<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba Pdp 330/2020

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2020:PDP.330.2020
Evidenčna številka:VDS00040100
Datum odločbe:17.09.2020
Senat:mag. Biserka Kogej Dmitrovič (preds.), dr. Martina Šetinc Tekavc (poroč.), mag. Tanja Pustovrh Pirnat
Področje:DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:neizrabljen tedenski počitek - vojak - misija

Jedro

Ključna je ugotovitev, da je bilo tudi ob nedeljah toliko dela za obe sanitetni ekipi, da za javljanje na urgentni/dežurni telefon ni zadostovala zgolj ena ekipa, in je tako ob nedeljah poleg dežurne ekipe opravljala delo (dosegljivost za klice in odgovarjanje nanje) še ekipa v pripravljenosti. Pravno nepomembno je, ali je nato po prejemu klica tožnik moral opraviti še kako dodatno opravilo, saj je njegova pravica do tedenskega počitka v skupnem trajanju 24 ur v nedeljo kršena že s tem, da je bil vsako nedeljo dosegljiv za klice sanitetni ekipi, ki so se po svoji naravi nanašali na nujna zdravstvena stanja pripadnikov v bazi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe spremeni tako, da se sodba v celoti glasi:

"I. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni tožniku iz naslova odškodnine za neizkoriščen tedenski počitek na mednarodni misiji v obdobju od 22. 3. 2013 do 22. 9. 2013 plačati 3.264,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 2. 2015 do plačila.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa je v roku 8 dni dolžna plačati stroške v višini 1.458,09 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne dalje do plačila."

II. Tožena stranka je tožniku v roku 8 dni dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 379,99 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo 1.844,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 2. 2015, višji tožbeni zahtevek (1.419,20 EUR) pa je zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka vlaga pritožbo tožnik in predlaga njeno spremembo tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek pred drugo sodnico. Zatrjuje kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter da je izpodbijana sodba sodba presenečenja. Trdi, da tožena stranka v zvezi z njegovim delom ni podala ustreznih trditev in ugovorov, saj je trdila le, da mu je bil zagotovljen tedenski počitek v koledarsko navedenih dnevih, razvidnih iz evidenc. Navaja, da tožena stranka ni prerekala trditev, da je kot tehnik zdravstvene nege ves čas misije moral imeti pri sebi službeni telefon in moral biti v pripravljenosti na odredbo nalog in urgentne klice. Navaja, da sta bili telefonski številki obeh sanitetnih ekip objavljeni na vseh bivalnikih ter da so nanju približno enako klicali vsi, ki so ju potrebovali. Ponavlja, da je moral biti vsak dan misije v pripravljenosti za delo po ukazu nadrejenih, ves čas dosegljiv na telefon ter se je v primeru klicev nanje moral odzvati in delati, vsak dan je imel vsaj 15 primerov. Trdi, da sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo njegove izpovedi, izpoved A.A. pa je protispisno povzelo. Sklicuje se na dokazni predlog za predložitev protokolov bolnikov, česar tožena stranka po edicijski dolžnosti ni storila. Sklicuje se tudi na izpoved poveljnika voda B.B., da sta bili dve sanitetni ekipi premalo za opravljanje dela ter da so se evidence dejansko zavestno vodile z neresnično vsebino glede prostih dni. Zatrjuje pomanjkljivosti dokazne ocene glede uporabe dežurnega telefona. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je bila prostovoljna odločitev sanitetne ekipe v pripravljenosti, da se ob nedeljah javlja na telefon. Trdi, da sta se ob nedeljah obe ekipi javljali na morebitne klice ter pomagali pripadnikom. Meni, da je v zadevi ključno, ali pripravljenost na delo predstavlja počitek. Šteje, da je pripravljenost, ko mora vojak v primeru poziva začeti opravljati neko delo, delo, in ne počitek. Zatrjuje še kršitev pravice do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj razen glede dežurstva in pripravljenosti izpodbijana sodba nima razlogov o drugih zatrjevanih delovnih obveznostih tožnika (uniforme, izhodi, pozdravljanje, postroj in obvezna pravila obnašanja). Meni, da odločitve Vrhovnega sodišča ne morejo biti materialnopravna podlaga za odločitev v zadevi. Obširno pojasnjuje svoje stališče, da je tedenski počitek pripadnikom v bazi na mednarodni misiji kršen že zaradi nošenja uniforme, prepovedi izhoda iz baze ipd. Nasprotuje definiciji delovnega časa, kot jo razume sodišče prve stopnje. Sklicuje se na direktivo 2003/88/ES Evropskega parlamenta in sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa ter sodbe Evropskega sodišča, izdane na njeni podlagi. Poudarja, da je bil na misiji tehnik zdravstvene nege in je bilo njegovo poslanstvo in osnovna naloga na misiji nuditi medicinsko pomoč ostalim pripadnikom, česar ni opravljal prostovoljno. Trdi, da je bistvo sanitete, da se pomaga, ko je to potrebno, brez posebnih pisnih ukazov ali izmikanja pomoči potrebnim. Zatrjuje kršitev 14., 22., 32., 49. in 66. člena Ustave v povezavi s stališči v odločitvah Vrhovnega sodišča RS. Predlaga prekinitev postopka in podajo predloga na Sodišče Evropske unije za predhodno odločitev glede razlage definicije počitka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, vendar pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje sodišče prve stopnje v zvezi z izpodbijanim zavrnjenim delom tožbenega zahtevka zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi pravilno in popolno ugotovilo:

