VDSS Sodba Pdp 492/2020

Jedro

Ker je tožena stranka že pred odpovedjo pogodbe tožniku vedela, da odhaja en prodajalec, s tem ni več obstajal razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Z odhodom prodajalca je bil en prodajalec manj, in s tem ni bilo več potrebe po odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožniku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 740,74 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki jo je tožena stranka vročila tožniku dne 19. 6. 2012, nezakonita (I. točka izreka); da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 4. 8. 2012, temveč je prenehalo dne 1. 1. 2014 (II. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožniku vzpostaviti delovno razmerje od dne prenehanja, to je od vključno 5. 8. 2012 dalje do vključno 11. 9. 2012 in od vključno 13. 12. 2012 do 1. 1. 2014 ter mu za čas od dne nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 1. 1. 2014 obračunati razliko plače za mesece avgust 2012 do meseca decembra 2013 v bruto zneskih navedenih v III. točki izreka in od bruto zneskov odvesti prispevke in davke ter tožniku izplačati pripadajočo neto razliko plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečne zapadlosti do plačila in tožniku obračunati razliko regresa za letni dopust za leto 2012 v bruto znesku 147,92 EUR, od tega zneska odvesti davek in tožniku izplačati neto znesek razlike z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2012 dalje do plačila (zavrnilo pa je v presežku za znesek 190,77 EUR bruto) ter regres za letni dopust za leto 2013 v bruto znesku 783,66 EUR, od tega zneska odvesti davek in tožniku izplačati neto znesek regresa, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2013 dalje do plačila. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna v elektronsko evidenco pokojninske dobe pri ZPIZ-u Slovenije evidentirati pokojninsko dobo za tožnika za čas od dne nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pa do vključno 11. 9. 2012 in od vključno 13. 12. 2012 do 1. 1. 2014 (IV. točka izreka) ter da je dolžna tožeči stranki obračunati denarno povračilo namesto reintegracije v bruto znesku 2.592,48 EUR, od tega zneska odvesti prispevke in davke in tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila, v presežku (za znesek 2.592,48 EUR bruto z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) pa je zavrnilo (V. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 8.160,46 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku paricijskega roka dalje, pod izvršbo (VI. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih postopkovnih kršitev ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi sprejelo na podlagi zmotnih, deloma protislovnih in med seboj nepovezanih ugotovitev, ki same po sebi ne dovoljujejo tovrstnega zaključka ter predstavljajo zgolj nepravilno in nekritično sledenje stališčem in napotkom Vrhovnega sodišča v sklepu z dne 21. 5. 2019, ki se bistveno razlikujejo od stališč Vrhovnega sodišča iz predhodnega sklepa z dne 13. 1. 2015. Sprva je sodišče ocenilo, da so izkazani poslovni rezultati poslovne enote A. oziroma Bencinskega servisa B. odločilni za presojo te zadeve. To drži, vendar je sodišče te poslovne rezultate tolmačilo zgrešeno. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo jasno navedla, da Bencinski servis B. v letu 2012 posluje z znatno izgubo, kar je v nadaljevanju postopka podkrepila s predložitvijo poslovnega izida za to poslovno enoto. V pripravljalni vlogi je dodatno in izčrpno pojasnila, da je do povišanja prihodkov in stroškov plač te poslovne enote v letu 2012, prišlo zgolj knjigovodsko, ker je decembra 2011 v upravljanje prevzela tudi Bencinski servis B. z vsemi zaposlenimi. Vendar dejansko kljub reorganizaciji delovnega procesa in optimizaciji stroškov poslovanja tega bencinskega servisa v letu 2012, še vedno beležijo izgubo. Sodišče je povsem prezrlo te navedbe tožene stranke v zvezi s poslovnimi rezultati (povišanje prihodkov in stroškov plač) in posledično napačno ocenilo, da ne glede na morebitno izgubo tožene stranke pri obravnavani odpovedi pogodbe o zaposlitvi sploh ni šlo za reorganizacijo in racionalizacijo. Ključno za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je dejstvo, da je Bencinski servis B. v letu 2012 še vedno posloval z izgubo in da je tožena stranka zato morala sprejeti ustrezne poslovne odločitve, med drugim znižanje stroškov, zmanjšanje števila nepotrebnih delavcev in prerazporeditev dela na ostale delavce. Iz sklepa Vrhovnega sodišča z dne 21. 5. 2019 izhaja, da je Vrhovno sodišče terjalo le dodatno opredelitev sodišča o ekonomskih razlogih za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki so v sodbi Višjega sodišča z dne 4. 1. 2018 postali nejasni oziroma so izostali, nikakor pa Vrhovno sodišče toženi stranki ni očitalo pomanjkljive utemeljitve odpovednih razlogov. Toženi stranki v zvezi z utemeljitvijo prenehanja potreb po delu tožnika ni moč očitati nedoslednosti. Logično je pojasnila, da je junija 2012 dokončno ugotovila, da je eno delovno mesto prodajalca nepotrebno in da bodo naloge tega delovnega mesta uspešno prerazporejene na preostalih 6 prodajalcev. Po sporazumnem odhodu tožnikovega brata C.C. konec junija 2012 je tožena stranka ocenila, da bo tudi 5 prodajalcev, ob pomoči poslovodje, zadostovalo za opravljanje vseh delovnih nalog na bencinskem servisu. Šlo je za popolnoma novo, od predhodne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, neodvisno poslovno odločitev. Neupravičena je ugotovitev sodišča, da je tožena stranka delo tožnika najprej nadomestila z dvema študentoma (D.D. in E.E.), nato pa je decembra 2012 zaposlila novo delavko F.F. in da je tožena stranka na ta način zlorabila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožena stranka je že v prvi pripravljalni vlogi pojasnila, da je poleti 2012 najela dva študenta kot sezonsko pomoč za opravljanje lažjih del v času večjega obiska bencinskega servisa, zlasti zato, ker so zaposleni tedaj intenzivno koristili letni dopust. Novo delavko F.F. pa je tožena stranka zaposlila šele konec decembra 2012, kar je več kot pol leta po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, zato ta zaposlitev nikakor ne dopušča sklepa, da se je želela tožena stranka znebiti tožnika in v ta namen zlorabila odpoved njegove pogodbe. Sodišče je brez prave obrazložitve zaključilo, da pri toženi stranki obstaja potreba po šestih in ne petih delavcih, pri tem pa se je neupravičeno sklicevalo na izpoved D.D. in izpovedi ostalih prič ni pravilno dokazno ocenilo. Nesprejemljivo je, da je sodišče kot razlog, zaradi katerega je bolj verjelo D.D. kot E.E., navedlo E.E. zaposlitev pri toženi stranki v času zaslišanja, med tem, ko je kot verodostojno in prepričljivo v celoti sprejelo izpoved C.C., tožnikovega brata. Gre za izrazito pristransko dokazno oceno, ki izkustveno ne vzdrži resne presoje. Tudi iz zaprošenih podatkov študentskih servisov, ki jih v obrazložitvi sodbe omenja sodišče ne izhaja, da bi tožena stranka za pomoč pri delu prodajalca na Bencinskem servisu B. angažirala dodatne študente po 19. 6. 2012. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča, da je bila tožena stranka s podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi C.C. seznanjena pred 19. 6. 2012 in je potrebno v tej zadevi ločiti seznanitev tožene stranke z odpovedjo C.C. in kasneje podpisanim sporazumom o prenehanju njegovega delovnega razmerja. Če je C.C. res podal odpoved, bi jo moral pravno učinkovito podati pisno. Tožnik pa dokazov o tem ni zmogel, dokazno breme v zvezi s tem ugovorom namreč v celoti nosi sam. Tožena stranka za presojo zakonitosti odpovedi tožnikove pogodbe o zaposlitvi še naprej šteje za odločilno dejstvo, da je bil na dan 19. 6. 2012 C.C. še vedno zaposleni pri toženi stranki, zaradi česar o zlorabi tega instituta ne more biti govora. Šele po sklenitvi sporazuma z C.C. so pri toženi stranki nastale razmere, ki so slučajno sovpadale, in sicer, da je bila enemu prodajalcu podana odpoved, drugemu pa je prenehalo na podlagi sporazuma.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožene stranke v pritožbi in navedla, da je sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo ter ni storilo bistvenih kršitev postopka. Navedla je, da se tožena stranka v pritožbi napačno in zavajajoče sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS z dne 21. 5. 2019 in ne drži, da je slednje terjalo le dodatno opredelitev sodišča o ekonomskih razlogih za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Vrhovno sodišče je sodišču prve stopnje med drugim naložilo, da mora ponovno presoditi trditve in dokaze tožene stranke glede obstoja ekonomskih razlogov in tudi celovito analizirati vse izvedene dokaze skupaj in celoten uspeh dokaznega postopka. Predlagala je zavrnitev pritožbe tožene stranke kot neutemeljene in priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene od absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je pred spremenjenim senatom (na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 109/2018) v sporni zadevi odločilo petič. Sodišče prve stopnje je v skladu s stališčem in napotki Vrhovnega sodišča RS v sklepu opr. št. VIII Ips 109/2018 z dne 21. 5. 2019 pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje odločitev sprejelo na podlagi zmotnih, mestoma protislovnih in med seboj nepovezanih ugotovitev, ter da naj bi nekritično sledilo napotkom Vrhovnega sodišča.

7. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu prodajalec na Bencinskem servisu B. (Poslovna enota A.) in je dne 19. 6. 2012 prejel redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, na podlagi katere mu je delovno razmerje prenehalo po poteku odpovednega roka dne 3. 8. 2012. Tožena stranka je v odpovedi navedla, da se je na podlagi spremljanja poslovanja poslovnih enot odločila, da bo v Poslovni enoti B. delovni proces reorganizirala tako, da bo ukinila eno delovno mesto prodajalca na bencinskem servisu in delo prerazporedila na druge delavce. Potrebo po ukinitvi delovnega mesta je ugotovila na podlagi opravljenih raziskav poslovanja družbe, seznanitve z letnimi poročili družbe, sprejetim internim načrtom oziroma nadaljnjo poslovno politiko družbe in na tej podlagi sprejetega sklepa glede bodočega načrtovanja poslovanja družbe. Tožena stranka se je v odpovedi sklicevala na ekonomski razlog kot podlago za ukinitev tožnikovega delovnega mesta, zato je sodišče prve stopnje glede obstoja ekonomskega razloga pravilno izhajalo iz besedila odpovedi pogodbe o zaposlitvi in razlogov, ki so navedeni v odpovedi, saj kasneje razlogov v sodnem postopku ni več mogoče širiti. Tožena stranka je obstoj zatrjevanih ekonomskih razlogov utemeljevala z izkazi poslovnega izida Poslovne enote A., iz katerih izhaja, da je imela tožena stranka v letu 2011 prihodkov za cca. 281.000,00 EUR, v letu 2012 pa 414.620,00 EUR, kar je za 1/3 več kot v prejšnjem letu, stroškov pa je imela v letu 2011 za 387.000,00 EUR, v letu 2012 pa 436.558,00 EUR in da je imela poslovni izid v letu 2011 – 105.731,00 EUR, v letu 2012 pa 21.938,00 EUR.

8. Neutemeljene so pritožbene trditve, da je ključno za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi le dejstvo, da je bencinski servis B. v letu 2012 še vedno posloval z izgubo. Tožena stranka se je v odpovedi sklicevala na vrsto listin, ki naj bi bile podlaga za ukinitev tožnikovega delovnega mesta, ki pa jih v sodnem postopku ni predložila in je predložila zgolj poslovni izid za Poslovno enoto A.. G.G. je bila pri toženi stranki v spornem obdobju pooblaščena za urejanje poslovanja vseh poslovnih enot toženke in ob zaslišanju ni znala odgovoriti, kakšni so bili pričakovani poslovni rezultati toženke v letu 2011 in 2012, čeprav se je toženka na to sklicevala v odpovedi, prav tako ni vedela za noben akt tožene stranke, iz katerega naj bi izhajala reorganizacija oziroma podrobnosti v zvezi s tožnikovim delovnim mestom. Glede na to, da je ob zaslišanju v ponovnem postopku vsebinsko odgovarjala le na vprašanja svojega odvetnika, medtem ko je na vprašanja tožnika odgovarjala z „ne vem“ oziroma „se ne spomnim“, je sodišče prve stopnje njeno utemeljeno izpoved ocenilo za neprepričljivo. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje sprejelo pravilen zaključek, da tožena stranka ni dokazala ekonomskega razloga in s tem ni dokazala poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku.

9. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno opozorilo na spreminjajočo se trditveno podlago tožene stranke glede prenehanja potrebe po delu prodajalcev na bencinskem servisu. Tožena stranka je sprva zatrjevala, da je junija 2012 delo na bencinskem servisu opravljalo sedem prodajalcev, poslovodja in pomočnik poslovodje in da je ugotovila, da je eno delovno mesto prodajalca postalo nepotrebno ter da bo preostalih šest prodajalcev lahko učinkovito in popolnoma zadovoljilo potrebe delovnega procesa na bencinskem servisu. Iz odpovedi tožniku izhaja, da bo tožena stranka ukinila le eno delovno mesto prodajalca, pri čemer se je tožena stranka sklicevala na opravljene raziskave in poslovne listine, na podlagi katerih naj bi to ugotovila in določila. Ker je tožena stranka že pred odpovedjo pogodbe tožniku vedela, da odhaja en prodajalec in sicer C.C., s tem ni več obstajal razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, kar je tudi pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Z odhodom C.C. je bil en prodajalec manj, in s tem ni bilo več potrebe po odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožniku. Tožena stranka je šele v pripravljalni vlogi z dne 29. 11. 2013 podala splošne trditve, da naj bi tudi pet prodajalcev, ob izdatni pomoči poslovodje in pomočnika, povsem pokrivalo potrebe bencinskega servisa. Šele v ponovljenem postopku je tožena stranka podala trditve, da je zaradi racionalizacije poslovanja, po sporazumnem prenehanju delovnega razmerja C.C., sprejela poslovno odločitev, da lahko delo opravlja z dvema prodajalcema manj oziroma, da bo število prodajalcev dejansko zmanjšala še za enega prodajalca. Glede na to, da je tožena stranka v odpovedi tožniku zatrjevala, da bo juniju 2012 prenehala potreba po enem prodajalcu na bencinskem servisu, je tožena stranka šele po opozorilu tožnika na podano odpoved C.C. pričela v sodnem postopku trditi, da je z junijem 2012 prenehala potreba po dveh delavcih. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka prilagajala navedbe potrebam postopka.

10. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. VIII Ips 109/2018 z dne 21. 5. 2019 sodišču prve stopnje naložilo le dodatno opredelitev o ekonomskih razlogih za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Vrhovno sodišče je sodišču prve stopnje med drugim naložilo, da mora ponovno presoditi trditve in dokaze strank glede obstoja ekonomskih razlogov, ki jih je tožena stranka zatrjevala v odpovedi, kot povod za ukinitev tožnikovega delovnega mesta ter da mora, ob upoštevanju dokaznega bremena in izhajajoč iz trditev tožene stranke v odpovedi, celovito analizirati vse izvedene dokaze skupaj in se predvsem opredeliti tudi do zaposlitve delavke F.F., glede na to, da je toženka zatrjevala, da je prenehala potreba po dveh prodajalcih in da je tudi pet prodajalcev zadostovalo za pokrivanje delovnih potreb bencinskega servisa. Navedeno je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tudi storilo in upoštevajoč navedbe strank ter izvedene dokaze sprejelo pravilen zaključek, da tožena stranka ni dokazala ekonomskega razloga, niti organizacijskega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje vestno in skrbno analiziralo vsak dokaz posebej in vse izvedene dokaze skupaj, kot to zahteva določba 8. člena ZPP in to tudi jasno obrazložilo v izpodbijani sodbi. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje brez prave obrazložitve zaključilo, da pri toženi stranki obstaja potreba po šestih in ne po petih delavcih in da se je pri tem neutemeljeno oprlo na izpoved D.D..

11. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku zaslišalo pričo D.D., ki je izpovedala, da je pri toženi stranki delala po 8 ur dnevno, in sicer 2 dni v tednu dopoldne, 2 dni v tednu popoldne in 2 dni ponoči, enako kot vsi ostali zaposleni. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj je ocenilo za bolj verodostojno izpoved priče D.D. v primerjavi z izpovedjo priče E.E., in sicer zato, ker resničnost izpovedi te priče dokazuje tudi razpored dela, ki ga je predložila tožena stranka v vlogi z dne 11. 10. 2013. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da najemanje študentov takoj po odpovedi tožniku in kasneje še nova zaposlitev F.F. potrjuje, da ni šlo za razporeditev tožnikovega dela med ostale zaposlene. Vrhovno sodišče RS je v sklepu opr. št. VIII Ips 109/2018 jasno zapisalo, da je tudi zaposlitev novega delavca nekaj mesecev po odpovedi lahko relevantna, še zlasti glede na trditve tožnika, da naj bi si tožena stranka v vmesnem času pomagala s študenti, ki so opravljali večino del. Zaposlitev nove delavke nekaj mesecev po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku (in to v času izven turistične sezone, ko ni več povečanega obsega dela) ne nazadnje postavlja pod vprašaj prej izpostavljene trditve tožene stranke, da je delo lahko nadaljevala zgolj s petimi prodajalci. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno dokazno oceno glede obstoja resnega in utemeljenega odpovednega razloga, saj je tožena stranka po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku zaposlovala študente in kasneje redno zaposlila delavko F.F..

12. Sodišče je povsem upravičeno verjelo priči D.D. in to tudi utemeljilo. Da E.E. v svojih izjavah povsem očitno ni verodostojen, dokazuje tudi dejstvo, da je izpovedal, da ni opravljal enakih del kot tožnik, da je praznil koše in opravljal lažja dela, kar pa je v nasprotju z izpovedmi priče H.H., tožnika in priče D.D..

13. Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev tožene stranke, da bi moralo sodišče za presojo zakonitosti odpovedi tožnikove pogodbe o zaposlitvi še naprej šteti za odločilno dejstvo, da je bil na dan 19. 6. 2012 C.C. še vedno zaposlen pri toženi stranki in da je bila podana odpoved tožniku, šele nato je na podlagi poslovne situacije (sporazuma o prenehanju delovnega razmerja z C.C.) tožena stranka sprejela novo poslovno odločitev o dodatnem zmanjšanju števila zaposlenih. Neutemeljeno je sklicevanje tožene stranke, da so šele po sklenitvi sporazuma z C.C. nastale razmere, ki so slučajno sovpadale, in sicer, da je bila enemu prodajalcu podana odpoved, drugemu pa je prenehalo delovno razmerje na podlagi sporazuma. Sodišče prve stopnje je izpoved priče C.C. presojalo v povezavi z izpovedbami prič in z listinskimi dokazi (sklep o izbiri z dne 5. 6. 2012 in pogodba o zaposlitvi podpisana 6. 6. 2012) in zgolj zaradi dejstva, da je priča C.C. brat tožnika, priča še ni neverodostojna. Potrebno je poudariti, da je njegova izpoved potrjena z listinskimi dokazi. C.C. je novo pogodbo o zaposlitvi pri novem delodajalcu podpisal dne 6. 6. 2012, kar pomeni, da je nedvomno o svojem odhodu obvestil toženo stranko pred sklenitvijo nove pogodbe 6. 6. 2012, kot je tudi izpovedal zaslišan kot priča. Glede na navedeno, dejstvo, da je bil C.C. na dan 19. 6. 2012 še vedno zaposlen pri toženi stranki, ni odločilno za presojo zakonitosti odpovedi in je pomembno predvsem, kdaj se je tožena stranka seznanila z dejstvom, da C.C. odpoveduje delovno razmerje, kar je bilo vsekakor pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku. Tožena stranka je bila torej z dejstvom, da bo en prodajalec manj, seznanjena pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku, zato ne držijo trditve tožene stranke, da je šele po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku prišlo do nove poslovne situacije, na podlagi katere naj bi tožena stranka sprejela novo poslovno odločitev o dodatnem zmanjšanju števila zaposlenih.

14. Iz obrazložitve izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi je razvidno, da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz organizcijskjega razloga zaradi ukinitve delovnega mesta prodajalca na bencinskem servisu. V skladu s 1. alinejo prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR‑1, Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami) je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podan, če prenehajo potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca in delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem (drugi odstavek 89. člena ZDR-1). Za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi je pogoj predvsem, da je prenehala potreba po delu tožnika, ki pa v konkretnem primeru ni prenehala. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka dne 19. 6. 2012 vročila tožniku, nezakonita.

15. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo o stroških pritožbenega postopka. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške odgovora na pritožbo v znesku 740,74 EUR (stroški za odgovor na pritožbo znašajo 587,20 EUR, 20,00 EUR materialnih stroškov in 22 % DDV).

Datum zadnje spremembe:

03.12.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba in sklep Pdp 671/2008
• VDSS sodba Pdp 531/2011
• VDSS sodba Pdp 135/2010