VDSS Sodba Pdp 447/2020

Jedro

Javni uslužbenec je upravičen do izplačila dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela, če so na voljo sredstva, ki so bila predvidena za nezasedena delovna mesta ali za posebne projekte, s čimer se predpostavlja, da je do povečanega obsega dela prišlo zaradi opravljanja nalog nezasedenih delovnih mest ali nalog na projektih in je zato opravljeno delo javnega uslužbenca preseglo pričakovane rezultate (sklep VIII Ips 11/2020).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se spremeni, tako da se glasi:

„I. Zavrne se tožbeni zahtevek:

„Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati del plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela:- v obdobju od junija 2014 do avgusta 2018 v višini 10 % in - v obdobju od septembra 2018 do maja 2019 v višini 20 % osnovne bruto plače za vsak posamezen mesec, odvesti davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati pripadajoče mesečne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od seštevka mesečnih neto zneskov za obdobje od junija 2014 do junija 2016 od 6. 7. 2016 do plačila in od vsakokratnega nadaljnega mesečnega neto zneska od vsakega 6. v mesecu za pretekli mesec do plačila.”

II. Tožeča stranka sama krije svoje pravdne stroške, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške postopka v višini 672,60 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.“

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa je dolžna povrniti pritožbene stroške v višini 229,50 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžna toženka tožnici obračunati del plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela: - v obdobju od junija 2014 do avgusta 2018 v višini 10 % in - v obdobju od septembra 2018 do maja 2019 v višini 20 % osnovne bruto plače za vsak posamezni mesec, odvesti davke in prispevke ter ji izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od seštevka mesečnih zneskov za obdobje od junija 2014 do junija 2016 od 6. 7. 2016 do plačila in od nadaljnjih mesečnih zneskov od vsakega 6. dne v prihodnjem mesecu do plačila; višji zahtevek je zavrnilo (točka I izreka). Odločilo je, da je dolžna toženka tožnici plačati pravdne stroške v višini 143,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (točka II izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe in zoper odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških (prvi odstavek točke I izreka, točka II izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo njeno navedbo o prepovedi izplačila dela plače za delovno uspešnost na podlagi 22.e člena ZSPJS. Kljub temu je zahtevku za izplačilo ugodilo. Takšna odločitev ni pravilna in ne upošteva dejstva, da toženka za izplačilo ni imela zagotovljenih sredstev. O tem je izpovedal priča A.A.. Toženka v spornem obdobju ni smela sklepati dogovorov o povečanem obsegu dela. Tožnica bi bila do plačila razlike v plači upravičena le na kakšni drugi podlagi. Sodišče prve stopnje je bistvena dejstva ugotovilo v nasprotju z predloženimi listinami in izpovedbo prič. Izpodbijana sodba je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Delo, ki ga je tožnica opravljala, opravljanje nalog finančnega poslovanja za B. in C., je delo na njenem delovnem mestu. Od leta 2014, ko je bila razporejena na dolžnost nižji vojaški uslužbenec za finance, ni opravljala dela, ki ne bi bilo delo na njenem delovnem mestu, in ni nadomeščala odsotne uslužbenke. Dokazno breme za dejstvo, da je presegla pričakovane rezultate dela, je bilo na tožnici, ki tega niti ni konkretizirala. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je bila sprememba formacije v letu 2014 navidezna, tega sodišče ne more presojati. Ni ugotovilo, da bi tožnica opravljala dodatno delo. Dejstvo, da sta naloge finančnega poslovanja pred letom 2013 opravljali dve uslužbenki, sedaj pa to opravlja tožnica, ne utemeljuje zahtevka za izplačilo dela plače za delovno uspešnost. Tožnica je bila uvrščena v isti plačni razred, kot je bila pred letom 2014 in kot je bila D.D., drugačna uvrstitev ni bila mogoča, ker za druge dolžnosti nima ustrezne izobrazbe. Sama višina plače ni bistvena, bistveno je, da je bilo delo enako vrednoteno, kar izključi prikrajšanje (sodba in sklep Pdp 453/2019). Nemogoče je, da bi tožnica opravljala delo na dveh delovnih mestih. Uslužbenki pred letom 2013 nista bili polno obremenjeni oziroma se je obseg dela zmanjšal, česar sodišče prve stopnje ni ugotavljalo. Delodajalec lahko ob zmanjšanem obsegu dela delo na določenem delovnem mestu prerazporedi (sklep VIII Ips 11/2020). Delavcu na določenem delovnem mestu lahko odredi naloge drugega delovnega mesta (sodba Pdp 782/2019). Sodišče prve stopnje je pri odločanju o utemeljenosti zahtevka po višini upoštevalo le listino, ki jo je pripravila strokovna skupina s področja financ v GŠ SV, drugih listinskih dokazov in izpovedi prič ni upoštevalo. Dogovor o povečanem obsegu dela bi s tožnico lahko sklenil le njen nadrejeni, če bi ga sklenila druga oseba, bi bil ničen (sodba Pdp 1157/2013). Tožnica bi morala dokazati za vsak mesec posebej, koliko dela je opravila in do kakšne višine dela plače za delovno uspešnost bi bila upravičena. Iz izpovedi priče E.E. izhaja, da bi do morebitnega povečanega obsega dela prišlo le občasno, ne pa mesečno, iz izpovedi priče A.A. pa, da povečanega obsega dela sploh ni bilo. Tudi v tem delu je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da se del plače za delovno uspešnost in dodatek na podlagi 59. člena ZSSloV ne izključujeta. Ni ugotavljalo, ali so bili pri tožnici sploh izpolnjeni pogoji za izplačilo dodatka, kot tudi ni ugotavljalo, zakaj so ji bile izplačane nadure. Nadure so ji bile izplačane skupaj z dodatkom (30 %), kar vključuje vtoževani del plače za delovno uspešnost. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje prič F.F., G.G. in H.H., ki bi izpovedale o obsegu tožničinega dela. S tem je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, kršitev je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevek zavrne, oziroma podredno ga razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe toženke. Navaja, da je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno odločitev na podlagi dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo iz izpovedi tožnice, prič A.A. in E.E. ter iz predloženih listin. Med pravdnima strankama niti ni bilo sporno, da je tožnica prevzela vse delo, ki ga je opravljala D.D.. Tako je opravljala delo dveh uslužbenk. Toženka delovnega procesa sicer ni reorganizirala, spremenila je le formacijo. Tožnici je odredila dodatno delo, ki ga je navedla med nalogami nove formacijske dolžnosti. Za dodatno delo tožnica ni prejela nobenega plačila. Tožnica je pred letom 2013 opravljala le delo vodenja financ za C., po začetku bolniškega staleža D.D. pa je opravljala delo vodenja financ še za B.. O tem sta izpovedali obe zaslišani priči A.A. in E.E.. Delo je opravljala odlično. Na dolžnost, ki jo je zasedala D.D., toženka ni zaposlila ali razporedila drugega uslužbenca. Tožnici je obljubila plačilo dela plače za delovno uspešnost. Tožnica je predložila ustrezno listino kot podlago za izplačilo, toženka s tem izplačilom ni oškodovana. Za podoben primer je šlo v zadevi Pdp 746/2017. Tožnica je do plačila upravičena, ker ji je bilo odrejeno dodatno delo. Pri tem izpolnitev formalnih zahtev, kot je sklenitev ustreznega dogovora med predstojnikom in uslužbencem, ni bistvena. Takšno je sprejeto stališče v sodni praksi (sodba Pdp 520/2016). Del plače za delovno uspešnost ima drugo podlago kot plačilo nadurnega dela (sodba Pdp 764/2017). Izplačane nadure na utemeljenost zahtevka v tem sporu ne vplivajo. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, 26/99 in nadalj.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odst. 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ki jih uveljavlja pritožba. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je zaradi zmotne materialnopravne presoje sprejelo zmotno odločitev o (delni) utemeljenosti zahtevka tožnice.

6. Tožnica je svoj zahtevek za izplačilo dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela utemeljila na dejstvu, ki med pravdnima strankama ni bilo sporno, da ji je toženka od leta 2013 in v vtoževanem obdobju od junija 2014 odredila delo finančnega poslovanja za B.. To delo je ocenila kot dodatno delo oziroma povečan obseg dela, ki presega pričakovane rezultate dela.

7. Prvi odstavek 22.d člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/02 in nadalj.) določa, da lahko uporabniki proračuna v primerih, ko to določa ta zakon, izplačujejo sredstva za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela nad omejitvijo iz 22. člena ZSPJS (ki ureja del plače za redno delovno uspešnost), če imajo za ta namen na razpolago sredstva iz prihrankov sredstev za plače, ki nastanejo zaradi odsotnosti javnih uslužbencev ali nezasedenih delovnih mest, za katera so bila predvidena sredstva v finančnem načrtu uporabnika proračuna, in sredstev za posebne projekte. Prvi odstavek 22.e člena ZSPJS določa, da se lahko javnemu uslužbencu izplača del plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela za opravljeno delo, ki presega pričakovane rezultate dela v posameznem mesecu, če je na ta način mogoče zagotoviti racionalnejše izvajanje nalog uporabnika proračuna. Na podlagi pooblastila iz tretjega odstavka 22.e člena ZSPJS je Vlada RS z Uredbo o delovni uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela za javne uslužbence (Uredba; Ur. l. RS, št. 53/2008 in nadalj.) določila pogoje, merila in obseg dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela za javne uslužbence iz prvega odstavka tega člena, vključno s Slovensko vojsko. Prvi odstavek 2. člena Uredbe določa, da se javnemu uslužbencu lahko izplača del plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela v posameznem mesecu pod pogoji, ki jih določa zakon, če: - opravi povečan obseg dela pri opravljanju rednih delovnih nalog uporabnika proračuna ali projekta, načrtovanega v okviru sprejetega finančnega načrta uporabnika proračuna; - opravi povečan obseg dela v okviru sodelovanja pri izvajanju posebnega projekta, ki ga določi Vlada Republike Slovenije s svojim aktom in za katerega so zagotovljena dodatna sredstva.

8. Iz predstavljene ureditve izhaja, da je javni uslužbenec upravičen do izplačila dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela, če so na voljo sredstva, ki so bila predvidena za nezasedena delovna mesta ali za posebne projekte, s čimer se predpostavlja, da je do povečanega obsega dela prišlo zaradi opravljanja nalog nezasedenih delovnih mest ali nalog na projektih in je zato opravljeno delo javnega uslužbenca preseglo pričakovane rezultate (sklep VIII Ips 11/2020).

9. Tožnica je od 15. 5. 2014 razporejena na dolžnost nižji vojaški uslužbenec za finance, pri čemer je, kot je na podlagi nespornih navedb pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, delo finančnega poslovanja za C. in B. v opisu dolžnosti. Toženka je v letu 2014 oblikovala to dolžnost in tožnico razporedila nanjo. Kot delodajalec toženka sama določa organizacijo dela in je avtonomna pri oblikovanju vsebine delovnih mest oziroma dolžnosti. Presoja sodišča prve stopnje, da je delo finančnega poslovanja za B., ki ga je do leta 2013 opravljala druga uslužbenka D.D. na dolžnosti podčastnica za finance (sicer z enakim začetnim plačnim razredom, kot ga ima dolžnost nižji vojaški uslužbenec za finance), za tožnico dodatno delo, bi bila lahko pravilna za obdobje, ko je bila tožnica razporejena na dolžnost nižji vojaški uslužbenec za oskrbo in ji je bilo to delo zaradi odsotnosti D.D. (dodatno) odrejeno. V spornem obdobju pa je bila tožnica razporejena na dolžnost nižji vojaški uslužbenec za finance, pri čemer ugotovitev, da se je obseg njenega dela povečal zaradi dela finančnega poslovanja za B., pomeni le, da je (pričakovani) obseg dela na novi dolžnosti večji. Dejstvo, da je uslužbenec razporejen in zaseda določeno dolžnost, ki ima večji obseg dela, kot ga je imela predhodna dolžnost, ne pomeni, da opravlja delo, ki presega pričakovane rezultate dela. Oziroma konkretno, tožnica je od 15. 4. 2014 razporejena na dolžnost, na kateri (kot del dolžnosti) opravlja delo finančnega poslovanja za B.. Opravljanje tega dela ni povečan obseg dela. Drugačno stališče (ki ga je zmotno zavzelo sodišče prve stopnje) bi pomenilo, da se v primeru, ko se obseg dela na določeni dolžnosti oziroma na določenem delovnem mestu spremeni, tako da se poveča, šteje, da gre že zgolj zaradi tega za povečan obseg dela, ne da bi se konkretno ugotavljalo, koliko dela je bilo opravljenega v določenem obdobju (mesecu) in kako.

10. Sodišče prve stopnje je zaradi zmotne materialnopravne presoje, da je delo finančnega poslovanja za B. dodatno delo tožnice, sprejelo zmotno odločitev o (delni) utemeljenosti njenega zahtevka. Zahtevek za izplačilo dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela ni utemeljen.

11. Zaradi spremenjene presoje utemeljenosti zahtevka tožnice je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo o pravdnih stroških pred sodiščem prve stopnje. Upoštevaje prvi odstavek 154. člena ZPP je odločilo, da je dolžna tožnica, ki v sporu ni uspela, toženki plačati s strani sodišča prve stopnje pravilno odmerjene in priznane za pravdo potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP) v višini 672,60 EUR.

12. Pritožbeno sodišče je pritožbi toženke ugodilo in izpodbijani del sodbe na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP spremenilo, tako da je zahtevek zavrnilo, tožnici pa naložilo plačilo pravdnih stroškov toženke. Do drugih pritožbenih navedb se, ker za odločitev niso bistvenega pomena, ni opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Toženki, ki je s pritožbo uspela, je pritožbeno sodišče kot potrebne za pravdo po Odvetniški tarifi (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.) ob upoštevanju izpodbijanega dela sodbe priznalo 375 točk za sestavo pritožbe in 2 % materialnih stroškov, kar znaša 229,50 EUR. Stroške v tej višini ji je dolžna plačati tožnica, ki stroške odgovora na pritožbo krije sama.

Datum zadnje spremembe:

14.12.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 56/2020
• VDSS Sodba Pdp 100/2021
• VDSS Sklep Pdp 199/2020