VDSS Sodba Pdp 197/2020

Jedro

Predmet presoje v tem sporu je zakonitost sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS, s katerim je bil aneks št. 11 (posledično pa tudi aneks št. 12, s katerim se je spremenil opis nalog delovnega mesta "analitik VII/2-I") razveljavljen, ker tožnica ob premestitvi ni izpolnjevala pogoja 8 let delovnih izkušenj na delovnem mestu tarifnega razreda VII/2. Ker sodišče prve stopnje v delu komisije za pritožbe ni ugotovilo postopkovnih nepravilnosti in ker je za razveljavitev aneksov ugotovilo zakonit razlog (neizpolnjevanje pogojev za delovno mesto, na katerega je bila tožnica premeščena), tožbenemu zahtevku na razveljavitev sklepa komisije pravilno ni ugodilo. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi za takšno odločitev.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da komisija za pritožbe postopka razveljavitve aneksov ni bila dolžna voditi po določbah ZUP. Če bi bil namen zakonodajalca, da se tudi v postopku po 74. členu ZJU upoštevajo načela in procesna jamstva iz ZUP, bi bilo tako tudi predpisano, kot je to v prvem odstavku 39. člena ZJU določeno za postopek odločanja o pritožbah javnih uslužbencev zoper odločitve o njihovih pravicah ali obveznostih iz delovnega razmerja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 229,50 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in odpravo sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 26. 4. 2018. V posledici te odločitve je zavrnilo tudi zahtevek za povračilo stroškov postopka. Tožnici je naložilo, da je dolžna toženi stranki v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 657,45 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. V pritožbi in njeni dopolnitvi s sklicevanjem na določbo 39. člena ZJU nasprotuje stališču sodišča, da komisija za pritožbe postopka razveljavitve aneksov ni bila dolžna voditi po določbah ZUP. Zmotno je stališče, da v tem postopku ni predvideno sodelovanje javnega uslužbenca, saj je to njegova ustavna pravica. Ker ji ni bila dana možnost, da se izjasni o okoliščinah, pomembnih za odločitev o razveljavitvi aneksov, uveljavlja kršitev načela zaslišanja strank iz 9. člena ZUP. Sodišče bi moralo upoštevati stališča iz zadeve I U 1191/2016, medtem ko zadeva Pdp 843/2012 ni primerljiva. Sodišču očita, da ni navedlo razlogov za ugotovitev, da je bila seznanjena z začetkom postopka pri komisiji za pritožbe. Tega nista potrdili niti priči A.A. in B.B., sodišče pa je vsebino elektronskega sporočila z dne 2. 3. 2018 vzelo iz konteksta. Nasprotuje ugotovitvi sodišča, da je imel C.C. ustrezno izobrazbo. Ne drži, da je v obdobju 2006 do 2008 opravljala le naloge delovnega mesta dokumentalist IV, saj je v letu 2006 oziroma 2008 prevzela delovne naloge sodelavke D.D., kar dokazujeta elektronsko sporočilo z dne 13. 5. 2008 in dogovor o povečanem obsegu dela za leto 2006. Zatrjuje neverodostojnost in pristranskost prič E.E. in F.F.. Zaradi časovne oddaljenosti relevantnega obdobja priči nista mogli vedeti, katera dela in naloge je tožnica opravljala. Sklicuje se na izpoved priče B.B., da je tožnica ves čas delala enako. Sodišču očita, da bi moralo toženo stranko pozvati k predložitvi dokumentacije. Razumljivo je, da tožnica tega dokaznega predloga po 14 letih ni mogla natančneje konkretizirati, dolžnost sodišča pa je, da razišče relevantno dejansko stanje. Nasprotuje ugotovitvi sodišča, da je šele aprila 2008 prevzela dela in naloge sodelavke D.D.. Zatrjuje obstoj nasprotja med ugotovitvijo, da je pri pregledovanju aktov o sistemizaciji le pomagala sodelavki G.G., in ugotovitvijo, da je sistemizacije delala že pred letom 2011. Sodišču očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka in kršitev 22. člena Ustave RS, ker je na prvem naroku na glavno obravnavo zaslišalo tožnico, šele na naslednjem naroku pa vse ostale predlagane priče. Te so zaposlene pri toženi stranki in so se imele možnost pripraviti na zaslišanje. Uveljavlja, da je izpoved priče F.F. nenavadno skladna z izpovedjo priče E.E.. Na neverodostojnost priče F.F. kaže tudi elektronsko sporočilo z dne 25. 4. 2018, ki je v nasprotju z njeno izpovedjo in bi ga sodišče pri odločitvi moralo upoštevati. Sklicuje se na elektronska sporočila z dne 5. 10. 2011 in 14. 10. 2011, v katerih sta H.H. in F.F. tožnici priznali, da je sistemizacije že delala in da bo s svojim znanjem lahko prevzela dela in naloge sodelavke G.G..

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje na prvem naroku za glavno obravnavo zaslišalo (le) tožnico, na naslednjih narokih pa predlagane priče, ki naj bi se imele zato možnost pripraviti na zaslišanje. Iz določb ZPP ne izhaja, da bi moralo sodišče vse dokaze izvesti na istem naroku za glavno obravnavo, tožnica pa tudi ni predlagala takšne izvedbe dokaznega postopka. Tudi tožnica ne navaja, katera določba ZPP naj bi bila kršena. Ker uveljavljana postopkovna kršitev ni podana, v zvezi s tem ni utemeljen niti očitek kršitve načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/91 in nasl).

7. Neutemeljeno je tudi pritožbeno uveljavljanje, da bi moralo sodišče prve stopnje toženi stranki naložiti predložitev dokumentacije o tem, katera dela in naloge je tožnica opravljala v obdobju od 2006 dalje. Ta dokazni predlog je bil nesubstanciran (tožnica namreč ni določno navedla, katere listine naj tožena stranka predloži), tožnica pa glede obdobja od 2006 do 2008 tudi po pozivu sodišča ni podala konkretnih trditev o tem, katera dela delovnega mesta tarifnega razreda VII naj bi opravljala. Zato ga je sodišče utemeljeno zavrnilo. Zahteva pritožbe, da bi moralo sodišče zaradi časovne oddaljenosti relevantnega obdobja (s čimer tožnica opravičuje pavšalnost svojih trditev in dokaznega predloga) samo ugotavljati odločilna dejstva, presega okvir materialno-procesnega vodstva iz 285. člena ZPP, to pa bi privedlo tudi do posega v načelo dispozitivnosti.

8. Tožnica in tožena stranka sta 4. 5. 2015 sklenili aneks št. 11 k pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 4. 2005, s katerim je bila tožnica 15. 5. 2015 z delovnega mesta "dokumentalist IV" trajno premeščena na delovno mesto "analitik VII/2-I". Predmet presoje v tem sporu je zakonitost sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 26. 4. 2018, s katerim je bil navedeni aneks št. 11 (posledično pa tudi aneks št. 12 z dne 25. 4. 2017, s katerim se je spremenil opis nalog delovnega mesta "analitik VII/2-I") razveljavljen, ker tožnica ob premestitvi ni izpolnjevala pogoja 8 let delovnih izkušenj na delovnem mestu tarifnega razreda VII/2. Ker sodišče prve stopnje v delu komisije za pritožbe ni ugotovilo postopkovnih nepravilnosti in ker je za razveljavitev aneksov ugotovilo zakonit razlog (neizpolnjevanje pogojev za delovno mesto, na katerega je bila tožnica premeščena), tožbenemu zahtevku na razveljavitev sklepa komisije pravilno ni ugodilo. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi za takšno odločitev.

9. Pravna podlaga za odločitev v tem sporu je v četrtem odstavku 74. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 63/07 in nasl.), po katerem se aneks k pogodbi o zaposlitvi s sklepom razveljavi, če oseba ne izpolnjuje pogojev za delovno mesto, na katero je bila premeščena. V skladu s prvim odstavkom 76. člena ZJU komisija za pritožbe o razveljavitvi aneksa odloči na lastno pobudo oziroma na predlog samega javnega uslužbenca, uradniškega sveta, predstojnika, Računskega sodišča ali inšpektorja.

