VDSS Sodba Pdp 138/2020

Jedro

Tožena stranka je zato, ker ni zagotovila primernega delovnega okolja, ker ni označila prostora za odlaganje palet ter predvidela tudi vmesnega prostora med paletami za opravljanje dela, krivdno odgovorna za nastalo škodo tožniku.

V kolikor je delodajalec dopuščal tako neurejeno delovno okolje, da je lahko vsak delavec odlagal palete z težjimi izdelki, kjerkoli je bil prostor, tožniku ni mogoče očitati, da bi moral sam poskrbeti za varnejše okolje in delovno okolje počistiti. Vsi delavci so opravljali delo na enak način kot tožnik, zato tožniku ni mogoče očitati, da je pri svojem delu kršil navodila tožene stranke in delo opravljal na neustrezen način.

Prav tako je delo zaposlenih ves čas nadzoroval vodja delavnice in bi delavce tudi moral opomniti, na pravilno izvajanje dela. Organizacija dela v delavnici, za katero je zadolžen delodajalec, v konkretnem primeru ni bila ustrezna, zato tožniku ni mogoče očitati soprispevka k nastalemu škodnemu dogodku.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v I. in II. točki delno spremeni tako, da se na novo glasi:

"I. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožniku plačati odškodnino v znesku 10.450,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 2. 2018 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek za plačilo zneska 6.550,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 2. 2018 do 21. 2. 2018, se zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.379,00 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi."

II. V preostalem se pritožba tožnika in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 233,94 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila. Svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačilo odškodnine v znesku 6.270,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 2. 2018 dalje do plačila, v presežku za znesek 10.730,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 2. 2018 do 21. 2. 2018, pa zavrnilo. Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v višini 23,08 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka dalje do plačila.

2. Zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik iz razloga napačne uporabe materialnega prava ter zoper izrek o stroških postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožniku poleg že prisojene odškodnine v znesku 6.270,00 EUR, prizna še ostalo vtoževano odškodnino ter ponovno odloči o stroških postopka. Tožnik meni, da je sodišče sicer pravilno ugotovilo dejansko stanje, vendar pa so zaključki sodišča napačni in posledično je tudi napačno odločeno o soprispevku tožnika k nastali škodi. Meni, da mu je nastala škoda v višini kot jo vtožuje, tako iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Izrecno nasprotuje višini ugotovljenega prispevka k nastali škodi v višini 40 %, kar je povsem nerealno, upoštevaje okoliščine, v katerih je do nesreče prišlo, zlasti tudi glede na medsebojni položaj, ki ga imata stranki. Tožnik je bil dvakrat operiran v splošni anesteziji zaradi revizije rane in fiksacije ugotovljenega zloma z metalnimi iglami. Intenzivno zdravljenje je trajalo tri mesece, tožnik je nosil opornico in obiskoval fizioterapije in kljub temu mu je prst krivilo navzven in je bilo njegovo krčenje omejeno. Iz rentgenskih posnetkov je bilo razvidno, da zlom še ni zarasel ter se je zato nadaljevala obližna imobilizacija in fizioterapija. Tožnik ni bil sposoben za delo vse do 31. 8. 2016. Prestajal je bolečine, kot izhajajo iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca dr. A.A., ter kot je ugotovilo sodišče je pri tožniku šlo za dolgotrajno zdravljenje, ki ni trajalo le v času bolniškega staleža, ampak je hodil na zdravniške kontrole, fizioterapije ter razgibavanja praktično dve leti, vse do 29. 11. 2017. Zato je višina odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 6.050,00 EUR, absolutno prenizka. Zahtevani znesek 10.000,00 EUR sploh ni bil pretiran. Zoper ugotovljeno višino škode iz naslova prestanega strahu se tožnik ne pritožuje, pritožuje pa se glede dosojene višine odškodnine glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in meni, da je prenizko odmerjena. Po prepričanju tožnika bi bila primerna in pravična odškodnina v znesku 5.000,00 EUR. Pri tem se sklicuje, da je tožnik ob nesreči bil star 19 let, da je po poklicu mehanik, ki potrebuje pri delu brezhibne prste in roko. Ker mu do upokojitve praktično pomeni še 40 let dela, sodišče pa je ugotovilo, da ima trajno omejeno gibljivost in moč mezinca leve roke, in je v spretnosti in okretnosti prizadeta cela leva roka, zaradi česar bo tožnik omejen pri opravljanju pridobitnega dela, saj bo v svojem poklicu lahko opravljal le lažja dela, ne pa poklica avtomehanika. Dosojeni znesek 3.300,00 EUR predstavlja trikratnik povprečne neto plače na zaposleno osebo v RS, kar pomeni, da je prenizko odmerjena odškodnina. Sodišče prve stopnje je ugotovilo krivdno odgovornost tožene stranke, ker tožnik za svoje delo, konkretno za ročni prenos zvočnice v paru ni imel zagotovljenega ustrezno urejenega prostora. K nesreči je prispevalo več dejavnikov in sicer, da je bila bočnica kalupa brez lukenj, zaradi česar je bila možna le ročna prestavitev v paru, in da je tožnik ob poškodbi stal med paletama medsebojno oddaljenima manj kot 0,5 metra. Tožena stranka za ročno prestavitev bočnice v paru delavcem ni dala navodil, kako ravnati. Dolžnost delodajalca je, da zagotovi delavcu varno delovno okolje, ki mu zagotavlja varnost in zdravje pri delu. Tožena stranka pa ni vzpostavila sistema odlaganja palet z bočnicami, ampak so delavci te odlagali povsod kjer je bil prostor. Tožnik pa tudi ni bil tisti, ki je palete s kalupi pripeljal in nameščal v delavnico, saj so to delali drugi delavci. Ker tožena stranka ni zagotovila varnega dela v delovnih prostorih in tožniku ni bilo omogočeno, da bi se pri prenašanju bremena lahko varno gibal, kar je zagotovo predpostavka za varen način ročnega prenašanja bočnic v paru, mu ni mogoče očitati nobene krivde. Napačen je tudi zaključek sodišča, da je s prenašanjem bremena v neurejenem okolju tožnik sam prispeval k nastanku nesreče in bi moral biti pri prenašanju bremena bolj previden, zaradi česar je sodišče ugotovilo prispevek tožnika k nastali škodi v višini 40 %. Tožnik je res izpovedal, da bi lahko bila drugačna situacija glede nezgode, če bi delovno okolje počistil, vendar je hkrati izpovedal, da bi mu prelaganje palet vzelo dosti časa in ne bi mogel opraviti svojega dela. Navedeno ne pomeni priznanja tožnika glede prispevka k nastanku škode, kot je to napačno zaključilo sodišče. Prav tako je povsem neutemeljen očitek tožniku o premajhni previdnosti pri ročnem prenosu bočnice v paru, kar sodišče opira na zaslišanje priče B.B., zaposlenega pri toženi stranki, ki je izpovedal, da bi v danih razmerah moral tožnik spremeniti smer hoje za vsaj 90 stopinj in prenos opraviti v smeri bočno, da paleta ne bi stala za njim. Tožnik in njegov sodelavec, ki sta v paru prenašala bočnico nista mogla v danem trenutku razmišljati o varianti prenosa, s katero se je po nesreči ukvarjala priča. Ker se je tožnik ob nesreči spotaknil ob paleto, ki se je nahajala za njegovim hrbtom, mu ni mogoče očitati neprevidnosti oziroma pomanjkanja skrbnosti v taki meri, da bi šlo za soprispevek k nastali škodi. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče zavrnilni del sodbe glede deljene odgovornosti spremeni tako, da mu prizna celotno pripadajočo odškodnino, podredno pa bistveno zmanjša višino njegovega soprispevka k nastali škodi. Priglaša stroške pritožbe.

3. Zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje tudi tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma izpodbijano sodbo razveljavi ter odstopi v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je sodišče pravilno ugotovilo, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi nepazljivosti tožnika, saj je ob prenašanju kovinskega obroča hodil vzvratno, pri čemer si ni zagotovil dovolj prostora za nemoteno gibanje. Sodišče pa je napačno ugotovilo, da tožena stranka v delavnici, kjer je delo opravljal tožnik, ni vzpostavila sistema odlaganja palet z bočnicami, temveč je glede tega obstajal nered, in zato tožena stranka ni izpolnila svoje dolžnosti, ki ji nalaga 11. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu. Tožena stranka je tožniku nedvomno zagotovila varno delovno okolje in ga za delo tudi usposobila. Dne 2. 3. 2015 je tožnik opravil splošni test iz varstva pri delu, kot tudi pridobil potrdilo o certificiranju z dne 12. 10. 2015. Sodišče se do vsebine navedenih listin sploh ni opredelilo. S tem pa je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Napačna je ugotovitev sodišča, da sistem odlaganja palet z bočnicami pri toženi stranki ni bil vzpostavljen. Tožena stranka izpostavlja, da je navedena ugotovitev kot vzrok škodnega dogodka v nasprotju s trditvami tožnika, ki ni nikdar trdil, da za nastali škodni dogodek odgovarja tožena stranka iz naslova krivdne odgovornosti. Tako B.B. kot tudi C.C., ki sta bila zaslišana kot priči, sta izpovedala, da je odlaganje palet odvisno od dnevne situacije in prostora v delavnici. Navedeno torej ne pomeni kot zmotno zaključuje sodišče prve stopnje, da tožena stranka ni izpolnila svoje dolžnosti zagotoviti varnosti in zdravja pri delu, ter da sistem odlaganja palet pri toženi stranki ni bil vzpostavljen. Sodišče bi moralo upoštevati, da je bil sistem odlaganja palet pri toženi stranki uveljavljen ter da je bil tožnik izkušen delavec, ki je način dela in sistem odlaganja poznal. Tožena stranka izpostavlja, da bi moralo sodišče dati večjo težo dejstvu, da bi moral tožnik, glede na svojo izkušenost in usposobljenost, sam zagotoviti dovolj prostora za prenašanje težkega bremena. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožene stranke za postavitev izvedenca za varstvo in zdravje pri delu in s tem toženi stranki odvzelo možnost enakega obravnavanja pred sodiščem, saj neizvedeni dokaz ni bil nepotreben kot je to zaključilo sodišče prve stopnje. S tem je sodišče kršilo določbo 8. člena ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Glede na navedeno je napačen zaključek sodišča prve stopnje o soodgovornosti tožene stranke v višini 60 % in v kolikor bi pritožbeno sodišče štelo, da temelj za soodgovornost tožene stranke obstoji, pa je potrebno soprispevek vsekakor zmanjšati pod 60 %. Tožena stranka nasprotuje tudi višini prisojene odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem in meni, da je prisojena odškodnina v višini 6.050,00 EUR (glede soprispevka 3.630,00 EUR) pretirana in ni v skladu z uveljavljeno sodno prakso. Prav tako je po mnenju tožene stranke pretirana prisojena odškodnina za strah v višini 1.100,00 EUR (glede na soprispevek 660,00 EUR). Skladno z ustaljeno sodno prakso odškodnina za strah ne sme biti odmerjena v večjem obsegu, kot le toliko, kolikor je prestani strah objektivno pogojen s poškodbo. Prav tako tožena stranka nasprotuje višini odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 3.300,00 EUR (glede na soprispevek 1.980,00 EUR), saj meni, da tožnik niti ni trdil, da želi v prihodnje opravljati delo avtomehanika, zato zaključek sodišča, da bo tožnik zaradi poškodbe omejen pri opravljanju pridobitnega dela v svojem poklicu, napačen. Posledično pa izpodbija tožena stranka tudi odločitev o stroških postopka.

4. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika v pritožbi in navedla, da ne drži, da tožena stranka ni izvajala učinkovitega nadzora ter da je dopuščala stanje v delavnici, ki je privedlo do škodnega dogodka. Kot se je izkazalo tekom izvedenega dokaznega postopka je tožena stranka zagotovila prostor za palete, vendar je bil ta prostor odvisen od dnevne situacije glede na potrebne delovnega procesa. Navedeno sta potrdili tudi priči B.B. in C.C.. Sodišče je v izpodbijani sodbi pravilno zaključilo, da morata za varnost pri delu poskrbeti tako delavec kot tudi delodajalec in v primeru, da delavec pri delu zazna nevarnost, je dolžan nanjo delodajalca opozoriti, v skrajnem primeru lahko delo odkloni. Nič od tega tožnik ni storil. Ne drži, da je sodišče prve stopnje prenizko odmerilo višino odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Odškodnina v zahtevanem znesku 5.000,00 EUR je občutno previsoka. Zgolj dejstvo, da je tožnik po poklicu avtomehanik ne izkazuje, da bo to delo v prihodnosti opravljal in da zato potrebuje brezhibne prste in roko. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, in tudi ne tistih, na katere se sklicuje tožena stranka v pritožbi. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje deloma (glede soprispevka) zmotno uporabilo materialno pravo.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je tožnik dne 7. 12. 2015 poškodoval pri opravljanju dela, ko je s sodelavcem dvignil kovinski obroč (bočnico kalupa), težko 50 kg. S sodelavcem D.D. sta istočasno dvignila bočnico kalupa, pri tem je tožnik stopil nazaj ter z nogo zadel ob drugo paleto, na katero so bile naložene bočnice, tako da je izgubil ravnotežje, bočnica pa mu je stisnila mezinec leve roke. Tožnik je zatrjeval tako objektivno kot krivdno odgovornost tožene stranke za nezgodo. Vztrajal je, da ročno prestavljanje bočnice kalupa v danih okoliščinah (bočnica kalupov brez utorov, zaradi česar je bilo prenašanje z dvigalom izključeno, njena teža, možnost oprijema, prenašanje v paru in prostorske možnosti) predstavlja nevarno dejavnost. Hkrati pa je uveljavljal tudi krivdno odgovornost tožene stranke, ker ni poskrbela za izvajanje dela v primernem okolju, kjer bi bilo dovolj prostora za nemoteno in tekoče delo, za kar je bila dolžna poskrbeti tožena stranka. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da ročno prenašanje težke bočnice v paru ni nevarna dejavnost, saj podlaga objektivne odgovornosti niso dejavnosti, ki postanejo nevarne šele zaradi zapletov oziroma načina njihovega opravljanja. Z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, zakaj ni podana objektivna odgovornost tožene stranke, se strinja tudi pritožbeno sodišče.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo krivdno odgovornost tožene stranke, ker tožnik za svoje delo, konkretno za ročni prenos bočnice v paru, ni imel zagotovljenega ustrezno urejenega delovnega prostora. Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je do nesreče prispevalo več dejavnikov, in sicer, da je bila bočnica kalupa brez lukenj, zaradi česar je bil možen le ročni prenos bočnice v paru, da je tožnik ob poškodbi stal med paletama, medsebojno oddaljenima manj kot 0,5 metra, ter dejstvo, da pri toženi stranki za situacijo, ko ročna prestavitev bočnice v paru, katere oprijem je bil težak 50 kg, prostor med paletami pa omejen, ni bilo navodil, kako ravnati oziroma ni bilo delovnih standardov. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik za delo ni imel potrebnega ter ustrezno urejenega prostora. Navedeno potrjujejo tudi fotografije rekonstrukcije dogodka (B/4). Na podlagi fotografij je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila razdalja med paletama, iz katere sta tožnik in sodelavec dvigovala bočnico kalupa, majhna in da tožnik ni imel maneverskega prostora za hojo v paru s težkim bremenom. Tudi priča C.C., specialist varstva pri delu, je izpovedal, da bi bila paleta, v katero se je tožnik spotaknil, lahko drugje in da je bila glavna težava oziroma vzrok nezgode v neurejenem delovnem prostoru. Da je bil vzrok za škodni dogodek prav neurejena delavnica, pa je potrdil tudi priča B.B.. Da prostor za delo ni bil urejen, izhaja tudi iz izpovedi tožnika, da je bilo spornega dne delovno okolje zaradi povečanega obsega dela natrpano ter da so bile palete naložene povsod po delavnici. Priča D.D. pa je izpovedala, da palete v delavnici tudi sicer niso postavljene v nekem zaporedju, ampak jih delavci, ki palete pripeljejo pustijo, kjer je prostor, in ni posebej označeno, kam jih je potrebno odložiti. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da mora delodajalec zagotoviti urejene in varne delovne razmere, tako da v delovnih prostorih vzpostavi red in sistem dela, delavci pa so dolžni ta sistem dela upoštevati, spoštovati in ga vzdrževati.

9. Kot je izpovedal tožnik, je do nezgode prišlo izključno zaradi neurejenega (prenatrpanega) delovnega prostora, ker so bile povsod palete in se je mimo njih težko hodilo. Spornega dne je bila delavnica še posebej natrpana in sam nikakor ni mogel poskrbeti za večjo urejenost prostora, saj so delavci palete, ki so jih pripeljali z viličarji, odlagali, kjer je bil prostor. Delodajalec ni označil prostora, kamor se palete odlagajo. Kot je izpovedal tožnik, bi s tem, ko bi premikal palete in si zagotovil širši prostor za prenašanje bočnice v paru, porabil preveč časa, kar bi pomenilo, da ne bi mogel opravljati svojega osnovnega dela. Tožena stranka je zato, ker ni zagotovila primernega delovnega okolja, ker ni označila prostora za odlaganje palet ter predvidela tudi vmesnega prostora med paletami za opravljanje dela, krivdno odgovorna za nastalo škodo tožniku. Da so bile palete odložene po celotni delavnici, je bil tudi seznanjen vodja delavnice, ki je imel pisarno v delavnici in je imel pregled nad delom v delavnici. Glede na navedeno je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik očitno videl, da je njegovo delovno okolje neurejeno in natrpano in bi moral sam poskrbeti za večjo urejenost prostora oziroma bi moral biti pri prenašanju bočnice v paru še posebej previden. V delovnem razmerju je primarno delodajalec tisti, ki zagotavlja varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom, kot je to jasno razvidno iz 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 56/99). V kolikor je delodajalec dopuščal tako neurejeno delovno okolje, da je lahko vsak delavec odlagal palete z težjimi izdelki, kjerkoli je bil prostor, tožniku ni mogoče očitati, da bi moral sam poskrbeti za varnejše okolje in delovno okolje počistiti. Vsi delavci so opravljali delo na enak način kot tožnik, zato tožniku ni mogoče očitati, da je pri svojem delu kršil navodila tožene stranke in delo opravljal na neustrezen način.

10. Prav tako je delo zaposlenih ves čas nadzoroval vodja delavnice in bi delavce tudi moral opomniti, na pravilno izvajanje dela. Organizacija dela v delavnici, za katero je zadolžen delodajalec, v konkretnem primeru ni bila ustrezna, zato tožniku ni mogoče očitati soprispevka k nastalemu škodnemu dogodku. Utemeljeno navaja tožnik v pritožbi, da njegova izpoved, "da bi pomagalo pri nezgodi, če bi delovno okolje počistil, kar pa bi mu vzelo dosti časa", ne pomeni priznanja njegovega prispevka k nastanku škode, kot je to napačno zaključilo sodišče, saj urejanje prenatrpane delavnice in premeščanje palet, ki so jih v prostor namestili drugi delavci, ni spadalo v delokrog tožnikovih delovnih obveznosti. Prostor za odlaganje palet mora določiti delodajalec, če želi vzpostaviti varne pogoje za delo.

11. Tožena stranka se povsem neutemeljeno sklicuje, da je bil prostor za odlaganje palet odvisen od dnevne situacije števila palet, in da so delavcem prepustili odločitev, kam bodo palete s težkim tovorom odložili. Kot so izpovedale priče in tožnik, je opisano stanje v zvezi s paletami v delovnem prostoru utečeno, s takšnim načinom dela pa je bil seznanjen odgovorni vodja in je to tudi dopuščal, zato tožniku ni mogoče očitati, da je soprispeval k nastanku škode, ker sam ni poskrbel za večjo urejenost prostora. Sicer pa se je sodišče prve stopnje sklicevalo na izpovedi C.C. in B.B., ki sta potrdila, da sta tožnik in sodelavec pravilno prenašala bočnico brez utorov in da sta se glede na ergonomijo bočnice, kot tudi glede na težo bočnice (50 kg), povsem ustrezno lotila ročnega prenosa in da tožnik ni ravnal v nasprotju z navodili tožene stranke. Vse zaslišane priče pa so tudi potrdile, da bočnica ni imela utorov, zato prenos bočnice z dvigalom ni bil možen. Zaradi dejstva, da se je tožnik spotaknil, kar je bilo nehoteno in nepričakovano, pa mu ni mogoče očitati neprevidnosti oziroma pomanjkanja skrbnosti v taki meri, da bi šlo za soprispevek k nastali škodi. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo.

12. Glede na navedeno pa je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožene stranke za postavitev izvedenca iz varstva pri delu, saj se je sodišče glede delovnih prostorov (postavljenih palet in razdalje med njimi) samo seznanilo na podlagi predloženih fotografij, glede samega izvajanja dela (prenosa 50 kg težkega kovinskega obroča), pa so vse priče izpovedale, da sta tožnik in sodelavec ročni prenos kovinskega obroča izvedla v skladu z navodili in na enak način, kot so ga izvajali vsi ostali delavci. Zato tožena stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje kršitev 8. člena ZPP.

13. Sodišče prve stopnje je pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevalo prvi odstavek 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem.), ki kot merilo za odmero odškodnine postavi pravni standard pravične denarne odškodnine, ki ga je sodna praksa napolnila glede na temeljni načeli: načelo individualizacije ter načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Kot pravično odškodnino je tožniku, ki je utrpel odprti zlom členka 5 prsta na levi roki odmerilo 6.050,00 EUR (5,5-kratnik povprečne neto plače v Republiki Sloveniji) za telesne bolečine ter nevšečnosti med zdravljenjem in ob upoštevanju 40 % soprispevka je tožniku dosodilo odškodnino v višini 3.630,00 EUR, v presežku (6.370,00 EUR pa zavrnilo). Iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi pretrpljenega strahu je sodišče tožniku odmerilo odškodnino v znesku 1.100,00 EUR (eno povprečno neto plačo v Republiki Sloveniji), glede na tožnikov soprispevek pa je tožniku dosodilo odškodnino za strah v višini 660,00 EUR, v presežku (1.340,00 EUR) pa je tožnikov zahtevek zavrnilo. Iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je tožniku prisodilo odškodnino v višini 3.300,00 EUR (3-kratnik povprečne neto plače v Republiki Sloveniji), glede na tožnikov soprispevek pa je tožniku dosodilo odškodnino v višini 1.980,00 EUR, v presežku (3.020,00 EUR) pa je zahtevek zavrnilo.

14. Pritožbeno sodišče se strinja z odmerjeno denarno odškodnino, razen z ugotovljenim soprispevkom tožnika. Iz izpovedi tožnika, priložene medicinske dokumentacije in izvedenskega mnenja A.A. izhaja, da so tožniku po poškodbi v narkozi izvedli revizijo rane in fiksacijo ugotovljenega zloma z metalnimi iglami, rano pa so nato zašili. Tožnik je dobil opornico, ki so jo naslednji dan po odpustu zamenjali z mavčno longeto, rano pa so mu previli. Predpisan mu je bil analgetik, zaradi odprtega zloma pa za pet dni tudi antibiotik. Na kontroli 22. 1. 2016 je bila tožniku opornica odstranjena, izvlekli so mu tudi metalne igle, rentgen pa je pokazal, da se zlom zarašča v anatomskem položaju. Tožnik je bil napoten na fizioterapijo z navodili za razgibavanje doma ter opozorilom, naj še vsaj šest tednov ne pride do nepredvidenega udarca v prst. Tožnik je nato v času od 23. 2. 2016 do 17. 3. 2016 opravil šest obiskov fizioterapije, dne 2. 3. 2016 pa je bila opravljena tretja kontrola, na kateri je bilo ugotovljeno, da mu krivi prst navzven, iz rentgenskih fotografij je bilo ugotovljeno, da mu zlom še ni zarasel. V času od 12. 4. 2016 do 10. 5. 2016 je opravil še šest obiskov fizioterapije in na kontroli dne 1. 6. 2016 je bil ugotovljen določen napredek gibljivosti prsta, vendar stanje prsta še ni dovoljevalo povratka na delo. Ob kontroli 14. 7. 2016 je bilo ugotovljeno, da je gibljivost še omejena, da pa se je zlom zarasel. Zaradi omejene funkcije mezinca in oslabljene leve roke tožnik za delo še ni bil zmožen. Bolniški stalež je bil tožniku zaključen 31. 8. 2016. Dne 30. 5. 2017 pa so opravili drugo operacijo v splošni anesteziji in ob kontroli 23. 8. 2017 je bilo ugotovljeno, da je izboljšana upognitev prsta ter možnost, da se bo ta še izboljšala, hkrati pa je bilo podano mnenje, da polna gibljivost prsta ne bo dosežena. Na kontroli dne 29. 11. 2017 so podali mnenje, da je tako stanje dokončno in da so dodatni rekonstruktivni posegi možni, da pa ni nujno, da bodo prinesli bistveno izboljšanje. Prst je funkcionalen v smislu grobega prijema, da pa je prisotna trajna kozmetska motnja pri pokrčenju.

15. Sodišče prve stopnje se je glede telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem tožnika oprlo na izvedensko mnenje A.A., dr. med. (urgentna operacija v narkozi, enodnevna hospitalizacija in tožnik je pet dni prejemal analgetike in antibiotike, opravil je tri preveze pri svojem zdravniku, 46 dni je nosil longeto, v tem času po devetih dneh so mu odstranili šive in longeto in izvlekli metalne igle. Imel je sedem kirurških kontrol v času prvotnega zdravljenja, osem rentgenskih slikanj mezinca, obiskoval fizioterapije (14-krat), najmanj pet mesecev je uporabljal obližne imobilizacije, ponovna operacija v narkozi za sprostitev zarastlin kit upogibalk mezinca, trikrat preveze po operaciji, odstranitev šivov, štiri mesece je nosil nočno dinamično opornico). Nevšečnost pa je predstavljajo tudi samo zdravljenje, ki je bilo zelo dolgotrajno, v bolniškem staležu je bil 267 dni in je v tem času tožnik najmanj 11-krat obiskal osebnega zdravnika, tožnik je nevšečnosti trpel tudi pri oblačenju in slačenju ter pri tuširanju, saj je moral ustaljen način adaptirati z zaščito roke pred vodo in vse navedeno tudi po oceni pritožbenega sodišča predstavlja nevšečnosti med zdravljenjem. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik po poškodbi in operaciji trpel hude bolečine 4 dni, srednje močne stalne bolečine 7 dni po poškodbi in operaciji, srednje močne občasne bolečine je tožnik trpel 2 do 3 tedne po odstranitvi mavčne obloge in začetem razgibavanju prsta, lahke bolečine pa več kot 6 mesecev. Izvedenec je podal tudi objektivno mnenje o bolečinah, ki jih je tožnik trpel po drugem operativnem posegu in sicer hude bolečine 2 dni po operaciji, srednje močne stalne bolečine 4 dni po operaciji, srednje močne občasne pa 14 dni po začetnem in ponovnem razgibavanju ter lahke bolečine 2 meseca pri močnem stisku z oprijemom prsta.

16. Glede na navedeno je višina odškodnine, ki jo je dosodilo sodišče prve stopnje iz tega naslova v znesku 6.050,00 EUR (5,5-kratnika povprečne neto plače v Republiki Sloveniji), primerna in v skladu z dosojenimi odškodninami v podobnih primerih. Tožnik se v pritožbi le pavšalno sklicuje na pregled sodne prakse v knjigi Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo v oddelku poškodbe rok (na strani 223, 225, 226, 230, 231 in 235), vendar se sodne odločbe, na katere se sklicuje tožnik, nanašajo na druge okoliščine, ki so opravičevale višjo odškodnino iz tega naslova (ni šlo le zgolj za zlom prsta, ampak še dodatne poškodbe). Prisojena odškodnina je v skladu z dosojeno odškodnino v podobnih primerih. Pravilno pa je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo odškodnino za strah v znesku 1.100,00 EUR, kar je v skladu z dosojenimi odškodninami v podobnih primerih.

17. Iz izvedenskega mnenja A.A. ter tožnikove izpovedi izhaja, da je tožnik ob poškodbi trpel intenzivni primarni strah iz očitnega razloga, tj. krvaveč, boleč in deformiran prst, kar je bil razlog, da se je tožnik ob poškodbi močno ustrašil, čeprav ni šlo za eksistenčni strah. Sprožen je bil kratkotrajen, a močan primarni strah, sekundarni strah pri tožniku pa se je pojavil kmalu po spoznanju intenzivnosti poškodbe in se je v hudi obliki sprva prepletal z načinom zdravljenja. Srednje močan strah pa bil pri tožniku prisoten zaradi možnosti nastanka kakšnega zapleta in splošni prognostični rezultat kirurške oskrbe v sodobo prvotnega zdravljenja, saj je bila terapevtska učinkovitost počasna in nepopolna. Tudi odškodnino za zmanjšanje življenjskih aktivnosti tožnika v znesku 3.300,00 EUR, je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo. Tožnik ima trajno omejeno gibljivost in moč mezinca leve roke (fina motorika, oprijemi), in s tem je prizadeta spretnost in okretnost cele leve roke, pri tem pa je tožnik star šele 23 let in je po poklicu avtomehanik. Neutemeljene so pavšalne pritožbene trditve tožene stranke, da je dosojena odškodnina po vseh postavkah odmerjena previsoko. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da dosojena odškodnina ustreza standardu pravične denarne odškodnine.

18. Kot je pritožbeno sodišče zaključilo, tožniku ni mogoče očitati soprispevka, tako da odškodnina znaša 10.450,00 EUR, kar predstavlja 10 povprečnih mesečnih neto plač v Republiki Sloveniji, v presežku pa je zahtevek tožnika neutemeljen (za znesek 6.550,00 EUR). Stranki sta v pritožbah le pavšalno trdili, in sicer, tožnik, da je sodišče prenizko odmerilo odškodnino, tožena stranka pa obratno, da je sodišče previsoko odmerilo odškodnino, nista pa ponudili ustreznih sodnih odločb, s katerimi bi dokazovale, da sodišče ni pravilno odmerilo odškodnine po posameznih postavkah oziroma v nasprotju z dosojenimi odškodninami v podobnih primerih.

19. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev tožene stranke, da je ugotovitev sodišča prve stopnje o vzroku škodnega dogodka v nasprotju s trditvami tožnika, ki tekom postopka ni uveljavljal krivdne odgovornosti tožene stranke. Tožnik je v prvi pripravljalni vlogi podal trditve o krivdni odgovornosti tožene stranke, ker ni zagotovila varnih pogojev dela (ni vzpostavila sistema odlaganja palet v delavnici) in je dopustila, da so vozniki viličarja odlagali palete, kjer je bil prostor, s tem pa ni bila zagotovljena varnostna razdalja med posameznimi paletami, da bi bilo možno nemoteno opravljati delo.

20. Zaradi delne ugoditve pritožbi tožnika je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških postopka. Uspeh tožnika po delno spremenjeni sodbi sodišča prve stopnje znaša 61,47 % (in ne več 37 %) in ker je sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov postopka pravilno upoštevalo Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015) in tožniku priznalo skupaj 3.588,91 EUR, toženi stranki pa je stroške odmerilo v višini 2.144,41 EUR, je pritožbeno sodišče upoštevalo spremenjen procent uspeha tožnika in tožene stranke. Glede na spremenjen procent uspeha tožnika je le-ta upravičen do povrnitve stroškov v višini 2.205,54 EUR, tožena stranka pa je glede na uspeh 38,53 % upravičena do povrnitve stroškov v znesku 826,24 EUR. Po medsebojnem pobotu je tožena stranka dolžna tožniku plačati 1.379,30 EUR.

21. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnik je v pritožbenem postopku uspel z zneskom 4.180,00 EUR od izpodbijanega zneska 11.180,00 EUR, zato mu je tožena stranka dolžna plačati stroške pritožbenega postopka skladno z uspehom. Sodišče je tožniku priznalo priglašenih 500 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR znaša 300,00 EUR, k temu je potrebno prišteti še 270,00 EUR plačane takse za pritožbo, kar skupaj znaša 600,00 EUR in ob upoštevanju tožnikovega uspeha (38,99 %) je tožnik upravičen do pritožbenih stroškov postopka v znesku 233,94 EUR.

22. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanjo skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

23. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, kot izhaja iz izreka (5. alineja 358. člena ZPP), v preostalem pa je pritožbo tožnika in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v tem delu (353. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

10.12.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 580/2020
• VDSS Sodba in sklep Pdp 740/2019
• VDSS Sodba Pdp 30/2019