- da je tožnik na misiji KFOR 27 v času od 22. 3. 2013 do 22. 9. 2013 delo opravljal v sanitetni ekipi kot vojak zdravstvene nege ter opravljal naloge sanitetne oskrbe,

- da je izvajal naloge dežurne ekipe v ambulanti, naloge pripravljenosti za nujno medicinsko pomoč, zagotavljal sanitetno oskrbo na vajah, streljanjih, slovesnostih in preostalih aktivnostih kontingenta, pomagal pri usposabljanju pripadnikov iz tem na področju zdravstva in prve pomoči ter opravljal naloge v sklopu C. ter skrbel za nujni reševalni vozili, v času pripravljenosti je opravljal ambulantne prevoze in obiske pacientov v nastanitvenih prostorih ter skrbel za vodenje lekarne,

- da je bila sanitetna skupina sestavljena iz dveh delovnih ekip („timov“), v vsaki sta bila tehnik zdravstvene nege in bolničar, navedeni delovni ekipi pa sta se pri dežuranju v ambulanti, ki je obratovala od ponedeljka do sobote, izmenjevali na 24 ur (drugi dan je bila delovna ekipa v pripravljenosti);

- da je bila sanitetna ekipa dosegljiva na dveh telefonskih številkah, na kateri so klicali pripadniki kontingenta, če so potrebovali zdravstveno oskrbo, in sicer tudi ob nedeljah, ko ambulanta ni delala,

- da je bila sanitetna skupina zaradi narave nalog, enot in števila pacientov ter zagotavljanja sanitetne oskrbe pripadnikov v pripravljenosti 24 ur,

- da mesečne evidence dnevne delovne obremenjenosti pripadnikov D., ki jih je predložila tožena stranka, niso točne, saj ne vključujejo opravil, ki jih je opravil tožnik v dežurstvu oziroma pripravljenosti;

- da so se pripadniki, ki so imeli ob nedeljah prosto, več ukvarjali s športom, zato je bila zaradi poškodb večkrat potrebna intervencija sanitetne ekipe,

- da so pripadniki tudi ob nedeljah klicali na oba telefona sanitetne skupine in sta se dejansko tudi ob nedeljah javljali na telefon dežurna ekipa in ekipa v pripravljenosti.

