VDSS Sodba Pdp 424/2020

Jedro

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da se je tožnik poškodoval spornega dne, ko je s sodelavcem razkladal približno 30 kg težke vrtne betonske robnike. Sodelavec je stal na vozilu in robnike nastavljal na rob kesona, tožnik pa je stal na tleh in robnike iz kesona odlagal na tla. Med obema ni bilo usklajenega delovanja - tožnik je v kritičnem trenutku posegel z rokami na keson, delavec na vozilu pa ni počakal in je spustil robnik, tako da je ta poškodoval prste tožnikove desne roke. Sodišče prve stopnje je tožnikov soprispevek v višini 10 % (153., 171. člen OZ) utemeljeno obrazložilo s tem, da tožnik ni spremljal poteka raztovarjanja vrtnih robnikov, čeprav je imel izkušnje z delom v gradbeništvu in je tudi že pred tem raztovarjal različno blago. Odgovornost toženke pa je utemeljilo z objektivno odgovornostjo za nastali škodni dogodek (149., 150. člen OZ) - da je šlo za nevarno dejavnost, saj bi morali robnike (30 kg) premeščati trije delavci, eden na kesonu in dva na tleh (in ne le eden na kesonu in eden na tleh). Tožnik se neutemeljeno zavzema za zaključek, da sam ni v ničemer prispeval k nastanku škode.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 3.870,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2017 do plačila (I. točka izreka). Kar je zahteval tožnik več ali drugače (plačilo odškodnine v višini 4.130,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 8. 2014 do plačila in zakonske zamudne obresti od dosojene glavnice v višini 3.870,00 EUR za čas dne 24. 8. 2014 dalje do 15. 8. 2017) pa je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnik dolžan povrniti toženki stroške v višini 652,36 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper II. in III. točko izreka sodbe se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je toženka izključno odgovorna za škodni dogodek, medtem ko sam k nastanku škode ni prispeval niti v 10 % deležu. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo pri določitvi višine nastale škode. Škoda iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenem je višja od dosojenega zneska 2.000,00 EUR (zahteval je 3.000,00 EUR), saj je utrpel zelo močne telesne bolečine ob polni zavesti in je občutil vso intenzivnost bolečin, tako ob škodnem dogodku kot tudi med zdravljenjem. Tudi škoda iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je višja od prisojenega zneska 1.800,00 EUR (zahteval je 3.000,00 EUR), ker tožnik ne more več opravljati svojega dela v gradbeništvu, kar je njegov osnovni poklic, saj ima trajno okvarjeno zmožnost dela z rokami. Izkazana je tudi škoda iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti, ki mu je sodišče ni priznalo. Na desni roki je vidna poškodba, ki je ne more skriti. Gre za objektivno vidno skaženost, ki ga pri rokovanju zelo moti, prav tako brazgotina moti ljudi, ki se s tožnikom rokujejo ali usmerjajo poglede v predel skaženosti. Tudi iz naslova strahu mu je nastala višja škoda od priznane v višini 500,00 EUR (zahteval je 1.000,00 EUR), saj je utrpel zelo intenziven primarni in sekundarni strah. Sodišče bi moralo pravdne stroške odmeriti upoštevaje uspeh glede na temelj kot glede na višino.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje.

5. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da se je tožnik poškodoval 23. 8. 2014, ko je s sodelavcem razkladal približno 30 kg težke vrtne betonske robnike. Sodelavec je stal na vozilu in robnike nastavljal na rob kesona, tožnik pa je stal na tleh in robnike iz kesona odlagal na tla. Med obema ni bilo usklajenega delovanja - tožnik je v kritičnem trenutku posegel z rokami na keson, delavec na vozilu pa ni počakal in je spustil robnik, tako da je ta poškodoval prste tožnikove desne roke. Sodišče prve stopnje je tožnikov soprispevek v višini 10 % (153., 171. člen Obligacijskega zakonika – OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) utemeljeno obrazložilo s tem, da tožnik ni spremljal poteka raztovarjanja vrtnih robnikov, čeprav je imel izkušnje z delom v gradbeništvu in je tudi že pred tem raztovarjal različno blago. Odgovornost toženke pa je utemeljilo z objektivno odgovornostjo za nastali škodni dogodek (149., 150. člen OZ) – da je šlo za nevarno dejavnost, saj bi morali robnike (30 kg) premeščati trije delavci, eden na kesonu in dva na tleh (in ne le eden na kesonu in eden na tleh). Tožnik se neutemeljeno zavzema za zaključek, da sam ni v ničemer prispeval k nastanku škode.

6. Pritožba neutemeljeno izpodbija tudi odmerjeno odškodnino za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz določila 179. člena OZ, po katerem sta za odmero odškodnine temeljni načelo individualizacije (upoštevanje stopnje in trajanja bolečin glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri oškodovancu) in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine (upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, ter da ta ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom). Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje ob upoštevanju načela individualizacije in objektivne pogojenosti odškodnine ne utemeljujejo zvišanja prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je tožniku za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem odmerilo 1.800,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 1.620,00 EUR in za strah 500,00 EUR - skupno 3.870,00 EUR od zahtevanih 8.000,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo.

7. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je tožnik utrpel razpočno rano in udarnino sredinca desnice ter udarnino z odrgninami 2. do 4. prsta desnice. V trenutku škodnega dogodka je nekaj minut trpel hude bolečine. Bolečina se je nato nekoliko umirila in je v fazi akutnega travmatskega vnetja 3 dni trpel srednje hude bolečine. Do zaključenega zdravljenja je nato trpel občasne bolečine lahke intenzitete. Poškodbe mehkih delov sklepa je bilo potrebno z razgibavanjem omehčati, razgibavanje pa je bilo potrebno preko meje bolečine, zato je občasne blage bolečine trpel še približno 6-12 tednov po zaključenem zdravljenju. Trpel je številne nevšečnosti, to je prva pomoč na mestu nesreče, transport v urgentno ambulanto, pregled, osnovni diagnostični postopki, kirurška oskrba rane na sredincu, toaleta odrgnine, 4x preveza rane, odstranitev šivov, bolniški stalež od 23. 8. 2014 do 11. 9. 2014, 2x rtg slikanje, obiski osebnega zdravnika, jemati je moral analgetike. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zaključilo, da je tožnik trpel zelo hude in bolečine hude intenzitete (nekaj minut ob poškodovanju), bolečine srednje hude intenzitete (3 dni), blage bolečine z občasnimi srednje intenzivnimi (9 dni) ter občasne lahke bolečine (8 dni), med zdravljenjem pa je trpel številne nevšečnosti. Glede na ugotovljene bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, zlasti glede na trajanje zdravljenja, ki je potekalo brez zapletov, ni podlage za zvišanje odškodnine za to vrsto škode. Tožnik je namreč iz naslova odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem zahteval 3.000,00 EUR, sodišče mu je odmerilo 2.000,00 EUR oziroma mu je ob upoštevanju soprispevka dosodilo 1.800,00 EUR. Tožnik se neutemeljeno zavzema za dvig prisojene odškodnine iz navedenega naslova.

8. Prav tako ni podlage za dvig odškodnine iz naslova strahu. Tožnik je iz tega naslova zahteval 1.000,00 EUR, sodišče pa mu je odmerilo znesek 500,00 EUR oziroma mu je ob upoštevanju soprispevka dosodilo 450,00 EUR odškodnine. Ugotovilo je, da se je tožnik v trenutku škodnega dogodka ustrašil in utrpel intenziven primarni strah v trajanju nekaj minut. V času zdravljenja je bil, glede na vidne poškodbe, utemeljeno zaskrbljen, saj ni poznal obsega poškodb, niti postopkov zdravljenja in možnih posledic poškodb. Takrat je šlo za sekundarni strah srednje hude intenzitete, nato pa je do zaključka zdravljenja šlo občasno - ob prevezah za sekundarni strah blage intenzitete. V navedenem ni podlage za dvig prisojene odškodnine iz tega naslova.

9. Tožnik se neutemeljeno zavzema tudi za dvig prisojene odškodnine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Od zahtevanih 3.000,00 EUR mu je sodišče prisodilo 1.380,00 EUR. Pri tem se je utemeljeno oprlo na izvedeniško mnenje, iz katerega izhaja, da je bil tožnikov sredinec desne roke poškodovan že pred obravnavano poškodbo, po njej pa se je prizadetost in okvara povečala do stopnje 1, kar označuje blago prizadetost oziroma okvaro. Tožnik neutemeljeno navaja, da zaradi te nezgode ne more več opravljati dela v gradbeništvu in brez podlage predlaga zvišanje odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

10. Sodišče prve stopnje je zahtevek iz naslova nepremoženjske škode zaradi skaženosti utemeljeno v celoti zavrnilo. Tožnik neutemeljeno vztraja, da gre pri njem za objektivno vidno skaženost desnega sredinca, ki je zelo moteča pri rokovanju. Sodišče je sledilo izvedencu medicinske stroke, da je kot posledica poškodbe sicer nastala trajna brazgotina nad srednjim sklepom sredinca, vendar pa je skrita v sklepnih gubah. Brazgotina je opazna le pri zelo pozornem opazovanju in ne izpolnjuje kriterijev za estetsko deformacijo ali skaženost. Sodna praksa priznava nepremoženjsko škodo zaradi skaženosti ob težjih poškodbah, ki imajo za posledico amputacijo delov prstov (II Ips 313/2005, Pdp 156/2015).

11. Ni podlage za odmero stroškov postopka ločeno oziroma upštevaje posebej uspeh po temelju in po višini, za kar se prav tako neutemeljeno zavzema pritožba.

12. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

03.12.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 30/2019
• VDSS sodba Pdp 1166/2012
• VDSS sodba Pdp 1119/2014