<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba Pdp 268/2020

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2020:PDP.268.2020
Evidenčna številka:VDS00039869
Datum odločbe:10.09.2020
Senat:mag. Aleksandra Hočevar Vinski (preds.), Valerija Nahtigal Čurman (poroč.), Jelka Zorman Bogunovič
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:odmera letnega dopusta

Jedro

Tožnici so bile priznane vse pravice po predpisih in po Aktu o sistemizaciji tožene stranke in po KPP. Tožena stranka tožnici ni priznala le tistih pravic pri odmeri letnega dopusta, ki so vezane na dejansko opravljanje dela na specifičnih delovnih mestih. V kolikor je tožena stranka tožnici za predhodno delo priznala 4 dni rednega letnega dopusta, se na to tožnica ne more utemeljeno sklicevati, saj je, kot že navedeno, sodišče pravilno obrazložilo odločitev, da enakosti v nepravu ni mogoče uveljavljati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta odločbi tožene stranke opr. št. ... z dne 29. 3. 2018 in opr. št. ... z dne 27. 6. 2018 nezakoniti in se razveljavita oziroma odpravita (I./1. točka izreka). V nadaljevanju je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna s posebno odločbo odmeriti tožnici letni dopust za leto 2018 in ji priznati pravico do izrabe 33 dni letnega dopusta (I./2. točka izreka). Hkrati je odločilo, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 367,20 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Tožnica vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo in jo izpodbija v celoti in navaja, da je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, ker tožnica dejansko ni opravljala dela v letu 2018 in zato ni izpolnila pogojev za priznanje štirih dodatnih dni letnega dopusta. Meni, da je sodišče nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa zmotno uporabilo materialno pravo. Točka a prvega odstavka 19.a člena Kolektivne pogodbe za policiste predpisuje, da se letni dopust, ki pripada policistom skladno s predpisi, ki urejajo merila in kriterije ter število dni letnega dopusta za javne uslužbence v državni upravi, v skladu s to kolektivno pogodbo poveča za delo v posebnih pogojih dela in sicer: a) policistom, ki so pri izvajanju posebno zahtevnih nalog na delovnih mestih, za opravljanje katerih se zahtevajo posebna znanja in spretnosti in so določena v aktu o organizaciji in sistemizaciji, izpostavljeni večjim obremenitvam in nevarnostim: - 4 dni policistom, ki več kot 9 mesecev v letu opravljajo delo na specifičnih delovnih mestih. Glede na Akt o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v policiji tožnica zaseda delovno mesto višja kriminalistična inšpektorica preiskovalka II, šifra delovnega mesta ..., tožnica pa je navedeno delovno mesto zasedala več kot 9 mesecev tudi že v letu 2017. Tožena stranka ni imela drugačne podlage za odločitev, kot je predhodno že sicer sama odločila in tožnici priznala pravico, sedaj pa ji je pravico odvzela. Sodba sodišča prve stopnje se ne da preizkusiti in je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, ki je razlagalo citirani člen KPP na način, kot ga po novem razlaga tožena stranka. Akt o sistemizaciji se ni v ničemer spreminjal, pri čemer je tožena stranka tožnici za leto 2017 pravilno priznala 4 dni letnega dopusta na podlagi prve alineje a točke (posebno zahtevne naloge) prvega odstavka 19.a člena KPP.

Tožnica je pričela opravljati delo v Sindikatu A. pri čemer zanjo to ne more pomeniti popolnoma nobenega poslabšanja v zvezi s pridobljenimi pravicami, ki so vezane na zasedbo določenega delovnega mesta. Gre za nedopustno diskriminacijo sindikalnega predstavnika (tožnice) glede na njeno sindikalno delo, kar pa izrecno prepovedujeta že 6. člen Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadlj. - ZDR-1) oziroma 28. člen Evropske socialne listine in drugih mednarodnih pogodb. Ne more vzdržati zaključek sodišča, da se ni mogoče sklicevati na enakost v nepravu, saj se tožnica na nepravo sploh ni sklicevala. Dejstvo je, da tožena stranka ni upoštevala tretjega odstavka 19.a člena KPP v zvezi z odmero letnega dopusta za prvo alinejo a točke (posebno zahtevne naloge) prvega odstavka 19.a člena KPP, ki je vezana na zasedbo konkretnega delovnega mesta po aktu o sistemizaciji. V ta namen je tožnica predlagala, da bi delodajalec predložil sklepe za letni dopust za leto 2017 in 2018 za vse delavce B. urada, kjer so delavci bili odsotni več kot 6 oziroma 9 mesecev in jim je bil ta dopust odvzet. Sicer pa tožena stranka ni zanikala tožničinih navedb, da je tožena stranka tožničino sindikalno udejstvovanje sankcionirala na način, da ji je odvzela pridobljene pravice v zvezi z zaposlitvijo tožnice pri toženi stranki, kar je nedopustno. Glede očitkov o diskriminatorni obravnavi je bilo dokazno breme na toženi stranki, ki sploh ni zatrjevala, da je vse sindikalne predstavnike oziroma osebe, ki so opravljale delo v sindikatu, obravnavala na način, kot je obravnavala tožnico. Razlago določb KPP lahko sprejme le komisija za razlago določb KPP in ne tožena stranka. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je pritožbeno sodišče sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je podana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 339. člena ZPP, češ da se sodbe sodišča prve stopnje ne da preizkusiti in to iz razloga, ker je tožena stranka predhodno tožnici že priznala dodatni dopust v prejšnjem letu. Sodišče je jasno obrazložilo stališče, da tudi če je morda tožena stranka tožnici priznala dodatne dni dopusta, to ne more biti razlog, da jih prizna tudi v drugem letu, saj se ni mogoče sklicevati na enakost v nepravu. Tudi sicer dodatni dnevi dopusta pripadajo glede na dejansko opravljanje dela na specifičnih delovnih mestih.

6. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnica zaposlena na delovnem mestu višji kriminalistični inšpektor - preiskovalec v Policiji, GPU, Uprava C., B. urad. Tožnica je v postopku zatrjevala, da ji tožena stranka nepravilno ni priznala 4 dni dopusta, to je po prvi alineji a točke prvega odstavka 19.a člena KPP. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da gre sicer za delovno mesto, na katerem policistom pripadajo dnevi dopusta za delo v posebnih pogojih, ki jih določa a točka prvega odstavka 19.a člena KPP, pri čemer pa določila KPP ni mogoče razlagati drugače, kot da gre za dejansko opravljanje del, ne pa za formalno razporeditev na posameznem delovnem mestu. Tako ni mogoče slediti naziranjem tožnice, da ji pripadajo določeni dnevi že zaradi formalnopravne razporeditve na specifično delovno mesto. Kot določa tretji odstavek 19.a člena KPP, se pri določitvi dodatnega števila dni letnega dopusta zaradi pogojev o delu iz tega člena upoštevajo podatki o delovnem mestu oziroma razporeditvi v enoto in podatki o opravljenem delu v posebnih delovnih pogojih oziroma delovnem času v preteklem delu. Med strankama tudi ni bilo sporno, da je Sindikat A. dne 13. 9. 2016 tožnico za obdobje od 1. 10. 2016 do 31. 12. 2017 imenoval za strokovno sodelavko s statusom sekretarke Sindikata A. za področje EU in mednarodnih projektov, za izvajanje nalog, ki jih določita Predsednik sindikata in Generalni sekretar sindikata. Navedeno pomeni, da tožnica v celotnem letu 2017, ki se je upoštevalo pri odmeri dopusta za leto 2018, dejansko ni opravljala del specifičnega delovnega mesta v trajanju več kot 6 mesecev v letu oziroma 9 mesecev v letu.

7. Tožnica v pritožbi izpostavlja, da ji je tožena stranka odvzela že priznano pravico, ki jo je pričela pogojevati z dejanskim opravljanjem dela. Glede na to, da policistu pripadajo dodatni dnevi dopusta upoštevaje dejansko opravljanje del, tožnici ni bila odvzeta pridobljena pravica, prav tako tožnica pri določitvi dopusta ni bila diskriminirana zaradi svojega sindikalnega dela, kar sicer prepoveduje 6. člen ZDR-1, ki sicer izrecno določa, da delodajalec ne sme diskriminirati delavca zaradi njegovega članstva v sindikatu. Tožnici so bile priznane vse pravice po predpisih in po Aktu o sistemizaciji tožene stranke in po KPP. Tožena stranka tožnici ni priznala le tistih pravic pri odmeri letnega dopusta, ki so vezane na dejansko opravljanje dela na specifičnih delovnih mestih. V kolikor je tožena stranka tožnici za predhodno delo priznala 4 dni rednega letnega dopusta, se na to tožnica ne more utemeljeno sklicevati, saj je, kot že navedeno, sodišče pravilno obrazložilo odločitev, da enakosti v nepravu ni mogoče uveljavljati.

8. Pritožbeno sodišče navaja, da je v sodbi opr. št. Pdp 724/2017 z dne 25. 1. 2018 odločalo o drugačnem dejanskem stanju, saj je odločalo o dodatnih dneh letnega dopusta zaradi dejanskega opravljanja dela pri umetni svetlobi oziroma dela z večjimi vidnimi zahtevami oziroma z umetno zračenimi prostori na pravni podlagi f točke prvega odstavka 19.a člena KPP. Torej gre za neprimerljivo zadevo.

9. Pritožba tudi neutemeljeno navaja, da sodišče ni obrazložilo tožničinih očitkov o diskriminatorni obravnavi zaradi pričetka opravljanja dela v sindikatu A., ko tak status tožnici ne more pomeniti nobenega poslabšanja v zvezi s pridobljenimi pravicami. Sodišče prve stopnje je jasno obrazložilo, da tožena stranka tožnici ni odvzela pridobljenih pravic, pač pa da policistu na podlagi 19.a člena KPP pripadajo dodatni dnevi letnega dopusta za posebne pogoje dela, pri čemer mora iti za dejansko (efektivno) opravljanje dela.

10. Sodišče je pravilno odločilo tudi o stroških postopka in jih naložilo v plačilo tožnici, saj v postopku ni uspela (154. člen in 155. člen ZPP).

11. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilu 353. člena ZPP.

12. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilu 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kolektivna pogodba za policiste (2012) - člen 19a, 19a/1, 19a/3.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
03.12.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQxNzkz