VDSS Sodba Pdp 387/2020

Jedro

Sodišče je pravilno ugotovilo, da tožnik nikoli ni izpodbijal podpisa pogodbe o zaposlitvi, da jo je podpisal v zmoti, prevari ali pod vplivom grožnje v smislu 45., 46. in 49. člena OZ. Navajal je le, da je tožena stranka izkoristila njegov socialni položaj. Tožnik je podpisal pogodbo o zaposlitvi za prihod iz določenega kraja, zato mu je tožena stranka pravilno izplačevala stroške za prihod na delo iz tega kraja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku razliko iz naslova stroškov za prevoz na delo in z dela v višini 3.020,00 EUR. Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino zaradi diskriminacije v višini 13.000,00 EUR (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 2.391,20 EUR, v roku 8 dni (II. točka izreka).

2. Tožnik vlaga laično pritožbo. Navaja, da je sodnica razsodila pristransko in je zlorabila svoj položaj na način, da ga je neenako obravnavala že od samega pričetka sojenja, s tem pa ga je tudi diskriminirala, kršila njegove pravice do poštenega in nepristranskega sojenja in pravice določene z Ustavo RS. Sodnica ga je ves čas poniževala, se do njega nedostojanstveno obnašala in dovolila, da je tožena stranka imela večjo pravico svobode govora in dovolila, da je tožena stranka v svoji obrambi prilagala ponarejene dokumente, ki jih je sodnica sprejela kot dokaz v postopku. Zahteval je, da se pooblastila, ki jih je priložila tožena stranka zavržejo kot irelevantna in označijo kot nezakonito dejanje. Sodnica je kršila njegove pravice zapisane v Splošni deklaraciji človekovih pravic po 5. členu, 7. členu, 10. členu in 19. členu. Prav tako je kršila njegove pravice iz Ustave RS po 21. členu, pri čemer je tožnik opravljal svoje delo odgovorno in kakovostno, s spoštovanjem do vseh delavcev in nadrejenih, upošteval je tudi hišna pravila v podjetju. Kršila je prepoved diskriminacije zaposlenih, pri čemer je opazil, da mu je delodajalec premalo izplačeval potne stroške, in sicer za mesec julij 23,00 EUR manj, za mesec avgust 136,00 EUR manj in za mesec september 260,00 EUR manj, na kar ga je opozoril najprej po telefonu. Delodajalec A.A. mu je odgovoril, da on odloča, kakšno plačo bo imel in kako bo zaračunaval potne stroške in da tožnik nima kaj zahtevati. Sodišču je predložil tudi prijavo upravni enoti z naslovom B., izpis laične kontrole ZZZS, izjave prič C.C., D.D., E.E., F.F. in G.G., ki so potrdili, da se je vozil iz naslova B.. Tožnik prilaga plačilne liste za mesec julij, avgust in september. Delodajalec je na nezakonit način zaslužil denar, ki mu ne pripada. Prilaga drugo pogodbo o zaposlitvi z dne 26. 10. 2015. Opozoril je, da sta pogodbi nezakoniti, za njega pa je to ponižujoče in da ga diskriminira na nečloveški način. Počutil se je zelo ponižanega, manj vrednega in diskriminiranega. V pritožbi navaja, da ima pravico do svobode govore in izražanja in da bo ponovil celotno zgodbo. Prilaga prvo pogodbo o zaposlitvi z dne 17. 7. 2015, napotitev na delo. Navaja, da mu delodajalec od začetka dela ni izplačal prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tako direktor A.A. ni izpolnil obveznosti do države Republike Slovenije. V pritožbi pošilja tudi zapisnik s Policije z dne 4. 11. 2019, napotnico in izvid Psihiatrične klinike v Ljubljani ter dva ponarejena pooblastila tožene stranke.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje s stroškovno posledico. Tožnik razpravljajočo sodnico obtoži, da je s svojim ravnanjem zlorabila svoj položaj, pri tem pa so očitki popolnoma neutemeljeni, celo izmišljeni, hkrati pa tudi žaljivi. Sodnica je v okviru materialnega procesnega vodstva tožniku včasih omejila izpovedbo in ga opomnila, da je njegov način obnašanja in nastopanja pred sodiščem neprimeren. Sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Tožnik ni uveljavljal neveljavnosti pogodb o zaposlitvi zaradi napak volje, niti pogodb o zaposlitvi jih ni izpodbijal. Tožnik uveljavlja v procesnem smislu prepozne ugovore in kot take neupoštevne. Pogodbi o zaposlitvi, kateri je tožnik podpisal in sprejel, sta mu bili dani na vpogled in v pregled, tožnik pa je pogodbi prebral in podpisal. Šlo je za dogovor med strankama, kjer je določen kraj, iz katerega prihaja tožnik na delo, H.. Med strankama nikdar ni bilo sporno, da je eno pooblastilo izpolnila I.I., drugo pa J.J., kar pa ni kršitev in nepravilnost. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je pritožbeno sodišče sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnik uveljavlja vrsto kršitev iz Splošne deklaracije človekovih pravic (slov. prevod – Ur. l. RS z dne 13. 4. 2018) ter kršitev Ustave RS. Uveljavlja kršitev 5. člena Splošne deklaracije človekovih pravic, ki določa, da se nikogar ne sme podvreči mučenju ali krutemu, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju. Iz spisa glede vodenja postopka pred sodiščem prve stopnje ni zaznati, da bi sodišče kakorkoli nečloveško ali ponižujoče obravnavalo tožnika, kar pavšalno zatrjuje. Tudi ni utemeljen pritožbeni ugovor o kršitvi 7. člena deklaracije, ki določa, da so vsi enaki pred zakonom in da imajo vsi brez kakršnegakoli razlikovanja pravico do enakega pravnega varstva. Prav tako pa, da imajo vsi pravico do enakega varstva pred diskriminacijo, ki bi kršila to deklaracijo, kakor tudi pred vsakršnim spodbujanjem k takšni diskriminaciji. Tožnikovi ugovori niso v ničemer konkretizirani, pri čemer je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek iz naslova diskriminacije. Tožnik je navajal, da je bil diskriminiran zlasti zaradi svojega slabega socialnega statusa. Tožnik uveljavlja še kršitev 10. člena deklaracije, ki določa, da je vsakdo pri odločanju o njegovih pravicah in dolžnostih in v primeru kakršnekoli kazenske obtožbe zoper njega upravičen ob popolni enakosti do pravične in javne obravnave pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem. Iz spisa izhaja, da je sodišče tožnikovo zadevo obravnavalo nepristransko. Tožnik je v predhodnem pritožbenem postopku uspel, zato je pritožbeno sodišče zadevo razveljavilo in jo vrnilo sodišču prve stopnje, ki je v ponovljenem postopku upoštevalo napotila pritožbenega sodišča. Tožnik uveljavlja tudi kršitev 19. člena deklaracije, ki določa, da ima vsakdo pravico do svobode izražanja mnenja, ki vključuje svobodo imeti mnenje brez vmešavanja ter svobodo iskati, sprejemati in širiti informacije in ideje na kakršenkoli način in ne glede na meje. Tožnik je v postopku nedvomno imel pravico do lastnega mnenja, kar pa ne pomeni, da sta njegova tožbena zahtevka za plačilo razlike stroškov prevoza in iz naslova diskriminacije utemeljena.

7. Iz vodenja postopka ne izhaja, da bi sodnica tožnika kakorkoli diskriminirala, da mu ne bi dopustila, da se izjavi v postopku, da bi ga obravnavala nečloveško in ponižujoče, hkrati je v postopku obema strankama zagotavljala enako varstvo pravic. Iz zapisnika o zaslišanju tožnika izhaja, da je sodišče tožnika zgolj usmerjalo v relevantni izpovedbi glede na njegova tožbena zahtevka. Sodišče je izvedlo listinske dokaze, ki jih je predložil tožnik in tožena stranka ter zaslišalo tožnika, takratnega direktorja tožene stranke A.A. in priče D.D., F.F., G.G., J.J. ter I.I.. Ob tem je sodišče izvedlo vse relevantne dokaze, pomembne za rešitev zadeve na podlagi 8. člena ZPP, ki določa, da o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Pristranskost sodnice ni podana, pri čemer pritožbeno sodišče navaja, da ZPP v 70. členu ureja izločitev sodnika, tožnik pa ni podal predloga za izločitev po 6. točki 70. člena ZPP, ki določa, da sodnik ali sodnik porotnik ne sme opravljati sodniške funkcije, če so podane druge okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti. Izločitev bi lahko tožnik predlagal takoj, ko je izvedel, da je podan razlog za izločitev, vendar najpozneje do konca obravnave pred pristojnim sodiščem. To, da tožnik ni uspel v pravdi, ne predstavlja razloga pristranskosti pri vodenju postopka in odločitvi.

8. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1) v 130. členu določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela, pri čemer je tožnik na podlagi prve pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 7. 2015 prihajal na delo iz kraja B.. Drugo pogodbo o zaposlitvi z dne 26. 10. 2015 je tožnik sklenil za nedoločen čas, pri čemer 1. člen pogodbe določa, da bo delavec prihajal na delo iz kraja H.. Tožnik je zatrjeval, da mu pripada povračilo stroškov prihoda na delo iz Ljubljane, ter da je bil pogodbo o zaposlitvi prisiljen podpisati. Sodišče je pravilno ugotovilo, da tožnik nikoli ni izpodbijal podpisa pogodbe o zaposlitvi, da jo je podpisal v zmoti, prevari ali pod vplivom grožnje v smislu 45., 46. in 49. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj. - OZ). Navajal je le, da je tožena stranka izkoristila njegov socialni položaj. Tožnik je podpisal pogodbo o zaposlitvi za prihod iz H., tako da mu je tožena stranka pravilno izplačevala stroške za prihod na delo iz tega kraja.

9. Tožnik je v postopku tudi zatrjeval, da ga je tožena stranka diskriminirala iz razloga, ker je tujec. ZDR v 6. členu ureja prepoved diskriminacije in določa, da je delodajalec dolžan obravnavati zaposlene ne glede na narodnost, raso ali etično poreklo, nacionalno in socialno poreklo. Tožnik je državljan Bolgarije, sodišče pa je po izvedenem dokaznem postopku z zaslišanjem direktorja A.A. ugotovilo, da tožnika ni obravnaval drugače, pri čemer je tudi izpovedal, da je tudi sam po narodnosti Makedonec in večina zaposlenih pri njih je bilo Makedoncev, saj je tam lažje dobil kader. Tako tožena stranka ni kršila prepovedi diskriminacije iz 6. člena ZDR-1.

10. Tožnik prilaga pritožbi tudi zapisnik Policije z dne 4. 11. 2019, ki pa je neupošteven, saj gre za pritožbeno novoto, prav tako ni upoštevna napotnica in izvid iz Psihiatrične klinike, saj gre za izvid z dne 4. 11. 2019, to je po prenehanju delovnega razmerja, pa tudi sicer psihiatrični izvid ne bi mogel vplivati na povračilo stroškov prihoda na delo. Tožnik prilaga pooblastila tožene stranke, ki pa jih je predložil že v prejšnjem postopku in jih je sodišče tudi obravnavalo v okviru dokaznega postopka in tudi zaslišalo obe zaposleni, ki ju je tožnik pooblastil za urejanje upravnega postopka za izdajo oziroma podaljšanje dovoljenja za prebivanje v RS. Sodišče je pri tem upoštevalo vse izvedene dokaze glede podpisa pooblastil in tudi zaslišalo obe priči J.J. in I.I., ki sta tudi po oceni pritožbenega sodišča prepričljivo izpovedali, kako je tožnik podpisal pooblastili.

11. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilu 353. člena ZPP.

12. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj njen odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k rešitvi spora. Odločitev temelji na določilu 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

03.12.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 923/2014
• VDSS Sodba Pdp 765/2022
• VDSS Sodba Pdp 897/2017