VDSS Sodba in sklep Pdp 366/2020

Jedro

Predvsem pa je pomembno, da je sodišče prve stopnje zavrnitev zahtevka dodatno obrazložilo z vidika materialnega prava, čemur tožnik niti ne nasprotuje, da mu zahtevanih obračunov razlik v plači, z zahtevanim odvodom davkov in prispevkov ter izplačilom neto zneskov, ni možno prisoditi, ker mu za navedeni obdobji ni priznalo delovnega razmerja pri toženki, posledično pa ni možno priznanje pravic iz delovnega razmerja. Pri tem je sodišče še poudarilo, da tožnik drugih podlag v zvezi z vtoževanimi zneski (npr. odškodnino) ni podal in tudi temu tožnik v pritožbi ne nasprotuje. Z navedenim razlogovanjem je sodišče prve stopnje upoštevalo stališča iz sodb Vrhovnega sodišča VIII Ips 148/2015 in VIII Ips 315/2017, da delavcu v času zaposlitve pri novem delodajalcu ni mogoče priznati razlike v plači kot pravice, vezane na obstoj delovnega razmerja, pač pa kvečjemu odškodnino.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi, izpodbijani del sodbe se delno razveljavi v delu točke II izreka, ki se nanaša na sodno razvezo z dnem 21. 1. 2020, v točki VII izreka, v delu točke X/1 izreka, ki se nanaša na poziv na delo in na prijavo v zavarovanje od 22. 1. 2020 dalje, v delu točke X/6 izreka, ki se nanaša na odločitev o tožbenem zahtevku za obračun in plačilo prispevkov za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje za čas od 22. 1. 2020 dalje in v točki X/7 izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožbi zavrneta in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo: I. Ugotovi se, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi sklepa toženke z dne 17. 8. 2017 v zvezi s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 12. 12. 2017 nezakonita in se razveljavi; II. Tožniku delovno razmerje ni prenehalo 4. 1. 2018, temveč je trajalo od 5. 2. 2018 do 14. 10. 2018 in potem od 1. 11. 2019 do 21. 1. 2020, ko ga je sodišče sodno razvezalo. Toženka je dolžna tožnika prijaviti v zavarovanja za vpis v matične evidence v ZPIZ za čas od 5. 2. 2018 do 14. 10. 2018 in od 1. 11. 2019 do 21. 1. 2020; III. Toženka je dolžna tožniku za čas od 5. 2. 2018 do 14. 10. 2018 in od 1. 11. 2019 do 21. 1. 2020 obračunati bruto plačo, ki bi mu pripadala, če bi delal, zmanjšano za denarno nadomestilo med brezposelnostjo v višini 892,50 EUR mesečno, ki ga je prejemal za čas brezposelnosti, ter po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto zneske plač, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečnih zneskov, od vsakega 10. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila; IV. Toženka je dolžna tožniku iz naslova regresa za letni dopust za leto 2018 obračunati bruto znesek 561,86 EUR, odvesti akontacijo dohodnine, tožniku pa izplačati ustrezen neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2018 do plačila; V. Zavrne se zahtevek, da je toženka dolžna tožniku plačati zakonske zamudne obresti od prisojenega neto zneska regresa za letni dopust za leto 2018 za dan 1. 7. 2018; VI. Toženka je dolžna tožniku v roku 15 dni za čas od 5. 2. 2018 do 14. 10. 2018 in od 1. 11. 2019 do 21. 1. 2020 obračunati in plačati prispevke za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje; VII. Toženka je dolžna tožniku obračunati bruto nadomestilo zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča v višini desetih neto mesečnih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred izredno odpovedjo, ter po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek; VIII. Toženka je dolžna v roku 8 dni tožniku obračunati nadomestilo bruto razlike v plači za čas suspenza pogodbe o zaposlitvi, to je od 4. 8. 2017 do 4. 1. 2018, ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto razliko z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo: od neto zneska razlike v plači za avgust 2017, september 2017, november 2017, december 2017 in januar 2018 od 6. dne v mesecu za plačo preteklega meseca do plačila; od zneska razlike v plači za mesec oktober 2017 pa od 5. 11. 2017 do plačila (prvi odstavek); Kar zahteva tožnik iz naslova zamudnih obresti več, to je za čas pred 6. 8. 2017 in zakonske zamudne obresti od neto zneska razlike v plači za mesece avgust 2017, september 2017, november 2017, december 2017 in januar 2018 za 5. dan v mesecu za pretekli mesec, se zavrne; IX. Toženka je dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti stroške postopka 2.121,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila; X. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: "1. Toženka je dolžna tožnika pozvati in vrniti nazaj na delo in ga od 5. 1. 2018 do 4. 2. 2018, od 15. 10. 2018 do 31. 10. 2019 ter za čas od 22. 1. 2020 dalje prijaviti v zavarovanja za vpis v matične evidence v ZPIZ; 2. Toženka je dolžna v roku 8 dni tožniku od 5. 1. 2018 do 31. 1. 2018 obračunati nadomestilo bruto razlike v plači, ki bi mu pripadala, če bi delal in bruto plačo v višini 810,00 EUR, ki jo je prejel za januar 2018, ter mu po odvodu prispevkov in davkov izplačati neto razlike nadomestila plače, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnega mesečnega zapadlega zneska, to je od 10. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila; 3. Toženka je dolžna v roku 8 dni tožniku za čas od 1. 2. 2018 do 4. 2. 2018 obračunati nadomestilo bruto razlike v plačah, ki bi mu pripadale, če bi delal in bruto denarnim nadomestilom med brezposelnostjo v višini 892,50 EUR, ki ga je prejemal za čas brezposelnosti, ter mu po odvodu prispevkov in davkov izplačati neto nadomestilo razlike v plači, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih mesečnih zneskov, to je od vsakega 10. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila; 4. Toženka je dolžna v roku 8 dni tožniku od 15. 10. 2018 dalje obračunati nadomestilo bruto razlike v plačah, ki bi mu pripadale, če bi delal, in bruto plačo v višini 905,74 EUR, ki jo prejema pri novem delodajalcu, ter po odvodu prispevkov in davkov izplačati tožniku neto nadomestilo razlike plač, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih mesečnih zneskov, to je od vsakega 10. dne v mesecu za pretekli mesec pa do plačila; Toženka je dolžna tožniku v roku 8 dni iz naslova regresa za letni dopust za leto 2018 obračunati 280,93 EUR bruto, od tega odvesti davke in prispevke ter mu izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2018 do plačila; 6. Toženka je dolžna tožniku za čas od 5. 1. 2018 do 4. 2. 2018, od 15. 10. 2018 do 31. 10. 2019 in od 22. 1. 2020 dalje obračunati in plačati prispevke za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje; 7. Toženka je dolžna tožniku izplačati denarno nadomestilo zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča v višini osmih neto mesečnih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.''

2. Toženka v pritožbi zoper točke I – IV ter VI – IX izreka sodbe, ki jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, obširno nasprotuje dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje glede neobstoja odpovednega razloga, ki jim očita nejasnosti, protislovja, pa tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Gre za okoliščine, ki se nanašajo na očitke o (ne)plačilu gradbenih del. Meni, da skuša tožnik skozi neutemeljene očitke o nestrokovni gradnji opravičiti neplačilo. Izognil se je plačilu, ker je šlo za delo na črno (šušmarjenje) in je vedel, da je plačilo težje izterljivo. Poleg izvajalcev je tudi sam z družinskimi člani izvajal gradbena dela. Naredili so napake, ki jih je tožnik neutemeljeno očital izvajalcem. Sodišče je neutemeljeno verjelo tožnikovi ženi glede delnih poplačil. Priča A.A. je potrdil izkušnjo, ki jo je imel s tožnikom v preteklosti - da je neplačilo opravičeval z zatrjevanjem nekvalitetno opravljenih del. Poslovanje tožnika, ki je sklepal podjemne pogodbe z izvajalci, ki so delali na črno, kaže, da je imel že ob sklenitvi poslov goljufiv namen, saj bi sicer iskal izvajalce, s katerimi bi sklenil pisno pogodbo in v njej točno določil vse podrobnosti. Pri tožniku je šlo za enak modus operandi že v preteklosti - da delavcem po opravljenem delu ni plačal storitve in je iskal napake. Oškodovanci niso pomislili na to, da plačila ne bi prejeli, saj je bil tožnik policist in so ga zato šteli za zaupanja vredno stranko. Meni, da so dokazani vsi znaki kaznivega dejanja goljufije po 211. členu KZ-1. Nasprotuje tudi prisojenemu denarnemu povračilu. Sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik od 5. 2. 2018 do 14. 10. 2018 ter nato še od 1. 11. 2019 dalje prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje in mu je bila priznana pravica do nadomestila med brezposelnostjo, pa mu je sodišče za navedeni čas vseeno priznalo pravice iz delovnega razmerja. Ne strinja se torej, da bi tožnik lahko bil upravičen do razlike v plači za čas, ko je bil brezposeln. Sklicuje se na sklep VIIII Dor 238/2019 o dopuščeni reviziji.

