VDSS Sodba Pdp 415/2020

Jedro

Dejstvo, da je tožnica pri toženi stranki delala krajši delovni čas, tj. 20 ur tedensko, pa samo po sebi ne pomeni, da tožnici v takem primeru pripada zgolj polovica plače, določene za delovno mesto blagajnika, kot to zmotno meni tožena stranka. Med strankami je vedno možen ugodnejši dogovor o višini plače. Tožena stranka bi morala dokazati, da je bil med njima sklenjen drugačen dogovor o višini plače, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi, vendar tega ni uspela.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožnici v 8 dneh povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 274,50 EUR, po poteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna v roku 8 dni tožnici obračunati: za obdobje od 1. 6. 2016 do 31. 12. 2016 razliko v plači v višini 743,75 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter izplačati tožnici neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 1. 2017 dalje do plačila (točka I izreka); za obdobje od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2017 razliko v plači v višini 1.056,14 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter izplačati tožnici neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 1. 2018 dalje do plačila (točka II izreka), in za obdobje od 1. 1. 2018 do 31. 7. 2018 razliko v plači v višini 584,31 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter izplačati tožnici neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 9. 2018 dalje do plačila (točka III izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožnici pa je v roku 8 dni dolžna plačati pravdne stroške v višini 597,31 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, oziroma podredno da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožnica od začetka zaposlitve dalje vedela, da je s toženo stranko dogovorjena le za polovični delovni čas in za temu primerno polovično bruto plačo. Tako plačo je tožnica brez pripomb prejemala ves čas zaposlitve. Nadalje navaja, da je tožnici ponudila zaposlitev za poln delovni čas, ki jo je tožnica zavrnila, češ da se ji to ne izplača, ker bi zato od države dobivala nižje otroške dodatke in imela dražji vrtec. Tožnica je torej hotela delati le polovični delovni čas in je za ta obseg dela prejemala polovično minimalno plačo z vsemi dodatki, kot so razvidni iz plačilnih list. Tožničine trditve o dogovoru o višji plači so pavšalne in nekonkretizirane, zato jih ne more konkretno prerekati. Da naj bi šlo za A.A., je tožnica povedala šele, ko je bila zaslišana, kar pa je prepozno. Stranka svoje trditvene podlage ne more nadomestiti s svojim zaslišanjem. Navaja, da ji je bila s tem odvzeta možnost, da se izjavi o sicer pomembnih navedbah tožnice, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poudarja, da je s tem v zvezi takoj po tožničini izpovedi pojasnila, da A.A., ki je tožničin neposredni vodja, ni bil pristojen za dogovarjanje o tožničini plači, temveč je bil to le direktor tožene stranke, B.B., ki je tudi podpisnik tožničine pogodbe o zaposlitvi. Že iz tega razloga je neverodostojna tožničina izpoved o ustno dogovorjeni plači. Nadalje navaja, da je trditve o obstoju dogovora o polovični plači dokazovala s plačilnimi listami, s pisnim sklepom direktorja tožene stranke, v katerem so navedene vse osnovne bruto plače za vsa sistematizirana delovna mesta pri toženi stranki in s pričo C.C., vodjo kadrovske službe. Iz plačilnih list izhaja, da je tožnica delala polovični delovni čas 20 ur na teden in da je za delo v tem obsegu prejemala zajamčeno minimalno plačo. Iz sklepa direktorja izhaja, da je tožničina osnovna bruto plača za njeno delovno mesto blagajničarke znašala 539,52 EUR. Podatek o osnovni bruto plači za tožnico ni bil vsebinsko pomemben, saj je prejemala zakonsko zajamčeno minimalno plačo, vendar samo polovično, ker je delala polovični delovni čas. Iz sklepa je še razvidno, da ima večina delovnih mest pri toženi stranki določeno osnovno plačo, ki je nižja od zakonsko zajamčene, zato je v takih primerih delodajalec izplačeval zakonsko zajamčeno minimalno plačo in vse dodatke, ki gredo delavcu. Tudi priča C.C. je potrdila, da je tožnica pri toženi stranki delala polovični delovni čas, za kar je prejemala polovično plačo. Nadalje navaja, da gre v primeru zapisa 4. in 10. člena pogodbe o zaposlitvi za tehnično napako, ki se je zgodila zato, ker se je tekst tožničine pogodbe pisal v "šimel". Nerazumljivo je, da se je sodišče strinjalo, da gre pri zapisu v 4. členu pogodbe o zaposlitvi za napako, glede vsebine 10. člena pogodbe pa je ocenilo, da je zapis pravilen. Takšna dokazna ocena je nelogična, selektivna in sama s sabo v nasprotju. Če so pri razlagi določila pogodbe težave, se pogodbe razlagajo po skupnem namenu pogodbenih strank, tj. da se tožnica zaposli za polovični delovni čas in prejema polovično plačo. Tožničina izpoved je v nasprotju z vsebino plačilnih listin in z izpovedjo C.C., ki je pojasnila, da je pri zapisu obsega delovnega časa in višini plače v pogodbi o zaposlitvi prišlo do napake. Potrdila je tudi, da je sama prosila tožnico, da se pri njih zaposli za poln delovni čas in da je tožnica to zavrnila. Poudarja, da iz tožničine izpovedi izhaja, da se v zvezi z izplačilom plače ni pritožila toženi stranki. Tožničine navedbe, da je večkrat klicala delodajalca in da so jo nesramno zavrnili, pa so pavšalne.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve pravil postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialno pravno pravilno odločitev.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka v pritožbi to kršitev uveljavlja z navedbami, da je sodišče prve stopnje upoštevalo pavšalne in nekonkretizirane navedbe tožnice o dogovoru o plači, ki jih ni mogla konkretizirano prerekati, s tem pa ji je bila odvzeta možnost do izjave v postopku, kar ne drži. Tožnica je zatrjevala, da je med strankama obstajal dogovor o plači v višini, kot je tudi sicer izhajal iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi. S tem je podala povsem zadostno in dovolj konkretizirano trditveno podlago glede višine dogovorjene plače. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da zgolj dejstvo, da tožnica ni podala trditev, s kom se je ustno dogovorila o višini pripadajoče plače (kar je sicer kasneje povedala na zaslišanju), ni bistveno. Tožena stranka je bila tista, ki je bila dolžna podati trditve glede obstoja drugačnega dogovora o plači. Zato so neutemeljeni pritožbeni očitki, da ji je bila s tem v zvezi kršena pravica do izjave v postopku.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena za krajši delovni čas, tj. 20 ur tedensko, na podlagi več pogodb o zaposlitvi, najprej za določen čas od 1. 6. 2016 dalje, od 1. 10. 2017 dalje pa za nedoločen čas. Med strankama ni bilo sporno, da je bilo v 10. členu pogodbe o zaposlitvi zapisano, da tožnici pripada mesečna osnovna bruto plača v višini 539,52 EUR. Sporno pa je bilo, ali je bila tožničina plača res dogovorjena v takšni višini. Tožnica je namreč navajala, da ji je tožena stranka v vtoževanem obdobju izplačevala nižjo plačo od pogodbeno dogovorjene, tožena stranka pa je ugovarjala, da je prišlo pri zapisu višine osnovne bruto plače v pogodbi o zaposlitvi do tiskarske napake, ker ni bilo upoštevano, da tožnica dela krajši delovni čas in ji zato pripada nižja plača (tj. polovični znesek).

8. Pritožbeno sodišče soglaša z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala obstoja drugačnega dogovora o višini tožničine plače, kot izhaja iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Tožnici za skrajšani delovni čas (20 ur tedensko) v skladu z določbo 10. člena pogodbe o zaposlitvi pripada osnovna bruto plača v višini 539, 52 EUR. Drži, da je za tožničino delovno mesto blagajnika določena minimalna vrednost plače v višini 539,52 EUR, kar izhaja iz sklepa o določitvi minimalnih vrednosti plač pri toženi stranki. Dejstvo, da je tožnica pri toženi stranki delala krajši delovni čas, tj. 20 ur tedensko, pa samo po sebi ne pomeni, da tožnici v takem primeru pripada zgolj polovica plače, določene za delovno mesto blagajnika, kot to zmotno meni tožena stranka. Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, je med strankami vedno možen ugodnejši dogovor o višini plače. Tožena stranka bi morala dokazati, da je bil med njima sklenjen drugačen dogovor o višini plače, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi, vendar tega ni uspela. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da dejstvo, da je bilo v 4. členu pogodbe o zaposlitvi pomotoma zapisano, da se delo opravlja s polnim delovnim časom v trajanju 20 ur tedensko, samo po sebi ne pomeni, da je tudi pri zapisu osnovne bruto plače v 10. členu prišlo do tiskarske napake.

9. Drugačnega dogovora oziroma zatrjevane pomote pri zapisu osnovne bruto plače v pogodbi o zaposlitvi ne potrjujejo niti ostali izvedeni dokazi, ki jih je v dokaz svojih trditev predlagala tožena stranka. Priča C.C. je sicer pojasnila, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena za krajši delovni čas in da je zato prejemala polovično plačo, medtem ko o dogovoru o višini plače med tožnico in toženo stranko ni vedela ničesar, saj o tem ni bila seznanjena. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno verjelo tožnici, da ji je bilo ob zaposlitvi obljubljeno, da bo za skrajšani delovni čas prejemala osnovno bruto plačo v višini 539,52 EUR z dodatki in stroški, glede na to, da enako izhaja tudi iz pogodbe o zaposlitvi. Ob izostanku dokazov, ki bi dokazovali obstoj drugačnega dogovora o višini plače, je prepričljiva tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje, da ni verjetno, da bi do tiskarske napake o višini osnovne bruto plače prišlo kar v petih pogodbah o zaposlitvi za določen čas in nato še v pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas.

10. Pritožbeno sodišče soglaša tudi s presojo sodišča prve stopnje, da dejstvo, da je tožena stranka tožnici vse od junija 2016 izplačevala le polovico dogovorjene osnovne plače (z doplačilom do višine polovice minimalne zajamčene plače), ne dokazuje, da je bil tudi dejansko sklenjen takšen dogovor niti to ne pomeni, da se je tožnica s takšnim izplačilom strinjala. Sodišče prve stopnje je namreč tožnici verjelo, da je sprva mislila, da prejema dogovorjeno plačo, saj iz plačilnih list izhaja, da je tožnica prejemala plačo približno v dogovorjeni višini, kljub temu, da je dejansko prejemala polovico minimalne zajamčene plače. Ko je tožnica ugotovila napako, pa je o tem obvestila računovodstvo. Dejstvo, da tožnica ni navedla, koga konkretno je o tem obvestila, za presojo ni pomembno.

11. Ob upoštevanju vsega navedenega pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da bi med njima obstajal drugačen dogovor o višini osnovno bruto plače, kot sicer izhaja iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Zato je tožničinim zahtevkom iz tega naslova utemeljeno ugodilo.

12. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je tožnici dolžna povrniti utemeljeno priglašene stroške odgovora na njeno pritožbo. Ti ob upoštevanju vrednosti pritožbenega predmeta znašajo 375 točk (tar. št. 15/4 OT) oziroma 225,00 EUR, z upoštevanjem 22 % DDV pa skupaj 274,50 EUR. Ta znesek je tožena stranka dolžna povrniti tožnici, v primeru zamude 8‑dnevnega izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Datum zadnje spremembe:

10.12.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 1242/2010
• VDSS Sodba Psp 112/2018
• VDSS Sodba Pdp 311/2018