VDSS Sodba Pdp 459/2020

Jedro

Pravne osebe so dolžne ravnati skrbno in poskrbeti, da je na naslovu, vpisanem v register, omogočeno sprejemanje pisanj. Upoštevaje navedene določbe o vročanju iz 142. člena ZPP je bila toženki tožba v odgovor vročena, četudi ji obvestilo o prispelem pisanju ni bilo puščeno v hišnem predalčniku (kar ji ni moglo biti, ker ga kljub opozorilu pošte ni imela) ali puščeno na vratih stanovanja (poslovnega prostora), ampak na mizi v pisarni osebe, ki je prevzemala pošto.

Poklicno zavarovanje ureja ZPIZ-2 v 11. delu. 199. člen ZPIZ-2 določa krog zavarovancev poklicnega zavarovanja, 201. člen ZPIZ-2 pa določa postopek določitve delovnih mest, na katerih je obvezna vključitev v poklicno zavarovanje, pri čemer posebna komisija, ki jo imenuje minister (prvi odstavek 201. člena ZPIZ-1), ni bila imenovana kot tudi ni Vlada Republike Slovenije določila meril in kriterijev, na podlagi katerih bi komisija odločala (četrti odstavek 199. člena ZPIZ-2). Tako je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo prehodno določbo 413. člena ZPIZ-2, ki v prvem odstavku določa, da so delovna mesta, za katera so zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ-1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Upoštevalo je navedbo v tožbi, da je toženka tožniku do 31. 12. 2012 plačevala prispevke za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje oziroma se je zanj oziroma za njegovo delovno mesto ob uveljavitvi ZPIZ-1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Že na podlagi tega dejstva je njegov zahtevek utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe in je tožeči stranki dolžna plačati stroške odgovora na pritožbo v višini 466,65 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo naložilo toženki, da tožnika od 1. 1. 2013 prijavi v pokojninski načrt poklicnega zavarovanja pri Kapitalski družbi in s Kapitalsko družbo sklene pogodbo o financiranju pokojninskega načrta za poklicno zavarovanje tožnika oziroma da tožnika od 1. 1. 2013 vključi v nov pokojninski načrt (točka I izreka). Naložilo ji je, da mu za obdobje od januarja 2013 do novembra 2019 vplača na račun pri Kapitalski družbi prispevek za poklicno zavarovanje po predpisani prispevni stopnji, razvidni iz izreka sodbe, obračunani od bruto plače (točka II izreka). Naložilo ji je, da mu plača pravdne stroške v višini 373,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka petnajstdnevnega izpolnitvenega roka do plačila (točka III izreka).

2. Toženka se pritožuje zoper navedeno zamudno sodbo iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da tožba toženki ni bila pravilno vročena v odgovor. Obvestilo o prispelem pisanju ni bilo puščeno v hišnem predalčniku oziroma na vratih poslovnega prostora, ampak v pisarni, kar ni v skladu s tretjim odstavkom 142. člena ZPP. Fikcija vročitve ni nastopila. Nebistveno je, kako je običajno potekalo vročanje toženki. Obvestila o prispelem pisanju, v katerem sta bila tožba in poziv na odgovor, ni prejela, pisanje je prejela 6. 1. 2020, kot je razvidno iz poštne knjige. Za sprejem pisanj ni pooblaščen A.A., kot je razvidno iz obvestila pošti. Sodišče v delovnem sporu ni pristojno odločati o obračunu in plačilu prispevkov (sodba VS RS VIII Ips 226/2017). Ni podana sodna pristojnost. Če bi šteli, da je sodna pristojnost podana, gre za socialni spor, kot ga določa 7. člen ZDSS-1. Izterjavo neplačanih prispevkov za poklicno zavarovanje opravi davčni organ na predlog upravljavca sklada, tako da tožnik sploh nima aktivne legitimacije. Sodišče prve stopnje tožnika ni pozvalo na opredelitev vrednosti spornega predmeta, kar mu nalaga 31. člen ZST-1 v povezavi s 41. členom ZPP. Zahtevek je nedoločen, prisojeni pravdni stroški, ki jih je dolžna plačati toženka, so previsoki. Pri odločanju o utemeljenosti zahtevka je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Kateri zavarovanci se vključijo v poklicno zavarovanje in pod kakšnimi pogoji, izhaja iz 199. člena ZPIZ-2. Podobno je določal za vključitev v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje 280. člen ZPIZ‑1. Delovna mesta zavarovancev določa ZDM, med temi delovnimi mesti ni voznika avtobusa. Upoštevaje 317. člen ZPIZ so za delovno mesto voznik avtobusa s sklepom o določitvi delovnih mest v eksploataciji gozdov in delovnih mest voznikov, na katerih se delovna doba šteje s povečanjem, in o stopnji povečanja določeni pogoji, ki v konkretnem primeru niso izpolnjeni, sploh ob upoštevanju sklepa strokovne komisije oziroma komisije Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (80 % delovnega časa na delu voznika oziroma 60.000 prevoženih kilometrov v posameznem letu). Tožnik navedb v tožbi ni potrdil z listinskimi dokazi, nekatere navedbe so drugačne, kot izhaja iz listin. Tako je navedel, da je opravljal delo voznika v medkrajevnem potniškem prometu, iz predložene pogodbe o zaposlitvi pa izhaja, da je bila sklenjena za delovno mesto voznik avtobusa. Tožnik je dejansko opravljal vse vrste prevozov. Ni podal navedb glede najmanj pet let oziroma najmanj treh let opravljanja dela, če je delavec postal invalid. Tega pogoja sodišče prve stopnje ni ugotavljalo. Navedbe v tožbi ne utemeljujejo sprejete odločitve. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano zamudno sodbo razveljavi in tožbo zavrže oziroma jo spremeni in zahtevek zavrne, vse s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka toženkine navedbe. Navaja, da je bila toženki tožba pravilno vročena v odgovor. Dne 18. 12. 2019 vročevalec pisanja ni mogel osebno izročiti naslovniku. Obvestila o prispeli pošiljki ni mogel pustiti v hišnem predalčniku, ker ga toženka nima. Pravilno ga je pustil na mizi v pisarni, to je bila običajna praksa vročanja. Toženka je bila dolžna na podlagi 43. člena ZPSto-2 zagotoviti hišni predalčnik. K temu jo je Pošta Slovenije d. d. izrecno pozvala. Ker hišnega predalčnika ni zagotovila, sama nosi posledice svojih ravnanj. Njena ravnanja kažejo na izmikanje vročitvi. Toženka je na tožbo odgovorila po poteku zakonsko določenega roka. Sodišče prve stopnje je utemeljeno izdalo zamudno sodbo, s katero je zahtevku ugodilo. Tožnikova aktivna legitimacija je podana, Finančna uprava Republike Slovenije ne opravlja izterjave prispevkov za poklicno zavarovanje. Zavarovanci sami morajo sprožati spore za vključitev v poklicno zavarovanje in nato za plačilo prispevkov. Tožnik je na delovnem mestu voznik avtobusa delal več kot pet let, toženka ga je bila dolžna vključiti v poklicno zavarovanje. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v sodbi VIII Ips 30/2019 zavzelo stališče, da je razlaga pogoja 60.000 prevoženih kilometrov v posameznem letu na način, za katerega se zavzema toženka, neživljenjska. Gre za dodaten pogoj, ki ni bil sprejet s strani pristojnega organa - komisija Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije ni pristojna za spremembo pogojev. Iz sklepa o določitvi delovnih mest v eksploataciji gozdov in delovnih mest voznikov, na katerih se delovna doba šteje s povečanjem, in o stopnji povečanja izhajajo le pogoji, da je delodajalec registriran za javni cestni promet, da ima za prevoz potnikov vnaprej določene stalne vozne rede in da vozniki prebijejo na takšnih delih najmanj 80 % delovnega časa v posameznem letu. Ti pogoji so v tožnikovem primeru izpolnjeni. Ne glede na navedeno je bistveno, da je toženka za tožnika s 1. 1. 2013 prenehala plačevati prispevke za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje (sedaj poklicno zavarovanje), pri čemer Vlada Republike Slovenije ni predpisala meril in kriterijev glede delovnih mest niti posebna komisija, ki bi odločala o tem, ali delovna mesta izpolnjujejo pogoje za vključitev v poklicno zavarovanje, še ni bila imenovana. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano zamudno sodbo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo navedenih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pravilno je uporabilo materialno pravo in sprejelo zakonito odločitev. Pritožbeno sodišče pritrjuje obrazložitvi sodišča prve stopnje in glede na pritožbene navedbe, ki so bistvenega pomena, dodaja:

6. Pogoji za izdajo zamudne sodbe so določeni v prvem odstavku 318. člena ZPP: - izostanek odgovora na tožbo, ki mora biti toženi stranki pravilno vročena v odgovor, - ne sme iti za zahtevek, s katerim stranki ne bi mogli razpolagati, - utemeljenost zahtevka mora izhajati iz dejstev, navedenih v tožbi, - ta dejstva ne smejo biti v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, oziroma s splošno znanimi dejstvi. V kolikor navedeni pogoji niso izpolnjeni, zamudne sodbe ni dopustno izdati, saj s tem sodišče zagreši absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Tožba se po prvem odstavku 142. člena ZPP vroča osebno stranki oziroma glede na šesti odstavek 142. člena ZPP, kadar gre za vročanje pravni osebi, po 133. členu ZPP, če pa vročitev po tem členu ni mogoča, se smiselno uporabljajo določbe tretjega, četrtega in petega odstavka 142. člena ZPP. Pravne osebe so dolžne ravnati skrbno in poskrbeti, da je na naslovu, vpisanem v register, omogočeno sprejemanje pisanj. Upoštevaje navedene določbe o vročanju iz 142. člena ZPP je bila toženki tožba v odgovor vročena, kot je pravilno štelo sodišče prve stopnje, četudi ji obvestilo o prispelem pisanju ni bilo puščeno v hišnem predalčniku (kar ji ni moglo biti, ker ga kljub opozorilu Pošte Slovenije, d. d., ni imela) ali puščeno na vratih stanovanja (poslovnega prostora), ampak na mizi v pisarni osebe, ki je prevzemala pošto (A.A.). Ali je bila ta oseba pooblaščena za prevzem pošiljk na Pošti Slovenije d. d. kar toženka dokazuje s predloženo listino, je nebistveno. Bistveno je, da je bil A.A. delavec toženke v njenem poslovnem prostoru in da 18. 12. 2019 ni bilo mogoče izročiti poštne pošiljke. Ob izostanku hišnega predalčnika (in očitno odprtih vratih poslovnega prostora oziroma pisarne) je vročevalec obvestilo o prispeli pošiljki pustil na mizi. Takrat je začel teči rok 15 dni, v katerem je imela toženka možnost pisanje dvigniti. Ta rok se je iztekel dne 3. 1. 2020 (ne 2. 1. 2020, kot je zmotno štelo sodišče prve stopnje, kar pa na presojo, da je toženka odgovor na tožbo podala prepozno, ne vpliva) in tega dne je na podlagi četrtega odstavka 142. člena ZPP nastopila fikcija vročitve. Nebistveno je, katerega dne je bilo po poteku roka, v katerem je imela toženka možnost pisanje dvigniti, pisanje puščeno v pisarni (ob navzočnosti A.A., toženka zatrjuje in dokazuje, da je bilo to 6. 1. 2020). Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je bila toženki tožba pravilno vročena v odgovor, ki ga je podala prepozno (poslan priporočeno po pošti 5. 2. 2020), po poteku tridesetdnevnega roka, določenega v drugem odstavku 276. člena ZPP.

8. Toženka v pritožbi neutemeljeno oporeka sodni pristojnosti s sklicevanjem na stališča Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sodbi VIII Ips 226/2017. Ta sodba je bila sprejeta v sporu za plačilo odškodnine za neizrabljene dni tedenskega počitka, pri čemer je bila odločitev meritorna (tožba ni bila zavržena), le zahtevek za obračun bruto zneska odškodnine in odvod davkov ter prispevkov je bil zavrnjen. Konkretni spor, ki se nanaša na vključitev v poklicno zavarovanje in plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje, je individualni delovni spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njunimi pravnimi nasledniki po točki b prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) in ne socialni spor, kot zmotno meni toženka. V tem individualnem delovnem spor je tožnik kot delavec, čigar pravice glede poklicnega zavarovanja so bile kršene, aktivno legitimiran. Zahtevek, kot ga je postavil v tožbi, je določen. V tožbi je opredelil vrednost spornega predmeta, ki ni očitno previsoka ali prenizka, kot neutemeljeno navaja toženka v pritožbi, pri čemer niti ne opredeli konkretno, katera vrednost bi bila pravilna.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je tožba sklepčna; tožnik je v tožbi navedel vsa dejstva, ki zahtevek utemeljujejo, ta dejstva niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil, ali s splošno znanimi dejstvi. Toženka v pritožbi temu neutemeljeno oporeka z navedbami glede delovnega mesta tožnika (tožnik je v tožbi jasno navedel, da delo opravlja na delovnem mestu voznik avtobusa, to dejstvo je skladno z vsebino predloženih listin, konkretno pogodbo o zaposlitvi z dne 13. 10. 2011). Poklicno zavarovanje ureja Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/2012 in nadalj.) v 11. delu. 199. člen ZPIZ-2 določa krog zavarovancev poklicnega zavarovanja, 201. člen ZPIZ-2 pa določa postopek določitve delovnih mest, na katerih je obvezna vključitev v poklicno zavarovanje, pri čemer posebna komisija, ki jo imenuje minister (prvi odstavek 201. člena ZPIZ-1), ni bila imenovana kot tudi ni Vlada Republike Slovenije določila meril in kriterijev, na podlagi katerih bi komisija odločala (četrti odstavek 199. člena ZPIZ-2). Tako je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo prehodno določbo 413. člena ZPIZ-2, ki v prvem odstavku določa, da so delovna mesta, za katera so zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista, za katera se je ob uveljavitvi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 in nadalj.) štela zavarovalna doba s povečanjem. Upoštevalo je navedbo v tožbi, da je toženka tožniku do 31. 12. 2012 plačevala prispevke za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje oziroma se je zanj oziroma za njegovo delovno mesto ob uveljavitvi ZPIZ-1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Že na podlagi tega dejstva je njegov zahtevek utemeljen.

10. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo o pritožbenih stroških. Toženka sama krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela. Tožniku je po načelu uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) dolžna plačati potrebne stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče mu je po Odvetniški tarifi (OT; Ur. l. RS, št. 2/15 in nadalj.) priznalo 625 točk in 12,5 točk (2 %) materialnih stroškov, skupaj 637,5 točk ali 382,50 EUR, z davkom na dodano vrednost 466,65 EUR.

Datum zadnje spremembe:

03.12.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 515/2013
• VDSS Sklep Pdp 164/2018
• VDSS Sodba Pdp 325/2022