VDSS Sklep Pdp 392/2020

Jedro

Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do vseh tožnikovih navedb in trditev, ki jih je podal že v tožbi, in sicer predvsem glede dela, ki ga je na dolžnosti opravljal ter trditev, da je moral biti vedno dosegljiv na službeni telefon in da je bil v body team-u z določenim vojakom. Te tožnikove trditve so za odločitev v tem sporu pomembne in so lahko odločilnega pomena, zato bi jih sodišče prve stopnje moralo presojati. Ker tega ni storilo, je to kršitev tožnikove pravice do izjave.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku v roku 8 dni plačati 4.855,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 12. 2018 dalje do plačila in tožniku naložilo, da v roku 15 dni toženki povrne stroške postopka v znesku 422,24 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožnik in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodba sodišča prve stopnje predstavlja sodbo presenečenja tako za tožnika kot tudi za toženo stranko, saj je sodišče sodilo mimo trditev tožnika in ugovorov toženke ter na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka je na tožnikove trditve v odgovoru na tožbo navedla, da vsakodnevni sestanki v zvezi z nalogami, ki se bodo opravljale naslednji dan, delovna pripravljenost, dosegljivost na telefon 24/7, vžiganje vozil, čiščenje snega, fizična vadba, raznašanje vode in perila po bazi, nošenje uniforme, vezanost na bivanje v bazi, ne pomenijo dela. Tako zatrjevanje je materialnopravno zmotno, vendar pa pomeni dejstva, ki med strankama niso sporna, zato bi moralo sodišče le še pravilno uporabiti materialno pravo. Izpodbijana sodba nima razlogov o teh tožnikovih trditvah, saj se sodišče s tem sploh ni ukvarjalo. To pomanjkanje dokazne ocene in razlogov o opravljanju zatrjevanih nalog, tudi tistih, ki so povezane z vozili (pregledi, čiščenja, vžiganja itd.), in nalog, ki jih je moral tožnik opraviti kot vodja voznikov ter neprerekanega dejstva, da je bil tožnik v body team-u z določenim vojakom, so kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se sodba v tem delu ne da preizkusiti. Poleg tega pa je sodišče kršilo tožnikovo pravico do izjave, ker sodba nima razlogov o vseh zatrjevanih delovnih obveznostih tožnika, ki predstavljajo pomembna dejstva za ugotovitev, ali je tožnik delal ali pa počival, kar je kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka je evidence delovne obveznosti substancirala le glede datumov, ko naj bi bil tožnik prost, iz samih evidenc pa izrecno ne izhaja, da je bil tožnik kadarkoli prost, saj evidence zahtevajo tolmačenje legende znakov in zabeleženih simbolov v njih, obrazložitve pa toženka v svoji trditveni podlagi ni podala. Sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi teh evidenc in zaslišanja A.A.. Iz zapisnika ne izhaja, da mu je sodišče v spis vložene evidence sploh predočilo, niti da bi ga v zvezi s temi evidencami kaj spraševalo. Priča verodostojnosti teh evidenc ni potrdila, izpovedovala pa je o nekih svojih evidencah v exel tabeli in o dnevniku usposabljanja. Sodišče razlogov za svojo ugotovitev, da gre za verodostojne evidence, sploh ni obrazložilo, kar je kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje sploh ni opravilo celovite dokazne ocene, namesto tožene stranke je zavzemalo stališča in jih v smeri zavrnitve zahtevka potrjevalo z dokazi, ki s strani tožene stranke sploh niso bili predlagani, kar je kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 7. členom ZPP. Poleg tega se o izpovedbi A.A., da se v primeru, da je bil pripadnik v pripravljenosti in bil tudi aktiviran, kot tudi, če je bil v pripravljenosti in ni bil aktiviran, prosti dan ni beležil, sodišče prve stopnje se v zvezi s podanimi trditvami ni izreklo, tako da se sodba v tem delu tudi ne da preizkusiti (kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Tožnik je trdil, da je izvajal fizično vadbo kot delovno nalogo, kar je smiselno potrdila tudi priča A.A.. V zvezi s tem sodba nima nobenih razlogov (kršitev po 14. točki drugega odstavka), vsebuje pa razloge glede športne vadbe, ki so v nasprotju z listinami v spisu, ker ni jasno, na kakšen način je prišlo sodišče do ugotovitve, da so bili na razpolago športni objekti, oz. rekviziti ter da je tožnik igral košarko ipd. Priča A.A. je v zvezi s požarnim varstvom povedal, da se ne spomni, da bi se to beležilo, o tem pa sodba nima razlogov, tako da sodišče prve stopnje ni napravilo celovite dokazne ocene po 8. členu ZPP. Prav tako je sodišče prve stopnje zanemarilo izpoved priče glede sestankov, ki so bili obvezni in formalni, o čemer sodba spet nima razlogov (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Protispisno je tudi razlogovanje pod točko 12 in tudi 13 napadene sodbe (kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), ker iz razlogov sodbe izhajajo dejstva, ki ne izhajajo iz zapisnika o zaslišanju tožnika. Ker je sodišče prve stopnje neresnično povzelo izpovedbo tožnika v razlogih sodbe, je to kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP, hkrati pa kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o dejanski izpovedi tožnika, prav tako pa je tudi nerazumljiva ocena sodišča, da je bil tožnik v svoji izpovedi precej neprepričljiv. Protispisno je sodišče prve stopnje tudi povzelo izpovedi prič B.B. in C.C. (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), zato sodba o pomembnih dejstvih, ki izhajajo iz njunih izpovedi, nima razlogov (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), dokazna ocena je zaradi tega v nasprotju z določbo 8. člena ZPP. Sodišče pa tudi ni pravilno uporabilo materialnega prava. Sodišče ni ugotavljalo, ali delovne aktivnosti, ki jih zatrjuje tožnik, ne posegajo v počitek. Če bi ugotovilo, da ne posegajo, bi moralo to obrazložiti z razlogi in se sklicevati na relevantno materialno pravo, ne pa se le sklicevati na odločbe Vrhovnega sodišča RS, ki ne morejo biti materialnopravna podlaga za odločitev.

Tožnik je podal tudi predlog za prekinitev postopka in pobudo za podajo predloga na Sodišče Evropske unije za predhodno odločitev glede razlage definicije počitka.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP, ki je vplivala na zakonitost odločitve, storilo pa je tudi absolutne bistvene kršitve določb postopka po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jih očita tožnik v pritožbi.

6. Iz tožbe izhaja, da je bil tožnik kot pripadnik stalne sestave Slovenske vojske napoten na opravljanje nalog v tujini v okviru sodelovanja Republike Slovenije in Slovenske vojske v mirovnih silah "JOINT ENTERPRISE - KFOR Kosovo za obdobje od 22. 9. 2013 do 30. 4. 2014, na misiji pa je opravljal dela in naloge na dolžnosti vojak specialist voznik. Glede na dolžnost je moral skrbeti za vozila (tedenski, mesečni in dnevni pregledi) in ker je bila misija zimska, je moral tudi vsak dan vžigati vozila in čistiti sneg, v tožbi pa je naštel tudi druge zadolžitve, ki jih je moral opravljati, ves čas misije pa je moral biti nadrejenemu dosegljiv na telefon. Tožnik v tem sporu zahteva odškodnino za neizkoriščene dneve tedenskega počitka, saj v času od 22. 9. 2013 do 5. 1. 2014, ko je koristil dopust v trajanju 22 dni, in v času od 26. 1. 2014 do 30. 4. 2014 ni izkoristil niti enega od 28 dni tedenskega počitka. Tako za te dni zahteva odškodnino v višini 3.790,08 EUR in zakonske zamudne obresti za tri leta pred vložitvijo tožbe v znesku 135,36 EUR, skupaj torej 4.335,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 12. 2018 do plačila. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo z izpodbijano sodbo, ker tožnik ni dokazal, da mu tožena stranka ni omogočila koriščenja tedenskega počitka.

7. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Prav tako sta vselej podani bistvena kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka istega člena, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi ter bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem.

8. ZPP v 8. členu določa, da sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi celotnega postopka odloči, katera dejstva se štejejo za dokazana in katera ne. Sodišče mora z ustrezno skrbnostjo svojo dokazno oceno obrazložiti. Dokazna ocena mora biti razumno in argumentirano prepričljiva, izvedena mora biti v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, kar pomeni, da mora biti vestna, skrbna in analitično sintetična. Če sodišče med postopkom te določbe ne uporabi, ali jo uporabi nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.

9. Pritožbeno sodišče je ugotovilo:

- da iz sodbe sodišča prve stopnje, razen tega, da je bil tožnik od 22. 9. 2013 do 30. 4. 2014 na misiji na Kosovem in da je vmes koristil poseben misijski dopust, ni razvidno, na kateri misiji je bil in tudi ne, na katero dolžnost je bil razporejen;

- da je sodišče zgolj na podlagi izpovedi A.A. zaključilo, da so evidence (oziroma tabele, kot jih poimenuje sodišče) verodostojne;

- da je povzetek tožnikove izpovedi v točkah 12 in 13 obrazložitve pavšalen in ni popoln, saj ni izpovedal le, da nikoli ni bil prost, ampak je navedel tudi razloge, zaradi katerih mu počitek ni bil omogočen;

- da so povzetki izpovedi prič A.A. v točki 10 obrazložitve, C.C. in B.B. v točki 14 obrazložitve sodbe zelo pavšalni in iztrgani iz konteksta dejanskih izpovedi prič;

- da se sodišče ni opredelilo do vseh trditev tožnika, ki jih je navedel že v tožbi, saj je v delu točke 14 in točki 15 obrazložitve pavšalno navedlo le, da velja režim nošenja uniforme, prisotnosti v bazi in zapuščanja baze, nošenja orožja, vzdrževanje osebne higiene in čistoče bivalnikov, skupnih prostorov, nošenja vode in oblačil, skrb za psihofizično pripravljenost in požarstvo, to pa je štelo kot delovne obveznosti, pri čemer se je sklicevalo na sodno prakso VS RS, pravila, ki so veljala v bazi (pri tem ni navedlo, katera), ni pa se opredelilo do drugih trditev tožnika, da je na dolžnosti, na katero je bil razporejen in glede na letni čas trajanja misije, določena dela moral opravljati vsak dan, prav tako se ni opredelilo do trditev in izpovedi tožnika, da je moral biti vedno dosegljiv na službeni telefon ter trditve, da je bil tožnik v body team-u z določenim vojakom, za katerega je moral v vsakem trenutku vedeti, kje se nahaja;

- da je sodišče zmotno štelo, da bi moral prav za vsak dan, ki mu je bil v evidencah opredeljen kot dan tedenskega počitka, navesti in dokazati, kaj je na ta dan delal.

10. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do vseh tožnikovih navedb in trditev, ki jih je podal že v tožbi, in sicer predvsem glede dela, ki ga je na dolžnosti opravljal ter trditev, da je moral biti vedno dosegljiv na službeni telefon in da je bil v body team-u z določenim vojakom. Te tožnikove trditve so za odločitev v tem sporu pomembne in so lahko odločilnega pomena, zato bi jih sodišče prve stopnje moralo presojati. Ker tega ni storilo, je to kršitev tožnikove pravice do izjave.

11. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi sodišče ugotovilo, na kateri dolžnosti je bil tožnik na misiji in kakšna dela je v okviru te dolžnosti moral opravljati. Protispisno je povzelo tako tožnikovo izpoved v točkah 12 in 13 obrazložitve v zvezi z zabeleženimi prostimi dnevi, kot tudi izpovedi prič A.A. v točki 10 obrazložitve in C.C. ter B.B. v točki 14 o tem, kakšno delo je tožnik opravljal.

12. Sodba se ne da preizkusiti, saj nima jasnih razlogov, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek. V sodbi navedeni razlogi so pavšalni in splošni, predvsem pa niso argumentirano obrazloženi.

13. Sodišče bi moralo dokazno oceniti vse izvedene dokaze, tako neposredne kot tudi posredne, saj je tudi na podlagi posrednih dokazov mogoče ugotoviti odločilna dejstva. Čeprav mogoče kak dokaz sam zase nima zadostne dokazne moči, pa se na podlagi tudi drugih izvedenih dokazov lahko ugotovi, ali ti potrjujejo trditve stranke. Zato mora sodišče dosledno uporabiti določbo 8. člena ZPP, česar pa v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje ni storilo.

14. Ker dokazna ocena sodišča prve stopnje ni v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, saj je argumentacija sodišča prve stopnje presplošna, brez skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh skupaj, brez vsake presoje tožnikovih trditev in ugovorov ter kritične analize vseh okoliščin, ter glede na to, da je bila kršena tožnikova pravica do izjave, da je sodišče v nasprotju z vsebino zapisnikov o zaslišanju prič in tožnika povzelo njihove izpovedi in da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in se sodba na da preizkusiti, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje skladno z določbo prvega odstavka 354. člena ZPP razveljavilo. Zadevo je vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem naj ob upoštevanju navedenih ugotovitev pritožbenega sodišča bolj konkretno in jasno oblikuje dokazno oceno, pri tem pa mora skrbno presoditi vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj, saj bo šele ob skrbni presoji vseh bistvenih okoliščin mogoče utemeljeno presoditi, ali je tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine za neizkoriščene dneve tedenskega počitka utemeljen ali ne. Argumentirano se mora opredeliti do vseh tožnikovih trditev in svoje ugotovitve obrazložiti na način, da bo navedlo ter obrazložilo razloge za svojo odločitev tako, da se bo dala preizkusiti. Pritožbeno sodišče glede na okoliščine primera ocenjuje, da samo ne more dopolniti navedenih bistvenih pomanjkljivosti v sodbi sodišča prve stopnje, saj sodišče prve stopnje sploh ni uporabilo metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, prav tako pa se ni opredelilo do vseh tožnikovih trditev, sodbe pa se tudi ne da preizkusiti. Poleg tega je zaradi varstva pravic strank do pritožbe smotrno, da se relevantna dejstva ugotovijo pred sodiščem prve stopnje. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ne bo povzročilo hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

15. Glede na to, da je pritožba utemeljena, se pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno opredeliti do predloga za prekinitev postopka in postavitev predhodnega vprašanja Sodišču Evropske unije.

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK:

Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Datum zadnje spremembe:

10.12.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sklep Pdp 412/2020
• VDSS Sodba Pdp 482/2019
• VDSS Sodba in sklep Pdp 323/2020