10. Tožničine pritožbene navedbe, da o pričetku postopka razveljavitve spornih aneksov ni bila obveščena, niso utemeljene, saj takšna obveznost tožene stranke ni predpisana. Tudi po stališču sodne prakse seznanitev javnega uslužbenca s pričetkom postopka razveljavitve pogodbe o zaposlitvi ali aneksa ni pogoj za zakonitost sklepa po 74. členu ZJU (Pdp 843/2012). Je pa sodišče vseeno navedlo tudi razloge o tem, da je bila tožnica s pričetkom postopka razveljavitve aneksov vendarle seznanjena. V zvezi s tem ni res, da je sodišče prve stopnje tožničino elektronsko sporočilo z dne 2. 3. 2018 vzelo iz konteksta. V obrazložitvi sodbe je pravilno povzelo njen zapis, da je seznanjena z informacijo, da bo kadrovska služba (tožene stranke) komisiji za pritožbe predala v presojo, ali izpolnjuje pogoj delovnih izkušenj za delo na delovnem mestu "analitik VII/2-I".

11. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da komisija za pritožbe postopka razveljavitve aneksov ni bila dolžna voditi po določbah Zakona o upravnem postopku (ZUP; Ur. l. RS, št. 24/2006 in nasl.). Če bi bil namen zakonodajalca, da se tudi v postopku po 74. členu ZJU upoštevajo načela in procesna jamstva iz ZUP, bi bilo tako tudi predpisano, kot je to v prvem odstavku 39. člena ZJU določeno za postopek odločanja o pritožbah javnih uslužbencev zoper odločitve o njihovih pravicah ali obveznostih iz delovnega razmerja. Tožnica zato z zatrjevanjem, da se glede (ne)izpolnjevanja pogojev za zasedbo delovnega mesta "analitik VII/2-I" ni imela možnosti izjaviti, neutemeljeno uveljavlja kršitev načela zaslišanja strank iz 9. člena ZUP. Javni uslužbenec ima v primeru, da se s sklepom o razveljavitvi aneksa k pogodbi o zaposlitvi ne strinja, po tretjem odstavku 76. člena ZJU možnost (neposrednega) sodnega varstva, ki jo je tožnica tudi izkoristila. Uporabe določb ZUP v postopku razveljavitve aneksov ne predpisuje niti Poslovnik o delu komisije za pritožbe pri Vladi RS, na katerega se prav tako neuspešno sklicuje pritožba. Navedeni poslovnik postopka razveljavitve pogodbe o zaposlitvi oziroma aneksa zaradi neizpolnjevanja pogojev niti ne ureja, zato so za odločitev v zadevi relevantne le določbe 74. do 77.a člena ZJU. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na zadevo Upravnega sodišča I U 1191/2016, ki ni primerljiva, saj se je nanašala na upravno zadevo - ko je komisija za pritožbe razveljavila odločbo o imenovanju tožnika v diplomatski naziv.

12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila komisija za pritožbe, ki je odločala o razveljavitvi aneksov, pravilno sestavljena. Pritožba neutemeljeno vztraja, da član komisije C.C. ni izpolnjeval izobrazbenega pogoja za članstvo v komisiji, češ da tožena stranka ni dokazala, da ima opravljen strokovni izpit in univerzitetno izobrazbo.¹ Čeprav je prišlo na potrdilu o opravljenem strokovnem izpitu z dne 2. 6. 1982 do napake v zapisu priimka (c. namesto C.), pa je datum rojstva C.C. na potrdilu o opravljenem strokovnem izpitu enak datumu rojstva na potrdilu o pridobitvi univerzitetne izobrazbe z dne 28. 6. 2002. Zato se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da gre za isto osebo in da je C.C. izpolnjeval vse pogoje za članstvo v komisiji.

13. Za zasedbo delovnega mesta, na katerega je bila tožnica premeščena s spornim aneksom, je bil določen pogoj 8 let delovnih izkušenj na delovnih mestih tarifnega razreda VII/2. Ker se skladno s 13. točko 6. člena ZJU kot delovne izkušnje upošteva delovna doba na delovnem mestu, za katerega se zahteva ista stopnja izobrazbe, in tudi delovne izkušnje, ki jih javni uslužbenec pridobi z opravljanjem del na delovnem mestu, za katerega se zahteva za eno stopnjo nižja izobrazba, je bilo pravilno izhodišče sodišča prve stopnje, da bi tožnica pogoj zahtevanih delovnih izkušenj ob premestitvi 4. 5. 2015 izpolnjevala v primeru, če bi vsaj od meseca maja 2007 dalje opravljala dela na delovnih mestih tarifnih razredov VII/1 ali VII/2.

14. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo navedbam tožnice, da je ob premestitvi izpolnjevala pogoje za zaposlitev na delovnem mestu "analitik VII/2-I", ker naj bi že od leta 2006 dalje opravljala dela in naloge delovnih mest tarifnega razreda VII. Po 13. točki 6. člena ZJU se kot delovne izkušnje sicer lahko upošteva tudi delo na enaki stopnji zahtevnosti, kot je delovno mesto, za katero oseba kandidira, vendar se delovne izkušnje dokazujejo z verodostojnimi listinami, iz katerih sta razvidna čas opravljanja dela in stopnja izobrazbe. Ker tožnica takšnih listin ni predložila, je za zavrnitev zahtevka ključna že ugotovitev, da je bila od leta 2005 zaposlena na delovnem mestu tarifnega razreda VI, za katerega se zahteva dve stopnji nižja izobrazba kot za delovno mesto, na katerega je bila premeščena. Že zato pogoja 8 let delovnih izkušenj na delovnih mesti VII/1 ali VII/2 tarifnega razreda ob premestitvi ni mogla izpolnjevati.

15. Sicer pa tožnica glede obdobja od leta 2006 do januarja 2008 tudi ni podala konkretnih trditev o tem, katere naloge višje vrednotenih delovnih mest naj bi v tem času opravljala. Pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v letih 2006 in 2007 opravljala izključno naloge svojega delovnega mesta, potrjuje tudi elektronsko sporočilo E.E. z dne 13. 5. 2008,² na katerega se neuspešno sklicuje pritožba. Sodišče je tudi jasno obrazložilo, zakaj ni sledilo izpovedi priče B.B., da je tožnica ves čas zaposlitve pri toženi stranki opravljala enako zahtevno delo - ker ta delavka pred 24. 6. 2017, ko je bila imenovana za vodjo, z vsebino tožničinega dela ni bila neposredno seznanjena in ker iz številnih drugih dokazov (predvsem iz izpovedi prič E.E., H.H. in F.F. ter iz ocen tožničinega dela za obdobje od leta 2008 do 2015) izhaja, da so se tožničine delovne naloge skozi leta spreminjale. Pritožbeno sklicevanje na izpoved priče B.B. zato ni uspešno.

16. Tožnica v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da je imela s toženo stranko v letu 2006 sklenjen dogovor o opravljanju povečanega obsega dela. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje se je namreč ta dogovor nanašal na povečano število pregledov aktov o sistemizaciji, kar je bila naloga delovnega mesta, za katerega je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Pravilna je tudi nadaljnja ugotovitev sodišča, da je preglede aktov o sistemizaciji kot odgovorna oseba vodila in nadzirala delavka G.G. (ki je bila zaposlena na delovnem mestu tarifnega razreda VII), tožnica pa je pri tem le sodelovala. To potrjujeta tudi elektronsko sporočilo H.H. z dne 5. 10. 2011 (da je tožnica sistemizacije "že delala", vendar vseh podrobnosti sistema še ne pozna) in elektronsko sporočilo F.F. z dne 25. 4. 2018 (da je tožnica delovne naloge opravljala skupaj z G.G.), na katera se v zvezi s tem neuspešno sklicuje pritožba. Med ugotovitvijo, da je tožnica pri pregledovanju aktov o sistemizaciji le pomagala sodelavki G.G., in ugotovitvijo, da je sistemizacije pregledovala že pred letom 2011, ni nasprotja, zato pritožbeni očitek protislovja v razlogih sodbe ni utemeljen. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na zapis F.F. v elektronskem sporočilu z dne 25. 4. 2018, da sta tožnica in G.G. v okviru svojih delovnih nalog obe odgovarjali na vprašanja v zvezi s pripravo aktov o sistemizaciji v sistemu MFERAC. Da je tožnica že pred letom 2011 poznala sistem MFERAC, saj je to spadalo v okvir njenih delovnih nalog na delovnem mestu "dokumentalist IV", izhaja tudi iz ugotovitev sodišča prve stopnje (22. točka obrazložitve).

17. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, zakaj je sledilo izpovedim prič A.A., E.E. in F.F. (ker so bile v bistvenih delih medsebojno skladne in ker so bile skladne z ostalimi listinskimi dokazi predvsem ocenami tožničinega dela), oziroma zakaj ni sledilo nasprotni izpovedi tožnice (ker je bila skladna le z izpovedjo priče B.B., ki je sodišče ni štelo za odločilno), zato pritožbeno sodišče dokazno oceno sodišča prve stopnje sprejema kot pravilno. Tožnica s sklicevanjem na elektronsko sporočilo z dne 25. 4. 2018 neutemeljeno zatrjuje neverodostojnost priče F.F., pri čemer niti ne navede določno, kateri del sporočila naj bi bil v nasprotju s konkretnim delom izpovedi priče.

18. Pritožba poudarja, da so priče A.A., E.E. in F.F. zaposlene pri toženi stranki, vendar pa pričam zgolj na podlagi te okoliščine ni mogoče odreči verodostojnosti. Pritožbeni očitek, da sta izpovedi prič E.E. in F.F. "nenavadno skladni", je neobrazložen, pritožba pa neverodostojnost njunih izpovedi zmotno utemeljuje tudi s časovno oddaljenostjo relevantnih dogodkov. Dokazne ocene ne omaje niti očitek, da so se priče, predlagane s strani tožene stranke, spomnile podrobnosti glede relevantnih dejstev, kar naj bi kazalo na to, da so bile njihove izpovedi prirejene potrebam tega postopka. Sodišče prve stopnje je ravno glede izpovedi priče E.E., ki jo v tem kontekstu še posebej izpostavlja pritožba, ugotovilo, da se vseh podrobnosti ne spominja več (18. točka obrazložitve).

19. Ker je bilo glede na vse navedeno s strani sodišča prve stopnje pravilno ugotovljeno, da je tožnica do januarja 2008 opravljala izključno naloge svojega delovnega mesta "dokumentalist IV", niti ni bilo potrebno natančnejše raziskovanje, katera dela in naloge je opravljala od leta 2008 dalje. Tudi, če bi sodišče ugotovilo, da je v tem obdobju opravljala delo na delovnem mestu, uvrščenem v tarifna razreda VII/I ali VII/II (česar tožnica sicer niti ni zatrjevala), bi to ob premestitvi v letu 2015 pomenilo le 7 (namesto zahtevanih 8) let delovnih izkušenj. Tožnica že zato s pritožbenimi navedbami, s katerimi neutemeljeno nasprotuje dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje glede obdobja od leta 2008 dalje, ne more biti uspešna.

20. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi in tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Tožnica zaradi neuspeha s pritožbo krije sama svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa je v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015 in 28/2018) dolžna povrniti strošek odgovora na pritožbo v višini 375 točk, kar z 2 % materialnimi stroški znaša 229,50 EUR (prvi odstavek 154. člena in 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Univerzitetna izobrazba za članstvo v komisiji za pritožbe je predpisana v drugem odstavku 37. člena ZJU in tretjem odstavku 5. člena Poslovnika o delu komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS.
² E.E. je v tem sporočilu zapisala, da tožnica počasi "prevzema naloge, ki jih je doslej opravljala D.D.", kar je skladno z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnica naloge sodelavke, ki je bila zaposlena na delovnem mestu z zahtevano višjo stopnjo izobrazbe, pričela prevzemati šele v letu 2008.

Datum zadnje spremembe:

10.12.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba X Pdp 471/2012
• VDSS Sodba Pdp 131/2020
• VDSS sodba Pdp 761/2014