3. Tožnik se pritožuje zoper del sodbe, ki se nanaša na sodno razvezo (točka II izreka) ter zoper zavrnitev zahtevka v točki X/1-7 izreka. Navaja, da sodba ne vsebuje razlogov za sodno razvezo. Sodišče je v zvezi s tem naštelo zaslišane priče, ni pa navedlo dejstev, ki izhajajo iz teh izpovedi (kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Le na splošno se je sklicevalo na tožnikova odklonilna ravnanja, ne da bi jih navedlo in obrazložilo. Tožnik se zavzema za reintegracijo, podredno uveljavlja dvig prisojenega denarnega povračila z 10 na 18 plač. Ne strinja se z zavrnitvijo razlike med plačo, ki jo je prejemal pri drugih delodajalcih in plačo, ki bi jo prejemal pri toženki. Izhajal je iz zneskov golih plač (brez dodatkov), navedenih v pogodbah o zaposlitvi, kar je toženki v korist. Neutemeljen je očitek, da ni dokazal, koliko je prejemal pri drugih delodajalcih.

4. Pritožbi sta delno utemeljeni.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje je le v zvezi z odločitvijo o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, sicer pa bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni storilo. V preostalem delu je tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi z dne 17. 8. 2017, ki jo je toženka podala tožniku iz razloga po 1. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) - če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Odpoved se opira na okoliščine, da je tožnik leta 2009 gradil garažo in podporni zid. Za izvedbo zidarskih del je najel B.B. in se z njim dogovoril, da bo dela opravil skupaj z C.C., za kar jima bo tožnik plačal 1.800,00 EUR. Po opravljenih delih je tožnik izročil B.B. 900,00 EUR. B.B. je prejeti denar izročil C.C., sam pa je ostal brez plačila za svoje delo. Tožnik naj bi že ob sklenitvi dogovora za gradnjo izrabil stisko oškodovanca, za katerega je vedel, da je brez zaposlitve in se je z njim dogovoril za delo na črno. Ko je bila storitev opravljena, je izrabil stisko oškodovanca, saj je vedel, da je ta pri njemu delal na črno in ga ne bo upal prijaviti pristojnim organom, saj bi bil tudi sam v prekršku. S tem si je tožnik pridobil 900,00 EUR protipravne premoženjske koristi. V juniju 2011 se je tožnik za izvedbo notranjih strojnih ometov v hiši dogovoril s D.D. (njegov sodelavec je bil E.E.) proti plačilu 1.500,00 EUR. Dogovorila sta se, da bosta delo obračunala brez računa, z namenom manjšega zneska, ker ne bo obračunanega davka ter da bosta navedena dela opravljala v njunem prostem času, brez vednosti njunega delodajalca. Prvi dan opravljanja dela je bil inšpekcijski nadzor, ki nepravilnosti ni ugotovil. Po opravljenih delih je tožnik prerekal kvaliteto opravljenih del, zato sta delavca nekaj časa domnevne napake odpravljala, potem pa sta tožniku dokazala, da so za krive stene odgovorni zidarji. D.D. je tožnik namesto plačila v kompenzacijo ponujal vozilo, a je navedeni kompenzacijo zavrnil, saj je potreboval denar, tožnik pa mu je dal jasno vedeti, da opravljenih del ne bo plačal. Glede na ignoriranje tožnika, njegov odnos in inšpekcijski nadzor ter dejstvo, da je tožnik policist, se je D.D. sprijaznil, da opravljenih del ne bo dobil plačanih. Z navedenim si je tožnik pridobil 1.500,00 EUR protipravne premoženjske koristi. Toženka mu je zato očitala, da je izvršil vse znake kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika ( KZ-1, Ur. l. RS, št. 50/2012), ki določa: Kdor zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti, se kaznuje z zaporom do treh let.

7. Sodišče prve stopnje je izvedlo obširen dokazni postopek, v katerem je raziskovalo, ali drži zgoraj opisani potek spornega dogajanja, ki pa zajema tudi vrsto neodločilnih dejstev za presojo zakonitosti odpovedi. Posledično je sodišče oblikovalo obširno dokazno oceno z vsemi podrobnostmi s področja gradnje (nakar je zaključilo, da B.B. in C.C. dela na tožnikovem objektu nista opravila kvalitetno in skladno z dogovorom, pa tudi glede posla s D.D. in E.E. je zaključilo, da delo ni bilo opravljeno ustrezno), čemur toženka v pritožbi natančno nasprotuje. Vseeno pa s tem ne more izpodbiti ključne ugotovitve sodišča prve stopnje, da pri tožniku ni bil podan direktni naklep oziroma goljufivi namen. Ker sodišče tega znaka kaznivega dejanja goljufije ni ugotovilo, ni imelo podlage za ugotovitev odpovednega razloga iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Kot je obrazložilo in nato poudarilo, nobeden od izvajalcev ni znal povedati, kako konkretno naj bi jih tožnik pred pričetkom del zavajal oziroma zapeljal v zmoto, zato je ocenilo, da je šlo v spornem primeru za spor glede stvarnih napak pri opravljanih delih, ne pa za goljufijo. Pri tem je upoštevalo tudi podatke iz kazenske zadeve II K 56500/2017, v kateri je bila zaradi umika obtožnega predloga zoper tožnika zaradi kaznivega dejanja goljufije izdana zavrnilna sodba. V posledici neobstoja odpovednega razloga je sodišče prve stopnje izpodbijano odpoved pravilno ugotovilo za nezakonito ter zahtevku v večjem delu utemeljeno ugodilo.

8. Napačno je stališče toženke, da tožniku zato, ker je bil v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (od 5. 2. 2018 do 14. 10. 2018 ter nato še od 1. 11. 2019 dalje - do izdaje sodbe sodišča prve stopnje) prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje kot brezposelna oseba in mu je bila priznana pravica do nadomestila med brezposelnostjo, za navedeni čas ni možno priznati delovnega razmerja. Ne gre za situacijo kot v zadevi, na katero se nanaša sklep VIIII Dor 238/2019 o dopuščeni reviziji, na katerega se sklicuje toženka. V tej zadevi je bila tudi že izdana sodba VIII Ips 2/2020 z dne 26. 5. 2020, ki pa se ne nanaša na status brezposelne osebe v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ampak na vprašanje, kako je z obveznostjo prijave v obvezna socialna zavarovanja, kadar je v sodnem sporu ugotovljena nezakonitost prenehanja pogodbe o zaposlitvi, delavec pa je bil v vmesnem času zaposlen pri drugem delodajalcu oziroma samozaposlen. Do relevantnega vprašanja konkurence med različnimi podlagami obveznega zavarovanja, ki ga izpostavlja pritožba, pa se je Vrhovno sodišče opredelilo v zadevi VIII Ips 87/2015. Zavarovancu v tem socialnem sporu je bilo v predhodnem delovnem sporu iz naslova nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznano delovno razmerje pri delodajalcu tudi za čas, ko je bil vključen v obvezno zavarovanje kot prejemnik nadomestila za primer brezposelnosti. Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da je delovno razmerje podlaga za zavarovanje po 18. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 in nasl.) in ima prednost pred vsemi drugimi podlagami za obvezno zavarovanje. Ko je za isto obdobje naknadno vzpostavljena takšna nova podlaga za zavarovanje s pravnomočno sodbo, potem se ni mogoče uspešno sklicevati na pravnomočno urejeno zavarovalno razmerje, v katero naj ne bi bilo več mogoče posegati. Sploh je v delovnih sporih ustaljena praksa, da ni ovire za priznanje delovnega razmerja za obdobje, ko je bil delavec v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prijavljen kot brezposelna oseba na Zavodu RS za zaposlovanje. Prav tako okoliščina, da je bil tožnik v tem času prejemnik denarnega nadomestila za brezposelnost (to nadomestilo je dolžan delodajalec v primeru tožnikovega uspeha v sporu zavodu vrniti na podlagi 140. člena Zakona o urejanju trga dela (ZUTD, UR. l. RS, št. 80/2020 in nasl.), prej podobna ureditev v drugem odstavku 54. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, UR. l. RS, št. 107/2006 in nasl.), kar pa upošteva tudi že sodišče v izreku sodbe na način znižanja delodajalčeve obveznosti iz naslova reparacije) ne more privesti do drugačnega zaključka. Toženka torej v pritožbi napačno navaja, da tožnik ne more biti upravičen do razlike v plači za čas, ko je bil brezposeln. Že dalj časa je utečena praksa (npr. VIII Ips 8/2007), da je delodajalec dolžan plačati delavcu le razliko do polnega nadomestila plače. Vrnitev zneskov, ki jih je zavod izplačal delavcu, zahteva od delodajalca. Ob pravilni uporabi zakonske ureditve dobi delavec povrnjeno celotno nadomestilo plače za čas nezakonite odpovedi, zavod dobi od delodajalca vrnjena sredstva, ki jih je neutemeljeno plačal delavcu, delodajalec pa plača, kar je dolžan.

9. Pritožba toženke zoper ostale ugodilne dele izreka sodbe, ki so posledica nezakonitosti izredne odpovedi (reparacija oziroma priznanje pravic za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja - regres za letni dopust, dodatno pokojninsko zavarovanje, razlika nadomestila plače za čas prepovedi opravljanja dela po tretjem odstavku 110. člena ZDR-1) ni posebej obrazložena in pritožbeno sodišče tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti ni ugotovilo nepravilnosti. Uspešno pa toženka izpodbija točko VII izreka sodbe, ki se nanaša na (najmanj preuranjeno) prisojeno denarno nadomestilo - v posledici neobrazložene odločitve o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi.

10. Sodba je namreč v delu, ki se nanaša na sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi¹, obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih za odločitev o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. O tem je namreč sodišče prve stopnje v 18. in 19. točki obrazložitve sodbe razlogovalo pomanjkljivo, tako da ni možno preizkusiti, katere so tiste konkretne okoliščine, ki nalagajo sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi namesto tožnikove reintegracije. Sodišče je sicer navedlo, da nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja izkazujejo tožnikova odklonska ravnanja, ki mu jih toženka ni očitala v izredni odpovedi, ni pa navedlo, katera so ta tožnikova odklonska ravnanja. Zgolj sklicevalo (ne pa povzelo in ocenilo) se je na izpovedi prič in izjavo generalne direktorice Policije ter zaključilo, da nadaljnje delovno razmerje ni mogoče. Kljub izraženemu stališču, da relevantne okoliščine, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče, nastopijo po podani odpovedi oziroma zaradi odpovedi, ni določno navedlo, za katere konkretne okoliščine naj bi šlo. Navedlo je, da je odločitev o sodni razvezi oprlo na obrazložene izpovedi prič, kar pa, kot že nakazano, ne drži, saj je sodišče priče zgolj naštelo, iz njihovih izpovedi ni izluščilo konkretnih dejstev. Le na splošno je razlogovalo o tem, da je treba odgovornost policistov presojati strožje, da zahteva ta poklic izostren čut za zakonitost in pravičnost ter upoštevanje moralnih načel, ter nato zaključilo, da tožnik teh pričakovanj ni izpolnil. Pri tem se je sodišče sklicevalo še na vrsto judikatov, a tudi to ne more zapolniti obrazložitve sodbe, ki ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi.

11. Zato je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo v delu točke II izreka, ki se nanaša na odločitev o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi z 21. 1. 2020. To je imelo za posledico tudi razveljavitev dela točke X/1 izreka, ki se nanaša na poziv na delo in na prijavo v zavarovanje od 22. 1. 2020 dalje, ter tudi dela točke X/6 izreka, ki se nanaša na čas od 22. 1. 2020 dalje. S tem je povezana tudi razveljavitev točke X/7 izreka (o zavrnjenem denarnem povračilu) in že omenjene točke VII. točke izreka (o prisojenem denarnem povračilu). Ker gre v primeru kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP za takšno postopkovno kršitev, ki je pritožbeno sodišče samo - namesto sodišča prve stopnje – ne more sanirati, saj ne more samo dopolniti razlogov sodbe in jih nato presojati, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP opisani del sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, v katerem mora sanirati procesno kršitev neobrazložene sodbe, da bo v spornem delu vsebovala razloge o odločilnih dejstvih. Ker se pritožbeni preizkus začne s preizkusom obstoja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (ki jo je pritožbeno sodišče ugotovilo), se pritožbeno sodišče do pritožbenih ugovorov z vidika dejanskega stanja glede sodne razveze ter odmere denarnega povračila ni opredeljevalo.

12. Neutemeljena pa je pritožba tožnika zoper preostalo materialnopravno pravilno zavrnitev tožbenega zahtevka v točki X izreka, s tem da tožnik obrazloženo nasprotuje le odločitvi v točkah X/2 in X/4 izreka iz naslova razlike v plači za čas od 5. 1. 2018 do 4. 2. 2018 ter od 15. 10. 2018 do 31. 10. 2019, ko je bil v delovnem razmerju pri drugih delodajalcih (najprej pri F. s. p., nato pri G., d.o.o. H.). Četudi je tožnik predložil pogodbe o zaposlitvi, ki so bile podlaga teh zaposlitev, pa je sodišče poudarilo, da ni dokazal, kolikšno plačilo, skupaj z dodatki, je dejansko prejemal. Zahtevek se je namreč glasil na razliko med plačo, ki bi mu pripadala pri toženki in plačo, ki jo je prejemal pri drugih delodajalcih. Predvsem pa je pomembno, da je sodišče prve stopnje zavrnitev zahtevka dodatno obrazložilo z vidika materialnega prava, čemur tožnik niti ne nasprotuje, da mu zahtevanih obračunov razlik v plači, z zahtevanim odvodom davkov in prispevkov ter izplačilom neto zneskov, ni možno prisoditi, ker mu za navedeni obdobji ni priznalo delovnega razmerja pri toženki, posledično pa ni možno priznanje pravic iz delovnega razmerja. Pri tem je sodišče še poudarilo, da tožnik drugih podlag v zvezi z vtoževanimi zneski (npr. odškodnino) ni podal in tudi temu tožnik v pritožbi ne nasprotuje. Z navedenim razlogovanjem je sodišče prve stopnje upoštevalo stališča iz sodb Vrhovnega sodišča VIII Ips 148/2015 in VIII Ips 315/2017, da delavcu v času zaposlitve pri novem delodajalcu ni mogoče priznati razlike v plači kot pravice, vezane na obstoj delovnega razmerja, pač pa kvečjemu odškodnino.

13. V pretežnem delu torej niso podani s pritožbama uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče v preostalem pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), kar se nanaša tudi na odločitev o stroških prvostopenjskega postopka. Ker je namreč pritožbeno sodišče poseglo le v del odločitve, ki se nanaša na sodno razvezo, to ni imelo vpliva na prisojene stroške postopka, saj je za presojo do sedaj nastalih stroškov prvostopenjskega postopka, ki jih je sodišče pravilno naložilo v plačilo toženki, bistveno to, da je odločitev o nezakoniti odpovedi ostala v veljavi.

14. Odločitev o tožnikovih pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).

-------------------------------
¹ Če sodišče ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, lahko na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek odstavek 118. člena ZDR-1).

Datum zadnje spremembe:

15.12.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sklep Pdp 1068/2018
• VDSS Sodba Pdp 545/2018
• VDSS Sodba Pdp 379/2018