<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba Pdp 485/2020

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2020:PDP.485.2020
Evidenčna številka:VDS00040181
Datum odločbe:22.10.2020
Senat:Jelka Zorman Bogunovič (preds.), mag. Aleksandra Hočevar Vinski (poroč.), Valerija Nahtigal Čurman
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:plačilo razlike plače - čista denarna terjatev - neposredno sodno varstvo - plačilo za dejansko opravljeno delo

Jedro

Ker so bile navedene priče predlagane s strani tožnika, ne s strani toženke, njeni pritožbeni ugovori glede nezaslišanih prič niso upoštevni. Ker prič ni predlagala toženka, zaradi njihovega nezaslišanja ne more doseči ugotovitve nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Predvsem pa sama niti ni predlagala relevantnih dokazov za ugotavljanje dejanske vsebine tožnikovega dela.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženka krije svoje pritožbene stroške, tožniku pa je dolžna v roku 8 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 653,31 EUR, po izteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom, ki ni pod pritožbo, zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti aneksa k pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 1. 8. 2008 in na ugotovitev, da je bil tožnik pri toženki dejansko zaposlen na delovnem mestu vodja II. Toženki je naložilo, da je dolžna tožniku v roku 8 dni za čas od vključno junija 2013 do vključno oktobra 2017 plačati razliko med plačo oziroma nadomestilom, kakršno bi prejemal za delo na delovnem mestu vodja II ter dejansko prejeto plačo, v skupnem znesku 35.309,55 EUR bruto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov od mesečnih bruto zneskov, navedenih v izreku sodbe, od 12. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila in v istem roku tožniku povrniti stroške postopka v znesku 2.429,80 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Ne strinja se, da gre v tem sporu za uveljavljanje t.i. čiste denarne terjatve oziroma za neposredno sodno varstvo po četrtem odstavku 200. člena ZDR-1. Drži, da je tožnik sprva zahteval razliko v plači po treh podlagah – napačna prevedba v letu 2008, dejansko opravljeno delo, odškodninska odgovornost toženke, a je s pripravljalno vlogo z dne 2. 12. 2019 zahtevek modificiral tako, da od takrat ne gre več za čisto denarno terjatev, saj je razlika v plači vtoževana le kot posledica napačne prevedbe, ne pa dejansko opravljenega dela. Zato je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je odločilo o nečem drugem, torej je prekoračilo tožbeni zahtevek in kršilo ustavno pravico do sodnega varstva. Sodišče res ni vezano na pravno podlago, ki jo tožnik poda v tožbi, ampak le na zatrjevana dejstva, vendar pa mora sodišče po uradni dolžnosti poiskati materialnopravno normo, ki ustreza ugotovljenim dejstvom, na katera tožnik veže pravno posledico, česar sodišče prve stopnje ni storilo. Razlogi v sodbi so nejasni in si med seboj nasprotujejo. Sodbe se ne da preizkusiti, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih - na čem temelji priznanje vtoževanega. Sodišče tudi ni nudilo ustrezne argumentacije za zaključek, zakaj delo, ki ga je tožnik opravljal po prevedbi, ni ustrezalo takratnemu delovnemu mestu. Vztraja, da tožnikovo vodstveno delo nikakor ni zajemalo več kot polovico delovnega časa. Sodišče je dokazno oceno oprlo zgolj na trditve tožnika in njegovo izpoved. Dejanskega stanja z ostalimi predlaganimi dokazi (postavitev izvedenca ekonomske stroke, zaslišanje prič, ki bi lahko izpovedale o obsegu in vsebini tožnikovega dela), ni ugotavljalo. Glede dokaznega predloga za postavitev izvedenca ekonomske stroke v zvezi z vprašanjem, ali bi delo tožnika moralo biti ob prevedbi uvrščeno na delovno mesto vodja II, je napačno in zgolj pavšalno navedlo, da je ta dokazni predlog nepotreben, ker je ugotavljalo utemeljenost tožbenega zahtevka na podlagi dejansko opravljenega dela. Navedeni dokazni predlog je zavrnilo z vnaprejšnjo dokazno oceno. Ni ponovno vabilo priče A.A., ki naj bi sestavil dopis z dne 21. 7. 2011, na katerega se je oprl tožnik, četudi dopis niti ni bil podpisan. Zgolj izvedba vseh predlaganih dokazov bi pripomogla k razjasnitvi dejanskega stanja, na podlagi katerega bi sodišče ugotovilo, da je tožnik po prevedbi opravljal dela in naloge delovnega mesta strokovni sodelavec II, ne pa vodja II.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo pojasnjuje, da mu sodišče ni prisodilo nekaj več ali nekaj drugega kot je zahteval. Sodišče je tudi jasno obrazložilo svoje zaključke o tem, zakaj je tožnik upravičen do razlike v plači. Pravilno je zavrnilo tudi dokazni predlog za postavitev izvedenca ekonomske stroke in dodatno zaslišanje priče A.A., saj sta dokazna predloga nepotrebna in neprimerna. Toženka je šele na zaključnem naroku izpostavila, da dopis, ki naj bi ga sestavil A.A., ne vsebuje podpisa. Dokazna ocena v izpodbijani sodbi je prepričljiva.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Strinja se z razlogovanjem sodišča prve stopnje.

6. Ni utemeljen očitek nemožnega preizkusa sodbe po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi s tem je bistveno, da sodišče prve stopnje ni odločalo o nečem drugem, kot je bil predmet tožbenega zahtevka (2. člen ZPP). Ni res, da naj bi bila podlaga zahtevka zgolj napačna prevedba in da so v zvezi s tem iz obrazložitve sodbe izostala odločilna dejstva. Tožnik je vseskozi, tudi ob vložitvi druge pripravljalne vloge dne 2. 12. 2019 (s katero je sicer modificiral tožbeni zahtevek, vztrajal pa je pri svojih dosedanjih navedbah in dokaznih predlogih ter podal tudi dodatne navedbe in dokazne predloge), vtoževal razlike v plači po treh pravnih podlagah - napačna oziroma nezakonita prevedba v letu 2008, poslovna odškodninska odgovornost toženke ter plačilo za dejansko opravljeno delo. Tožnik je bil namreč v vtoževanem obdobju zaposlen kot strokovni sodelavec II, uveljavljal pa je, da je dejansko opravljal delo vodje II. Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo le po tej podlagi (gre za čisto denarno terjatev, glede katere je predvideno neposredno sodno varstvo po četrtem odstavku 200. člena Zakona o delovnih razmerjih – ZDR-1, Ur. l. RS št. 21/2013 in nasl.) in v zvezi s tem navedlo jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih.

7. Neutemeljeni so pritožbeni očitki glede neizvedbe dokaza s postavitvijo izvedenca ekonomske stroke oziroma izvedenca delovno organizacijske stroke, saj ta ni bil predlagan v zvezi z relevantnimi dejstvi spora. Predlagan je namreč bil, da ugotovi, ali bi delo tožnika po prevedbi moralo biti uvrščeno na delovno mesto vodja II, sodišče prve stopnje pa se je v dokaznem postopku osredotočilo na raziskovanje vsebine tožnikovega dejansko opravljenega dela, ne pa zakonitosti prevedbe, kar je bilo predmet zavrženja tožbe. Kot je pojasnilo v zvezi s tem, predmet tožnikovega denarnega zahtevka ni bilo obdobje, ko se mu je plača obračunavala na podlagi aneksa o prevedbi z dne 1. 8. 2008, ampak poznejše obdobje, ko je bil tožnik zaposlen že na podlagi drugih, kasneje sklenjenih pogodb o zaposlitvi. Zato je zaključilo, da tožnik nima pravne koristi za zahtevek na ugotovitev nezakonitost aneksa z dne 1. 8. 2008 in je tožbo delno zavrglo (pravilnost te odločitve ni pod presojo pritožbenega sodišča). Ob tem je jasno poudarilo, da se preostali predmet presoje nanaša le še na vprašanje utemeljenosti zahtevka na izplačilo razlik v plači na podlagi dejansko opravljenega dela tožnika. Ker je tožbenemu zahtevku ugodilo na tej podlagi, niso utemeljeni očitki, da je predlog za postavitev izvedenca ekonomske stroke zavrnilo na podlagi nedopustne vnaprejšnje dokazne ocene. Oblikovana dokazna ocena, bistvo katere je, da je tožnik dejansko opravljal naloge višje vrednotenega delovnega mesta, namreč ni v nobeni zvezi z (neodločilnimi) dejstvi, glede katerih je toženka predlagala dokaz z izvedencem.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je tožnik, ki je bil v vtoževanem obdobju zaposlen kot strokovni sodelavec II, dejansko opravljal delo kot vodja II. Dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno. Prav tako pritožba neutemeljeno nasprotuje zavrnitvi drugih dokaznih predlogov. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, priče A.A. ni zaslišalo (v zvezi s tem, da je bilo delovno mesto tožnika ob prevedbi podcenjeno), ker to za odločitev sodišča ni bilo bistveno. Sodišče je upoštevalo dopis navedene osebe z dne 21. 7. 2011, četudi ni bil podpisan. Zgolj zaradi izostanka podpisa listina ni brez dokazne vrednosti. Sodišče je pojasnilo, zakaj ni pribavilo določenih listin oziroma izvedlo listinski dokazov, ki pa jih pritožba niti ne konkretizira. Sodišče toženke v zvezi s sklenjenimi pogodbami o zaposlitvi ter aneksi ni zaslišalo, ker je te listine vpogledalo. V zvezi z obsegom in vsebino vodstvenih nalog tožnika poleg njega res ni zaslišalo še predlaganih prič B.B., C.C., D.D., E.E., A.A. in F.F. (kar je obrazložilo s tem, da je toženka zgolj pavšalno oporekala vsebini tožnikovega dejansko opravljenega dela). Ker so bile navedene priče predlagane s strani tožnika, ne s strani toženke, njeni pritožbeni ugovori glede nezaslišanih prič niso upoštevni. Ker prič ni predlagala toženka, zaradi njihovega nezaslišanja ne more doseči ugotovitve nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Predvsem pa sama niti ni predlagala relevantnih dokazov za ugotavljanje dejanske vsebine tožnikovega dela.

9. Kot bistveno za rešitev spora je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik zatrjeval in dokazal, da je vseskozi (od 2005 dalje, ko je prevzel vodenje računalniškega centra in informatike toženke, do sedaj, ko je tudi formalno zaposlen na delovnem mestu vodja II) dejansko opravljal enaka (vodstvena in strokovna) dela in naloge, pri čemer so vodstvena dela obsegala več kot polovico njegovega delovnega časa. Tožnik je obsežno opisal svoje delo. Sodišče je pripomnilo, da je toženka tožnikovim navedbam začela oporekati šele v zadnji pripravljalni vlogi - potem, ko je prejela odločitev naslovnega sodišča v treh primerljivih zadevah, v katerih je potrdila, da so ostali vodje njenih notranjih organizacijskih enot opravljali ves čas identična dela. Toženka je zgolj v tem istovrstnem sporu ugovarjala, pa še to pavšalno in dokazno nepodprto, da naj bi tožnik kot vodja njene notranje organizacijske enote vseskozi opravljal identična dela in naloge. Tudi ni dokazala svojih navedb, da naj bi naloge vodenja v vtoževanem obdobju obsegale kvečjemu 20 % njegovega delovnega časa. Glede trditev o različni vsebini del in nalog tožnika se je sklicevala na primerjavo opisov del in nalog spornih dveh delovnih mest, kar pa ni odločilno za raziskovanje dejanske vsebine tožnikovega dela. Toženka torej ni predlagala relevantnih dokazov za raziskovanje vsebine tožnikovega dela. Kot že nakazano, je dokazni predlog za postavitev izvedenca ekonomske oziroma delovno organizacijske stroke za ugotavljanje vsebine in obsega vodstvenih del tožnika neprimeren, saj izvedenec ne more poznati konkretne vsebine in obsega dejanskega dela, ki ga je tožnik opravljal. Vseeno je sodišče v izpodbijanji sodbi natančno povzelo dejstva v zvezi z vsebino tožnikovega dela, pritožba pa dokazni oceni, ki temelji na listinskih dokazih in prepričljivi izpovedi tožnika, neuspešno nasprotuje.

10. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožnik opravljal ista vodstvena dela in organizacijska dela kot ostali vodje pri toženki, hodil na iste sestanke, dodeljene so mu bile iste naloge, podrejen je bil direktorju zavoda, vedno je bil vabljen na sestanke vodij, pisal je poročila, odrejal letne dopuste, skrbel za odsotnosti delavcev, ocenjeval svoje tri podrejene delavce, jih pošiljal na izobraževanja, vodil pripravnike. Pretežno je opravljal vodstvena dela, v manjšini pa strokovna dela. Zato je zaključilo, da je tožnik tudi v vtoževanem obdobju od junija 2013 do oktobra 2017, ko je prejemal plačo za delovno mesto strokovni sodelavec II, dejansko opravljal dela in naloge vodje II. Izpostavilo je še, da gre pri vodstvenih delovnih mestih in strokovnih delovnih mestih za bistveno različna delovna mesta s stališča zahtevnosti dela, v posledici česar so vodstvena delovna mesta v plačnem sistemu bistveno višje uvrščena. Poudarilo je, da je toženka za isto dejansko opravljeno delo tožnika plačevala bistveno različno, kar je v nasprotju z določbo 44. člena ZDR-1. Zato je presodilo, da je zahtevek iz naslova plačila za dejansko delo po temelju utemeljen. Glede višine je upoštevalo, da bi moral tožnik prejemati plačo za 49. plačni razred, prejemal pa je plačo za 42. plačni razred. Sledilo je tožnikovemu izračunu, ki je vseboval mesečne bruto zneske in ga je, tako kot v ostalih istovrstnih sporih, pripravila vodja računovodske službe toženke. Toženka je tudi zahtevek po višini prerekala zgolj pavšalno, ni torej znala pojasniti, v čem naj bi bil izračun napačen. Zato je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo tožnikovemu zahtevku za plačilo razlik v plači med delovnim mestom vodja II in prejetimi plačami za delovno mesto strokovni sodelavec II.

11. Ker niso podani v pritožbi uveljavljeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške, tožniku pa je v skladu z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) dolžna povrniti za sestavo odgovora na tožbo 875 točk, kar z 2 % materialnimi stroški in 22 % DDV znaša 653,31 EUR (154., 155. in 165. člen ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 44, 200, 200/4.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
10.12.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQxOTQw