VDSS Sodba Pdp 408/2020

Jedro

Tožnik je imel v pogodbi o zaposlitvi poleg osnovne plače in dodatka plačilnega razreda dogovorjen tudi del plače na podlagi delovne uspešnosti in določeno, da se način njenega ugotavljanja podrobneje uredi s splošnim aktom delodajalca. Plača za delovno uspešnost je sestavni del plače tudi na podlagi drugega odstavka 126. člena ZDR-1. Po 91. členu Zakona o igrah na srečo (ZIS) je s strani igralcev dana napitnina sestavni del prihodkov koncesionarja in se v celoti nameni za plače zaposlenih za delovno uspešnost. V postopku pred sodiščem prve stopnje tožena stranka ni dokazala, da je bila tožniku obračunana in izplačana plača višja tudi na račun napitnine, do katere je bil upravičen. Z izpolnitvijo pogodbene obveznosti iz naslova dodatka plačilnega razreda tožena stranka tožniku ni poravnala pogodbene obveznosti iz naslova dela plače za delovno uspešnost v obliki napitnine.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se ugodi in se izpodbijani del sodbe (IV. točka izreka) spremeni tako, da je tožena stranka tožniku dolžna v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 926,81 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 559,98 EUR v 8 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila, svoje stroške pritožbe pa krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se kot nepotreben ne upošteva podredni zahtevek, postavljen v vlogi z dne 25. 5. 2020 (I. točka izreka).

Toženi stranki je naložilo, da tožniku plača napitnino za čas od aprila 2012 do oktobra 2016 v skupnem bruto znesku 11.775,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 1.874,88 EUR od 18. 1. 2013 do plačila, od zneska 2.512,99 EUR od 18. 1. 2014 do plačila, od zneska 2.477,50 EUR od 18. 1. 2015 do plačila, od zneska 2.420,32 EUR od 18. 1. 2016 do plačila in od zneska 2.489,89 EUR od 18. 11. 2016 do plačila (II. točka izreka).

Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek iz naslova napitnin, to je plačilo zneska 13.279,14 EUR, zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.066,16 EUR od 18. 1. 2013 do plačila, od zneska 3.304,69 EUR od 18. 1. 2014 do plačila, od zneska 2.867,78 EUR od 18. 1. 2015 do plačila, od zneska 2.559,20 EUR od 18. 1. 2016 do plačila, od zneska 2.481,31 EUR od 18. 11. 2016 do plačila ter odvod in plačilo davkov in prispevkov od zneska 11.775,58 EUR in izplačilo neto zneska (III. točka izreka).

Tožniku je naložilo, da toženi stranki v roku 8 dni plača 926,81 EUR stroškov postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnik se pritožuje zoper IV. točko izreka sodbe, to je odločitev o stroških postopka, zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka. Navaja, da uspeh tožnika v postopku na prvi stopnji znaša 58 %, zato mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške v znesku 926,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper I., II. in IV. točko izreka sodbe zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da prvostopenjska sodba nima razlogov o ugovorih, da ni mogoče „zidanje“ plače iz samostojnih delov in da je bila napitnina že izplačana v obliki dodatka na plačilni razred. V zvezi s tem se sodišče ni opredelilo do izpovedi računovodje A.A. in bivšega direktorja B.B.. Zatrjuje, da je sodba delno protispisna, ker je v plačilnih listah od septembra 2015 dalje navedena napitnina. Sodišče bi moralo vsebinsko presojati, ali so bile zbrane napitnine izplačane kljub napačnem zapisu postavke, in se opredeliti do tabele iz leta 2020, iz katere je razvidno, da so bile napitnine zaposlenim izplačane. O tem izpodbijana sodba nima razlogov, zato je ni mogoče preizkusiti. Sodišče je tožniku prisodilo več, kot znaša dogovorjena plača v pogodbi o zaposlitvi. Tožnik je v celoti gledano prejel plačo v zadostnem obsegu. Pomembno je, ali je bil tožnik prikrajšan pri izplačilu celotne plače. Navaja primer plače za januar 2016, ko je po mnenju tožene stranke prišlo do preplačila. Za ta mesec je sodišče tožniku dosodilo 1.623,80 EUR iz naslova plače brez upoštevanja dodatkov, kljub temu da je bil po pogodbi o zaposlitvi upravičen do zneska 1.281,95 EUR brez upoštevanja dodatkov. Priglaša pritožbene stroške.

5. Tožnik je odgovoril na pritožbo tožene stranke. V odgovoru prereka navedbe v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, ki jih uveljavljata stranki, pri čemer je po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da prvostopenjsko sodišče ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih zatrjuje tožena stranka v pritožbi. Ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen glede odločitve o stroških postopka.

8. Tožena stranka izpodbija odločitev v I. točki izreka, da se kot nepotreben ne upošteva podredni zahtevek, postavljen v vlogi z dne 25. 5. 2020, vendar v tem delu pritožbe ne konkretizira. Bistvo odločanja o zahtevkih v primeru eventualne kumulacije (ki ni navidezna) je, da sodišče odloči o podrednem zahtevku šele v primeru, če primarnega v celoti zavrne. Tudi v primeru, če delno ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku, kot v obravnavanem primeru, o podrednem ne odloča. Citirana odločitev zato ne sodi v izrek odločbe sodišča prve stopnje.

9. Tožena stranka v pritožbi navaja, da vlaga pritožbo zaradi absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar ne navede, katera bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana. Kljub temu z navedbo, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, ker sodišče ni navedlo razlogov o ugovorih tožene stranke glede izplačila napitnine, tožena stranka smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba ni takšna, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da ugovor tožene stranke glede vključenosti napitnine v dodatek za plačilni razred ni utemeljen in da tožena stranka ni dokazala, da bi plačala vtoževano napitnino. Zato očitana kršitev ni podana.

10. Ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo smiselno uveljavlja tožena stranka v pritožbi z navedbo, da je sodba protispisna s tem, ko sodišče zaključuje, da iz plačilnih list od septembra 2015 dalje ne izhaja, da bi bila izplačana napitnina. To ne pomeni zatrjevane protispisnosti. Nasprotje med vsebino dokaza in razlogi sodbe - protispisnost je namreč lahko le napačen prepis vsebine listine v razloge (povzetek listine), pri katerem se sodišče vrednostno še ni opredelilo. Če zatrjevano nasprotje ni nastalo pri prenosu vsebine iz spisa v sodbo, pač pa je rezultat sodnikovega sklepanja, ne gre za očitek protispisnosti, temveč za očitek zmotne dokazne ocene, ki prav tako ni podan.

11. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, od katerih je odvisna odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo napitnine. Tožnik je v postopku trdil, da v vtoževanem obdobju napitnine, ki jo je zbrala tožena stranka, ni dobil plačane, čeprav bi bil do nje upravičen. Tožena stranka je trdila nasprotno, in sicer da je tožniku ustrezen del napitnine (ob upoštevanju vseh zaposlenih) plačala. Navedla je, da naj bi bila napitnina delavcem plačana pod postavko dodatka plačilnega razreda (ki se je v vtoževanem obdobju preimenoval najprej v "dodatek za plačilni razred - iz napitnine", nato pa v "dodatek - napitnina"). Ne držijo navedbe tožene stranke, da je napitnino tožniku izplačala, ker jo je navedla v postavki na plačilnih listih od septembra 2015 dalje. Tožena stranka ni dokazala, da je poravnala obveznosti do tožnika iz naslova napitnine, saj to iz plačilnih list, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ne izhaja. V pritožbi tožena stranka trdi, da se je napitnina izplačala v obliki dodatka za plačilni razred kot delovna uspešnost, kar naj bi izpovedal računovodja A.A., ki pa ni znal pojasniti, zakaj se je v plačilnih listih ob postavki dodatek pripisala napitnina. Tudi tabela – preglednica iz leta 2020 ne dokazuje, da je tožena stranka tožniku že izplačala napitnino v dosojenem znesku.

12. Tožnik je imel v pogodbi o zaposlitvi poleg osnovne plače in dodatka plačilnega razreda dogovorjen tudi del plače na podlagi delovne uspešnosti in določeno, da se način njenega ugotavljanja podrobneje uredi s splošnim aktom delodajalca. Plača za delovno uspešnost je sestavni del plače tudi na podlagi drugega odstavka 126. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) oziroma prej veljavnega 126. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.). Po 91. členu Zakona o igrah na srečo (ZIS; Ur. l. RS, št. 27/95 in nasl.) je s strani igralcev dana napitnina sestavni del prihodkov koncesionarja in se v celoti nameni za plače zaposlenih za delovno uspešnost. V postopku pred sodiščem prve stopnje tožena stranka ni dokazala, da je bila tožniku obračunana in izplačana plača višja tudi na račun napitnine, do katere je bil upravičen. Z izpolnitvijo pogodbene obveznosti iz naslova dodatka plačilnega razreda tožena stranka tožniku ni poravnala pogodbene obveznosti iz naslova dela plače za delovno uspešnost v obliki napitnine.

13. Neutemeljen je očitek tožene stranke, da bo morala na podlagi sodbe tožniku izplačati plačo v višjem znesku, kot je bila dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi, oziroma da gre za preplačilo plače, kar naj bi izhajalo iz obračuna plače za mesec januar 2016. Tožena stranka je tožniku za navedeni mesec izplačala plačo v znesku 1.261,88 EUR, vendar so v tem znesku plače zajeti tudi dodatki za delo v posebnih pogojih dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa. Ob upoštevanju izplačanega zneska, ki ne zajema dodatkov, to je 987,48 EUR, in dosojenega zneska, je tožnik upravičen do izplačila plače v znesku 1.349,40 EUR in ne do 1.623,80 EUR, kot zmotno navaja tožena stranka. Pritožbene navedbe tožene stranke v tej smeri so neutemeljene.

14. Tožnik se utemeljeno pritožuje zoper odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je upoštevaje 58-odstotni uspeh tožnika in 42-odstotni uspeh tožene stranke tožniku odmerilo stroške postopka v znesku 3.237,57 EUR, toženi stranki pa v znesku 2.310,76 EUR. Kljub večjemu uspehu tožnika v postopku na prvi stopnji je sodišče tožniku naložilo, naj toženi stranki povrne stroške v znesku 926,81 EUR. Ta znesek je glede na dosežen uspeh in po medsebojnem pobotanju potrebnih stroškov tožniku dolžna povrniti tožena stranka.

15. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi pete alineje 358. člena ZPP pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v IV. točki izreka spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 926,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

16. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe.

17. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbe, tožniku pa je dolžna povrniti stroške pritožbe in odgovora na pritožbo – 500 točk in 250 točk oziroma skupaj 750 točk, 2 % za materialne stroške, 22 % DDV, kar znaša 559,98 EUR (prvi odstavek 154. člena, 155. in 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

14.12.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 895/2015
• VDSS Sodba Pdp 355/2019
• VDSS sodba in sklep Pdp 452/2008