VDSS Sodba Pdp 360/2020

Jedro

Po drugem odstavku 109. člena ZDR-1 mora delodajalec podati izredno odpoved najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Pri ugotavljanju, kdaj je pričel teči subjektivni 30-dnevni rok, je treba upoštevati vse okoliščine konkretnega primera in ugotoviti, kdaj je bila pristojna oseba, v obravnavanem primeru ravnateljica zavoda, seznanjena, da je tožnik kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja.

Vrhovno sodišče RS je v zadevi opr. št. VIII Ips 53/2019 poudarilo, da delavci, ki uživajo posebno pravno varstvo pred odpovedjo po 112. členu ZDR-1, niso varovani tudi pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča. Sodišče mora tudi v primeru, če ugotovi, da delavec, ki uživa posebno pravno varstvo pred odpovedjo po 112. členu ZDR-1, pretehtati, ali vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank utemeljujejo bodisi nadaljevanje delovnega razmerja po nezakonitem prenehanju pogodbe o zaposlitvi bodisi prenehanje tega delovnega razmerja zaradi nezmožnosti njegovega nadaljevanja in v odvisnosti od teh ugotovitev odločiti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku v 8 dneh povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 274,50 EUR, po poteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 6. 2019 in jo razveljavilo (I. točka izreka). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna: pozvati tožnika nazaj na delo in mu vpisati delovno dobo od 30. 11. 2019 dalje, kar je bilo iz tega naslova zahtevano več ali drugače (daljše trajanje delovnega razmerja od dne prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki do 29. 11. 2019) je zavrnilo (II. točka izreka); tožniku obračunati bruto plačo in druge prejemke iz delovnega razmerja za čas od 30. 11. 2019 dalje do vrnitve nazaj na delo in mu izplačati pripadajoče neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne terjatve do plačila, kar je bilo iz tega naslova zahtevano več ali drugače (obračun bruto plače in izplačilo pripadajočega neto zneska od dne prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki do 29. 11. 2019) je zavrnilo (III. točka izreka); tožniku za čas od izdaje nezakonite izredne odpovedi do vrnitve na delo obračunati razliko med nadomestilom, ki ga je prejemal v času pravdnega postopka in povprečno bruto plačo in drugimi prejemki iz delovnega razmerja, ki jo je prejemal zadnje tri mesece pred odpovedjo ter mu izplačati pripadajočo neto razliko (IV. točka izreka). Odločilo je, da ni pristojno za odločanje o delu tožbe, ki se nanaša na odvod davkov in prispevkov, zato je tožbo v tem delu zavrglo in v tej zvezi opravljena pravdna dejanja razveljavilo (V. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati stroške tega postopka v višini 2.277,25 EUR v roku 8 dni od prejema odločbe sodišča prve stopnje brezobrestno, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila. Kar je bilo iz tega naslova zahtevano več ali drugače (plačilo zakonskih zamudnih obresti od dneva izdaje sodbe sodišča I. stopnje dalje) je zavrnilo (VI. točka izreka).

2. Zoper sodbo (smiselno zoper ugodilni del) se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek oziroma ugodi predlogu za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče je zmotno ugotovilo, da je izredna odpoved tožniku podana prepozno. Rok za odpoved začne teči takrat, ko se delodajalec seznani z vsemi potrebnimi podatki, da lahko sprejme svojo odločitev. Temu je namenjeno pridobivanje izjav o domnevnih kršitvah, saj v kolikor delodajalec te faze ne opravi in dejanskega stanja ne razišče, tvega nezakonitost izrečenega ukrepa. Prav zato je bilo ravnanje tožene stranke pravilno šele tedaj, ko je potrdila očitane kršitve in je takrat pričel teči rok za izredno odpoved. Izpostavlja odločitev VDSS v zadevi Pdp 1063/2014, da je za presojo začetka teka odpovednega roka odločilno, kdaj je tožena stranka izvedela za vse okoliščine primera in zbrala vse informacije. V obravnavanem primeru je rok začel teči od seznanitve s pisnimi izjavami z dne 17. 5. 2019, iz katerih izhaja resnost tožnikovih kršitev. Poleg tega je tožnik trditve glede pravočasnosti izredne odpovedi podal prepozno, to je po prvem naroku za glavno obravnavo. V zvezi z utemeljenostjo odpovednega razloga tožena stranka izpostavlja pisno korespondenco med tožnikom in njegovimi pričami, ki je bila predložena z dodatno pripravljalno vlogo z dne 19. 2. 2020 in je sodišče ni upoštevalo. Dopustitev te vloge ne bi zavlekla reševanje spora. Tožena stranka to vlogo ponovno prilaga k pritožbi in meni, da gre za dovoljen dokaz, saj ga je prejela po zaključku glavne obravnave. Ta korespondenca in izvedeni dokazi potrjujejo, da je utemeljen očitek izredne odpovedi, da si je tožnik prizadeval in nagovarjal sodelavce, da delujejo proti vodstvu tožene stranke. V pritožbi izpostavlja bistvene izvlečke iz sporne korespondence. Pritožbenemu sodišču predlaga, da zaslišane priče ponovno vabi, da se opredelijo do te korespondence. Zmotno je stališče sodišča, da tožniku kot sindikalnemu zaupniku, ni možno razvezati pogodbe o zaposlitvi. Tožnik ni zatrjeval niti dokazal, da spada v skupino sindikalnih zaupnikov, ki po ZDR-1 uživajo varstvo pred odpovedjo. Kot bistvene okoliščine za sodno razvezo izpostavlja naravo očitanih kršitev, namen tožnika, da tudi tekom postopka škoduje svojemu delodajalcu, da tožnik zakoniti zastopnici očita storitev kaznivih dejanj in da se je tožnik med postopkom začasno zaposlil pri drugem delodajalcu. Dodatno izpostavlja, da je tekom postopka postala reintegracija tožnika objektivno neizvedljiva. Prilaga sistematizacijo delovnih mest, iz katere izhaja, da ni delovnega mesta, na katerem bi bilo mogoče zaposliti tožnika oziroma so vsa delovna mesta zasedena. Sodišču očita, da je z zavrnitvijo predlaganih dokazov bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj brez zaslišanja predlaganih prič ni možno odločiti o predlogu za sodno razvezo. Sodišče tudi ni upoštevalo vseh listinskih dokazov, ki jih je predložila, zlasti dokazila iz vlog z dne 28. 1. 2020 in 19. 2. 2020. Iz datumov teh listin pa izhaja, da jih je tožena stranka predložila takoj, ko je z njimi razpolagala. Odločitev sodišča temelji izključno na izjavah prič, ki niso verodostojne. Pri tem pa sodišče ni dokazno ocenilo dokazov tožene stranke in sodba o tem nima razlogov, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo in predlagal njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je skladno z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialno pravno pravilno odločitev.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka iz 14. drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo sodišču prve stopnje očita v zvezi z obrazložitvijo sodbe oziroma, ker se ni opredelilo do vseh izvedenih dokazov. Sodišče prve stopnje je natančno obrazložilo svojo odločitev in navedlo jasne razloge o odločilnih dejstvih. Zavzelo je stališče do vseh spornih dejanskih in pravnih vprašanj. Med razlogi sodbe pa tudi ni nikakršnih nasprotij niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo.

7. Sodišče prve stopnje ni kršilo pravil o prekluziji, ko je kot pravočasne upoštevalo tožnikove trditve v zvezi s pravočasnostjo izredne odpovedi, ki jih je podal po prvem naroku za glavno obravnavo. Glede na to, da je tožnik te trditve podal takoj po izpovedi zakonite zastopnice (tudi) v zvezi s tem, se postopek reševanja spora ni zavlekel (tretji odstavek 286. člena ZPP).

8. Tožena stranka je sodišču prve stopnje dne 20. 2. 2020 posredovala vlogo, ki pa je sodišče pri presoji ni moglo več upoštevati, saj je bila posredovana po zaključku glavne obravnave in torej po koncu posvetovanja in glasovanja senata. ZPP v 292. členu določa, da senat lahko med posvetovanjem in glasovanjem sklene, da se končana glavna obravnava znova začne, če je to potrebno, da se dopolni postopek ali razjasnijo posamezna pomembnejša vprašanja. Sodišče prve stopnje je 3. 2. 2020 zaključilo glavno obravnavo in si pridržalo odločanje in izdajo pisnega odpravka sodbe zaradi predložitve listin s strani tožnika. Pravdni stranki sta se odpovedali ustni obravnavi listin, tožena stranka pa se je naknadno do listin opredelila s pisno vlogo. Glede na to, da je bila v času, ko je sodišče prejelo vlogo, v obravnavani zadevi glavna obravnava že končana in je 18. 2. 2020 senat glasoval in sprejel odločitev, je bilo ravnanje sodišča prve stopnje, ko ni upoštevalo vloge tožene stranke z dne 20. 2. 2020, pravilno. Očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka s tem v zvezi ni utemeljen.

9. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu učitelj multimedijskega oblikovanja in praktičnega pouka in je bil v času izredne odpovedi sindikalni zaupnik. Tožena stranka je tožniku 13. 6. 2019 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ker je huje kršil delovne obveznosti s tem, da je druge zaposlene v zavodu nagovarjal, naj s svojimi ravnanji škodijo vodstvu zavoda, kar naj bi storil vsaj dvakrat, in sicer na srečanjih sindikata A. dne 11. 3. 2019 in dne 4. 4. 2019, ko naj bi prisotnim z namenom škoditi ravnateljici zavoda tudi podajal lažne informacije o izplačilih njene delovne uspešnosti.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker je bila prepozna. Ob tehtanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank, vključno z dejstvom, da je bil tožnik sindikalni zaupnik, ni sledilo predlogu tožene stranke za sodno razvezo, ampak je ugodilo tožnikovemu zahtevku za vrnitev nazaj na delo k toženi stranki. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje.

11. Pritožba neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo, da je bila izpodbijana izredna odpoved tožniku podana prepozno. Po drugem odstavku 109. člena ZDR-1 mora delodajalec podati izredno odpoved najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Pri ugotavljanju, kdaj je pričel teči subjektivni 30-dnevni rok, je treba upoštevati vse okoliščine konkretnega primera in ugotoviti, kdaj je bila pristojna oseba, v obravnavanem primeru ravnateljica zavoda, seznanjena, da je tožnik kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja. To pa je bilo po ugotovitvah sodišča prve stopnje že naslednjega dne po obeh zborih sindikata, kjer je prišlo do očitanih kršitev tožnika, tj. 12. 3. 2019 in 5. 4. 2019 oziroma v obdobju enega do treh dni. Pritožbeno sodišče s to ugotovitvijo soglaša, saj se je sodišče prve stopnje v zvezi z okoliščinami seznanitve tožene stranke z očitanimi kršitvami utemeljeno oprlo na izpoved zakonite zastopnice, ravnateljice zavoda. Ta je pojasnila, da se je z določenimi informacijami glede dogajanja na zboru sindikata, ki so bila kasneje bistvena za odločitev o izredni odpovedi tožniku (npr. da je tožnik izjavil, da ne izplačuje nadomeščanj učiteljem; da ustrahuje delavce; da je sama prejela delovno uspešnost, itd), seznanila že dan po posameznem zboru sindikata, sicer pa so ji delavci informacije prenašali v obdobju enega do treh dni po zboru. Sodišče prve stopnje je njeno izpoved ocenilo kot prepričljivo, skladno in konsistentno, pritožbeno sodišče pa z dokazno oceno sodišča prve stopnje soglaša. Navedeno pomeni, da se je predpisani rok 30 dni za podajo odpovedi do dneva podaje izredne odpovedi (13. 6. 2019) že iztekel.

12. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da se je ravnateljica zavoda z očitanimi kršitvami seznanila šele na podlagi pisnih izjav B.B. in C.C. z dne 17. 5. 2019 in da je šele od takrat dalje začel teči rok za odpoved. Sodišče prve stopnje je obe izjavi dokazno ocenilo in pravilno poudarilo, da dejstva, ki izhajajo iz navedenih izjav v primerjavi z informacijami, ki so do ravnateljice prišle po posameznem zboru, niso tako pomembna, drugačna ali nova, da bi bilo mogoče zaključiti, da je ravnateljica šele z njihovo seznanitvijo lahko ugotovila odpovedni razlog. Obe izjavi sta namreč glede očitanih kršitev premalo konkretizirani, tj. brez konkretnih navedb o tem, kdaj in na kakšen način naj bi tožnik zlorabljal funkcijo sindikalnega zaupnika, da bi lahko predstavljali podlago za drugačno presojo začetka teka odpovednega roka.

13. Pravilno je sodišče prve stopnje ugodilo tožnikovemu zahtevku za reintegracijo. Po prvem odstavku 118. člena ZDR-1 lahko sodišče na predlog (vsaj) ene od strank pogodbe o zaposlitvi sodno razveže pogodbo, ki je sicer prenehala nezakonito, če ugotovi, da glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče.

14. Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zahtevku za reintegracijo ugodilo zgolj na podlagi stališča, da sindikalnemu zaupniku ni mogoče sodno razvezati pogodbe o zaposlitvi. Vrhovno sodišče RS je v zadevi opr. št. VIII Ips 53/2019 poudarilo, da delavci, ki uživajo posebno pravno varstvo pred odpovedjo po 112. členu ZDR-1, niso varovani tudi pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča. Sodišče mora tudi v primeru, če ugotovi, da delavec, ki uživa posebno pravno varstvo pred odpovedjo po 112. členu ZDR-1, pretehtati, ali vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank utemeljujejo bodisi nadaljevanje delovnega razmerja po nezakonitem prenehanju pogodbe o zaposlitvi bodisi prenehanje tega delovnega razmerja zaradi nezmožnosti njegovega nadaljevanja in v odvisnosti od teh ugotovitev odločiti. To pa je sodišče prve stopnje v obravnavnem primeru tudi storilo. Navedlo je jasne in prepričljive razloge za odločitev, zakaj ni sledilo predlogu tožene stranke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi.

15. Pri tehtanju interesov pogodbenih strank je sodišče upoštevalo interes tožene stranke, da s tožnikom ne želi nadaljevanja delovnega razmerja, vendar je pravilno ocenilo, da v obravnavanem primeru, glede na to, da tožnik očitanih kršitev ni storil, prevlada njegov interes za vrnitev na delo k toženi stranki. Pri tem je izhajalo iz ustaljenega stališča sodne prakse, da se pri presoji okoliščin iz 118. člena ZDR-1 upošteva predvsem okoliščine, ki nastanejo po odpovedi oziroma zaradi nje, vendar pa se lahko izjemoma presoja tudi, kako so na medsebojne odnose vplivala dejanja, ki jih je delodajalec očital delavcu in zaradi katerih je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je v tem okviru presojalo ravnanje tožnika, ki je bilo razlog za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

16. Po oceni izvedenih dokazov, zlasti izpovedi prič, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik ni storil očitanih kršitev iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Na zborih sindikata 11. 3. 2019 in 4. 4. 2019, na katerih se je obravnavala problematika bolniških odsotnosti delavcev, plačevanja nadomeščanj učiteljem, odpuščanje delavcev, itd., tožnik ni nagovarjal drugih zaposlenih k škodljivim ravnanjem zoper vodstvo zavoda in ravnateljico. Večina udeležencev zbora sindikata je ravnanja in besede tožnika kot sindikalnega zaupnika (v zvezi z iskanjem rešitev glede plačevanja nadomeščanj, vzpodbujanjem prisotnih, da se spomnijo še kakih rešitev, opozarjanjem na zakonske določbe glede plačevanja nadomeščanj in odpuščanjem delavcev, nasprotovanjem ravnateljici v zvezi z bolniškimi staleži, itd.) dojela kot konstruktivna oziroma kot poskus varovanja pravic delavcev pred neutemeljenimi posegi vodstva oziroma ravnateljice v njihove pravice. Pravilna je zato presoja sodišča, da gre za tak sklop ravnanj, ki jih je mogoče razumeti kot zagotavljanje in varovanje pravic in interesov članov sindikata pri delodajalcu in ne za kršitev obveznosti iz delovnega razmerja ali za zlorabo položaja sindikalnega zaupnika.

17. Za zaključek, da tožnik očitanih kršitev ni storil, je imelo sodišče prve stopnje zadostno podlago v izpovedih več prič, tj. D.D., E.E., F.F., G.G., H.H., I.I., J.J., ki so bile na zborih prisotne in so skladno izpovedale, da nagovarjanja s strani tožnika niso zaznale. Sodišče je dokazno ocenilo tudi izpovedi prič C.C., K.K., L.L. in B.B., ki so tožnikovo ravnanje na zborih sicer zaznale kot nagovarjanje k škodljivim ravnanjem in prepričljivo pojasnilo, zakaj njihovim izpovedim ni sledilo. Glede na njihove pavšalne izpovedi, ko niso znale določneje opredeliti, kako naj bi jih tožnik nagovarjal k škodljivim ravnanjem (npr. K.K. je to zaznala na podlagi svojih občutkov na zboru, L.L. pa zaradi načina, kako je to tožnik "speljal") in da so bile priče že v preteklosti s tožnikom v določenih konfliktnih situacijah, pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene. Pritožba pa tudi s pisno korespondenco med tožnikom in pričami, ki jo je prejela anonimno po zaključku glavne obravnave in jo prilaga k pritožbi, ne omaje verodostojnosti njihovih izpovedi.

18. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje pri presoji ni upoštevalo listin, ki jih je predložila v drugi (zadnji) pripravljalni vlogi in ki utemeljujejo izgubo zaupanja v tožnika. Sodišče je listine dokazno ocenilo in v 85. točki obrazložitve prepričljivo pojasnilo, zakaj te listine ne izkazujejo nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja s tožnikom. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da tožnikov dopis ministrstvu, v katerem je opisal osebno zaznavanje dogajanja na šoli, ob tem, da ni uporabil objektivno žaljivih izrazov in da njegovo izražanje ni škodoželjno, posmehljivo ali zlonamerno, ne utemeljuje interesa tožene stranke za sodno razvezo. Enako velja za predložene članke medijev, ki ne izkazujejo žaljivega ali nespoštljivega obnašanja s strani tožnika. Ker navedene okoliščine že same po sebi ne utemeljujejo nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja s tožnikom, ni bilo potrebno dodatno zaslišati strank s tem v zvezi, ki ga je v isti vlogi predlagala tožena stranka. Zato ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

19. Navedbe, da je reintegracija tožnika postala tudi objektivno neizvedljiva, ker zanj pri toženi stranki ni prostega delovnega mesta, tožena stranka prvič podaja šele v pritožbi, pri tem pa ne navede razlogov, zakaj jih brez svoje krivde ni mogla navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP. Teh navedb, ki predstavljajo t. i. pritožbeno novoto, zato pritožbeno sodišče ne more upoštevati (337. člen ZPP).

20. Ob upoštevanju vsega navedenega pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da nadaljevanje delovnega razmerja tožnika pri njej ne bi bilo več mogoče. Glede na to ni izpolnjen pogoj za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 118. člena ZDR-1.

21. Ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

22. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je tožniku dolžna povrniti utemeljeno priglašene stroške odgovora na njeno pritožbo. Ti ob upoštevanju vrednosti pritožbenega predmeta znašajo 375 točk (tar. št. 15/4 OT) oziroma 225,00 EUR, z upoštevanjem 22 % DDV pa skupaj 274,50 EUR. Ta znesek je tožena stranka dolžna povrniti tožniku, v primeru zamude 8‑dnevnega izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Datum zadnje spremembe:

10.12.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 1021/2016
• VDSS sodba Pdp 1696/2014
• VDSS Sodba in sklep Pdp 571/2018