnala ob 18.02, ker sta bili takrat na liniji prisotni obe sodelavki. Sodišče je ugotovilo kršitev po 33. členu ZDR-1 in po 72. členu Hišnega reda tožene stranke. Tožnik je odšel 10 minut pred obema sodelavkama in se tudi vrnil 10 minut pred obema, linija je bila zagnana kasneje. Sodišče je zmotno odločilo tudi glede nadaljevanja dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, saj lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi le na podlagi 3. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Linija ni bila v zaostanku, zamuda ni nastala namerno, temveč iz zavedanja, da se linija brez sodelavk ne bi mogla zagnati. Glede neprimernega obnašanja do sodelavke A.A., kar naj bi presegalo nivo komuniciranja med sodelavci, zaradi česar naj bi tožnik kršil prvi odstavek 33. člena ZDR-1, četrti odstavek 7. člena ZDR-1 ter 1. in 2. alinejo 7. člena pogodbe o zaposlitvi, se je sodišče napačno opredelilo, da tožnik ni vedel za zdravstvene težave sodelavke. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo. V celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Navaja, da tožnik ni trdil, da so opozorila neutemeljena, zato sodišče ni presojalo zakonitosti oziroma utemeljenosti pisnih opozoril. Neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev iz 14. točke 339. člena ZPP, čeprav iz pritožbenih navedb izhaja, da uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče je pravilno obrazložilo, da je tožena stranka tožnika trikrat vabila na zagovor, pri čemer tožnik zadnjemu opravičilu ni predložil nobene zdravstvene dokumentacije, ki bi izkazovala razlog, zaradi katerega se ni mogel udeležiti zagovora. Tako ni utemeljeno pričakovati, da tožena stranka večkrat preloži zagovor, glede na kratke prekluzivne roke. Glede prekoračitve časa za koriščenje odmora iz izvedenih dokazov izhaja, da so na liniji 3 delali trije delavci, pri čemer linija obratuje le, če so prisotni vsi trije delavci. Tožnik je sam potrdil, da je bil zaradi malice odsoten 50 minut. Ne glede na to, ali je bil tožnik seznanjen z zdravstvenim stanjem A.A. ali ne, je šlo dejansko za neprimerno komuniciranje s sodelavko, kar ni dopustno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V predmetni zadevi je sodišče zaslišalo tožnika in priče B.B., C.C., D.D., E.E., F.F., A.A. ter vpogledalo v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka. Tožniku je tožena stranka podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, pri čemer je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in je bil zaposlen na delovnem mestu upravljalec strojev za pakiranje izdelkov, obrat G., Oskrba z izdelki - sektor za ...

7. Tožena stranka je pred podano redno odpovedjo iz krivdnih razlogov tožnika predhodno vabila na zagovor 29. 3. 2018 in ga pisno opozorila, da v primeru, če ne bo izpolnjeval pogodbenih obveznosti, mu bo lahko v enem letu od prejema pisnega opozorila redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Tožnik je tudi prejel pisno opozorilo z dne 25. 10. 2018 in z dne 17. 12. 2018, pri čemer ju je prejel 26. 10. 2018 in 28. 1. 2019. Pritožba v tem delu uveljavlja, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz razloga po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče naj bi zmotno štelo kot dokazan izpolnjen pogoj za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ker naj bi bil tožnik v roku enega leta pred podajo odpovedi trikrat pisno opozorjen. Tožnik v postopku ni trdil, da so opozorila neutemeljena, zato sodišče pravilno ni presojalo zakonitosti oziroma utemeljenosti pisnih opozoril, pri čemer pa iz pritožbenih navedb izhaja, da tožnik v tem delu pravzaprav uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ne pa kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi sicer je sodišče prve stopnje jasno obrazložilo, zakaj je odločilo, kot izhaja iz izreka sodbe.

8. Glede redne odpovedi iz krivdnega razloga je tožena stranka tožnika vabila na zagovor dne 4. 3. 2019, 11. 3. 2019 in 26. 3. 2019, pri čemer tožnik na zagovor ni pristopil niti ni podal zagovora v pisni obliki, kar bi lahko. Tožnik zadnjemu opravičilu ni predložil nobene zdravstvene dokumentacije, ki bi izkazovala, da se ni mogel udeležiti zagovora, zdravnik ni podal mnenja, da je počutje in stanje delavca takšno, da se delavec ni sposoben udeležiti zagovora (VIII Ips 153/2006 z dne 26. 9. 2006). Tako ni bilo utemeljeno pričakovati od tožene stranke, da bi še večkrat preložila zagovor, glede na kratke prekluzivne roke, ko mora delodajalec izpeljati postopek redne odpovedi iz krivdnega razloga. Zaradi navedega je neutemeljen tudi pritožbeni ugovor, da bi moralo sodišče angažirati izvedenca psihiatrične stroke.

9. V nadaljevanju je tako tožena stranka tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga, pri čemer je tožniku delovno razmerje prenehalo s 15-dnevnim odpovednim rokom, ki je pričel teči naslednji dan po vročitvi odpovedi. Tožena stranka je tožniku očitala, da je šel 30. 1. 2019 na malico ob 17.15 uri in se z odmora vrnil ob 18.06 uri, tako da je njegova odsotnost trajala 50 minut, čeprav je dovoljena odsotnost največ 40 minut. Sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, da sta na liniji 3 delali še dve delavki, in sicer D.D. in C.C.. Tožnik je tudi sam potrdil, da je bil zaradi malice odsoten 50 minut, pri čemer je maksimalno dovoljeno trajanje 40 minut, on pa je bil dejansko odsoten 46 minut. Tako je tožena stranka lahko tožniku očitala le, da je zamudil 6 minut in ne 10 minut, kot je ugotovilo sodišče. Šlo je za kršitev delovnih obveznosti tožnika po 33. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1) ter 62. člena Hišnega reda tožene stranke. Tožnik tudi ni želel upoštevati navodila nadrejenega, naj se udeleži razgovora pri nadrejenem delavcu, s čemer je kršil prvi odstavek 43. člena ZDR-1 in pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je tudi tožniku utemeljeno očitala, da se je neprimerno vedel do sodelavke A.A., pri čemer je sodišče ugotovilo, da je šlo za neprimerno komunikacijo, ki ni dopustna med delavci na delovnem mestu. Pritožbeno sodišče se strinja s pravno in dejansko argumentacijo sodišča prve stopnje glede neprimerne komunikacije do sodelavke in je zato ne ponavlja. Sodišče odloča o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Ob tem niti ni pomembno, ali je tožnik vedel za bolezen sodelavke A.A.. Bistveno je, da se je do nje neprimerno obnašal. Pritožbeno sodišče navaja, da lahko delodajalec utemeljeno odpove pogodbo o zaposlitvi delavcu ob ponavljanju kršitev iz delovnega razmerja, tudi če kršitve same po sebi niso posebej hude, gre pa za ponavljanje kršitev, kar je v konkretnem primeru izkazano.

10. Glede nadaljevanja delovnega razmerja je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka tožniku v enem letu očitala 14 kršitev, predvsem njegovo neupravičeno odsotnost, zamujanje, predčasno odhajanje iz delovnega mesta, prekoračitev odmora in neprimeren odnos do nadrejenih in sodelavcev, tako da njegovo ravnanje onemogoča nadaljevanje dela po pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, kot to določa 2. odstavek 89. člena ZDR-1.

11. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilu 353. člena ZPP.

12. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel. Odločitev temelji na 154. členu v povezavi s 165. členom ZPP.

Datum zadnje spremembe:

21.12.2020

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 33/2010
• VDSS sodba Pdp 1353/2008
• VDSS sodba Pdp 791/2011