<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba Pdp 397/2020

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2020:PDP.397.2020
Evidenčna številka:VDS00039876
Datum odločbe:17.09.2020
Senat:mag. Biserka Kogej Dmitrovič (preds.), dr. Martina Šetinc Tekavc (poroč.), mag. Tanja Pustovrh Pirnat
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja

Jedro

Glede na to, da je bilo ugotovljeno, da je tožnica, ki bi morala kot odrasla oseba in strokovnjakinja s področja dela z otroki z lažjimi motnjami v duševnem razvoju, ki imajo pridružene tudi druge motnje, znižano intelektualno sposobnost in prilagoditvene spretnosti, grobo kršila svoje obveznosti iz delovnega razmerja, je izpolnjen tudi pogoj iz 109. člena ZDR-1, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Opustitev skrbnosti dobrega strokovnjaka ter ustreznega strokovnega, objektivnega in etičnega postopanja v odnosu do otrok (prim. z odločbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 79/2018) brez dvoma onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med strankama, še posebej, ker je ravno v povezavi z delovnim razmerjem delavcev v vzgojno‒pedagoškem procesu bistvena okoliščina prav zaupanje med vsemi udeleženci (prim. z odločbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 101/2017).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe zaposlitvi z dne 14. 12. 2018, reintegracijo in reparacijo, za plačilo regresa za letni dopust za leto 2019 ter povračilo stroškov postopka.

2. Zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov vlaga pritožbo tožnica. Predlaga njeno spremembo, tako da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku odločalo v ponovljenem postopku, v prvotnem postopku pa je njenemu tožbenemu zahtevku ugodilo. V zvezi z odločitvijo sodišča o neizvedbi dokaza z neposrednim zaslišanjem otrok v sodnem postopku se sklicuje na stališče sodišča prve stopnje v prvotnem postopku, da so otroci edine neposredne priče dogodkov in da dokaz z zaslišanjem otrok pravzaprav ni nič nenavadnega. Meni, da se je le na tak način mogoče neposredno prepričati, kako so tožnico kot učiteljico doživljali učenci. Sklicuje se na ugotovitve iz prvotnega sojenja o problematičnosti kolektivnega pridobivanja informacij od otrok z motnjami v duševnem razvoju s pridruženimi drugimi motnjami in z znižano intelektualno sposobnostjo in prilagoditvenimi spretnostmi, brez prisotnosti staršev in razredničarke. Nasprotuje dokazni oceni, da "zasliševanje otrok ne bi bilo smiselno in bi predstavljalo zgolj breme za otroke". Meni, da neizvedba neposrednih dokazov posega v pravico stranke do poštenega sojenja in se sklicuje na sodbo Kp 2/2009. Zatrjuje vnaprejšnjo dokazno oceno in kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje nima znanja pedopsihiatrije. Zatrjuje kršitev iz 22. člena Ustave, ker sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj predlagani dokaz ne bi vplival na odločitev (sklep Vrhovnega sodišča X Ips 396/2016). Ponavlja, da naj bi vsa očitana dejanja tožnica storila zgolj v prisotnosti otrok, tožena stranka pa je zaslišanje otrok ves čas postopka kategorično zavračala, čeprav je za ugotovitev dejanskega stanja ključno zaslišanje otrok in v zvezi s tem izvedenec pedopsihiatrične stroke. Meni, da bi moral izvedenec primarno odgovoriti, ali so otroci sposobni razumeti pomen postopka, pomen pravnih poukov ter odgovarjati na vprašanja, pri čemer bi lahko zaslišanje potekalo na način, ki za otroke ni obremenjujoč. Odločitev na podlagi posrednih dokazov bi po njenem mnenju prišla v poštev šele, če bi bilo ugotovljeno, da nobeden od otrok ni sposoben biti zaslišan ali pa bi tisti, za katere bi se ugotovilo, da so lahko zaslišani, povedali, da se tožnice ne spomnijo več. Nasprotuje dokazni oceni sodišča o izpovedih prič ter zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo dati večjo težo izpovedim staršev, ki so zlasti v primeru otrok s posebnimi potrebami ključne, na drugi strani pa so učiteljice in strokovne delavke pristranske priče, saj so pri toženi stranki zaposlene in so večinoma sodelovale v postopku odpovedi tožnici. Nasprotuje sklicevanju na sodbo v zadevi Pdp 746/2018, ki je v bistvenem drugačna od predmetne, v kateri so bili otroci ob dogodkih stari 10 - 12 let in so bili sposobni komuniciranja s starši. Zatrjuje zmotno dokazno oceno izpovedi priče A.A., saj iz nje izhaja, da so učenci po hodnikih govorili o tožnici potem, ko so že bili pri ravnatelju. Sklicuje se na trditveno podlago v zvezi s tem, da je tožnica pričam potožila glede trpinčenja na delovnem mestu. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da kljub obremenjenemu odnosu med ravnateljem in njo izredna odpoved ni posledica tega odnosa in ni konstrukt, ter trdi, da izpodbijana sodba o tem nima razlogov, zato je ni mogoče preizkusiti. Pritožbo vlaga tudi zaradi zavrnitve dokaza z izvedencem pedopsihiatrom. Trdi, da kakovosti pridobljenih izjav in njihove verodostojnosti na podlagi zapisnikov ni mogoče preverjati ter da je vprašljiva samoiniciativnost in organiziranje otrok na način, kot ga prikazuje tožena stranka. Sklicuje se na to, da je v tožbi predlagala postavitev izvedenca medicinske stroke pedopsihiatra v primeru, če bo toženka predlagala zaslišanje učencev ali kot dokaz navedla njihove izjave, nato pa je vztrajala pri neposrednem zaslišanju otrok pri pedopsihiatru, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Zatrjuje, da je sodba zanjo sodba presenečenja. Trdi, da bi vztrajala pri postavitvi izvedenca pedopsihiatra, če bi v ponovljenem sojenju vedela za novo naziranje sodišča prve stopnje. Ne strinja se s tem, da oceno o zmožnostih otrok podaja tožena stranka oziroma pri njej zaposlene strokovne delavke, ki po naravi stvari ne morejo biti nepristranske. Sklicuje se na dejstvo, da je tudi tožnica strokovnjakinja s področja dela z otroki z motnjami v duševnem razvoju, ona pa je zatrjevala, da se otroci niso sposobni organizirati na tak način in podajati tovrstnih obremenilnih izjav. Navaja, da je sodišče prve stopnje ni opozorilo, da je tožena stranka svoje dokazno breme izpolnila in da je zato dokazno breme prešlo na tožnico. Pove, da tožnica zaradi dokazovanja negativnih dejstev, da nečesa ni storila, ni imela na voljo drugega dokaza kot zaslišanje otrok ter njihovih staršev. Dalje navaja, da zavrnitev dokaza z izvedencem ne more temeljiti na presoji, da se je sodišče na podlagi drugih dokazov prepričalo o nasprotnem. Meni, da je za odločitev pomembno, kaj se je zgodilo s sodelavko, ki je izgubila otroka, pa ni bila sankcionirana, saj to kaže na težnjo tožene stranke, da se tožnice znebi. Navaja, da je v postopkih o nezakonitosti odpovedi delavčev podrejeni položaj delno uravnotežen s pravilom o dokaznem bremenu, ki je v celoti preloženo na delodajalca, v konkretni zadevi pa sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo. Zatrjuje zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in se sklicuje na 8. člen ZPP. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja in predlaga zavrnitev pritožbe tožnice kot neutemeljene ter potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Sodišče prve stopnje je v zadevi odločalo drugič. Prvič je s sodbo in sklepom Pd 148/2018 z dne 11. 6. 2019 ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 12. 2018, ki jo je tožena stranka 17. 12. 2018 podala tožnici, ki je bila pri njej zaposlena na delovnem mestu "Defektolog v oddelku vzgoje in izobraževanja" na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 6. 2006, zaradi razlogov po prvi in drugi alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Pritožbi tožene stranke je pritožbeno sodišče s sklepom Pdp 606/2019 z dne 9. 1. 2020 ugodilo in izpodbijano sodbo z izjemo odločitve o zavrženju dela tožbe razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem postopku je sodišče prve stopnje upoštevalo napotke pritožbenega sodišča in tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi ugotovitve, da je tožena stranka izvedla postopek izredne odpovedi zakonito, utemeljeno pa je v izredni odpovedi tožena stranka tožnici očitala:

- (a) da je učenko B.B. 8. 11. 2018 zmerjala z žaljivkami, da je "neumna in prizadeta", ko sta s sošolko trgali papir za slikico trganke, nato pa ji je 8. 11. 2018, ko je učence pri pouku naravoslovja peljala na sprehod, naročila, naj brez ustavljanja teče 10 krogov, sicer bo dobila "cvek" ali jo bo peljala k ravnatelju, pri čemer ji je tudi grozila z neopravičeno uro; da je med sprehodom istega dne učenkama C.C. in D.D. rekla, da hodita kot goski in da se bo z njima vrnila v šolo, ostale učence pa bo pustila zunaj;

- (b) da je 14. 11. 2018, ko so učenci pri dopolnilnem pouku gledali risanke, z odprto dlanjo po glavi udarila učenca E.E., ki je imel na glavi kapuco in mu kapuco potegnila z glave; ko so jo njegovi sošolci vprašali, zakaj ga je udarila po glavi, jim je rekla, da bo poklicala policijo, ker lažejo; da je učencu E.E., ki je potožil, da ga zaradi njenega udarca boli glava, rekla, da laže, da ga ni udarila, da bo poklicala policijo in njegove starše ter da bo vsem povedala, da laže, k čemur je še dodala: "Zdaj pa vem, zakaj si prišel k nam iz F..";

- (c) da je 14. 11. 2018 učenki G.G., ko se je smejala risanki, rekla, da je "prizadeta";

- (e) da je učence v obdobju med 1. 9. 2018 in 6. 12. 2018 večkrat žalila in zmerjala z žaljivkami, kot so "usrani mulci", "prizadeti" in "neumni", da je na njih kričala, njihova vprašanja pa večkrat ignorirala ter jim odgovarjala le z "bodite tiho";

- (h) da je učencem v obdobju med 1. 9. 2018 in 6. 12. 2018 večkrat grozila, da jim bo dala cvek, če ne bodo ubogali, da jih bo peljala k ravnatelju ali poklicala policijo;

- (k) da je v obdobju med 1. 9. 2018 in 9. 11. 2018 učencu H.H., ki se je zaradi ponavljajočih se težav v odnosu s tožnico izpisal iz podaljšanega bivanja, rekla, naj "spizdi ven"; ker je omenjeni učenec pomagal sošolcu pri domači nalogi, ga je večkrat poslala čakat pred razred, kjer naj bi stal več kot pol ure, vse dokler ni prišel kombi, s katerim je odhajal domov;

- (l) da je po tem, ko se je učenec H.H. 9. 11. 2018 izpisal iz podaljšanega bivanja zaradi ponavljajočih se težav v odnosu z njo, pred ostalimi učenci izjavila: "Hvala bogu, da ga več ne bo. Zdaj se znebimo samo še I.I. in J.J., pa bo lepo.";

- (r) da je na učence med poukom v obdobju med 1. 9. 2018 in 6. 12. 2018 večkrat kričala, jih žalila in jih ignorirala, zaradi česar jim ni bilo prijetno, saj so se je bali, v podaljšanem bivanju pa se niso počutili dobro; takšno ravnanje je ves čas ponavljala, kar je nesprejemljivo in v nasprotju s pravili profesionalne skrbnosti.

- (g) da v obdobju med 1. 9. 2018 in 6. 12. 2018 učencem pri pouku NAR večkrat ni dala zadolžitve oziroma jim je naročila le, naj prepisujejo v zvezke, sama pa je med tem časom pregledovala svojo elektronsko pošto ali Facebook profil; da je enako zadolžitev dala učencem tudi pri pouku slovenščine, tehnike in tehnologije ter med poukom podaljšanega bivanja, sama pa je vmes spremljala vsebine na portalih Youtube in Facebook, kar so videli vsi učenci na tabli, saj je bil računalnik povezan s projektorjem;

- (i) da je v obdobju med 1. 9. 2018 in 6. 12. 2018 učencu K.K. rekla, naj gre stran od nje, da ji dela sramoto in da je "mona", ostalim učencem pa večkrat zabrusila, da se ji ne da ukvarjati z njimi;

- (j) da v obdobju med 1. 9. 2018 in 6. 12. 2018 učencem v podaljšanem bivanju večkrat ni pregledala nalog, kljub njihovim vprašanjem pa jim ni želela pomagati; da je učencu E.E. zabrusila: "Bodi tiho in si poišči v učbeniku!", učenki G.G. pa, da jo bo "vrgla skozi okno";

- (m) da se je v času od 1. 9. 2018 dalje z učencem L.L. med poukom večkrat pogovarjala v italijanščini in grdo govorila o ostalih učencih, v pogovorih z njim pa večkrat uporabljala besedne zveze, kot so "va fanculo" in "štronco"; da je učencu M.M. rekla, da je "bastardo";

- (n) da je v obdobju med 1. 9. 2018 in 6. 12. 2018 učenca H.H. zgrabila za roko, ga odvlekla pred pisarno svetovalne delavke in ga tam postavila v kolono, čeprav je le sedel v kotičku pred ravnateljevo pisarno, kar je bilo učencem po kosilu dovoljeno;

- (o) da je v obdobju med 1. 9. 2018 in 6. 12. 2018 učencu N.N., ko je ta sošolki O.O. pomagal pri obuvanju, rekla, da bo učenko O.O. obula ona, ker ji je N.N. vseeno pomagal, pa je šla do njega in ga od zadaj udarila po glavi.

Pravilno je ugotovilo tudi, da je izpolnjen tudi pogoj iz 109. člena ZDR-1, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, saj je sodišče prve stopnje posredno ali neposredno odgovorilo na vse tožničine bistvene navedbe, tudi tiste, ki se nanašajo na trditve o tem, da izredna odpoved ni posledica težavnega odnosa med ravnateljem tožene stranke in tožnico (prim. z odločbo Ustavnega sodišča Up‑312/99-16 z dne 14. 11. 2002 o strukturi obrazložitve), zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. To bistveno kršitev pritožnica uveljavlja predvsem zaradi nestrinjanja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, kar pomeni pritožbeni razlog nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, oziroma zaradi nestrinjanja z materialnopravnimi stališči sodišča prve stopnje, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

8. Tožnica sodišču prve stopnje očita kršitev 8. člena ZPP. Ta določba ZPP vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, ta pa je bistveno kršena le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene. V obravnavani zadevi po presoji pritožbenega sodišča dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ugotovilo dejansko stanje in tudi navedlo, zakaj je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi. Kolikor pritožba ne soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, pa smiselno uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Okoliščina, da sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ni sprejelo enakih zaključkov kot tožnica, ne pomeni, da dokazov ni ocenilo vestno.

9. Neutemeljena je pritožbena trditev o tem, da je izpodbijana sodba sodba presenečenja. Prepoved sodbe presenečenja stranke ne varuje pred dejanskim (duševnim) presenečenjem, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku - in s tem do učinkovitega varstva svojih pravic. O sodbi presenečenja zato ne govorimo v primerih, ko sodišče odločitev opre na dokazno oceno, s katero se stranka ne strinja. O sodbi presenečenja tudi ne govorimo, kadar sodišče odločitev opre na pravno podlago, ki bi jo stranka ob zadostni procesni skrbnosti lahko predvidela. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je le v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na táko presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena - bodisi kot dejstva, ki utemeljujejo zahtevek, ali kot dejstva, s katerimi stranka utemeljuje svoje ugovore (prim. z odločbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 75/2016). V predmetni zadevi ne gre za nobenega izmed takih primerov, saj je bila tožnica s stališči sodišča prve stopnje in z navodili pritožbenega sodišča seznanjena, zaradi česar ji ni bila preprečena možnost izjavljanja v postopku, tako da navedena kršitev ni podana.

10. V pritožbi tožnica zatrjuje tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo z njene strani predlaganega dokaza z zaslišanjem njenih učencev v povezavi s postavitvijo izvedenca pedopsihiatra niti naj tega ne bi ustrezno obrazložilo. Sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Prav tako ne, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev ne bi mogla vplivati oziroma če je dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev pravno nepomembno. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje na podlagi trditev obeh strank (nenazadnje tudi v pritožbi tožnica priznava kognitivne omejitve učencev tožene stranke), ugotovitev dokaznega postopka, navodil pritožbenega sodišča ter splošno znanih dejstev sprejelo stališče, da zaslišanje učencev zaradi znižanih kognitivnih sposobnosti in hitrega pozabljanja dogodkov izpred leta in pol ne bi bilo (več) smiselno in bi tako zanje predstavljalo le breme. V pritožbi tožnica neutemeljeno nasprotuje takemu stališču kot neobrazloženemu, saj je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo, zakaj ne bo izvedlo dokaza z zaslišanjem otrok, ki ga je tožnica predlagala v povezavi s postavitvijo izvedenca pedopsihiatra. Ne drži niti pritožbena trditev, da gre pri neizvedbi tega dokaza za vnaprejšnjo dokazno oceno, saj iz vsebine obrazložitve izhaja, da je bil pravilno zavrnjen kot neprimeren dokaz za dokazovanje dogodkov, v zvezi s katerimi se očitajo tožnici navedene kršitve. Sodišče prve stopnje tako ni kršilo določb postopka niti s tem, da je svojo dokazno oceno oprlo na druge dokaze, saj neposredni dokazi v smislu listin ali videoposnetkov ob dejstvu, da dokaz z zaslišanjem otrok ni primeren dokaz, v zadevi ne obstojijo. Glede na navedeno ni utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje storilo kršitev iz 22. člena Ustave RS, ker je predlagani dokaz zavrnilo z vnaprejšnjo dokazno oceno.

11. Tožena stranka izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi prič in strank ter meni, da bi sodišče prve stopnje moralo (tako kot v prvem sojenju) dati večjo veljavo njeni izpovedi ter izpovedim staršev učencev, in ne izpovedim učiteljic, strokovnih delavk ter ravnatelja. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi natančno, prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpovedi šolske svetovalne delavke P.P., razredničark R.R. in S.S., učiteljice gospodinjstva A.A., specialne rehabilitacijske pedagoginje T.T., ravnatelja ter matere ene od učenk U.U.. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene.

12. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje pravilno na podlagi izvedenih dokazov ugotavljalo, ali je tožnica storila kršitve, ki se ji očitajo v izredni odpovedi. Glede na to, da je na podlagi zaslišanja prič ugotovilo, da so očitki tožene stranke iz izredne odpovedi, našteti v točki 6 obrazložitve, utemeljeni, ni pravno pomembno, kdo je organiziral srečanje učencev z ravnateljem in svetovalno delavko, zato so neutemeljene pritožbene trditve v zvezi z vprašanjem, ali so se učenci sposobni samoorganizirati in zahtevati tako srečanje. Sodišče prve stopnje je v zvezi z dogajanjem na teh sestankih napravilo dokazno oceno, v katero pritožbeno sodišče ne dvomi, pritožbene navedbe o formalnih pomanjkljivostih „zasliševanja“ učencev pri ravnatelju pa zmotno izhajajo iz predpostavke, da so bili učenci na teh sestankih zaslišani kot priče pred sodiščem, zaradi česar bi morala biti upoštevana formalna pravila postopka. Pravno nepomembna so stališča sodišča prve stopnje iz prve, razveljavljene sodbe, zato se nanje pritožba ne more sklicevati. Trditve tožnice o problematičnosti kolektivnega pridobivanja informacij od otrok z motnjami v duševnem razvoju in pridruženimi drugimi motnjami v duševnem razvoju prav tako ne držijo, saj tožena stranka od učencev ni „pridobivala informacij“, temveč so se ti v okviru standardnega načina razreševanja konfliktov v šolskem okolju obrnili najprej na razredničarke, nato pa na ravnatelja in svetovalno delavko v zvezi s težavami, ki so jih imeli pri podaljšanem bivanju, ki ga je vodila tožnica. Iz pritožbenih trditev tudi ni mogoče razbrati, zakaj bi za ugotavljanje očitanih kršitev morali biti na tem srečanju, na katerem so se učenci pritožili ravnatelju in svetovalni delavki glede tožničinega obnašanja oziroma ravnanja, navzoči starši. Tožnica dokazni oceni sodišča prve stopnje neutemeljeno očita, da so izpovedi staršev navedenih učencev premalo upoštevane. Sodišče prve stopnje se je ustrezno opredelilo do dejstva, da starši nekaterih otrok niso vedeli (ali želeli) o spornih dogodkih ničesar izpovedati, se na dogajanje niso odzvali oziroma so imeli dobro mnenje o tožnici. Pritožbeno sodišče soglaša s tem, da navedeno ne dokazuje, da se kršitve niso zgodile, saj so poleg ravnatelja o obstoju kršitev prepričljivo in zanesljivo izpovedali svetovalna delavka, razredničarki in učiteljica gospodinjstva. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje njeno izpoved zmotno tolmačilo, saj iz nje ni mogoče sklepati, da so se ji učenci potožili v zvezi s tožnico (le) po srečanju pri ravnatelju. Iz njene izpovedi, da je učencem dejala, naj se obrnejo na razredničarke, če je kaj narobe, namreč izhaja, da se je to dogajalo pred tem.

13. Tožnica v pritožbi neutemeljeno izpodbija verodostojnost prič, zaposlenih pri toženi stranki, ker naj bi bile zainteresirane za izid spora. Res je sicer, da so zaslišane priče pri toženi stranki še vedno zaposlene, vendar zgolj na podlagi navedene okoliščine ni mogoče odreči verodostojnosti njihovemu pričanju. Njihove izpovedi so, tako kot drugi izvedeni dokazi, v skladu z določbo 8. člena ZPP podvržene dokazni oceni sodišča, pri čemer sodišče ni vezano na dokazna pravila, ki bi vnaprej določila njihovo vrednost. Ker gre za očitane kršitve v razmerju do učencev, je logično, da so priče v postopku njihove razredničarke in svetovalne delavke, zaposlene pri toženi stranki. Prav tako so priče pred sodiščem dolžne govoriti resnico, njihove izpovedi pa so v zvezi z zatrjevanimi očitki oziroma pritožbami učencev enake. Ni jasno, v čem naj bi dejstvo, da je tožnica nekaterim pričam potožila o tem, da naj bi bila s strani ravnatelja žrtev trpinčenja na delovnem mestu, kazalo na neverodostojnost izpovedi teh prič. Pritožba z navedenimi trditvami pri pritožbenem sodišču ni vzbudila dvoma v presojo sodišča prve stopnje glede verodostojnosti izpovedi prič, zaposlenih pri toženi stranki.

14. V predmetni zadevi je tožena stranka dokazala, da je tožnica storila večino očitanih kršitev, zato je treba zavrniti pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje napačno upoštevalo pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu v sporih v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja. Glede na to, da je bilo ugotovljeno, da je tožnica, ki bi morala kot odrasla oseba in strokovnjakinja s področja dela z otroki z lažjimi motnjami v duševnem razvoju, ki imajo pridružene tudi druge motnje, znižano intelektualno sposobnost in prilagoditvene spretnosti, grobo kršila svoje obveznosti iz delovnega razmerja, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je izpolnjen tudi pogoj iz 109. člena ZDR-1, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Opustitev skrbnosti dobrega strokovnjaka ter ustreznega strokovnega, objektivnega in etičnega postopanja v odnosu do otrok (prim. z odločbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 79/2018) brez dvoma onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med strankama, še posebej, ker je ravno v povezavi z delovnim razmerjem delavcev v vzgojno‒pedagoškem procesu bistvena okoliščina prav zaupanje med vsemi udeleženci (prim. z odločbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 101/2017). Za odločitev ob ugotovljenih pogojih za zakonito izredno odpoved ni bistveno ukrepanje tožene stranke zoper drugo delavko, ki naj bi kršila svoje obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer ne gre za istovrstna dejanja. Odločitev sodišča prve stopnje, da je izpodbijana izredna odpoved zakonita, je glede na vse navedeno materialnopravno pravilna, zato je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek.

15. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

16. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 109, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
03.12.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQxNzk0