VDSS Sodba Pdp 292/2020

Jedro

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da poti, ki jih je na podlagi izdanih odredb v spornem obdobju opravil tožnik, niso poti na delo na sedež delodajalca oziroma kraj, dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi. Po določbi 31. člena ZDR-1 je kraj opravljanja dela obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi in je treba v primeru spremembe tega pogoja v skladu z 49. členom ZDR-1 skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Ni mogoče šteti, da je z vsako odreditvijo dela v drugem kraju od navedenega v pogodbi o zaposlitvi dejansko spremenjen pogodbeno dogovorjen kraj opravljanja dela, saj pogodba o zaposlitvi v konkretnem primeru dejansko določa kraj opravljanja dela (odločba VSRS VIII Ips 23/2016). Glede na to tožena stranka tožniku z odredbami ni odredila dela v drugem kraju, ki se za potrebe uveljavljanja povračila stroškov za prevoz na delo in z dela šteje kot kraj opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi. Prav tako za odreditev dela v drugem kraju niso bili izpolnjeni pogoji iz 33. člena ZDR-1 in 49. člena KPDŽP, saj je, kot je razvidno iz šestega odstavka 33. člena ZDR-1, takšna odreditev omejena na tri mesece v koledarskem letu. Sodišče prve stopnje je pravilno s sklicevanjem na sodno prakso v podobnih primerih štelo tožnikove poti za službene poti, za katere tožniku pripada kilometrina po 208. členu KPDŽP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, tožeči stranki pa je dolžna plačati stroške odgovora na pritožbo v višini 466,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžna tožena stranka tožniku za obdobje od februarja 2014 do decembra 2018 plačati razliko med plačanimi povračili stroškov prevoza na delo in z dela in povračili v višini stroškov za uporabo avtomobila v službene namene v skupni višini 13.066,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih mesečnih zneskov, ki so razvidni iz izreka sodbe in sklepa, od 16. dne v naslednjem mesecu do plačila. Višji zahtevek je zavrnilo (točka I izreka). Zaradi delnega umika tožbe je v delu, ki se nanaša na plačilo zneskov 29,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2014 in 91,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2018, postopek ustavilo (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku plača pravdne stroške v višini 1.592,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka (točka III izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ne predstavlja pravne podlage za odločitev o utemeljenosti zahtevka tožnika 82. člen KPDŽP, ki ureja režijska potovanja. Tožena stranka meni, da v primeru režijskih potovanj gre za službeno potovanje z značilnostmi, da gre za potovanja v odhodu in povratku z mesta nastopa dela in nazaj, ki je potrebno za izvršitev posameznih del in nalog, tako da čas na poti šteje v polni delovni čas. Sodišče ni obrazložilo, v čem je razlika med režijskim potovanjem in službenim potovanjem, tako da je v tem delu sodba brez razlogov, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Odredbe, s katerimi je tožena stranka odredila delo v določenem kraju, ne morejo biti predmet sodne presoje. Povračilo stroškov prevoza na delo in z dela je predmet avtonomne ureditve. Navodilo 637 je tožena stranka sprejela v soglasju s sindikati, zato se, upoštevaje tretji odstavek 215. člena KPDŽP, šteje, da je to, kar navodilo ureja, urejeno s kolektivno pogodbo. S 1. 1. 2017 je začelo veljati Navodilo 637/2017, ki jasno določa višino povračila za prevoz na delo in z dela v primeru odredbe o opravljanju drugega dela. Za čas pred letom 2017 je treba upoštevati sklep Komisije za razlago KPDŽP z dne 19. 12. 2017. Navodilo 637 ima enako pravno moč kot kolektivna pogodba in ne gre za presojo skladnosti splošnega akta delodajalca s kolektivno pogodbo. Sodišče prve stopnje bi moralo odločitev sprejeti na podlagi tega navodila. Komisija daje na podlagi 17. člena KPDŽP obvezne razlage kolektivne pogodbe. Za Navodilo 637 se ni zahtevalo, da bi moralo biti, da bi veljalo, objavljeno v Uradnem listu Republike Slovenije, saj gre za splošni akt delodajalca (odločba VDSS Pdp 153/2015). Odredbe o opravljanju drugega dela so bile tožniku izdane v času modernizacije tožene stranke, ko je bilo ukinjenih več delovnih mest, vključno z njegovim. Nesmiselno je bilo sklepati novo pogodbo o zaposlitvi. Tožnik je na podlagi pogodbe o zaposlitvi prejemal višjo plačo, kot bi mu šla za opravljanje drugega dela. Tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži plačilo njenih pravdnih stroškov, oziroma podredno ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal trditve tožene stranke v pritožbi in predlagal zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ter da je pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o bistvenih dejstvih ali so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Takšnih pomanjkljivosti izpodbijani del sodbe nima, sodišče prve stopnje se je jasno opredelilo do navedb tožene stranke, ki jih ponavlja v pritožbi, zakaj določba 82. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa (Ur. l. RS, št. 95/2007 in nasl. - KPDŽP), ki v četrtem odstavku določa, kdaj gre za režijsko potovanje, za odločitev ni bistvena. 82. člen KPDŽP določa delovni čas, v tretjem odstavku opredeljuje, kaj se poleg opravljanja dela šteje v poln delovni čas (8. alineja: režijsko potovanje). Režijsko potovanje je po četrtem odstavku 82. člena KPDŽP vsako potovanje v odhodu in povratku iz mesta nastopa na delo in nazaj, ki je potrebno zaradi izvršitve posameznih del in nalog. Pri tožniku ni šlo za takšno potovanje, ampak mu je bilo odrejeno opravljanje drugega dela.

7. Bistveno vprašanje tega spora je, ali je poti, ki jih je po posameznih odredbah o opravljanju drugega dela (dela v drugem kraju, kot je kraj opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi) opravil tožnik, šteti kot službene poti po 205. členu KPDŽP. S tem je povezana vtoževana razlika med plačanimi povračili stroškov prevoza na delo in z dela in povračili v višini stroškov za uporabo avtomobila v službene namene po 208. členu KPDŽP. Tožnik odredb ni izpodbijal in tudi njihova veljavnost na vprašanje upravičenosti do višje kilometrine ne vpliva.

8. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da poti, ki jih je na podlagi izdanih odredb v spornem obdobju opravil tožnik v A., B., C., D., E., F. in G., niso poti na delo na sedež delodajalca oziroma kraj, dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi. Po določbi 31. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1) je kraj opravljanja dela obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi in je treba v primeru spremembe tega pogoja v skladu z 49. členom ZDR-1 skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Ni mogoče šteti, da je z vsako odreditvijo dela v drugem kraju od navedenega v pogodbi o zaposlitvi dejansko spremenjen pogodbeno dogovorjen kraj opravljanja dela, saj pogodba o zaposlitvi v konkretnem primeru dejansko določa kraj opravljanja dela (odločba VSRS VIII Ips 23/2016). Glede na to tožena stranka tožniku z odredbami ni odredila dela v drugem kraju, ki se za potrebe uveljavljanja povračila stroškov za prevoz na delo in z dela šteje kot kraj opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi. Prav tako za odreditev dela v drugem kraju niso bili izpolnjeni pogoji iz 33. člena ZDR-1 in 49. člena KPDŽP, saj je, kot je razvidno iz šestega odstavka 33. člena ZDR-1, takšna odreditev omejena na tri mesece v koledarskem letu. Sodišče prve stopnje je pravilno s sklicevanjem na sodno prakso v podobnih primerih štelo tožnikove poti za službene poti, za katere tožniku pripada kilometrina po 208. členu KPDŽP. Pravilno se je sklicevalo na pravno stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi X Ips 387/2011, iz katere izhaja, da je službena pot tista pot, ki ne predstavlja rednega dela na sedežu delodajalca oziroma v kraju, dogovorjenem v pogodbi o zaposlitvi.

9. Navodilo 637, ki ga izpostavlja pritožba, je bilo sprejeto na podlagi četrtega odstavka 204. člena KPDŽP, ki določa, da se kriteriji za ugotavljanje možnosti prevoza na delo in z dela z javnimi prevoznimi sredstvi določijo s splošnim aktom. Kot je razvidno iz samega naslova navodila, se nanaša na pogoje in način obračunavanja povračila za prevoz na delo in z dela. Vendar v konkretnem primeru tožnika ni šlo za prevoz na delo in z dela, ampak za službeno pot, kot je pravilno opredelilo sodišče prve stopnje. Na pravilnost te opredelitve, zaradi katere je tožnik upravičen do vtoževane višje kilometrine, ne vpliva, da so bili v odredbah o opravljanju drugega dela izrecno priznani stroški prevoza na delo in z dela z avtomobilom. To velja tudi za čas od 1. 1. 2017 dalje, ko je tožena stranka uporabljala Navodilo 637/2017, na katero se sklicuje v pritožbi, s katerim je izrecno določila, da se povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela nanaša tudi na primere opravljanja dela na podlagi odredbe o opravljanju drugega dela. To ne more biti, kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje s sklicevanjem na tretji odstavek 9. člena ZDR-1 in 5. člena Zakona o kolektivnih pogodbah (Ur. l. RS, št. 43/2006 in nasl. - ZKolP), predmet enostranskega odločanja delodajalca, ampak le vsebina kolektivne pogodbe.

10. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno graja stališče sodišča prve stopnje, ki pri odločanju ni upoštevalo Sklepa komisije za razlago KPDŽP z dne 19. 12. 2017. Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo svoje stališče, ki je materialnopravno pravilno. Predloženo mnenje in ugotovitveni sklep nista razlaga, ki bi pomenila obvezen način uporabe in izvajanja določb kolektivne pogodbe ter obvezno podlago za odločanje v sporih o pravicah delavcev in obveznostih delodajalca, ki izvirajo iz kolektivne pogodbe (niti ni priporočilo kot strokovni predlog strankam pogodbe za ureditev določenih vprašanj). Komisija za razlago ni pristojna za presojanje, ali je določen akt posameznega delodajalca v skladu s kolektivno pogodbo ali ne, saj gre za vprašanja v pristojnosti delovnega sodišča (6. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.). Na to ne more vplivati sklicevanje tožene stranke na domnevno voljo pogodbenih strank oziroma dejstvo, da naj bi reprezentativni sindikati obravnavali osnutek navodila in z vsebino soglašali.

11. Ker niso podani v pritožbi uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o stroških postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato po določbi prvega odstavka 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je dolžna povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče mu je skladno z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015, OT) priznalo stroške odgovora na pritožbo v višini 625 točk (tar. št. 15/4 OT) in materialne stroške v višini 12,5 točk (tretji odstavek 11. člena OT), skupaj 637,5 točk ali 382,50 EUR oziroma skupaj z davkom na dodano vrednost 466,65 EUR.

Datum zadnje spremembe:

03.12.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba in sklep Pdp 237/2020
• VDSS Sodba Pdp 206/2020
• VDSS Sodba Pdp 288/2020