6. Glede trditve tožene stranke, da je bil tožnik vedno prost delovnih obveznosti, ko ni delal v ambulanti, kar se je glede na ugotovitve sodišča prve stopnje izkazalo za neresnično, ter ugotovitev o netočnosti evidenc glede prostih dni tožnika, je zmotno materialnopravno stališče, da je bila pravica do tedenskega počitka tožniku kratena le ob tistih nedeljah, ko je bil razporejen v sanitetno ekipo, ki je dežurala in intervenirala, ne pa tudi tedaj, ko je bil razporejen v drugo ekipo, ki je bila v pripravljenosti. Materialnopravno zmotno je stališče, da samo javljanje na klice pripadnikov, ki potrebujejo sanitetno ekipo, ne ovira tedenskega počitka. Ker sta bili obe sanitetni ekipi dejansko dosegljivi pripadnikom na misiji konstantno, 24 ur na dan, na delovne dneve in na nedelje ter glede na veliko intenziteto dela obeh sanitetnih ekip (skladno z izpovedjo B.B. bi morale biti na misiji v bazi glede na število pripadnikov zagotovljene vsaj tri sanitetne ekipe, neprerekana trditev pa je, da je bila ob nedeljah velika potreba po storitvah sanitetne ekipe zaradi povečanja športnih dejavnosti prostih pripadnikov v bazi), je ob pravilni uporabi materialnega prava mogoč le zaključek, da je tožnik naloge tehnika zdravstvene nege v okviru ene izmed dveh sanitetnih ekip opravljal vsak dan, tudi tedaj, ko je bil razporejen v ekipo v pripravljenosti. Pripravljenost zdravstvenega tehnika v okviru sanitetne ekipe, v času katere se javlja na telefonski številki, na kateri kličejo pripadniki, ki potrebujejo pomoč sanitetne ekipe, šteje v delovni čas. V zvezi s tem ni pomembno stališče sodišča prve stopnje, da naj bi tožnik delo ob nedeljah, ko ni bil v dežurni ekipi, opravljal prostovoljno, saj to ne vpliva na dejstvo, da so pripadniki dejansko vse nedelje klicali na obe številki (torej tudi na številko, na katero se je odzival tožnik), sama narava dela pa je urgentna (prim. z odločbami pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 481/2019 z dne 12. 12. 2019, Pdp 187/2020 z dne 4. 6. 2020 ter opr. št. Pdp 133/2020 z dne 16. 6. 2020). Ključna je ugotovitev, da je bilo tudi ob nedeljah toliko dela za obe sanitetni ekipi, da za javljanje na urgentni/dežurni telefon ni zadostovala zgolj ena ekipa, in je tako ob nedeljah poleg dežurne ekipe opravljala delo (dosegljivost za klice in odgovarjanje nanje) še ekipa v pripravljenosti. Pravno nepomembno je, ali je nato po prejemu klica tožnik moral opraviti še kako dodatno opravilo, saj je njegova pravica do tedenskega počitka v skupnem trajanju 24 ur v nedeljo kršena že s tem, da je bil vsako nedeljo dosegljiv za klice sanitetni ekipi, ki so se po svoji naravi nanašali na nujna zdravstvena stanja pripadnikov v bazi. Ker je že zaradi navedenega tožnikova pritožba utemeljena, se pritožbenemu sodišču ni bilo treba opredeljevati do drugih pritožbenih trditev tožnika in predloga za prekinitev postopka ter postavitev predhodnega vprašanja Sodišču Evropske unije glede razlage definicije počitka.

7. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku še v tem delu ugodilo ter mu priznalo nadomestilo za neizrabljeni tedenski počitek še za preostalih 9 dni (torej za tiste nedelje, ko je njegova sanitetna ekipa odgovarjala na klice na drugi telefon - telefon v pripravljenosti) v znesku 1.419,20 EUR, tako da je bilo njegovemu tožbenemu zahtevku za plačilo nadomestila za neizrabljene dneve tedenskega počitka (22) ugodeno v celoti (5. alineja 358. člena ZPP).

8. Zaradi spremenjene odločitve o glavni stvari je bilo treba spremeniti tudi odločitev o stroških postopka. Skladno z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP je tožena stranka dolžna tožniku povrniti potrebne stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, svoje stroške pa krije sama. Tožniku se kot potrebni stroški skladno z Odvetniško tarifo (OT) priznajo: nagrada za sestavo tožbe v višini 300 točk, dve pripravljalni vlogi po 225 točk, zastopanje na pripravljalnem in prvem naroku za glavno obravnavo 300 točk, urnina 50 točk, odsotnost iz pisarne 80 točk, zastopanje na naroku 14. 11. 2019 150 točk, urnina 100 točk, odsotnost iz pisarne 80 točk, skupaj 1.510 točk, oziroma (glede na vrednost odvetniške točke 0,60 EUR) 906,00 EUR. Temu je treba prišteti še stroške kilometrine za tožnika za prihod na naroka 66,60 EUR (2 x 45 km x 0,37 EUR x 2), sodno takso v višini 140,00 EUR, materialne stroške v višini 15,06 EUR, 22 % DDV v višini 202,63 EUR ter pričnini v višini 79,20 EUR in 48,60 EUR, skupaj torej 1.458,09 EUR. Drugi priglašeni stroški nimajo podlage v veljavni OT.

9. Ker je tožnik s pritožbo v celoti uspel, mu je tožena stranka dolžna skladno z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP povrniti stroške pritožbenega postopka: za sestavo pritožbe 375 točk, materialne stroške 7,5 točk, skupaj torej 382,5 točk oziroma 229,50 EUR, čemur je treba prišteti še sodno takso 100,00 EUR in 22 % DDV v višini 50,49 EUR, tako da skupni stroški, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku znašajo 379,99 EUR. V primeru zamude tožena stranka dolguje tudi zakonske zamudne obresti od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila. Drugi priglašeni stroški nimajo podlage v veljavni OT.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 156.
Zakon o obrambi (1994) - ZObr - člen 97f.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
10.12.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQxOTQ0