VDSS Sklep Pdp 506/2020

Jedro

Tožnik je predlagal obnovo postopka iz razloga po 10. točki prvega odstavka 394. člena ZPP. Ta določa, da se postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, lahko na predlog stranke obnovi, če zve stranka za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Kot novo dejstvo je tožnik zatrjeval spremembo paradigme (zavedanja) o nevarnosti toksičnih snovi v laboratorijih oziroma spremembo znanja o nevarnosti slabih varnostno-higienskih standardov v znanstvenih laboratorijih in podobnih ustanovah, na kar je pokazal izbruh nalezljive bolezni COVID-19 oziroma koronavirusa. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da navedenega ni mogoče umestiti v čas teka prejšnjega individualnega delovnega spora.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Stranki vsaka sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog tožnika za dovolitev obnove postopka, ki je tekel pred sodiščem prve stopnje pod opr. št. I Pd 1298/2018, in za razveljavitev zamudne sodbe tega sodišča z dne 27. 12. 2018 v povezavi s sodbo pritožbenega sodišča Pdp 143/2019 z dne 21. 3. 2019 (I. točka izreka). Odločilo je še, da tožnik sam krije svoje stroške postopka v zvezi s predlogom za obnovo postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sklep vlaga pritožbo tožnik zaradi kršitve določb postopka in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga njegovo spremembo tako, da se predlogu za obnovo postopka ugodi ter razveljavi zamudno sodbo in zadevo vrne v nov postopek, oziroma njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sklicuje se na 10. točko 394. člena ZPP in ustaljeno sodno prakso in ponavlja, da gre pri novem dejstvu za nevarnost toksičnih snovi v laboratorijih in nevarnost neustreznega rokovanja z njimi, kar je dejstvo, ki je obstajalo že v času prejšnjega individualnega delovnega spora, a je postalo znano šele z izbruhom nalezljive bolezni COVID-19 oziroma koronavirusa. Navaja, da je sicer v času individualnega delovnega spora obstajala nevarnost nepravilnega rokovanja s toksičnimi snovmi, vendar je zavedanje o njegovih usodnih posledicah postalo znano po izbruhu COVID-19, zaradi česar tega tožnik ni mogel navajati že v prejšnjem postopku. Pove, da gre za subjektivno novoto stranke, ki nosi trditveno breme. Poudarja, da v času prejšnjega postopka v zavesti sodišča ni obstajalo zavedanje o tem, kako usodne so lahko posledice nepravilnega rokovanja s toksičnimi snovmi, sama nevarnost pa je že obstajala. Trdi, da gre za novo zavedanje starega dejstva. Meni, da če bi sodišče s temi dejstvi razpolagalo že v prejšnjem sporu, bi na situacijo gledalo povsem drugače in posledično drugače odločilo. Navaja, da kot novo dejstvo ni navedel epidemije nalezljive bolezni COVID-19, ampak je zatrjevano novo dejstvo zavedanje o stopnji nevarnosti toksičnih snovi v laboratorijih in nepravilnost rokovanja z njimi. Trdi, da skladno z jezikovno razlago nevarnost predstavlja dejstvo. Navaja, da je v predlogu za obnovo podal ustrezne navedbe. Trdi, da je bil njegov strah za zdravje utemeljen in da je izhajal iz neposredne nevarnosti za življenje in zdravje, kar ob novem dejstvu spremenjenega zavedanja o nevarnosti, ki je obstajala že v času zavrnilne sodbe, privede do zaključka, da je bila tožba sklepčna, odločitev sodišča pa napačna. Odločitvi očita, da je napačno ocenjevalo navedbe tožnika kot nezadostne in nepopolne, torej takšne, ki ne privedejo do ugoditve zahtevku. Trdi, da je izkazal, da so bile njegove navedbe zadostne in popolne ter da je sodišče pri presojanju sklepčnosti napačno ocenjevalo občutek ogroženosti oziroma podcenjevalo dejansko nevarnost. Trdi, da je napačna ocena posledica dejstva, da ne sodišče ne širša družba nista imela izkušenj z nevarnimi snovmi, epidemija koronavirusa pa je "odprla oči" in vplivala na razumevanje možnih posledic, ki nastanejo v primeru, če se z nevarnimi snovmi ne ravna pravilno. Sklicuje se na pojasnila, da se na delovnem mestu, na katerem je bil zaposlen, s snovmi, vključno z nevarnimi, ni ravnalo ustrezno. Ker tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je s tem po tožnikovem mnenju priznala resničnost teh navedb, prav tako tudi resničnost navedbe, da se v istem laboratoriju vodi tudi arhiv možganov ljudi, ki so umrli za ... boleznijo, ki je smrtno nevarna nalezljiva bolezen. Pove, da se trditvena podlaga nanaša na presojo subjektivnega občutka neposredne nevarnosti za tožnikovo življenje in zdravje, na podlagi katerega je tožnik skladno z 52. členom ZVZD-1 utemeljeno odklonil delo. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev ter naložitev plačila stroškov pritožbenega postopka tožniku. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je zavrglo predlog tožnika za obnovo postopka kot nedovoljenega. Tožnik je predlagal obnovo postopka iz razloga po 10. točki prvega odstavka 394. člena ZPP. Ta določa, da se postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, lahko na predlog stranke obnovi, če zve stranka za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Kot novo dejstvo je tožnik zatrjeval spremembo paradigme (zavedanja) o nevarnosti toksičnih snovi v laboratorijih oziroma spremembo znanja o nevarnosti slabih varnostno-higienskih standardov v znanstvenih laboratorijih in podobnih ustanovah, na kar je pokazal izbruh nalezljive bolezni COVID-19 oziroma koronavirusa.

7. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da navedenega ni mogoče umestiti v čas teka prejšnjega individualnega delovnega spora, ki se je končal z izdajo (zavrnilne) zamudne sodbe z dne 15. 2. 2017, ki je v povezavi s sklepom Pdp 143/2019 z dne 21. 3. 2019 postala pravnomočna, saj se je epidemija COVID‑19 pojavila v letu 2020 in posledično tudi morebitna sprememba pogleda na varnost oziroma nevarnost dela v laboratoriju. Pritožnik si v pritožbi prizadeva dokazati, da je novo dejstvo, ki je v času prejšnjega postopka že obstajalo, nevarnost posameznih elementov in snovi v raziskovalnih laboratorijih za življenje in zdravje ljudi, če so varnostno-higienski standardi neustrezni oziroma pomanjkljivi. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da zatrjevano novo zavedanje o usodnih posledicah napačnega ravnanja z nevarnimi elementi po izbruhu COVID-19 ne pomeni, da gre za tako novo dejstvo, ki je že obstajalo v času odločanja pred pravnomočno odločitvijo v sporu, tožnik pa je šele po izbruhu epidemije COVID-19 pridobil možnost to dejstvo uporabiti. Drugačno tožnikovo zavzemanje ni utemeljeno.

8. Pravilna je tudi ugotovitev, da tožnik ni izkazal, da bi lahko bila na podlagi navedenega v prejšnjem postopku zanj izdana ugodnejša odločba, če bi imel možnost to navajati že tedaj. Njegov tožbeni zahtevek je bil zavrnjen zaradi nesklepčnosti, saj v tožbi ni zatrjeval konkretne in neposredne nevarnosti za svoje življenje in zdravje, ki mu je grozila 13. 3. 2017 zaradi prihoda na delovno mesto pri toženi stranki. Tako je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da sklicevanje na domnevna nova spoznanja o nevarnosti neustreznega ravnanja z nevarnimi snovmi ob pojavu epidemije, ne more odpraviti pomanjkljive trditvene podlage v tožbi ali kakorkoli drugače vplivati na sklepčnost tožbe in posledično izdajo ugodnejše odločbe za tožnika. V pritožbi tožnik sicer navaja, da bi sodišče prve stopnje njegov osebni občutek ogroženosti drugače ocenilo, če bi se že tedaj zavedalo usodnih posledic napačnega ravnanja z nevarnimi elementi, kot se jih lahko po izbruhu COVID-19, vendar pa zgolj splošno spoznanje o tem ne more vplivati na dejstvo, da tožnik v tožbi ni navedel, v čem je njegovemu življenju in zdravju grozila konkretna in neposredna nevarnost dne 13. 3. 2017.

9. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

10. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter kot pravilen in zakonit potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

11. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

12. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo v skladu z določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl. – ZDSS-1).

Datum zadnje spremembe:

14.12.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 1823/2001
• VSL sklep II Cp 1654/99
• VDSS Sklep Pdp 543/2019