<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba Pdp 367/2020

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2020:PDP.367.2020
Evidenčna številka:VDS00039788
Datum odločbe:02.09.2020
Senat:dr. Martina Šetinc Tekavc (preds.), mag. Biserka Kogej Dmitrovič (poroč.), Jelka Zorman Bogunovič
Področje:DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
Institut:plačilo razlike plače - povečan obseg dela - pričakovani delovni rezultati

Jedro

Na podlagi 22e. člena ZSPJS javnemu uslužbencu ne pripada del plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela, če (tudi če je opravljal dela in naloge drugega delovnega mesta) ne presega pričakovanih rezultatov. Okoliščina, da javni uslužbenec opravljala dela in naloge drugega, a enako vrednotenega delovnega mesta, sama po sebi ne utemeljuje pravice do dela plače, o katerem govori 22.e člen ZSPJS.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za obdobje od 1. 4. 2012 do 31. 12. 2018 iz naslova povečanega obsega dela izplačati znesek v višini 20 % osnovne plače, skupaj 11.244,06 EUR, in sicer za posamezne mesece v bruto zneskih, kot so razvidni iz izreka sodbe, od obračunanih zneskov odvesti pripadajoče davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega neto zneska od 6. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške predpravdnega in pravdnega postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti njene stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži povrnitev tožnikovih stroškov postopka, oziroma podrejeno, da jo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da gre za t.i. „sodbo presenečenja“, saj sodišče utemeljuje odločitev s tem, da je vsak delavec dolžan delati vsa opravila po odredbi nadrejenega. V kolikor bi obveljala takšna zmotna argumentacija, potem bi vsi javni uslužbenci imeli v pogodbi o zaposlitvi navedeno le eno alinejo: „Delavec je dolžan delati vse naloge po odredbi nadrejenega“. Sodišče je sledilo zgolj izpovedi priče komandirja PP A. B.B. in priče C.C., zato je odločitev sodišča pristranska, arbitrarna in odstopa od uveljavljene sodne praske. Sodišče je upoštevalo le dokaze tožene stranke ter njena stališča štelo za pravilna, pri tem pa zanemarilo tožnikovo argumentacijo ter ustaljeno sodno prakso. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da so tožniku naložena dela ustrezala njegovi strokovni usposobljenosti, saj ni imel izpita ne za delo z orožjem ne za delo kurjača. Tožena stranka sploh ni zatrjevala, da bi bil tožnik strokovno usposobljen za vsa dela, sodišče pa je s tem, ko je ugotovilo, da je izpolnjeval pogoje, storilo bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 7. členom ZPP, ki določa razpravno načelo. Sodišče lahko v skladu s tem načelom izjemoma samo ugotavlja dejstva, ki jih stranki nista navajali, v konkretnem primeru pa razlogi za takšno ravnanje niso bili zatrjevani, niti ne obstajajo. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča, da so delovne naloge, ki jih je opravljal tožnik, le konkretizacija nalog za delovno mesto „UPRAVNIK V“. Spregledalo je, da je v policiji sistemizirano delovno mesto „EKONOM V - ZGRADBE IN OBOROŽITVE“, ki v okviru delovnih nalog in pogojev za zasedbo tega delovnega mesta zahteva poseben pogoj in sicer opravljen izpit za varno rokovanje z orožjem. Zato se tožnik ne strinja, da je to delo spadalo v njegov delokrog, gre pa tudi za višje ovrednoteno delovno mesto. Sodišče se ni opredelilo do tožnikovih navedb, da so bili vsi upravniki s strani direktorja Policijske uprave D. napoteni na usposabljanje za rokovanje z orožjem v policiji. Nadalje navaja, da v policiji obstaja delovno mesto „SPECIALIST VZDRŽEVALEC“, ki med drugim skrbi tudi za vzdrževanje voznega parka vozil policije. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da vzdrževanje voznega parka pomeni vzdrževanje opreme, saj pod alinejo „opravljanje zahtevnih vzdrževalnih del na objektih, napravah in opremi“ ne morejo soditi vozila in vozni park. Tožnik je podal navedbo, da obstaja delovno mesto „VZDRŽEVALEC V“, v tem delu pa tožena stranka tožnikovim navedbam ni nasprotovala, zato se v skladu s teorijo afirmativne litiskontestacije šteje, da gre za neprerekana in torej priznana dejstva. Ena od nalog delovnega mesta „VZDRŽEVALEC V“ je tudi vzdrževanje vozil, naprav in ostalih sredstev. Pošta ne sodi med zadolžitve pod alinejo „Dela po odredbi nadrejenega“. Tak zaključek pa je sodišče sprejelo izključno na podlagi izpovedi priče C.C., enako pa je izpovedal tudi komandir Policijske postaje A.. Kršeno je bilo tudi načelo kontradiktornosti, ker je tožnik na naroku 12. 12. 2019 sprejel pripravljalno vlogo tožene stranke, datirano z dne 6. 12. 2019, z obsežnim tekstom na štirih straneh in listinskimi prilogami in to kljub dejstvu, da jih sodišče ne sme upoštevati, tožnik pa je prosil za dodelitev roka za opredelitev do navedb v navedeni vlogi, kar pa je sodišče zavrnilo. Sodišče se tudi ni opredelilo do tožnikovih navedb, da mora imeti vsak državni organ določen akt o sistemizaciji delovnih mest v katerih so skladno z notranjo organizacijo določena delovna mesta potrebna za izvajanje nalog. Odločitev odstopa od pravnomočno razsojene sodbe opr. št. Pdp 520/2016 z dne 12. 12. 2016. Nadalje se sklicuje na sodbo Delovnega sodišča v Mariboru opr. št. Pd 435/2017 z dne 18. 12. 2019, ki se nanaša na tožnikovega sodelavca, sodišče pa je presodilo, da je upravičen do dodatka, saj dela in naloge v obliki vzdrževanja službenih vozil ne sodijo v okvir del in nalog za delovno mesto „UPRAVNIK V“. Sklicuje se tudi na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr št. Pdp 99/2015 z dne 5. 11. 2015, iz katerega izhaja, da je delodajalec delavki odredil opravljanje drugega dela izven opisa njenega delovnega mesta, ker je prišlo do zaostankov zaradi pomanjkanja števila delavcev, ki delajo na tem področju. Prav to pa očitno velja tudi za tožnikov primer, saj je opravljal dela, ki so navedena v okviru sistemizacije delovnih mest za druga delovna mesta.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe s pritožbo in predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodba za tožnika predstavlja t.i. „sodbo presenečenja“. Prepoved sodbe presenečenja stranke ne varuje pred dejanskim (duševnim) presenečenjem, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku in s tem do učinkovitega varstva svojih pravic. Zato ne gre za sodbo presenečenja, ko sodišče odločitev opre na dokazno oceno, s katero se stranka ne strinja. Prav tako ne gre za sodbo presenečenja, kadar je sodišče odločitev oprlo na pravno podlago, ki bi jo stranka ob zadostni procesni skrbnosti lahko predvidela. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena - bodisi da gre za dejstva, ki utemeljujejo zahtevek, ali dejstva, s katerimi stranka utemeljuje svoje ugovore. Sredstvo preprečevanja sodbe presenečenja je torej materialno procesno vodstvo oziroma odprto sojenje, v okviru katerega sodišče stranke opozarja na spregledane pravne podlage, ter jim razkrije svoj drugačen, nepričakovani pravni pogled na njun spor ter opozori na pravno podlago, na katero namerava opreti rešitev njunega spora1.

