<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba Pdp 388/2020

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2020:PDP.388.2020
Evidenčna številka:VDS00040191
Datum odločbe:14.10.2020
Senat:mag. Aleksandra Hočevar Vinski (preds.), Jelka Zorman Bogunovič (poroč.), Valerija Nahtigal Čurman
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:neupravičen izostanek z dela - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi

Jedro

Tožnik z dela ni bil neopravičeno odsoten v spornem času. Zato je odpoved podana v nasprotju s četrto alinejo prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 4. 2019, ki jo je tožena stranka vročila tožeči stranki dne 24. 4. 2019, nezakonita in brez pravnega učinka (točka I izreka); da delovno razmerje tožeči stranki pri toženi stranki ni prenehalo in ji je trajalo od 14. 3. 2019 do 26. 2. 2020, zato je tožena stranka dolžna vzpostaviti delovno razmerje za čas nezakonitega prenehanja po pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 8. 2016 in sicer za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 26. 2. 2010 v roku 8 dni (točka II/a izreka, tožbeni zahtevek na ugotovitev, da delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki po pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 8. 2016 traja tudi od 27. 2. 2020 dalje je zavrnilo (točka II/b izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožečo stranko za čas od 14. 3. 2019 do 26. 2. 2020 prijaviti v zavarovanje, ji obračunati bruto plačo v višini, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 8. 2016, v višini, kot bi jo tožeča stranka prejela, če bi delala, ter ji po odvodu in plačilu pripadajočih davkov i prispevkov izplačati neto plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti mesečnega zneska v plačilo do plačila, to je od neto zneska plače za mesec marec 2019 od 16. 4. 2019 dalje do plačila in od neto zneskov mesečnih plač za čas od 1. 4. 2019 od 26. 2. 2020 od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, ter ji plačati tudi vse druge prejemke iz delovnega razmerja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega zneska v plačilo, vse v roku 8 dni (točka III/a izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da jo je tožena stranka dolžna za čas od 27. 2. 2020 dalje prijaviti v zavarovanje, ji obračunati plačo v višini, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 8. 2016, v višini kot bi jo prejela, če bi delala ter ji po odvodu in plačilu davkov in prispevkov izplačati neto plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti mesečnega zneska v plačilo do plačila, to je od vsakega 16. dne v mesecu za pretekli mesec, ter ji plačati tudi vse druge prejemke iz delovnega razmerja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega zneska v plačilo in da ji je dolžna obračunati zakonske zamudne obresti od neto zneskov mesečnih plač za čas od 1. 4. 2019 do 26. 2. 2020 tudi od 16. do 18. dneva v mesecu za pretekli mesec (točka III/b izreka). Presodilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za čas do 1. 3. 2019 do 13. 3. 2019 obračunati bruto plačo v višini kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 8. 2016, v višini, kot bi jo tožeča stranka prejela, če bi delala, ter ji po odvodu in plačilu pripadajočih davkov in prispevkov izplačati neto plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. 4. 2019 dalje, ter ji plačati tudi druge prejemke iz delovnega razmerja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. 4. 2019 dalje, vse v roku 8 dni (točka IV izreka); da je dolžna tožeči stranki plačati denarno povračilo v višini treh mesečnih bruto plač v znesku 8.979,06 EUR bruto, ter ji po odvodu in plačilu davkov in prispevkov plačati neto znesek v roku 8 dni (točka V/a izreka), zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, za plačilo še 44.895,30 EUR bruto ter po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek v roku 8 dni (točka V/b izreka). Toženi strank je naložilo, da tožeči stranki v roku 8 dni povrne stroške postopka v višini 1.414,41 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka do plačila (točka VI izreka).

2. Zoper sodbo, razen zoper odločitev v točkah II/b in III/b, se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožujeta obe stranki.

3. Tožena stranka navaja, da je sodišče prve stopnje pomešalo dogajanje in pravne posledice. Sprejema sicer ugotovitev, da je bil tožnik prepričan, da je osnutek odpovedi, ki ga je prejel, dejanska odpoved. Ne glede na to pa je ključna razlika med nadaljevanjem dela na podlagi poziva tožene stranke tožniku za vrnitev na delo in na podlagi ugotovitvenega sporazuma. Ena in druga oblika se med seboj izključujeta ter imata različno pravno podlago in pravne posledice. Tožnik ugotovitvenega sporazuma kljub temu, da ga je pripravil njegov pooblaščenec, ni hotel podpisati, dokler tožena stranka ne izpolni njegovih zahtev. Po prejemu poziva na delo je imel tožnik dve opciji - da se vrne na delo ali pa da podpiše sporazum. Odločil se je za prvo. Tožnik ni imel alternativne možnosti za izbiro datuma vrnitve, zato bi se moral na delo vrniti prvi naslednji dan po prejemu poziva. K temu ga je na sestanku dne 18. 3. 2019 pozval že pooblaščenec tožene stranke, vendar tožnika 19. 3. 2019 na delo ni bilo. Svoj izostanek z dela je opravičil šele 25. 3. 2019, zato ga je tožena stranka pozvala k predložitvi dokazil o opravičljivem izostanku z dela. Tožnik ni bil v položaju, da bi lahko na podlagi poziva za vrnitev na delo samostojno izbiral datum vrnitve. Tožnik je nedvoumno brezposeln zaradi svoje lastne odločitve, ne pa zato, ker na trgu dela zanj ne bi bilo. Pri toženi stranki je bil zaposlen kot strojni tehnik in ne kot komunalni inženir. Nelogična je odločitev sodišča prve stopnje, ki je datum prenehanja pogodbe o zaposlitvi določilo na dan zadnjega naroka za glavno obravnavo, čeprav bi ga lahko določilo na dan vložitve tožbe. Po stališču tožbene stranke ni nobenega razloga, da prvostopno sodišče sili tožnika v delovno razmerje do datuma zadnjega naroka za glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je združilo oba tožbena zahtevka in ugotovilo obstoj veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, hkrati pa jo je razvezalo. S tem pa je kršilo ustavno načelo nepristranskega sojenja, zagotovilo pa tudi ni spoštovanja pravice do poštenega sojenja iz 1. odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Po mnenju tožene stranke je neprimerno tudi prisojanje denarnega nadomestila zaradi nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je lahko razveljavljena in mora tožena stranka tožniku plačati plače, kot če bi delal ali pa se ugotovi nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi in odloči glede nadomestila, ki pripada delavcu. Oba temelja se po pritožbenem stališču tožene stranke izključujeta. Napačna pa je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi bila tožena stranka prekludirana glede trditev, kdaj je tožnik podpisal ugotovitveni sporazum. Prvostopno sodišče je tudi spregledalo, da je tožnik uveljavljal visok denarni zahtevek iz naslova odškodnine, s katerim pa je uspel le v manjši meri, zaradi česar bi moralo sodišče odločiti tudi o tem delu stroškov.

4. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del točke V izreka. Sodišče prve stopnje je pri določitvi višine denarnega povračila napačno uporabilo materialno pravo in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni v celoti in pravilno upoštevalo vseh kriterijev in okoliščin skladno z ustaljeno sodno prakso pri odmeri odškodnine po 118. členu ZDR-1. Upoštevati bi moralo tudi druge okoliščine, ki jih določba 2. odstavka tega člena izrecno ne navaja. Poleg tega je denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 odmena namesto reintegracije delavca, do katere bi bil sicer praviloma upravičen, zato je denarno povračilo ustrezno samo, če je individualizirano in upošteva vse relevantne okoliščine konkretnega primera. Sodišče prve stopnje je premalo teže namenilo dejstvu, da je tožnik star 60 let in izredno težko zaposljiv. Ni upoštevalo specifičnosti obravnavanega primera, predvsem pa ni upoštevalo okoliščin, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi (potek odpovednega postopka pri toženi stranki, vročitev odpovedi v času bolniškega staleža in prepričanje tožnika, da redna odpoved velja). Upoštevalo tudi ni dejstva, da je tožena stranka od decembra 2018 za vsako ceno zasledovala cilj prenehanja delovnega razmerja tožniku in za dosego tega cilja ni izbirala sredstev. Ko se je tožnik odločil, da se ne bo pustil izigrati, mu je neutemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je bil v posledici izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ves čas brez prihodkov, tako da so ga morali preživljati sorodniki, kar bi moralo sodišče upoštevati. Sklicuje se na sodno prakso VS RS v zadevah opr. št. VIII Ips 200/2017 in VIII Ips 204/2018. Prisojeno denarno povračilo v višini treh mesečnih bruto plač odstopa tudi od sodne prakse VDSS v zadevah opr. št. Pdp 163/2016, Pdp 164/2013, Pdp 164/2016, Pdp 558/2017 in Pdp 784/2015. V kolikor pa je sodišče pri odmeri denarnega povračila upoštevalo vse relevantne okoliščine, pa je izpodbijani del sodbe neustrezno obrazložen, saj se ne da preizkusiti. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremni tako, da tožniku prisodi denarno povračilo v skladu z določbo 118. člena ZDR-1 in skladno s sodno prakso v primerljivih oz. podobnih primerih, toženi stranki pa naloži v povračilo vse tožnikove stroške postopka.

5. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožnika. Predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in tožniku naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve pravil postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi ne bistvene kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo v pritožbi zatrjuje tožnik, medtem ko se tožena stranka na bistvene kršitve določb pravdnega postopka sklicuje le pavšalno.

8. V tem individualnem delovnem sporu tožnik izpodbija izredno odpoved pogodbe zaposlitvi, ki mu jo je dne 19. 4. 2019 zaradi neopravičene odsotnosti z dela od 14. 3. 2019 do 20. 3. 2019 podala tožena stranka.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo:

- da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 8. 2016 sklenjene za nedoločen čas na delovnem mestu vodja projektive, razvoja in tehnologije;

- da je bil tožnik od 8. 11. 2018 do 28. 2. 2019 nezmožen za delo in v bolniškem staležu;

- da mu je tožena stranka dne 4. 1. 2019 vročila osnutek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga;

- da sta stranki sklenili ugotovitveni sporazum, s katerim sta se dogovorili, da se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 21. 12. 2018 razveljavi tako, da s sklenitvijo sporazuma preneha veljati in se šteje, kot da delavcu ni bila nikoli podana in ne vročena. Tožena stranka je sporazum podpisala 7. 3. 2019, tožnik pa 19. 3. 2019, zato je bil sporazum sklenjen 19. 3. 2019;

- da je tožena stranka tožniku dne 4. 4. 2019 vročila izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neopravičenega izostanka z dela od 14. 3. 2019 do 20. 3. 2019;

- da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, saj tožnik z dela ni bil neopravičeno odsoten, ker mu je tožena stranka dne 19. 3. 2019 vročila poziv na delo, in sicer ga je pozvala, da naj se na delu zglasi 20. 3. 2019 ob 7.00 uri ali 25. 3. 2019 ob 7.00 uri, tožnik pa jo je dne 25. 3. 2019 obvestil, da je v bolniškem staležu;

- pogodbo o zaposlitvi je na podredni predlog tožnika razvezalo z dnem zadnjega naroka za glavno obravnavo, mu do tega dne priznalo reintegracijo in reparacijo ter skladno z določbo 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR 1, Ur. l. RS, št. 21/2013) denarno povračilo v višini treh plač.

10. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi, na katerih temelji odločitev sodišča prve stopnje in presoja le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Sodišče prve stopnje ni pomešalo dogajanja in pravnih posledic, ki naj bi izhajale iz ravnanja posamezne stranke, kot mu tožena stranka očita v pritožbi. Ne glede na to, da naj bi tožnik dne 18. 3. 2019 na razgovoru pri toženi stranki povedal, da ugotovitvenega sporazuma ne namerava podpisati, je sporazum naslednji dan podpisal. Tožena stranka mu je dne 19. 3. 2019 vročila poziv na delo, v katerem sta bila določena dva datuma in sicer 20. 3. 2019 ob 7.00 uri in 25. 3. 2019, prav tako ob 7.00 uri. Tako je imel tožnik možnost, da se odloči med njima, torej je imel alternativno možnost, da se zglasi na delo. Nesporno je, kar izhaja tudi iz izpovedi priče A.A., da je tožnik toženo stranko dne 25. 3. 2019 obvestil, da je v bolniškem staležu in da se bo na delo vrnil, ko bo bolniški stalež zaključil. Toženo stranko pa je o tem obvestil tudi tožnikov pooblaščenec dne 27. 3. 2019.

12. Tožnik z dela ni bil neopravičeno odsoten od 14. 3. 2019 do 20. 3. 2019, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v točki 17 obrazložitve. Zato je pravilno ugotovilo, da je podana v nasprotju s četrto alinejo prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in da tudi ni izpolnjen nadaljnji pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 109. člena ZDR-1, da glede na okoliščine primera in interese obeh pogodbenih strank ne bi bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka, kar je ustrezno obrazložilo v točkah 18 in 19. Glede na to, da je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, so najmanj neutemeljene pritožbene navedbe, da je k taki odločitvi prispevala „socialna“ nota.

13. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe v zvezi z razvezo pogodbe o zaposlitvi na dan zadnjega naroka za glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje je v točkah 22 in 23 obrazložitve natančno obrazložilo določbo 118. člena ZDR-1 in razloge, zaradi katerih je pogodbo o zaposlitvi razvezalo. Uporabilo jo je pravilno, saj v primeru ugotovitve, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, lahko sodišče glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank v zvezi z možnostjo ali nemožnostjo nadaljevanja delovnega razmerja na predlog strank pogodbo o zaposlitvi razveže najkasneje do odločitve sodišča. Glede na to, da je pravilno upoštevalo možnost, ki mu jo daje zakon, so povsem neutemeljene navedbe o kršitvi ustavne pravice do nepristranskega sojenja ali pravice do poštenega sojenja po 6. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

14. Neutemeljen pa je tudi dvom v nepristranskost sodišča zaradi ugotovitve, da je bila tožena stranka prekludirana glede trditev, kdaj je tožnik podpisal ugotovitveni sporazum. Sodišče prve stopnje se je v točki 16 obrazložitve tudi do tega pravilno opredelilo.

15. Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe tožnika v zvezi z višino dosojenega denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi, ki jih je ob določitvi višine denarnega povračila upoštevalo sodišče prve stopnje. Upoštevalo je vse okoliščine, ki vplivajo na odmero denarnega povračila. Upoštevalo je celotno delovno dobo tožnika in delovno dobo pri toženi stranki, tožnikovo izobrazbo, njegovo starost, možnost ponovne zaposlitve, pa tudi možnost upokojitve in možnost urejanja socialnih pravic skladno z določbami Zakona o urejanju trga dela. Dosojeni znesek pa je tudi v skladu s sodno prakso. V podobnem primeru (Pdp 529/2018) je tožnica, ki je bila starejša delavka, pri toženki zaposlena več kot šest let, pogoje za upokojitev pa naj bi izpolnila čez nekaj več kot tri leta, prejela 7 plač.

16. V zvezi s pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je tožnik uveljavljal visok denarni zahtevek iz naslova povračila, s katerim je uspel le v manjši meri, in bi moralo o stroških v tem delu odločiti glede na uspeh v pravdi, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje glede tega pravilna, saj ne gre za samostojni denarni zahtevek, ampak za zahtevek, ki je posledica odpovedi reintegracije delavca, kateremu je delodajalec nezakonito odpovedal pogodbo o zaposlitvi.

17. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri tem pa je odgovorilo le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

18. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbah 165. in 154. člena ZPP ter 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji). Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške, tožena stranka pa svoje stroške krije, saj gre za spor o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 110, 110/1, 110/1-4, 118.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
10.12.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQxOTQ2