VDSS Sklep X Pdp 281/2020

Jedro

Posredovanje in arbitraža sta opciji, ki ju stranki lahko uporabita ali ne, in lahko neposredno uporabita sodno varstvo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da predlagatelj po neuspešnem pogajanju ni bil dolžan sprožiti postopka posredovanja ali arbitraže pred uveljavljanjem sodnega varstva.

Sodišče prve stopnje je v okviru predhodnega preizkusa predloga lahko odločilo o zavrženju, ne da bi počakalo na odgovor predlagatelja, saj to lahko stori kadarkoli, če ugotovi, da ni podana sodna pristojnost sodišča za odločanje o zadevi.

Predlagatelj je uveljavljal predlog za ugotovitev, da je nasprotni udeleženec kršil drugi odstavek 6. člena KPES, ker s predlagateljem ni do konca maja 2018 sklenil dogovora o znesku najnižjih osnovnih plač in politiki plač, upoštevajoč uradne podatke Statističnega urada RS o rasti cen življenjskih potrebščin in ekonomskem stanju dejavnosti v gospodarstvu RS. Zahteval je, naj sodišče odloči, da se najnižje mesečne osnovne plače oziroma izhodiščne plače za posamezne tarifne razrede za dejavnosti, ki jih zajema KPES, upoštevajoč uradne podatke Statičnega urada Republike Slovenije o rasti cen življenjskih potrebščin in ekonomskem stanju in dejavnosti v gospodarstvu RS, s 1. 6. 2018 zvišajo za 7,2 %.

Gre za interesni spor v smislu prvega odstavka 19. člena ZKolP. Sodišče ne more samo nadomestiti pogodbene volje strank oziroma gre pri dogovoru za vprašanje avtonomije strank, v katero sodišče ne sme posegati, zato ni podana sodna pristojnost za odločanje o predlogu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se predlog zavrže (točka I izreka) ter da mora predlagatelj v 15 dneh od vročitve sodne odločbe povrniti nasprotnemu udeležencu stroške postopka v znesku 1.985,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila (točka II izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje predlagatelj iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, nasprotnemu udeležencu pa naloži plačilo vseh stroškov pritožbenega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse od poteka paricijskega roka dalje. Meni, da odločitev sodišča prve stopnje posega v načelo učinkovitega sodnega varstva kot enega izmed načel vladavine prava. Nasprotni udeleženec je posegel v pogodbeno dogovorjeno pravico predlagatelja, ker ni želel skleniti dogovora skladno z drugim odstavkom 6. člena Kolektivne pogodbe elektrogospodarstva Slovenije (KPES), oziroma je namerno zavlačeval, da bi si s tem zagotovil ohranitev stroškov dela na istem nivoju, kljub izkazanim dogovorjenim ekonomskim kazalnikom, ki utemeljujejo povišanja plač. Meni, da interpretacija drugega odstavka 6. člena KPES pomeni "izvotlitev" vsakršne dogovorne obveznosti oziroma pravice pogodbenih strank. Takšna interpretacija zaobide namen dogovarjanja pogodbenih strank. Pogodbena določba ni sama sebi namen, temveč je njen namen v tem, da se najnižje osnovne plače redno usklajujejo z inflacijo in ekonomskim standardom dejavnosti in gospodarstva. Meni, da ne gre za interesni spor, temveč za spor glede izvrševanja veljavne kolektivne pogodbe oziroma ugotovitve kršitve KPES ter določitev najnižjih zneskov. Sklicuje se na sodbo in sklep VDSS, opr. št. X Pdp 363/2017 z dne 31. 8. 2017, po kateri mora sodišče nuditi pravno varstvo v primeru, ko je treba nadomestiti vsebino dogovora. Povzema potek pogajanj med strankama in navaja, da nasprotni udeleženec ni bil pripravljen skleniti dogovora, ter je s tem kršil kolektivno pogodbo, ker si za sklenitev dogovora ni prizadeval. Ne strinja se tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da predlagatelj ni upošteval, da se KPES nanaša tudi na distribucijska podjetja, kjer so s strani agencije A. kot regulatorjem trga priznani upravičeni stroški delovanja in vzdrževanja, ki vključujejo stroške plač v višini, ki je nižja kot 100 %, ker regulator zahteva letno povečanje učinkovitosti za distribucijska podjetja. Nadalje meni, da je podana bistvena kršitev določb postopka, saj mu je bila 13. 3. 2020, torej na dan, ko je bila razglašena pandemija COVID-19, vročena prva pripravljalna vloga nasprotnega udeleženca. Zaradi določb Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) in sicer 3. člena drugega odstavka, ki je določal, da procesni in materialni roki od 12. 3. 2020 ne tečejo, predlagatelj na to vlogo do izdaje sklepa o zavrženju sploh še ni utegnil odgovoriti. S tem, ko je sodišče preklicalo že razpisano obravnavo za 15. 3. 2020, zaradi epidemiološke situacije v državi in odločilo brez naroka, ne da bi čakalo na odgovor predlagatelja, je kršilo predlagatelju pravico do izjave po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Gre tudi za sodbo oziroma odločitev presenečanja, saj ni bil seznanjen z argumenti sodišča oziroma stališči, na podlagi katerih bo sodišče odločilo. Priglaša stroške postopka.

3. V odgovoru na pritožbo nasprotni udeleženec prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje. Navaja, da sta se stranki pogajali, vendar dogovora nista dosegli, kar pa se v nobenem primeru ne more šteti kot kršitev na strani nasprotnega udeleženca. Strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da sodišče dogovora oziroma volje stranke ne more nadomestiti, saj bi s tem poseglo v pravico do prostovoljnega dogovarjanja strank kolektivne pogodbe. V zvezi z očitano kršitvijo postopka meni, da mora sodišče v skladu s prvim odstavkom 18. člena ZPP ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali spada odločitev o sporu v sodno pristojnost, zato so navedbe o tem, da ga sodišče ni seznanilo s pravnim stališčem nesmiselne. Gre za t. i. predhodni preizkus tožbe oziroma v tem primeru predloga, ko gre za odločitev o procesnih vprašanjih, ki jih lahko reši sam predsednik senata. Ni mogoče govoriti o kršitvah postopka, če se sodišče ne strinja s pravno argumentacijo stranke in svoje stališče tudi obrazloži. Če sodišče kadarkoli ugotovi, da odločanje o tožbenem zahtevku ne spada v sodno pristojnost, lahko tožbo zavrže in v zvezi o tem ni potrebna nobena izjava strank, saj bi lahko sodišče o tem odločalo že na podlagi samega predloga oziroma po prejemu odgovora na predlog. Prav tako meni, da je imel predlagatelj možnost izjasniti se do vseh navedb nasprotnega udeleženca. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da v konkretni zadevi postopek za mirno rešitev spora v smislu 23. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS- 1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) ni obligatoren, saj Kolektivna pogodba elektrogospodarstva Slovenije (KPES; Ur. l. RS, št. 41/2017) v 11. členu določa postopek posredovanja ali arbitraže le kot možnost, ki jo lahko uporabi stranka kolektivne pogodbe, ne pa kot obveznost. Glede na navedeno je predlagatelj lahko po neuspešnem pogajanju vložil predlog pri delovnem sodišču, ne da bi pred tem sprožil postopek posredovana oziroma arbitraže. ZDSS-1 v prvem odstavku 23. člena določa, da je, kadar je z zakonom ali s kolektivno pogodbo določen obvezen postopek za mirno rešitev spora, tožba dopustna pod pogojem, da je bil postopek predhodno začet, pa ni bil uspešen. V skladu z drugim odstavkom 23. člena se šteje, da postopek ni bil uspešen, če med strankama ni bil dosežen sporazum v 30 dneh od začetka postopka za mirno rešitev spora. Če je za vložitev tožbe z zakonom določen rok, začne ta rok po določbi tretjega odstavka 23. člena ZDSS-1 teči po izteku roka iz prejšnjega odstavka. Določbe prejšnjih odstavkov se v skladu s četrtim odstavkom 23. člena ZDSS-1 ne uporabljajo v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja. Med strankama so potekala pogajanja, ki pa niso bila uspešna, kar potrjuje tudi navedba nasprotnega udeleženca iz odgovora na pritožbo. Posredovanje in arbitraža sta torej opciji, ki ju stranki lahko uporabita ali ne, in lahko neposredno uporabita sodno varstvo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da predlagatelj po neuspešnem pogajanju ni bil dolžan sprožiti postopka posredovanja ali arbitraže pred uveljavljanjem sodnega varstva. Smiselno se je oprlo na sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 1/2007 z dne 29. 5. 2007.¹

7. V predmetni zadevi predlagatelj uveljavlja ugotovitev, da je nasprotni udeleženec kršil drugi odstavek 6. člena KPES, ker ni z njim do konca maja 2018 sklenil dogovora o znesku najnižjih osnovnih plač in politiki plač, upoštevajoč uradne podatke Statističnega urada RS o rasti cen življenjskih potrebščin in ekonomsko stanje v dejavnosti in gospodarstvu RS (1. točka). KPES v prvem odstavku 6. člena določa, da se pogodbeni stranki o znesku najnižjih osnovnih plač in o politiki plač po tej kolektivni pogodbi dogovorita enkrat letno, najpozneje do konca meseca maja. Pri tem kot podlago upoštevata uradne podatke Statističnega urada Republike Slovenije o rasti cen življenjskih potrebščin in ekonomsko stanje v dejavnosti in gospodarstvu Republike Slovenije. Dogovor velja za celotno 1. točko Tarifne priloge. Predlagatelj je, ker dogovor ni bil sklenjen, zahteval, da naj sodišče odloči, da se najnižje mesečne osnovne plače oziroma izhodiščne plače za posamezne tarifne razrede za dejavnosti, ki jih zajema KPES, upoštevajoč uradne podatke SURS o rasti cen življenjskih potrebščin in ekonomsko stanje v dejavnosti in gospodarstvu RS, z dnem 1. 6. 2018 zvišajo za 7,2 %, tako da znašajo 643,20 EUR za I. TR, 771,84 EUR za II. TR, 849,02 EUR za III. TR, 996,96 EUR za IV. TR, 1.125,60 EUR za V. TR, 1.363,58 EUR za VI. TR, 1.762,37 EUR za VII. TR, 2.540,64 EUR za VIII. TR in 2.894,40 EUR za IX. TR.

8. ZPP v prvem odstavku 274. člena določa, da predsednik senata po predhodnem preizkusu tožbe izda sklep, s katerim se tožba zavrže, če ugotovi, da odločanje o tožbenem zahtevku ne spada v sodno pristojnost (18. člen), da je bila tožba vložena prepozno, če je s posebnimi predpisi določen rok za tožbo, da o tožbenem zahtevku že teče pravda, da je stvar pravnomočno razsojena, da je bila o spornem predmetu sklenjena sodna poravnava ali da ni podana pravna korist tožeče stranke za vložitev tožbe.

9. Ni podana bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče izdalo sklep o zavrženju predloga, ne da bi počakalo na odgovor predlagatelja na prvo pripravljalno vlogo nasprotnega udeleženca. Sodišče prve stopnje je namreč v okviru predhodnega preizkusa predloga lahko odločilo o zavrženju, ne da bi počakalo na odgovor predlagatelja, saj to lahko stori kadarkoli, če ugotovi, da ni podana sodna pristojnost sodišča za odločanje o zadevi. Ne glede na navedeno pa je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi upoštevalo razloge, ki jih je nasprotni udeleženec podal že v odgovoru na predlog, zato s postopanjem sodišča ni nastal pravni položaj, ko bi bilo mogoče šteti, da se predlagatelj ni mogel izjaviti o navedbah nasprotnega udeleženca, saj se je predlagatelj o vseh navedbah izjavil že v svoji prvi pripravljalni vlogi z dne 23. 1. 2020. Gre za procesno odločitev sodišča prve stopnje, ki temelji na argumentu (ki ga je nasprotni udeleženec podal že v odgovoru na predlog), da sodišče ne sme posegati v pogodbeno voljo strank kolektivne pogodbe. Res je sicer, da rok za podajo dogovora še ni potekel, sodišče pa je narok zaradi epidemije COVID-19 preklicalo, vendar to glede na navedeno ni pomenilo kršitve pravice stranke do izjave. Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (ZZUSUDJZ; Ur. l. RS, št. 36/2020 in 61/2020) je namreč v prvem odstavku tretjega člena določal, da roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določeni z zakonom, ne tečejo, kar je veljalo od 29. 3. 2020, ko je zakon pričel veljati, do 29. 5. 2020, glede na Sklep Vlade RS o ugotovitvi prenehanja razlogov za začasne ukrepe v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (Ur. l. RS, št. 74/2020), ki je pričel veljati s 1. 6. 2020. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje odločilo že 7. 5. 2020, torej ni vplivalo na pravilnost in zakonitost procesne odločitve sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe.

