VDSS Sodba Pdp 231/2020

Jedro

Na podlagi ugotovitev, da je tožena stranka postopek spremljanja in ocenjevanja tožnikovega dela izvedla korektno in skladno z določili kolektivne pogodbe, ter da sta bili glede na tožnikove rezultate v tem obdobju negativni oceni dela utemeljeni, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je za podajo odpovedi obstajal zakonit razlog.

Četudi je tožena stranka tožniku v okviru optimizacije poslovanja, ki jo je na ravni celotne družbe izvedla, ponudila možnost odhoda iz družbe z odpravnino in odškodnino zaradi izgube zaposlitve, to ne pomeni, da je bil razlog za podajo izpodbijane odpovedi le fiktiven.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 4. 1. 2019 nezakonita in se razveljavi, ter da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi te odpovedi ni prenehalo, temveč še vedno traja. V posledici te odločitve je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni vzpostaviti delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 17. 2. 2017, ga pozvati nazaj na delo in mu za obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ga prijaviti v socialna zavarovanja in mu obračunati bruto nadomestilo plače v znesku 2.012,16 EUR mesečno, od tega nadomestila odvesti davek in prispevke, tožniku pa izplačati neto nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 16. dne v mesecu za nadomestilo plače preteklega meseca dalje do plačila. V II. točki izreka sodbe je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi na več mestih uveljavlja obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da je za podajo izpodbijane odpovedi obstajal zakonit razlog. Že leta 2018 je bil obveščen o možnosti prenehanja delovnega razmerja na podlagi odpovedi iz poslovnega razloga, ki pa mu je tožena stranka kot starejšemu delavcu brez njegovega soglasja ni mogla podati. S podajo izpodbijane odpovedi je zaobšla varstvo, ki mu ga kot starejšemu delavcu daje zakon. Sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti izpovedma prič A.A. in B.B., da postopek racionalizacije poslovanja ni bil povezan s postopkom podaje izpodbijane odpovedi. Odpoved ni ustrezno obrazložena, saj je tožena stranka v obrazložitvi le prepisala zakonsko dikcijo odpovednega razloga, konkretni razlogi za negativno oceno pa niso navedeni. Ti ne izhajajo niti iz ocen z dne 26. 7. 2018 in 5. 12. 2018, sicer pa sklicevanje na enostransko oceno nadrejenega delavca ne predstavlja ustrezne obrazložitve odpovednega razloga. Tožena stranka bi morala oceno delovne uspešnosti podati ob upoštevanju letnih ali vsaj polletnih rezultatov tožnika. Iz tabele, ki prikazuje zastavljene cilje in tožnikovo realizacijo, izhaja, da je tožnik v obdobju pred odpovedjo dosegel boljše delovne rezultate, kar potrjuje tudi izpoved priče C.C.. Odpoved je bila zato preuranjena. Navaja, da iz elektronskega sporočila z dne 8. 11. 2018 izhaja, da je tožnik realiziral 12 zavarovanj, trije njegovi sodelavci pa manj kot 5 zavarovanj, iz realizacije za prve štiri mesece drugega polletja leta 2018 pa je razvidno, da tudi sodelavca D.D. in E.E. nista dosegla vseh zastavljenih ciljev. Tožena stranka ga je zato s tem, ko je odpoved pogodbe o zaposlitvi podala le njemu, neenako obravnavala in s tem kršila določbo 6. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Sodišče prve stopnje bi moralo verjeti njegovi izpovedi, da na postavljene cilje ni imel nobenega vpliva. Pri določitvi ni upoštevalo, da je doseganje ciljev odvisno tudi od potreb strank in da mu je tožena stranka postavljala omejitve (glede višine popusta), zaradi katerih ni bil tako uspešen kot bi lahko bil. Ne drži, da mu je tožena stranka nudila ustrezna izobraževanja, saj je bil deležen le splošnih navodil, kar potrjujejo tudi izpovedi prič F.F., G.G. in C.C.. Tožena stranka je zato kršila svojo obveznost iz 170. člena ZDR-1. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožena stranka preverila možnost zaposlitve tožnika na drugem delovnem mestu, saj je nadrejena delavka po poizvedovanju o takšni možnosti negativen odgovor tožene stranke prejela v zelo kratkem času. Razlog nesposobnosti ni onemogočal nadaljevanja dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi, saj kršitev ni vplivala na medsebojne odnose. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen 36 let in je delo ves čas opravljal vestno, toženi stranki pa tudi ni nikoli povzročil škode ali kršil njenega ugleda. Kljub pritiskom nadrejenih delavcev ni nikoli uveljavljal kršitev iz naslova mobinga, kar vse kaže na to, da zaupanje med strankama ni bilo porušeno. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. V odgovoru navaja, da sodišče prve stopnje ni storilo uveljavljanih postopkovnih kršitev. Pravilno je ugotovilo, da je bila izpodbijana odpoved ustrezno obrazložena in da je za njeno podajo obstajal zakonit razlog.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri tem pa je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo odločilna dejstva ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba in je podana v primeru, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima in jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Pritožba obstoj te kršitve uveljavlja z navedbami o neprepričljivih dokaznih zaključkih, da tožnik glede postavljenih ciljev ni imel pripomb in da je za podajo izpodbijane odpovedi obstajal zakonit razlog, s čimer po vsebini uveljavlja drug pritožbeni razlog (zmotne ugotovitve dejanskega stanja iz 2. točke prvega odstavka 338. člena ZPP), in ne bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

7. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana v primeru, če je glede odločilnih dejstev nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Pritožba obstoj te kršitve zmotno uveljavlja z zatrjevanjem nasprotja med zaključkom sodišča prve stopnje, da je razlog za podajo izpodbijane odpovedi v resnici obstajal, in izpovedjo priče A.A., da je v letu 2018 pri toženi stranki potekala racionalizacija poslovanja v obliki zmanjševanja števila zaposlenih delavcev. S to navedbo, kot tudi z navedbami, da bi morala tožena stranka zaradi tožnikovega izboljšanja delovnih rezultatov v zadnjem obdobju pred odpovedjo še naprej spremljati njegovo delo in da v resnici ni preverila, ali bi bilo tožnika mogoče zaposliti na drugem delovnem mestu, po vsebini ne uveljavlja protispisnosti, temveč nasprotuje dejanskim in pravnim zaključkom sodišča prve stopnje, in sicer neutemeljeno.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki nazadnje zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 17. 2. 2017 na delovnem mestu "svetovalec za prodajo H.". Tožena stranka je zaradi tožnikovega nizkega povprečja ocen delovne uspešnosti za leto 2017 (1,71 ‒ manj uspešno) 6. 4. 2018 uvedla postopek ugotavljanja doseganja pričakovanih delovnih rezultatov v skladu z določili 27. do 29. člena kolektivne pogodbe tožene stranke (B20). V obdobju od 9. 4. 2018 do 8. 7. 2018 je tožnikovo delo z namenom preverjanja, ali so naloge opravljene pravočasno, strokovno in kvalitetno, spremljal nadrejeni delavec C.C. in mu 27. 7. 2018 iz tega naslova podal negativno oceno. Tožnika je zato v obdobju od 7. 8. 2018 do 6. 11. 2018 spremljala in ocenjevala tričlanska komisija v sestavi B.B. (direktorica I.), F.F. (specialistka vodja tima) in J.J. (Tehnik za omrežje I ‒ predstavnik socialnih partnerjev), ki je tožniku po poteku ocenjevalnega obdobja prav tako podala negativno oceno. Tožena stranka je zato tožnika 11. 12. 2018 seznanila z očitanim razlogom nesposobnosti in ga povabila na zagovor, čemur je 4. 1. 2019 sledila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ki jo tožnik izpodbija v tem individualnem delovnem sporu.

9. Odpovedni razlog nesposobnosti je v 2. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) opredeljen kot nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno ter kot neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. V skladu z drugim odstavkom navedenega člena lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen zakonski razlog za redno odpoved, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka postopek podaje izpodbijane odpovedi izvedla postopkovno pravilno (v skladu z določbami od 85. do 88. člena ZDR-1) in da je za njeno podajo obstajal utemeljen razlog, zato je tožbeni zahtevek, vključno z reparacijskim in reintegracijskim zahtevkom, pravilno zavrnilo kot neutemeljenega.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožena stranka v izpodbijani odpovedi zadostno obrazložila dejanski razlog za odpoved, kot ji to nalaga drugi odstavek 87. člena ZDR-1. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je tožena stranka le prepisala zakonsko dikcijo odpovednega razloga (iz 2. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1), saj je navedla konkretne okoliščine o tem, zakaj je bil zoper tožnika uveden postopek ugotavljanja doseganja pričakovanih delovnih rezultatov in tudi, kakšne so bile ugotovitve tega postopka. Pri tem se je med drugim sklicevala na sklepa z dne 6. 4. 2018 in 7. 8. 2018, s katerima je bil tožnik seznanjen, da bo nadrejeni delavec oziroma komisija v nadaljnjih trimesečnih obdobjih spremljala in ocenjevala njegovo delo, ter na sklepa z dne 26. 7. 2018 in 5. 12. 2018, s katerima je bil tožnik seznanjen z (negativnim) rezultatom teh postopkov. Vsi omenjeni dokumenti so bili tožniku vročeni, pa njihovi vsebini ni nikoli oporekal, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bil tožnik že tekom ocenjevalnega obdobja seznanjen s posledicami negativne ocene in s tem, da je takšno oceno dela tudi prejel, izpodbijana odpoved, ki povzema vsebino teh dokumentov, pa je zato dovolj natančno obrazložena.

11. Na podlagi ugotovitev, da je tožena stranka postopek spremljanja in ocenjevanja tožnikovega dela izvedla korektno in skladno z določili kolektivne pogodbe, ter da sta bili glede na tožnikove rezultate v tem obdobju negativni oceni dela z dne 26. 7. 2018 in 5. 12. 2018 utemeljeni, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je za podajo odpovedi obstajal zakonit razlog. Tožnik v pritožbi zmotno navaja, da iz ocene z dne 26. 7. 2018 ne izhajajo slabši rezultati njegovega dela in da je bila ta podana le na podlagi samovoljne (subjektivne) ocene s strani C.C.. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je bila ta ocena v pretežnem delu utemeljena s podatki, ki objektivno prikazujejo postavljene plane in tožnikovo (nizko) realizacijo na področju mobilnih, fiksnih in dodatnih storitev, subjektivna ocena ocenjevalca pa predstavlja le majhen del skupne ocene (postavka "vedenje, izvajanje iniciativ ..." v oceni z dne 26. 7. 2018 ima utež 10 %).

12. Pritožba neutemeljeno navaja, da je bil postopek ocenjevanja tožnikovega dela uveden in izveden le z namenom izpolnitve formalnih pogojev za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ker mu tožena stranka zaradi okoliščine, da je kot starejši delavec užival posebno varstvo pred odpovedjo po prvem odstavku 114. člena ZDR-1, brez njegovega soglasja ni mogla podati odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bil postopek podaje izpodbijane odpovedi le časovno, ne pa tudi vsebinsko povezan s postopkom reorganizacije pri toženi stranki, ki temelji na skladnih izpovedih prič A.A. in B.B., ki jima je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo. Sicer pa je v zvezi z zatrjevano povezanostjo obeh postopkov bistveno, da je tožena stranka v tem sporu dokazala, da tožnik pri opravljanju dela ni dosegel zastavljenih ciljev, zato je podan odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Četudi je tožena stranka tožniku v okviru optimizacije poslovanja, ki jo je na ravni celotne družbe izvedla v prvi polovici leta 2018, ponudila možnost odhoda iz družbe z odpravnino in odškodnino zaradi izgube zaposlitve, to ne pomeni, da je bil razlog za podajo izpodbijane odpovedi le fiktiven, kot je navajal tožnik.

13. Pritožba z navedbo, da je tožnik v zadnjem obdobju pred odpovedjo izboljšal svoje delovne rezultate, neutemeljeno uveljavlja, da bi morala tožena stranka njegovo delo spremljati in ocenjevati še v letu 2019. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi priče B.B. pravilno ugotovilo, da tožnik že v zadnjih dveh letih (2017 in 2018) ni dosegal zastavljenih ciljev, zato pritožbeni očitki o preuranjeni odpovedi niso utemeljeni. Pritožba neutemeljeno izpostavlja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik proti koncu leta 2018 pri delu napredoval. Po izpovedi priče C.C. je tožnik v tem obdobju sicer res pokazal določeno mero napredka, vendar ta ni zadostoval za podajo boljše (pozitivne) ocene, čemur je pritrdila tudi tričlanska komisija. Elektronsko sporočilo z dne 8. 11. 2018, v katerem je C.C. tožniku in njegovim sodelavcem čestital za izjemen rezultat pri realizaciji zavarovanj, ne dokazuje tožnikovih navedb glede fiktivnosti odpovednega razloga, saj zavarovanja predstavljajo le manjši del skupne ocene delovne uspešnosti delavca (realizacija zavarovanj je upoštevana le v okviru elementa "dodatne storitve", ki je eden od štirih elementov skupne ocene). Tudi realizacija plana za prve štiri mesece drugega polletja (tj. za obdobje od julija do konca meseca oktobra 2018), ki jo je C.C. podrejenim delavcem posredoval z elektronskim sporočilom z dne 14. 11. 2018 in na katero se sklicuje pritožba, ne dokazuje nepravilnosti ocene z dne 5. 12. 2018, zato so vse pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene.

14. Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo priči C.C., ki je zanikal, da je bil tožnik zaradi prejema izpodbijane odpovedi neenako obravnavan v primerjavi z D.D. in E.E. v smislu določbe 6. člena ZDR-1, ki prepoveduje neenako obravnavo delavcev na podlagi osebnih okoliščin. Sodelavca sta bila namreč glede na rezultate polletnega obdobja pri večini segmentov bolje ocenjena kot tožnik. Sicer pa je bila tožniku odpoved pogodbe o zaposlitvi podana zaradi nedoseganja pričakovanih delovnih rezultatov v letih 2017 in 2018, in ne le v obdobju od julija do novembra 2018, v katerem pritožba tožnikove delovne rezultate primerja z rezultati sodelavcev D.D. in E.E.. Izpodbijana odpoved tudi ni nezakonita, ker je tožena stranka tožnikovo delo spremljala in ocenjevala v dveh trimesečnih obdobjih (in ne v enem polletnem obdobju), zato so pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene. Ob upoštevanju dveh negativnih ocen za trimesečna obdobja je namreč mogoč le zaključek, da bi bil tožnik negativno ocenjen tudi ob upoštevanju zastavljenih ciljev in višine njegove realizacije v polletnem obdobju.

15. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi priče C.C. pravilno ugotovilo, da se na razgovoru z delavcem za vsako ocenjevano obdobje določijo cilji in način ocenjevanja, ter da tožnik na postavljene cilje nikoli ni imel nobenih ugovorov. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da tožnik na postavljene cilje ni imel nobenega vpliva, saj to za presojo zakonitosti odpovedi niti ni odločilno. Ključna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ti niso bili postavljeni previsoko, ki ji pritožba ne nasprotuje. Neutemeljene so pritožbene navedbe o tem, da tožnikovi delovni rezultati niso bili odvisni le od njegovih prodajnih veščin, temveč tudi od potreb strank, ter da ga je tožena stranka pri doseganju boljših rezultatov ovirala s postavljanjem omejitev glede višine popusta. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje so delo z enakimi omejitvami opravljali tudi tožnikovi sodelavci, ki so zastavljene cilje dosegali.

16. Pritožba neutemeljeno nasprotuje ugotovitvi, da je tožena stranka tožniku z namenom, da bi izboljšal svoje prodajne veščine in dosegel zastavljene cilje, zagotovila ustrezno pomoč v obliki rednih individualnih treningov in nasvetov s strani nadrejenih delavcev. Sodišče prve stopnje je to ugotovitev utemeljilo z izpovedjo prodajnega trenerja G.G., da je tožniku pomagal pri razvijanju prodajnih veščin. Tudi iz izpovedi priče C.C. izhaja, da so bila tožniku v ocenjevalnem obdobju zagotovljena ustrezna izobraževanja, s pomočjo katerih bi lahko izboljšal svoje prodajne rezultate. Izpoved priče F.F., da je tožniku rekla, naj si stranke poišče sam, ne potrjuje tožnikovih navedb, da s strani tožene stranke ni bil deležen nobene pomoči. Tožniku sta uporabne nasvete za izboljšanje učinkovitosti dela dajala predvsem G.G. in C.C., z F.F. pa je bil v relevantnem obdobju v stiku le dvakrat. Glede na navedeno pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izvedbo izobraževanj.

17. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka preverila, ali bi tožniku glede na njegovo izobrazbo lahko ponudila zaposlitev na kakšnem drugem delovnem mestu, vendar te možnosti ni bilo. To potrjuje tudi elektronsko sporočilo A.A. z dne 18. 12. 2018, pri čemer okoliščina, da je K.K. na poizvedovanje A.A. v zvezi s tem odgovorila hitro, ne potrjuje tožnikovih navedb, da tožena stranka te možnosti v resnici ni preverila. Sicer pa delodajalec v skladu z določbami ZDR-1 v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ni več dolžan preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. Ta obveznost delodajalca je bila določena v določbi tretjega odstavka 88. člena prej veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nadalj.).

18. Pritožba presoji sodišča prve stopnje, da zaradi obstoja razloga nesposobnosti nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom ni bilo več mogoče, neutemeljeno nasprotuje z navajanjem okoliščin, da nedoseganje rezultatov dela ni vplivalo na medsebojne odnose, da je pri toženi stranki 36 let vestno in dobro opravljal svoje delo, da toženi stranki nikoli ni povzročil škode ali kršil njenega ugleda in da kljub pritiskom s strani nadrejenih delavcev ni uveljavljal kršitev pravic iz naslova mobinga. Te okoliščine pri presoji utemeljenosti odpovednega razloga po 2. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 niso odločilnega pomena.

19. Glede na vse navedeno je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

20. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu s 154. členom ZPP sam krije svoje stroške pritožbe.

Datum zadnje spremembe:

03.12.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 346/2018
• VDSS sodba Pdp 1158/2012
• VDSS Sodba Pdp 42/2018