VDSS Sodba Pdp 461/2020

Jedro

Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje ob ugotovljenih okoliščinah, da je bil tožnik ob prejemu izredne odpovedi star 61 let in je pri toženi stranki izpolnil 32 let delovne dobe, da je bil v obdobju od 1. 6. 2018 do 23. 7. 2018 zaposlen pri drugem delodajalcu, nato pa je v obdobju od 24. 7. 2018 do 4. 2. 2020 prejemal nadomestilo za primer brezposelnosti, ter glede na primerljive zadeve iz sodne prakse (glej npr. sodbo VSRS VIII Ips 236/2017 z dne 30. 5. 2018), denarno povračilo ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi v višini 16 povprečnih plač odmerilo v previsokem znesku. Predvsem ob upoštevanju ugotovitve, da je tožnik v pretežnem delu obdobja od prejema nezakonite odpovedi (19. 5. 2018) do starostne upokojitve (4. 2. 2020) prejemal bodisi plačo bodisi nadomestilo za primer brezposelnosti, ustrezno denarno povračilo znaša 10 povprečnih plač,.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v prvem odstavku IV. točke izreka sodbe delno spremeni, tako da se glasi:

"Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati denarno povračilo v znesku 12.859,90 EUR bruto, višji tožbeni zahtevek (za plačilo zneska 7.763,94 EUR bruto) iz tega naslova pa se zavrne.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 5. 2018, ki jo je tožena stranka podala tožniku (I. točka izreka sodbe), ter da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki ni prenehalo 19. 5. 2018, temveč je trajalo tudi v obdobju od 19. 5. 2018 do vključno 3. 2. 2020, z izjemo obdobja od 1. 6. 2018 do 23. 7. 2018. V presežku (glede zahtevka za poziv nazaj na delo) je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, naj tožniku za obdobje od 19. 5. 2018 do 3. 2. 2020, z izjemo obdobja od 1. 6. 2018 do 23. 7. 2018, prizna vse pravice iz delovnega razmerja, mu za isto obdobje obračuna mesečna nadomestila plače v bruto znesku 1.285,00 EUR, znižana za prejeta denarna nadomestila za primer brezposelnosti, po odvodu davka in prispevkov pa tožniku izplača ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku (glede zahtevka za priznanje delovnega razmerja z vsemi pravicami v obdobju od 1. 6. 2018 do 23. 7. 2018 in od 4. 2. 2020 dalje) je tožbeni zahtevek iz tega naslova zavrnilo (III. točka izreka sodbe). Toženi stranki je nadalje naložilo, naj tožniku plača denarno povračilo v znesku 20.623,84 EUR bruto, višji tožbeni zahtevek za plačilo zneska 2.523,98 EUR iz tega naslova pa je zavrnilo (IV. točka izreka sodbe). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati in priznati odškodnino za neizrabljeni letni dopust za leto 2018 v bruto znesku 1.156,61 EUR, od tega zneska odvesti davek in prispevke, tožniku pa izplačati ustrezni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2018 dalje do plačila (V. točka izreka sodbe). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 1.873,92 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka sodbe).

2. Zoper ugodilni del sodbe (I. točka izreka ter prvi odstavki II., III. in IV. točke izreka) ter zoper odločitev o stroških postopka v VI. točki izreka sodbe se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe, tako da se tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico, oziroma njegovo razveljavitev in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da očitki iz izredne odpovedi niso bili utemeljeni, saj je bilo tudi po ugotovitvi izvedenke skladiščenje nitro razredčila neustrezno. Opozarja, da je tožnik v izpovedi priznal nepravilno hranjenje te snovi, čeprav je vedel, da se mora hraniti ločeno. S sklicevanjem na potrdilo o preizkusu teoretičnega in praktičnega usposabljanja za varno delo z dne 31. 3. 2014 uveljavlja, da je bil tožnik ustrezno usposobljen za delo v skladišču. Izpostavlja izpovedi prič A.A. in B.B., iz katerih izhaja, da tožnik ni ustrezno evidentiral prejetega in izdanega materiala. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni obrazložilo, katere okoliščine in kriterije je upoštevalo pri odmeri višine denarnega povračila. Iz obrazložitve sodbe tudi ne izhaja, kako je na to odmero vplivalo, da se je tožnik takoj po prejeti izredni odpovedi zaposlil pri drugem delodajalcu in da je po izobrazbi mizar, kar je trenutno zelo iskan poklic. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo, da je bil tožnik dve leti prejemnik nadomestila za primer brezposelnosti in da so mu bile z izpodbijano sodbo za isto obdobje priznane vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z nadomestilom plače. S sklicevanjem na zadeve Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 236/2017, VIII Ips 104/2017 in VIII Ips 115/2018 uveljavlja, da primerno denarno povračilo v obravnavani zadevi znaša največ 6 povprečnih mesečnih plač. Uveljavlja protispisnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da višine tožnikove povprečne plače ni prerekala. V pripravljalni vlogi z dne 4. 1. 2018 je namreč izrecno izpostavila, da je treba pri izračunu osnove za odmero denarnega povračila upoštevati povprečje nadomestil plač, ki so bila tožniku izplačana v zadnjih treh mesecih pred prejemom izredne odpovedi. Pri tem vztraja tudi v pritožbi. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba in je podana v primeru, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Pritožba to kršitev uveljavlja z navedbami, da iz sodbe ni razvidno, katere okoliščine je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odmeri denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi po določbi 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS; št. 21/13 in nasl.). Ker je sodišče prve stopnje jasne in prepričljive razloge v zvezi s tem podalo v 25. točki obrazložitve sodbe, pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni utemeljen.

6. Sodišče prve stopnje je glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, sprejeta odločitev pa je v pretežnem delu tudi materialno pravno pravilna. Delno zmotna je le odločitev v prvem odstavku IV. točke izreka sodbe, v kateri je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačilo denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi v znesku 20.623,84 EUR bruto, saj pritožba utemeljeno uveljavlja, da je denarno povračilo ob upoštevanju vseh pravno pomembnih okoliščin, ki vplivajo na njegovo odmero, prisojeno v previsokem znesku.

7. Sodišče prve stopnje je v tem sporu presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku 19. 5. 2018 zaradi razloga iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. V izredni odpovedi mu je očitala, da je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, s tem da:

- kot odgovorna oseba za vodenje skladišča materiala za področje servisa ni pravilno skladiščil nevarnega blaga (azbestne vrvice, solne kisline in nitro razredčila), zaradi česar je bilo ogroženo življenje in zdravje ljudi;

- v inventurni zapisnik, pri katerem je v letu 2017 sodeloval kot predsednik inventurne komisije, ni popisal 29 artiklov ter drugega blaga brez šifer,

- je v sodelovanju s podrejenim delavcem B.B. zaradi osebnih interesov nepravilno in nestrokovno vodil skladišče, s čimer ji je povzročil škodo.

8. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da so bili vsi očitki iz izredne odpovedi neutemeljeni. Glede očitka iz 1. alineje (nepravilno skladiščenje nevarnih snovi) pritožba niti ne nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je bila solna kislina pravilno skladiščena, ter da tožena stranka ni sprejela ukrepov ustreznega embaliranja in odstranjevanja azbestnih odpadkov, zaradi česar nepravilnega skladiščenja azbestne vrvice ni mogoče očitati tožniku. Neutemeljeno pa nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da očitek glede nepravilnega skladiščenja nitro razredčila ne predstavlja utemeljenega razloga za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem upoštevalo izpoved tožnika, da se nitro razredčila navadno hranijo v posebnem prostoru (ločeno od ostalih vnetljivih snovi), in mnenje izvedenke za varstvo pri delu in požarno varnost dr. C.C., da nitro razredčilo ni bilo pravilno skladiščeno. Vendar pa je na podlagi nadaljne ugotovitve, da se očitki iz odpovedi niso nanašali na tožnikovo delo na delovnem mestu "delovodja mornarskega servisa", ki ga je na podlagi odpovedane pogodbe o zaposlitvi opravljal od leta 1998 dalje, temveč na njegovo delo v skladišču, ki ga je poleg rednih delovnih nalog prevzel v letu 2013 (brez sklenitve ustreznega aneksa k pogodbi o zaposlitvi), predvsem pa na podlagi ugotovitve, da tožnik za delo z nevarnimi snovmi sploh ni bil ustrezno usposobljen, pravilno zaključilo, da očitek nepravilnega skladiščenja nitro razredčila ne predstavlja hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

9. Sodišče prve stopnje je zaključek, da tožnik za delo z nevarnimi snovmi ni bil ustrezno usposobljen, pravilno utemeljilo z ugotovitvijo, da je bil tožnik v letu 2003 seznanjen z izjavo o varnosti z oceno tveganja le za delovno mesto delovodje mornarskega servisa (ne pa tudi za delo vodje skladišča), ter da se je seminarja za varno delo z nevarnimi snovmi nazadnje udeležil v letu 2001, čeprav je treba znanje delavca za varno delo z nevarnimi snovmi v skladu s petim odstavkom 38. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/11 in nasl.) redno obnavljati vsaj na vsaki dve leti. Pritožba tem ugotovitvam neutemeljeno nasprotuje s sklicevanjem na potrdilo o preizkusu teoretičnega in praktičnega usposabljanja za varno delo z dne 31. 3. 2014 z vprašalnikom (priloga B 26). Kot izhaja iz dopolnitve izvedenskega mnenja, ki ga je sodišče prve stopnje ocenilo kot celovitega in strokovnega, tudi iz tega potrdila ne izhaja, da je bil tožnik ustrezno usposobljen za skladiščenje, pretakanje in rokovanje z nevarnimi kemičnimi snovmi.

10. Glede očitka iz 2. alineje (pomanjkljivosti v inventurnem zapisniku) je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da tožena stranka inventurnega zapisnika za leto 2017, pri katerem je sodeloval tožnik in na katerega se je nanašal očitek iz izredne odpovedi, ni predložila, pravilno zaključilo, da utemeljenosti tega očitka ni mogoče preveriti in je zato nedokazan. Pravilen je tudi zaključek glede nedokazanosti očitka iz 3. alineje (nestrokovno vodenje skladišča). Po pravilni presoji sodišča prve stopnje že trditvena podlaga v zvezi s tem očitkom ni bila zadostna, saj tožena stranka niti ni določno zatrjevala, zaradi katerih osebnih interesov naj bi tožnik nestrokovno vodil skladišče in kakšna škoda naj bi ji zaradi takšnega ravnanja nastala.

11. Glede na vse navedeno tožena stranka zakonitega razloga za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni dokazala, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je nezakonita. Posledično je pravilno ugotovilo obstoj delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki tudi po 19. 5. 2018 (z izjemo obdobja, ko je bil tožnik zaposlen pri drugem delodajalcu) ter v tem delu ugodilo tožbenemu zahtevku za reparacijio. Ker se je tožnik 4. 2. 2020 starostno upokojil, je s tem datumom sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi, tožniku pa iz tega naslova prisodilo denarno povračilo v višini 16 povprečnih mesečnih plač (prvi odstavek 118. člena ZDR-1).

12. Pritožba neutemeljeno uveljavlja protispisnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni prerekala tožnikovih navedb glede višine povprečja zadnjih treh izplačanih plač pred nastopom bolniške odsotnosti (1.285,99 EUR). Tožena stranka tega zneska ni prerekala. V pripravljalni vlogi z dne 4. 1. 2019 je obrazloženo nasprotovala zgolj tožnikovemu izhodišču, da je treba kot osnovo za odmero denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi upoštevati povprečje zadnjih treh plač, ki so mu bile izplačane pred nastopom bolniške odsotnosti v januarju 2018. Pri tem se je zavzemala za to, da osnovo za odmero denarnega povračila predstavlja (bistveno nižje) povprečje nadomestil plače za bolniško odsotnost, ki jih je tožnik prejel v zadnjih treh mesecih pred prejemom izpodbijane izredne odpovedi (v mesecih marec, april in maj 2018). To stališče, pri katerem neutemeljeno vztraja tudi v pritožbi, je materialnopravno zmotno. Sodišče prve stopnje je glede na določbo prvega odstavka 118. člena ZDR-1, ki najvišji znesek denarnega povračila v primeru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi omejuje z 18-kratnikom mesečnih plač (in ne nadomestil plače), ki so bile delavcu izplačane v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, utemeljeno sledilo izračunu tožnika, ki je kot osnovo za odmero denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi upošteval povprečje izplačanih plač za mesece oktober, november in december 2017.

13. Pritožba pa utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje ob ugotovljenih okoliščinah, da je bil tožnik ob prejemu izredne odpovedi star 61 let in je pri toženi stranki izpolnil 32 let delovne dobe, da je bil v obdobju od 1. 6. 2018 do 23. 7. 2018 zaposlen pri drugem delodajalcu, nato pa je v obdobju od 24. 7. 2018 do 4. 2. 2020 prejemal nadomestilo za primer brezposelnosti, ter glede na primerljive zadeve iz sodne prakse (glej npr. sodbo VSRS VIII Ips 236/2017 z dne 30. 5. 2018), denarno povračilo ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi v višini 16 povprečnih plač odmerilo v previsokem znesku. Predvsem ob upoštevanju ugotovitve, da je tožnik v pretežnem delu obdobja od prejema nezakonite odpovedi (19. 5. 2018) do starostne upokojitve (4. 2. 2020) prejemal bodisi plačo bodisi nadomestilo za primer brezposelnosti, ustrezno denarno povračilo znaša 10 povprečnih plač, kar ob upoštevanju neprerekanega povprečja plač za mesece oktober, november in december 2017 (1.285,99 EUR) znaša 12.859,90 EUR bruto.

14. Glede na navedeno je delno utemeljena pritožba tožene stranke zoper odločitev, s katero ji je sodišče prve stopnje naložilo plačilo denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi v znesku 20.623,84 EUR bruto. Ker je bilo v tem delu dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovljeno, le materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno, so bili izpolnjeni pogoji za delno spremembo izpodbijanega dela sodbe. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in v skladu s prvim odstavkom 351. člena ZPP v zvezi s 5. alinejo 358. člena ZPP izpodbijani del sodbe v prvem odstavku IV. točke izreka sodbe delno spremenilo tako, da je prisojeni znesek denarnega povračila znižalo na bruto znesek 12.859,90 EUR, višji tožbeni zahtevek (tj. za plačilo bruto zneska 7.763,94 EUR) iz tega naslova pa zavrnilo.

15. Kljub delni spremembi odločitve na pritožbeni stopnji, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje v VI. točki izreka, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti potrebne stroške postopka. V sporih o prenehanju delovnega razmerja se namreč šteje, da je delavec v celoti uspel, če je uspel z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, saj delež uspeha z zahtevkom za reparacijo in reintegracijo (oziroma za plačilo denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi) na odločitev o stroških postopka nima vpliva. Znižanje prisojenega zneska denarnega povračila zato ne vpliva na pravilnost odločitve o stroških postopka.

16. Ker v preostalem delu niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo v preostalem delu zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker gre v tej zadevi za spor o prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka kljub delnemu uspehu v pritožbenem postopku sama krije svoje stroške pritožbe. Za tovrstne spore namreč peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) določa, da delodajalec ne glede na izid postopka krije svoje stroške postopka, razen če delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabi procesne pravice, kar v obravnavani zadevi ni bilo ugotovljeno.

Datum zadnje spremembe:

14.12.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 208/2017
• VDSS Sodba Pdp 475/2019
• VSRS sodba in sklep VIII Ips 217/2014