7. Sodišče ni kršilo načela kontradiktornosti s tem, ker tožniku na drugem naroku dne 11. 12. 2019, potem ko je prejel tretjo pripravljalno vlogo tožene stranke z dne 6. 12. 2019, ni odobrilo 15-dnevnega roka za podajo odgovora na to vlogo. Sodišče namreč sodbe ni oprlo na navedbe, do katerih se tožnik ne bi mogel opredeliti, poleg tega pa se je tožena stranka v tej vlogi opredelila do tožnikovih navedb glede usposobljenosti za opravljanje del, ki se nanašajo na čiščenje in hrambo orožja oziroma glede skrbi za ogrevalni sistem na PP A., ki za odločitev niso pravno relevantne, v preostalem pa tožena stranka ni navedla nobenih dejstev, ki jih stranki ne bi pravočasno navajali že pred tem. Tožnik v pritožbi niti ne konkretizira, katere navedbe iz 3. pripravljalne vloge tožene stranke naj bi sodišče upoštevalo, zato je sodišče na naroku 11. 12. 2019 lahko zaključilo postopek ter o zadevi razsodilo, ne da bi zaradi odobritve roka tožniku za odgovor narok preložilo na kasnejši datum.

8. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka tudi s tem, ko meni, da sodišče ni odgovorilo na vse njene navedbe, predvsem tiste, ki se nanašajo na vprašanje, ali je bil tožnik sploh sposoben oziroma usposobljen opravljati delovne naloge v zvezi z vzdrževanjem in čiščenjem orožja in v zvezi z delom kurjača na Policijski postaji A.. Tožnik je navedena dela nesporno opravljal, navedbe, da naj zanje ne bi bil ustrezno usposobljen, pa so za presojo tožbenega zahtevka nepomembne, saj ne vplivajo na pravico do dodatka iz 22e. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.). Zato tudi eventualna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik izpolnjeval pogoje za opravljanje del in nalog, ki so mu bile v obravnavanem obdobju odrejene, v ničemer na vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Sodišče je štelo, da delovne naloge, ki jih je tožnik opravljal, pomenijo konkretizacijo del in nalog tožnikovega delovnega mesta „UPRAVNIK V“, zato tudi ni mogoče šteti, da je s tem, ko je štelo, da je tožnik usposobljen za opravljanje teh del, storilo relativno bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 7. členom ZPP (razpravno načelo).

9. Pritožba tudi neutemeljeno očita relativno bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP, ker naj bi bila dokazna ocena enostranska in neprepričljiva. Določba 8. člena ZPP vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, bistveno pa je lahko kršena le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene (torej, kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitično sintetična), ne pa tudi, če bi bila ocena vsebinsko neprepričljiva. V obravnavani zadevi dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. Iz dokazne ocene sodišča prve stopnje se da ugotoviti, katera dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo kot odločilna dejstva, na podlagi katerih je oblikovalo tudi pravilne dokazne zaključke, zato pritožbeni očitek o kršitvi 8. člena ZPP ni utemeljen. Pritožbeni očitki, da je sodišče upoštevalo le izpovedi prič C.C. in B.B. oziroma navedbe tožene stranke, so torej protispisni in zato neutemeljeni.

10. Tožnik je uveljavljal plačilo delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela javnih uslužbencev po 22e. členu ZSPJS, ker naj bi poleg del in nalog svojega delovnega mesta „UPRAVNIK V“ opravljal tudi druga dela, in sicer skrb za vozni park na PP A. (vozila in motorna kolesa), čiščenje in vzdrževanje orožja, prenos pošte, kazenskih ovadb, odvoz zaupnih dokumentov v uničenje ter delo v zvezi z ogrevanjem prostorov (kurjač). Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, pri čemer je izhajalo iz pravilnih materialnopravnih stališč in sicer, da na podlagi 22e. člena ZSPJS javnemu uslužbencu ne pripada del plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela, če javni uslužbenec (tudi če je opravljal dela in naloge drugega delovnega mesta) ne presega pričakovanih rezultatov. Okoliščina, da javni uslužbenec opravljala dela in naloge drugega, a enako vrednotenega delovnega mesta, sama po sebi ne utemeljuje pravice do dela plače, o katerem govori 22.e člen ZSPJS. Stališče je skladno z odločitvijo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sklepu opr. št. VIII Ips 11/2020 z dne 26. 5. 2020, po katerem je javni uslužbenec upravičen do plačila delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela, če so na voljo sredstva, ki so bila predvidena za nezasedena delovna mesta ali za posebne projekte, pri čemer se predpostavlja, da je do povečanega obsega dela prišlo zaradi opravljanja dela nezasedenih delovnih mest ali nalog na projektih in je zato opravljanje delo javnega uslužbenca preseglo pričakovane rezultate. Iz navedenega sklepa tudi izhaja, da je za odločitev bistveno, kakšen je bil predvideni obseg dela, zato da je sploh mogoče sklepati o povečanem obsegu dela.

11. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik sploh ni navajal, kaj je predvideni obseg dela za njegovo delovno mesto „UPRAVNIK V“, saj je izhajal iz predpostavke, da opravljanje vseh del, ki niso izrecno navedena pri delih in nalogah delovnega mesta „UPRAVNIK V“, za katero ima sklenjeno pogodbo o zaposlitve, pomeni delo, ki presega obveznosti oziroma redni obseg dela tega delovnega mesta. Bistvena je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik zaradi opravljanja del in nalog, zaradi katerih uveljavlja plačilo dodatka po 22e. členu ZSPJS, dela ni opravljal preko polnega delovnega časa, torej je vse naloge opravil znotraj rednega delovnega časa. Vrhovno sodišče je v citiranem sklepu tudi napisalo, da je za odločitev bistveno, ali delavec opravlja dela višje vrednotenega delovnega mesta. V tožbi je tožnik v zvezi s tem navajal, da je opravljal dela in naloge delovnih mest „UPRAVNIK V“ ter tudi „EKONOM V - OSKRBNIK“ s šifro delovnega mesta ... ter dela in naloge delovnega mesta „SKLADIŠČNIK V - OROŽAR“, glede nalog v zvezi z orožjem. V odgovoru na tožbo je tožena stranka glede obeh delovnih mest, ki jih je tožnik navajal, navedla, da gre pri obeh delovnih mestih za enako zahtevnost (V stopnja zahtevnosti), prav tako pa tudi za enak izhodiščni plačni razred (17. PR). V okoliščinah konkretnega primera je torej bistveno, da je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni opravljal del in nalog višje vrednotenih delovnih mest, saj je tožena stranka dokazala, da je tožnik opravljal dela, ki so bila enako ovrednotena. Tožnik v pritožbi navaja, da naj bi opravljal dela delovnih mest „VZDRŽEVALEC V“ in „EKONOM V - ZGRADBE IN OBOROŽITVE“, ki naj bi bili višje ovrednoteni od njegovega delovnega mesta, ter zanju prilaga izpisa iz sistemizacije delovnih mest, vendar gre za nedopustno novoto, ki je sodišče ne more upoštevati (337. člen ZPP).

12. Že zgornje ugotovitve, in sicer, da je tožnik vse naloge opravil v okviru rednega delovnega časa, da ni dokazal, kakšen je bil predviden obseg del in nalog njegovega delovnega mesta „UPRAVNIK V“ in da del in nalog, ki naj bi jih opravljal zunaj okvira tega delovnega mesta, ni mogoče šteti za višje vrednotena dela od delovnega mesta „UPRAVNIK V“, dajejo podlago za odločitev, da tožnikov tožbeni zahtevek ni utemeljen. Zato niso odločilne pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da vse odrejene naloge sodijo v okvir delovnega mesta „UPRAVNIK V“; bodisi da jih je mogoče uvrstiti pod nalogo - skrb za opremo tožene stranke, ali pa da gre za delo po odredbi nadrejenega.

13. Neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožbe na domnevno drugačno sodno prakso pritožbenega sodišča. Glede odločitve v zadevi Pd 435/2017, se pritožba sklicuje na ugodilno prvostopno sodbo, ki pa je bila s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 54/20202 z dne 5. 6. 2020 spremenjena tako, da je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, z identičnimi razlogi, kot je to v obravnavani zadevi. Prav tako ni utemeljeno sklicevanje na sodbo opr., št. Pdp 99/2015 z dne 5. 11. 2015. V navedeni zadevi je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka tožnici odredila opravljanje drugega dela izven opisa njenega delovnega mesta v smislu določbe 95. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.), vendar je bila delavka v tem času razbremenjena nalog njenega delovnega mesta. V navedeni zadevi niti ni šlo za vprašanje uporabe 22e. člena ZSPJS. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na domnevno identični primer, kot obravnavan v sodbi opr. št. Pdp 520/2016 z dne 12. 12. 2016. V navedeni zadevi je sodišče namreč ugotovilo, da je tožnik opravljal tudi dela višje vrednotenega delovnega mesta, kar v obravnavani zadevi ni izkazano, poleg tega pa je Vrhovno sodišče RS v zgoraj navedenem sklepu opr. št. VIII Ips 11/2020 z dne 26. 5. 2020, podalo jasna stališča glede presoje tovrstnih zahtevkov, pri čemer je odločitev Vrhovnega sodišča bistveno kasnejša. Neutemeljen je torej pritožbeni očitek o odstopu sodišča od uveljavljene sodne prakse, pri čemer pritožbeno sodišče izpostavlja še novejši odločitvi in sicer sodbo opr. št. Pdp 33/2020 z dne 5. 5. 2020 in sodbo in sklep opr. št. Pdp 543/2019 z dne 10. 10. 2019, v katerih sta bila tožbena zahtevka ob podobnem dejanskem stanju pravnomočno zavrnjena.

14. Glede na to, da niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

16. Odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k boljši razjasnitvi stvari, zato toženka sama krije svoje stroške te vloge (155. člen ZPP).

-------------------------------
1 Povzeto po VSL sodba opr. št. II Cp 2871/2017 z dne 16. 5. 2018.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (2002) - ZSPJS - člen 22e.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
30.11.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQxNjc2