VDSS Sodba Pdp 317/2020

Jedro

Pravilno je sicer pritožbeno stališče, da lahko delodajalec v sodnem sporu dopolnjuje razloge, na katerih temelji izpodbijana ocena, vendar pa tožena stranka v obravnavani zadevi pri tem ni bila uspešna. Kljub predpisanemu posebnemu načinu ugotavljanja izpolnjevanja kriterijev iz 1. do 3. alineje tretjega odstavka 3. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v javnih zavodih s področja raziskovalne in razvojne dejavnosti je tožena stranka v postopku pred sodiščem uveljavljala določene okoliščine v okviru napačnih kriterijev, pri tem pa med drugim upoštevala tudi dogodke, ki se ne nanašajo na relevantno ocenjevalno obdobje, dela očitkov ni konkretizirala in tudi ne izkazala, poleg tega pa je tožnici očitala neizvajanje del in nalog, ki ne sodijo v okvir njenega delovnega mesta oziroma se od nje ne zahtevajo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Stranki vsaka sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se sklep komisije za preizkus ocene delovne uspešnosti tožnice z dne 20. 4. 2018, številka ... ter z njim določena ocena delovne uspešnosti tožnice razveljavita (I. točka izreka). Razveljavilo je tudi ocenjevalni list za oceno delovne uspešnosti tožnice za obdobje od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2017 z dne 15. 3. 2018 ter z njim določeno oceno delovne uspešnosti (II. točka izreka). Odločilo je še, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožnici pa je dolžna povrniti stroške v višini 1.693,63 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Zatrjuje bistveno kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter da je sodišče prve stopnje mimo trditvene podlage tožnice ugotavljalo, da naj bi očitki v okviru kriterija "interdisciplinarnost, odnos do uporabnikov storitev, komuniciranje in drugo" kazali na pristranskost ter neobjektivno ocenjevanje tožnice s strani neposredno nadrejene A.A., čeprav tožnica oceni komisije, ki ji je priznala oceno dobro (3), ni nasprotovala. Meni, da sodišče prve stopnje ni naredilo dokazne ocene vseh izvedenih dokazov. Poudarja, da je predmet sodnega spora le presoja pravilne uporabe in vrednotenja posameznih kriterijev oziroma elementov delovne uspešnosti o pravilniku. Sodišču prve stopnje očita, da ni obrazložilo, v katerem delu je ocena komisije neobjektivna in posledično nezakonita, zaradi česar zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaključku, da je bilo ocenjevanje po kriteriju "druge sposobnosti v zvezi z opravljanjem dela" neobjektivno, nasprotuje tudi iz vsebinskih razlogov. Pove, da je slabše znanje slovenščine tožnice opazno na zvočnem posnetku ter iz izpovedi direktorja tožene stranke, da je koristno, da dopis, ki ga napiše tožnica, še nekdo pogleda oziroma popravi, kar je motnja v delovnem procesu in posledično lahko objektivno vpliva na oceno delovne uspešnosti. Navaja, da obnašanje tožnice na naroku ne kaže na njeno obnašanje v delovnem procesu. Sklicuje se na zapisnik seje z dne 19. 4. 2018 in izpoved B.B.. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati C.C.. Sklicuje se na objektivne okoliščine, na podlagi katerih je neposredno nadrejena A.A. podala oceno dela tožnice. Trdi, da tožnica po vsebini ni nasprotovala oceni 3 za "druge sposobnosti v zvezi z opravljanjem dela". Glede kriterija "odnos do uporabnikov storitev" navaja, da so uporabniki storitev naročniki ter partnerji pri prijavah in izvajanju EU projektov. Trdi, da ker tožnica v spornem obdobju ni imela uspešnih prijav, posledično ni imela uporabnikov, s čimer je v sodnem postopku še dodatno pojasnila oceno. Dodatna pojasnila (tudi pri kriteriju interdisciplinarnosti) po njenem mnenju ne pomenijo subjektivnosti ocene. Glede interdisciplinarnosti šteje, da bi moral vsak zaposleni poznati razmere v stroki vsaj na nacionalnem nivoju, če že ne širše. Ker tožnica področja mineralnih surovin ni poznala, je po njenem mnenju ocena po tem kriteriju objektivna. Dalje zatrjuje, da je izpodbijana sodba t. i. sodba presenečenja glede stališča, da je pri deležu točk, potrebnih za izvolitev v ustrezni raziskovalni naziv, treba upoštevati tožničino delo s krajšim delovnim časom od polnega. Zatrjuje materialno pravno spornost tega stališča, saj nima podlage v Pravilniku o raziskovalnih nazivih ne v Uredbi o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede. Navaja, da tožnica oceni v tem delu sploh ni nasprotovala. Glede organizacije dela meni, da podpis potnih nalogov in odobritev kompenzacije ur tožnici ne pomeni, da je ocena "organizacije dela" neobjektivna. Trdi, da bi tožnici mentorstvo oziroma prijava postdoktorskega projekta prinesla dodatne točke pri ocenjevanju, na končno oceno v zvezi s tem kriterijem pa ni vplivalo. V zvezi s kriterijem "odnos do sodelavcev" meni, da sta izjavi D.D. in E.E. upoštevani zunaj konteksta. Meni, da se delo s tujimi avtorji ne ocenjuje v okviru kriterija "sodelovanja", temveč v okviru kriterija "komuniciranje". Meni, da sodelovanje pri pisanju dveh člankov ne pomeni, da je bilo sodelovanje tožnice s sodelavci uspešno in je ocena posledično neobjektivna. V zvezi s tem opozarja na izjavo D.D., da so avtorji pri pisanju članka zelo malo sodelovali, ker je vsak pokrival različno vsebino. Pove, da so razlogi za nesodelovanje z ostalimi na strani tožnice, pri čemer je ocenjevalka upoštevala še njeno neuspešnost pri prijavah projektov, nepravočasen prenos skopih in nepopolnih informacij, neaktivnost v strokovni skupini itd. Glede projekta F. navaja, da je bil tožnici odvzet zaradi nesodelovanja s sodelavci, kar se upošteva pri oceni dela za leto 2017, enako velja za prenehanje sodelovanja v ekspertni skupini G.. Nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje glede programa H.. Sklicuje se na pojasnila, zakaj je štela, da je bila tožnica s prijavami v letu 2017 neuspešna, projekta I. pa ni mogoče upoštevati za leto 2017, temveč za leto 2018. Trdi, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedi A.A., direktorja tožene stranke in J.J., zaradi česar je podana bistvena kršitev postopka. Po njenem mnenju elektronsko sporočilo z dne 19. 11. 2018 ni relevantno za presojo ocene za leto 2017. V zvezi s projektom K. se sklicuje na izpovedi prič A.A. in E.E., da tožnica svojega dela vsebinsko ni kvalitetno pripravila, delo pa so ob njeni odsotnosti opravili drugi, kar kaže na premajhen doprinos tožnice. Nasprotuje tudi priznanim stroškom postopka tožnici, in sicer pričnini v višini 5,315 EUR (medtem ko iz sklepa z dne 27. 1. 2020 izhaja naložitev dvakrat po 4,015 EUR) in strošku pripravljalne vloge z dne 9. 1. 2020 v višini 225 točk, v kateri je tožnici zgolj nasprotovala umiku dokaznega predloga tožene stranke in prepozno predlagala zaslišanje priče L.L., zaradi česar ta vloga ni potrebna za postopek. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena tožnici, ki nanjo odgovarja ter predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi sodbe izrecno ali po vsebini opredelilo do vseh pravno pomembnih dejstev (prim. z odločbo Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-312/99-16 z dne 14. 11. 2002 o strukturi obrazložitve), procesna pravila pa ne zahtevajo opredelitve do vseh delov izpovedi prič in strank. Ne drži pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo, v katerem delu je ocena komisije neobjektivna in posledično nezakonita, saj se je natančno opredelilo do ocene tožničinega dela za leto 2017 kot jo je podala ocenjevalka A.A. in jo je v pretežnem delu (z izjemo zvišanja dela ocene z 2 na 3) potrdila tudi komisija za preizkus ocene, ki je torej z oceno nadrejene v nespremenjenem delu soglašala.

7. Neutemeljeno se uveljavlja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Take protispisnosti v izpodbijani sodbi ni, niti ni sodišče prve stopnje navajalo izpovedi prič zunaj konteksta. Zgolj dejstvo, da ni povzemalo celotnih izpovedi prič, ne utemeljuje navedene bistvene kršitve določb postopka.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da gre pri izpodbijani sodbi za sodbo presenečenja. O sodbi presenečenja zato ne govorimo v primerih, ko sodišče odločitev opre na dokazno oceno, s katero se stranka ne strinja, ali kadar sodišče odločitev opre na pravno podlago, ki bi jo stranka ob zadostni procesni skrbnosti lahko predvidela. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je le v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena - bodisi kot dejstva, ki utemeljujejo zahtevek, ali kot dejstva, s katerimi stranka utemeljuje svoje ugovore. V predmetni zadevi ne gre za tak primer, saj se je tožnica ves čas postopka zavzemala za to, da bi se pri oceni njenega dela upoštevalo delo s krajšim delovnim časom od polnega.

9. Tožena stranka s pritožbenimi navedbami, da sodišče prve stopnje ni ocenjevalo vseh dokazov skupaj, smiselno zatrjuje kršitev 8. člena ZPP, ki vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene. Ta določba pa je bistveno kršena le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene. V obravnavani zadevi po presoji pritožbenega sodišča dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. O tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče je na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ugotovilo dejansko stanje in tudi navedlo, zakaj je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice za razveljavitev ocene delovne uspešnosti za leto 2017. V kolikor pritožba ne soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, smiselno uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

10. Tožena stranka pritožbo vlaga tudi zato, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo C.C.. Sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Prav tako ne, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev ne bi mogla vplivati oziroma če je dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev pravno nepomembno. Sodišče prve stopnje je zaslišanje navedene priče pravilno zavrnilo kot nepotreben dokaz glede na to, da je bila ta priča predlagana za potrditev pavšalne trditve brez navajanja konkretnih situacij, v katerih bi bil navedeni priča težavam tožnice s komuniciranjem (prepuščanjem besede). Trditveno in dokazno breme sta namreč povezani, zato mora stranka natančno opredeliti, katero dejstvo naj se s predlaganim dokazom ugotovi, saj sodišče ne sme izvajati dokazov, ki jih je stranka predlagala zgolj zato, da bi se razkrila dejstva, ki bi jih šele potem zatrjevala - informativni dokaz (prim. J. Zobec, v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 353 in 357).

11. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o zakonitosti ocene dela tožnice za leto 2017, ki jo je njena neposredno nadrejena A.A. ocenila s skupno oceno zadovoljivo (skupaj 13 točk, tj. po kriteriju izpolnjevanje točk oziroma deleža točk, potrebnih za izvolitev v ustrezni naziv – objave: 9 točk oziroma dobro, po kriteriju sodelovanje in organizacija dela: zadovoljivo 2 ter po kriteriju mentorstvo in po kriteriju interdisciplinarnost, odnos do uporabnikov, komuniciranje in drugo: zadovoljivo 2), komisija za preizkus ocene pa je s sklepom z dne 20. 4. 2018 oceno spremenila tako, da je tožnici po kriteriju interdisciplinarnost, odnos do uporabnikov, komuniciranje in drugo priznala oceno dobro 3, skupni seštevek točk pa povečala na 14 točk ter potrdila skupno oceno zadovoljivo 2. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju določb Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl. – ZSPJS) in Pravilnika o napredovanju zaposlenih v javnih zavodih s področja raziskovalne in razvojne dejavnosti (Ur. l. RS, št. 86/08 in nasl. – Pravilnik o napredovanju) zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da so bili pri oceni delovne uspešnosti tožnice za leto 2017 dosledno upoštevani predpisani kriteriji oziroma da je bila ocena podana objektivno in nepristransko. Glede na to je tožbenemu zahtevku tožnice ugodilo in razveljavilo ocenjevalni list za oceno delovne uspešnosti tožnice za obdobje od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2017 z dne 15. 3. 2018, sklep komisije za preizkus ocene delovne uspešnosti tožnice z dne 20. 4. 2018 ter z njima določeno oceno delovne uspešnosti tožnice. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

12. Pritožba na več mestih uveljavlja, da je sodišče prve stopnje odločalo mimo tožničinih trditev, ki jih je podala v postopku pred sodiščem prve stopnje. To ne drži, saj je tožnica že v tožbi podala trditve, da nasprotuje (skupni) oceni dela zadovoljivo - 2, kakršno je potrdila komisija za preizkus ocene, ter se je zavzemala za to, da bi bila pravilna ocena njenega dela v letu 2017 po vseh kriterijih vsaj zelo dobro - 4, saj je svoje delo glede na okoliščine in obseg dela (skrajšani delovni čas) opravljala nadpovprečno (str. 8 tožbe). Tudi sicer je tožnica v postopku nasprotovala ocenam po posameznih kriterijih kot prenizkim, zato ni utemeljena pritožbena navedba, da po vsebini ni nasprotovala oceni 3 za kriterij "druge sposobnosti v zvezi z opravljanjem dela".

13. Tožena stranka izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi prič in strank. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi natančno, prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpoved tožnice, listinske dokaze ter na izpovedi drugih prič, ne pa na izpoved ocenjevalke A.A.. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Ne drži, da bi bila dokazna ocena pomanjkljiva oziroma da je sodišče prve stopnje sploh ni napravilo. Okoliščina, da sodišče na podlagi izvedenih dokazov ni sprejelo enakih zaključkov kot tožena stranka, ne pomeni, da dokazov ni ocenilo vestno.

14. Tožena stranka se pritožuje tudi zato, ker meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede tega, kaj je predmet spora pri preizkusu ocene dela tožnice. Odločitev sodišča prve stopnje temelji na pravilni ugotovitvi, da tožena stranka ni dokazala, da je pri ocenjevanju tožničinega dela v navedenem obdobju pravilno uporabila vse kriterije za ocenjevanje njenega dela po Pravilniku o ocenjevanju. Tako je bistven razlog za neuspeh tožene stranke v tem, da ni dokazala zakonitosti izpodbijane ocene oziroma sklepa, ne pa, da bi sodišče prve stopnje zmotno pri svoji odločitvi upoštevalo okoliščine, ki niso zaobsežene v pravilni uporabi in vrednotenju posameznih kriterijev delovne uspešnosti o pravilniku.

15. Pravilno je sicer pritožbeno stališče, da lahko delodajalec v sodnem sporu dopolnjuje razloge, na katerih temelji izpodbijana ocena, vendar pa tožena stranka v obravnavani zadevi pri tem ni bila uspešna. Kljub predpisanemu posebnemu načinu ugotavljanja izpolnjevanja kriterijev iz 1. do 3. alineje tretjega odstavka 3. člena Pravilnika o napredovanju je tožena stranka v postopku pred sodiščem uveljavljala določene okoliščine v okviru napačnih kriterijev, pri tem pa med drugim upoštevala tudi dogodke, ki se ne nanašajo na relevantno ocenjevalno obdobje, dela očitkov ni konkretizirala in tudi ne izkazala, poleg tega pa je tožnici očitala neizvajanje del in nalog, ki ne sodijo v okvir njenega delovnega mesta oziroma se od nje ne zahtevajo. Tožena stranka v pritožbi tem ugotovitvam sodišča prve stopnje sicer nasprotuje in ponovno pojasnjuje umestitev posameznih očitkov tožnici v okvir posameznih kriterijev, vendar s ponavljanjem argumentov, do katerih se je izrecno in natančno opredelilo že sodišče prve stopnje, ne more biti uspešna. Zmotno je njeno zavzemanje, da to, da je ocenjevalka v sami oceni pri posameznih kriterijih dodala še neka druga pojasnila, ne more pomeniti subjektivnosti njene ocene. Nasprotno, med drugim je prav iz teh pojasnil očitno, da ocene tožničinega dela za leto 2017 ni podala objektivno in nepristransko. Gre denimo za navedbe v okviru drugih sposobnosti glede tožničinega znanja slovenskega jezika, katerih objektivne utemeljenosti tožena stranka ni uspela dokazati. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno materialno pravno stališče, da večina očitkov tožničinemu delu v letu 2017, ki jih je tožena stranka upoštevala pri podaji ocene interdisciplinarnosti, sploh ne sodi v okvir tega kriterija, v okviru katerega se presoja povezovanje znanja različnih delovnih področij in pregleda nad svojih delovnim področjem. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na to, da bi tožnica kot zaposlena na oddelku M. morala tudi glede mineralnih surovin poznati razmere v stroki vsaj na nacionalnem nivoju, če že ne širše, čeprav to ni njeno delo. Prav tako na oceno tožnice kot asistentke z doktoratom ne more negativno vplivati neopravljeno delo, ki po pogodbi o zaposlitvi sploh ni njeno delo (denimo mentorstva in prijava postdoktorskega projekta) ali pa je bilo dodeljeno drugim (koordinacija projekta F., sodelovanje v ekspertni skupini G.), oziroma neuspešnost pri prijavah projektov, ki ni v celoti odvisna zgolj od tožničinega dela oziroma angažmaja, temveč od drugih dejavnikov, na katere tožnica sploh nima vpliva. Neutemeljeno je zavzemanje tožene stranke, da podpis potnih nalogov in kompenzacij ne pomeni, da je soglašala s tožničinimi službenimi potmi in izrabo ur. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da v takem primeru ni mogoče tožnici v okviru ocenjevanja očitati načrtovanja službenih poti in kompenzacij ur. Zmotno je tudi njeno prepričanje, da je v okviru kriterija sodelovanja mogoče upoštevati le delo s sodelavci, ne pa tudi sodelovanja s tujimi zunanjimi sodelavci oziroma avtorji.

16. Pritožba sicer utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje brez podlage v Pravilniku o ocenjevanju štelo, da bi pri kriteriju izpolnjevanja deleža točk, potrebnih za izvolitev v raziskovalni naziv, tožena stranka morala upoštevati, da je imela tožnica v letu 2017 sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s krajšim delovnim časom od polnega (30 ur tedensko). Vendar pa navedeno zmotno materialnopravno stališče na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ni vplivalo, saj tožena stranka ni dokazala, da je ocenjevanje po drugih dveh kriterijih (sodelovanje in organizacija dela, mentorstvo ter interdisciplinarnost, odnos do uporabnikov, komuniciranje in drugo) potekalo skladno s predpisanimi kriteriji, torej objektivno in nepristransko. Skupna ocena zadovoljivo - 2, kot jo je potrdila komisija za preizkus ocene, pa tudi sicer ne more biti pravilna glede na to, da je bila tožnica po dveh kriterijih ocenjena z oceno dobro, po enem pa z oceno zadovoljivo, pri čemer ta kriterij (kvaliteta sodelovanja in organizacija del, mentorstvo) predstavlja le 20 % letne ocene delovne uspešnosti raziskovalca. Ker sodišče v primeru, da delodajalec ne dokaže pravilnega upoštevanja predpisanih kriterijev, nima pristojnosti, da bi samo ponovno ocenilo zaposlenega, lahko zgolj razveljavi dano oceno, nakar mora delodajalec ob upoštevanju napotkov delo zaposlenega ponovno oceniti skladno s prilogo IV Pravilnika o ocenjevanju.

17. V pritožbi tožena stranka nasprotuje tudi odmeri stroškov postopka. Tudi v tem delu je pritožba neutemeljena, saj je sodišče prve stopnje pravilno skladno z ZPP in veljavno Odvetniško tarifo (OT) tožnici priznalo strošek v zvezi z zaslišanjem priče J.J. v višini 5,315 EUR (1,30 EUR za prihod na sodišče in 4,015 EUR za povrnitev izplačanega nadomestila plače) in strošek za sestavo vloge z dne 9. 1. 2020 v višini 225 točk, ki jo je sodišče prve stopnje glede na njeno vsebino pravilno štelo kot potreben strošek postopka.

18. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

19. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

21. Tožnica sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

10.12.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba in sklep Pdp 678/2019
• VDSS Sodba Pdp 575/2017
• VDSS sodba Pdp 589/2015