10. Ker je torej sodišče prve stopnje odločitev oprlo na razloge, ki jih je nasprotni udeleženec podal že v odgovoru na predlog, in do katerih se je predlagatelj opredelil, tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da gre v zadevi za sodbo (sklep) presenečenja. Prepoved sodbe presenečenja stranke ne varuje pred dejanskim presenečenjem, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku in s tem do učinkovitega varstva svojih pravic. Zato ne gre za sodbo presenečenja, ko sodišče odločitev opre na dokazno oceno oziroma argumente, s katerimi se stranka ne strinja. Prav tako ne gre za sodbo presenečenja, kadar je sodišče odločitev oprlo na pravno podlago, ki bi jo stranka ob zadostni procesni skrbnosti lahko predvidela. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena - bodisi da gre za dejstva, ki utemeljujejo zahtevek ali dejstva, s katerimi stranka utemeljuje svoje ugovore. Sredstvo preprečevanja sodbe presenečenja je torej materialno procesno vodstvo oziroma odprto sojenje, v okviru katerega sodišče stranke opozarja na spregledane pravne podlage, ter jim razkrije svoj drugačen, nepričakovan, pravni pogled na njun spor ter opozori na pravno podlago, na katero namerava opreti rešitev njunega spora.²

11. Predlagatelj je uveljavljal predlog za ugotovitev, da je nasprotni udeleženec kršil drugi odstavek 6. člena KPES, ker s predlagateljem ni do konca maja 2018 sklenil dogovora o znesku najnižjih osnovnih plač in politiki plač, upoštevajoč uradne podatke Statističnega urada RS o rasti cen življenjskih potrebščin in ekonomskem stanju dejavnosti v gospodarstvu RS. Zahteval je, naj sodišče odloči, da se najnižje mesečne osnovne plače oziroma izhodiščne plače za posamezne tarifne razrede za dejavnosti, ki jih zajema KPES, upoštevajoč uradne podatke Statičnega urada Republike Slovenije o rasti cen življenjskih potrebščin in ekonomskem stanju in dejavnosti v gospodarstvu RS, s 1. 6. 2018 zvišajo za 7,2 %.

12. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da gre za interesni spor v smislu prvega odstavka 19. člena Zakona o kolektivnih pogodbah (ZKolP; Ur. l. RS, št. 43/2006 in nasl.), ter da sodišče ne more samo nadomestiti pogodbene volje strank oziroma da gre pri dogovoru za vprašanje avtonomije strank, v katero sodišče ne sme posegati, ter da ni podana sodna pristojnost za odločanje o predlogu. Neutemeljeno je stališče pritožbe, da je sodišče s tem "izvotlilo" dogovorne obveznosti oziroma pravice pogodbenih strank oziroma da takšna interpretacija zaobide namen dogovarjanja pogodbenih strank. Določba 6. člena KPES namreč ne daje vsebinsko in časovno opredeljene podlage, da bi lahko sodišče samo določilo višino osnovne plače, saj v bistvenem prepušča določitev kriterijev oziroma količnikov strankam, prav tako ne določa ponderiranja teh količnikov. Od navedenih podlag (rast cen življenjskih potrebščin, ekonomsko stanje v dejavnosti in gospodarstvu RS) je določno opredeljen le kazalec rasti cen življenjskih potrebščin, katerega vrednost je ugotovljiva iz podatkov SURS in za obravnavano obdobje znaša 2,8 %, vendar pa 6. člen KPES ne določa ponderja, ki naj se pri rasti cen življenjskih potrebščin upošteva pri določitvi izhodiščne plače. V okviru podlag "ekonomsko stanje v dejavnosti" in "v gospodarstvu RS", pa tudi ni določeno, kakšno težo naj bi imeli ti dve podlagi pri določitvi skupnega zneska uskladitve. Iz podatkov v spisu sicer izhaja, da so med strankama sicer potekala pogajanja, pri katerih so se kot izhodišča navajali podatki za določene kazalnike, vendar je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da navedb nasprotnega udeleženca ni mogoče šteti kot priznanje oziroma dogovor o tem, na kakšen način in v kakšnem obsegu naj se posamezni kazalniki upoštevajo pri dogovoru. Zato je pravilno zaključilo, da morata kazalnike in ponderje stranki sami sporazumno določiti ter da tega namesto njiju ne more storiti sodišče.

13. Glede na takšno stališče ni utemeljeno sklicevanje pritožbe na sodbo in sklep VDSS, opr. št. X Pdp 363/2017 z dne 31. 8. 2017. V navedeni zadevi je sodišče ugotovilo, da je nasprotna udeleženka kršila 39. člen Kolektivne pogodbe nasprotne udeleženke z dne 31. 8. 2011 ter 34. člen Pravilnika o plačah in posebnih nagradah nasprotne udeleženke, ker za leto 2011 do dneva 31. 8. 2012 in za leto 2012 do 31. 8. 2013 ni plačala vsem zaposlenim dela plače iz naslova poslovne uspešnosti na podlagi uspešnosti poslovanja družbe. Nasprotni udeleženki je naložilo, da skladno z 39. členom Kolektivne pogodbe ter 34. člena Pravilnika o plačah in posebnih nagradah izplača del plače iz poslovne uspešnosti, tudi tistim zaposlenim, ki uspešnosti niso prejeli, na podlagi uspešnosti poslovanja družbe in sicer za leto 2011 44 delavcev po kolektivni pogodbi in 173 delavcev tako imenovanih lastnih zastopnikov, za leto 2012 pa mora izplačati poslovno uspešnost 242 delavcem zaposlenim po kolektivni pogodbi in 279 tako imenovanim lastnim zastopnikom, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datuma zapadlosti do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe. V navedeni zadevi je 39. člen Kolektivne pogodbe določal, da pogodbeni stranki določitev izplačila dela plače na podlagi uspešnosti poslovanja družbe uredita s posebnim Dogovorom, katerega veljavnost ni vezana na to pogodbo ter da imata pogodbeni stranki namen dogovor skleniti do sprejetja revidiranega letnega poročila za leto 2011. VDSS je menilo, da je stališče sodišča prve stopnje, da sodišče ne more poseči oziroma določiti višino nagrad za posamezne delavce udeleženca, napačno. Če stranki nista uspeli sprejeti dogovora o višini poslovne uspešnosti, je bistveno, da je do izplačila poslovne uspešnosti upravičen vsak delavec, in sicer načelno v enakem znesku, pri čemer pa bo moralo sodišče pri svoji odločitvi upoštevati tudi dejstvo, da so nekateri delavci v različnih višinah poslovno uspešnost že prejeli. Predlagatelj je sicer navajal, da konkretne poslovne uspešnosti ne more izračunati, ter podal le povprečne zneske, vendar, v kolikor je nasprotna udeleženka izplačala poslovno uspešnost le nekaterim delavcem brez v naprej sprejetega dogovora, to ne more iti v škodo ostalim delavcem. Če stranki nista uspeli sprejeti dogovora o višini poslovne uspešnosti, je bistvo, da je do izplačila poslovne uspešnosti upravičen vsak delavec, in sicer načelno v enakem znesku, pri čemer pa bo moralo sodišče pri svoji odločitvi upoštevati tudi dejstvo, da so nekateri delavci v različnih višinah poslovno uspešnost že prejeli.

14. V navedeni zadevi je torej sodišče lahko naložilo nasprotni udeleženki izplačilo delovne uspešnosti, kljub temu da stranki kolektivne pogodbe pred tem nista sklenili dogovora v smislu določbe 39. člena podjetniške kolektivne pogodbe, ki določa, da pogodbeni stranki določitev izplačila dela plače na podlagi uspešnosti poslovanja družbe uredita s posebnim dogovorom, katerega veljavnost ni vezana na to pogodbo, ter da imata stranki namen, da dogovor skleneta do sprejetja revidiranega letnega poročila za leto 2011. V navedeni zadevi je namreč sodišče lahko določilo višino delovne uspešnosti (vsaj) v višini, v kateri je delovna uspešnost že bila izplačana nekaterim delavcem, ter je izhajalo iz tega dejstva. V konkretnem primeru pa določba drugega odstavka 6. člena KPES ne daje podlage za določitev višine izhodiščnih plač, saj noben od statističnih pokazateljev, navedenih v 6. členu KPES, ni opredeljen po višini in teži (ponderju).

15. Odločitev sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi tudi ne odstopa od odločitve, ki jo je VDSS sprejelo v sodbi opr. št. X Pdp 69/2019 z dne 28. 3. 2019. Sodišče je zavzelo stališče, da se v primeru, da so izpolnjeni pogoji za uskladitev plač pri nasprotnem udeležencu (doseganje oziroma preseganje 2-odstotne rasti cen življenjskih potrebščin), stranke sicer res lahko na pogajanjih dogovorijo za višino povišanja plač, vendar pa v primeru izostanka dogovora o dejanskem povišanju plač to ne pomeni, da do uskladitve plač ne pride oziroma, da je ta 0-odstotna. Že z jezikovno razlago določbe 105. člena PKP je bilo mogoče ugotoviti vsebino pravne norme - ta pa je, da če se o dejanski višini povišanja stranke na pogajanjih ne uspejo dogovoriti, samodejno pride do povišanja v višini rasti cen življenjskih potrebščin.

16. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno razlogovalo, da ni mogoče uveljavljati sodnega varstva z vsebino, da je zaradi nesklenitve dogovora nasprotni udeleženec kršil 6. člen KPES, saj bi v nasprotnem primeru samo nadomestilo dogovor in poseglo v avtonomno voljo pogodbenih strank kolektivne pogodbe, zato je odločilo v skladu s 274. členom ZPP.

17. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

18. Predlagatelj s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Odgovor nasprotnega udeleženca na pritožbo ni bistveno pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).

-------------------------------
¹ V navedenem sklepu je VSRS navedlo, da je bilo po določbi 15. člena ZDSS v primerih, kadar je z zakonom ali kolektivno pogodbo določen postopek za mirno rešitev spora, sodno varstvo dovoljeno samo pod pogojem, da je bil postopek predhodno sprožen, pa ni bil uspešen. Po določbi 23. člena ZDSS-1 pa je procesna predpostavka predpisana samo v primerih, kadar je z zakonom ali kolektivno pogodbo določen obvezen postopek za mirno rešitev spora. Za spor o skladnosti splošnih aktov delodajalca z zakonom in kolektivnimi pogodbami po določbi 87. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost kovinskih materialov in livarn ter za kovinsko in elektroindustrijo Slovenije ni predvidena pristojnost arbitraže, ki naj bi odločala tudi o sporih med udeleženci kolektivne pogodbe v primeru, da pomirjenje med njimi ni bilo uspešno. Zato z razlago citiranega člena kolektivne pogodbe ni mogoče zaključiti, da je za obravnavani spor posebej predviden postopek pomirjenja, sploh pa ne, da je tak postopek obvezen.
² Povzeto po VSL sodba opr. št. II Cp 2871/2017 z dne 16. 5. 2018.

Datum zadnje spremembe:

11.12.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep X Pdp 1159/2009
• VDSS sklep X Pdp 169/2015
• VDSS Sodba X Pdp 763/2022