VDSS Sodba Pdp 242/2020

Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila tožena stranka glede organizacije dela in poslovanja samostojna in avtonomna in da sodišče ni pristojno ocenjevati primernosti oziroma učinkovitosti takšne reorganizacije. Ustaljeno stališče sodne prakse je, da ima delodajalec, ki organizira delovni proces, pravico spremeniti organizacijo dela in tudi ukiniti ali preoblikovati posamezna delovna mesta. Delodajalec pa lahko reorganizacijo izvede tudi ob sicer dobrem poslovanju (npr. odločbe VSRS VIII Ips 251/2015, VIII Ips 132/2013, VIII Ips 314/2015). Pri ugotavljanju zakonitosti oziroma nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora sodišče presoditi, ali gre za utemeljen ali navidezen odpovedni razlog in ali je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi posledica diskriminacije tožnice (seveda ob ustrezni trditveni podlagi).

Sprememba organizacije, ki se izrazi z ukinitvijo delovnega mesta ter razporeditvijo dela na druge zaposlene, je organizacijski razlog v smislu 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 4. 2011 nezakonita in se razveljavi; da se ugotovi, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 5. 7. 2019, temveč traja še naprej z vsemi pravicami iz pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 4. 2011; da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 6. 7. 2019 do 19. 8. 2019 ter od 20. 8. 2020 do vrnitve nazaj na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 4. 2011, jo prijaviti v pokojninsko in zdravstveno zavarovanje ter ji za vsak mesec obračunati nadomestilo plače v višini 2.107,50 EUR bruto za obdobje od 6. 7. 2019 do 19. 8. 2019 in 3.000,00 EUR bruto za obdobje od 20. 8. 2020 do vrnitve nazaj na delo ter ji po plačilu davkov in prispevkov plačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnega zneska, to je od 19. dne v mesecu za plačo preteklega meseca do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo; da je tožena stranka dolžna tožnici za čas od 20. 8. 2019 do 19. 8. 2020 obračunati razliko med bruto plačo, ki bi jo morala tožnica prejemati pri toženi stranki (3.000,00 EUR), ter bruto plačo, ki je bila tožnici v tem obdobju obračunana pri drugem delodajalcu (1.737,79 EUR), plačati davke in prispevke ter tožnici izplačati neto razliko v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v roku 15 dni pod izvršbo. Zavrnilo je tudi zahtevo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov, in sicer razloga relativnih in absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodba v celoti nepravilna in nezakonita. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo predlagane dokaze tožnice za zaslišanje prič A.A., B.B. in C.C., ki jih je tožnica predlagala glede pritiskov poveljnika toženke D.D., da se pri toženi stranki zaposli E.E., ter o pritiskih navedenega, da bi pisarno F. vodila E.E.. Sodišče je zavrnilo dokazne predloge in obrazložilo, da se je E.E. zaposlila na drugem delovnem mestu, ne pa za opravljanje del in nalog ukinjenega delovnega mesta tožnice, zato ne gre za odločilna dejstva. Zmotno je stališče sodišča, da ni pomembno, s kom delodajalec sklene pogodbo za drugo delovno mesto, na katero se prenese del nalog iz ukinjenega delovnega mesta. Dejstvo je, da je tožena stranka na novo zaposlila E.E. na delovnem mestu svetovalec za mednarodno sodelovanje in evropske projekte, pri čemer je veliko delovnih nalog, ki se nanašajo na to področje pred novo sistemizacijo opravljala tožnica. Po novi sistemizaciji se je za mednarodno sodelovanje in evropske projekte organiziralo novo delovno mesto, na katerega bi lahko glede na usposobljenost za to področje dela delodajalec zaposlil tudi tožnico. Razlogi za zaposlitev E.E. niso bili objektivni temveč vezani na njeno družinsko povezavo s poveljnikom. Tožnica je poznala delo na mednarodnem področju, hkrati pa ima znanje iz področja informatike in programiranja, kar je tudi potrdila ob svojem zaslišanju. Ne drži, da naj bi bil dokazni predlog tožnice, da tožena stranka predloži vse pogodbe o zaposlitvi, nesusbstanciran in neobrazložen. Dejstvo je, da je toženi stranki jasno, za katere pogodbe gre, saj ima tožena stranka le eno strokovno službo, v njej pa sistemiziranih 17 delovnih mest. Neutemeljeno je bil zavrnjen tudi dokazni predlog za zaslišanje posameznih članov kolegija, ki so glasovali o odpovedi tožnice. Tožnica je jasno navedla, kaj je bilo pri odločanju kolegija sporno in o navedenem sodba nima razlogov. Sodišče prve stopnje je tožnici onemogočilo dokazovanje odločilnih dejstev. Z neustrezno obrazložitvijo zavrnitve dokaznih predlogov je tožnici kršilo pravico do enakega varstva pravic (22. člena Ustave RS), pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave RS) in pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS). Pravica do predlaganih dokazov bi bila nesmiselna, če bi imelo sodišče polno diskrecijsko pravico, da dokaznemu predlogo ugodi ali da ga zavrne. Sodišče lahko zavrne izvedbo dokaza, ki ne bi bil bistven za zadevo. Ker sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov, je dejansko stanje ostalo zmotno in nepopolno ugotovljeno. Iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 2. 2017 izhaja, da ga podaja tožena stranka G., upravni odbor tožene stranke pa v sami odpovedi tožnice ni omenjen kot organ, ki za toženo stranko podaja odpoved. Iz določil 32. in 33. člena Statuta G. izhajajo naloge in pooblastila predsednika in poveljnika G., med njimi pa ni navedene odpovedi pogodbe o zaposlitvi članom strokovne službe. Zmotna je razlaga sodišča prve stopnje in v nasprotju z določili Statuta G., da se razrešitev delavcev strokovne službe ne nanaša na delovno mesto tožnice, ker ni vodilna delavka. Po Statutu G. nista niti predsednik niti poveljnik pooblaščena za podajo odpovedi ostalim nevodilnim delavcem, zato ni logično, da bi statut le predvideval način razrešitve vodilnih delavcev. Neutemeljeno se sodišče sklicuje na 20. člen ZDR-1, po katerem v imenu delodajalca - pravne osebe nastopa njegov zakoniti zastopnik, določen z zakonom, aktom o ustanovitvi ali pisno pooblaščene osebe. Statut G. je glede na ZDR in glede na Obligacijski zakonik lex specialis. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do dejstva, da je bil zapisnik 6. seje Upravnega odbora G. z dne 25. 1. 2019 prirejen, saj iz prvotnega zapisnika izhaja, da je Upravni odbor pooblastil kolegij, da z ustreznimi postopki, kadrovskim načrtom in finančnimi zmožnostmi izvede postopek razpisa nove zaposlitve. Iz popravljene verzije zapisnika pa precej širše izhaja, da se kolegij pooblašča za izvajanje kadrovskih postopkov v skladu s sprejeto sistemizacijo in finančnimi možnostmi. Predrugačenje zapisnika je bilo izvedeno z očitnim zavedanjem tožene stranke, da je bil izpeljan postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici nezakonit in podan s strani nepristojnega organa. Napačna je ugotovitev sodišča, da naj bi bila odpoved pogodbe o zaposlitvi dovolj obrazložena. Odpoved se sklicuje le na organizacijski razlog, ki pa je zgolj zakonski abstraktni termin, ki ga mora tožena stranka napolniti s konkretnimi dejanskimi okoliščinami, česar tožena stranka ni storila. ZDR-1 v 87. členu določa, da mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved. Gramatikalno to pomeni, da mora v odpovedi navesti dejstva, dejanske okoliščine oziroma dejansko ravnanje, ki je razlog za odpoved. Sodišče se ni opredelilo do nasprotji v podani odpovedi, ko v obrazložitvi ni nikjer navedeno, da naj bi se obseg nalog in del zmanjšal, hkrati pa je v obrazložitvi zapisano, da naj bi bile še preostale naloge tega delovnega mesta prerazporejene med druge zaposlene. Stališče tožnice je, da je bil razlog odpovedi navidezen. Njeno delovno mesto dejansko ni bilo ukinjeno, temveč je bilo samo preimenovano ter razdeljeno na dve delovni mesti, in sicer vodjo za področje usposabljanja in svetovalca za usposabljanje. Dejstvo je, da se tožena stranka v odpovedi sklicuje na stroškovno in finančno upravičenost, kar bi logično pomenilo, da bi v novi sistemizaciji tožena stranka združevala delovna mesta in ne razdruževala. Sodišče v obrazložitvi sodbe primerja ukinjeno delovno mesto tožnice in novi delovni mesti ter ob tem ugotavlja, da imata novi delovni mesti tudi naloge, ki jih ukinjeno delovno mesto ni imelo. Glede na dejstvo, ki ga izpostavlja sodišče, da sedaj tožničino delo opravljajo kar trije zaposleni, je očitno, da ni prišlo do potreb po reorganizaciji dela, ki ga je opravljala tožnica, temveč na drugih področjih, na katerih so bili zaposleni H.H., I.I. in administrator. H.H. in I.I. sta pred sistemizacijo opravljala delo na drugih delovnih mestih, ki niso sodila na področje izobraževanja. Enako je izpovedal tudi D.D.. Glede na navedeno je tožena stranka sistemizacijo in novo zaposlitev E.E. izvedela zgolj iz razloga, da je lahko odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožnici. Sodišče se do svaštvenega razmerja E.E. z zakonitim zastopnikom tožene stranke ni opredelilo. Prav tako ne do dejstva, da so bili pritiski za zaposlitev E.E. že v preteklosti. Sodišče je zmotno ugotovilo, da E.E. pri toženi stranki opravlja delo na delovnem mestu, ki vsebuje naloge, ki jih tožnica v veliki meri ni opravljala. Tožnica ima več izkušenj na mednarodnem področju, ima certifikat, da je strokovnjak za pripravo mednarodnih projektov. Vodila je pisarno od aprila do novembra 2017.E.E. pa je bila v strokovni službi zaposlena za določen čas. Da gre zgolj za navidezno spremembo sistemizacije jasno kaže obrazložitev sodišča, da je delovno mesto, ki ga zaseda I.I. - svetovalec za usposabljanje, povezano z ... in informatiko. Ob tem pa je tožena stranka v novi sistemizaciji predvidela tudi delovno mesto svetovalec za informatiko. Iz navedb tožene stranke ter izpovedbe zakonitih zastopnikov izhaja, da je E.E. v letu 2018 opravljala delo na področju mednarodnega sodelovanja in evropskih projektov. Očitno potreb po delu na organizacijskem in operativnem področju ni bilo, kar kaže na to, da bi morala delavka na delovnem mestu strokovni delavec za organizacijsko in operativno področje dobiti odpoved, saj potrebe po delu na tem delovnem mestu ni bilo. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži povračilo stroškov postopka tožnici, podredno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnice v pritožbi in navedla, da je zaposlitev E.E. za konkreten spor irelevantna, ker E.E. opravlja povsem druga dela in naloge, kot jih je opravljala tožnica. Iz opisa del in nalog jasno izhajajo dela, ki jih opravlja E.E.. E.E. je zaposlena na delovnem mestu svetovalka za mednarodno svetovanje in evropske projekte, ki nima nobene povezave z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnici. Neutemeljene so pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje kršilo pravico do enakega varstva pravic, pravico do pravnega varstva in da je storilo absolutni bistveni kršitvi določb postopka iz 8. in 14. točke 339. člena ZPP s tem, da ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Sodišče je namreč dolžno izvesti samo tiste dokaze, s katerimi stranka dokazuje relevantne okoliščine, pomembne za odločitev v konkretnem primeru. Pravilen je zaključek sodišča, da je tožnici odpoved podal pristojni organ, saj prvi odstavek 32. člena Statuta G. izrecno določa, da je predsednik G. zakoniti zastopnik G., da vodi delo G., zastopa in predstavlja G.. Ne drži, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ureditve v 19. točki 24. člena Statuta G.. Navedbe, da bi morala odpoved pogodbe o zaposlitvi vsebovati obrazložitev, zakaj je bil sprejet nov Pravilnik o organizaciji poslovanja in sistemizaciji delovnih mest v strokovni službi, so neutemeljene, saj za to ni nobene zakonske podlage. Delovno mesto tožnice je bilo ukinjeno, tožena stranka pa je v novem Pravilniku o organizacij poslovanja G. in sistemizaciji delovnih mest v strokovni službi sistemizirala dve povsem novi delovni mesti, v okviru katerih se izvajajo tudi dela in naloge, ki jih tožnica nikoli ni izvajala. Tožena stranka poudarja, da je organizacija in sistemizacija delovnih mest stvar delodajalca in gre za izključno poslovno odločitev, v katero se v skladu z uveljavljeno sodno prakso sodišče ne sme spuščati. Sicer pa tožnica na neprimeren način izpostavlja razmerje E.E. in poveljnika D.D. ter pritiske, ki naj bi jih D.D. vršil v zvezi z zaposlitvijo E.E.. Kot je tožena stranka pojasnila, do prihoda E.E. sedež F. ni deloval, zato se tožnica neutemeljeno sklicuje, da je opravljala tudi dela za F.. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazila na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo očitane absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke prvega odstavka 339. člena ZPP, saj je svojo odločitev jasno in argumentirano obrazložilo tako, da sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. Sodišče je sodbo ustrezno obrazložilo tudi glede spremenjene organizacije poslovanja pri toženi stranki.

7. Tožena stranka je tožnici, ki je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto strokovna sodelavka za izobraževanje in usposabljanje, dne 4. 2. 2019 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožena stranka je sprejela nov Pravilnik o organizaciji poslovanja dne 25. 1. 2019, s katerim je želela doseči, da se dela na različnih delovnih mestih ne bi podvajala. To sta izpovedala predsednik J.J. in zakoniti zastopnik D.D.. V novem pravilniku ni bilo več predvideno delovno mesto strokovna sodelavka za izobraževanje in usposabljanje. J.J. in poveljnik D.D. sta skladno izpovedala, da sta konec leta 2018 opravila pregled poslovanja z vidika doseganja rezultatov in ciljev ter stroškovne upravičenosti vsakega delovnega mesta. Ugotovila sta, da imajo visoko izobražen kader, ki opravlja tudi administrativne naloge, zato so pri toženi stranki določili vodje, da bi prevzeli naloge vodenja in koordiniranja, dodali pa so tudi administratorje, in to povsod, ne samo na področju izobraževanja, na katerem je bila zaposlena tožnica. Administratorji so prevzeli opravljanje manj zahtevnih nalog. Na področju usposabljanja je tožena stranka ukinila tožničino delovno mesto strokovni sodelavec za izobraževanje in usposabljanje, ustanovili pa so dve novi delovni mesti, in sicer vodja za področje usposabljanja in svetovalec za usposabljanje. Na področju izobraževanja je pred spremembo sistemizacije delalo več delavcev, poleg tožnice še I.I. in H.H., kar so potrdili tožnica, oba zakonita zastopnika in priča H.H.. Še vedno se opravljajo naloge usposabljanja, samo na drugačen način. J.J. je izpovedal, da so določili vodje, ki so prevzeli oblike vodenja in koordiniranja, dodali pa so administratorje, ki so prevzeli opravljanje manj zahtevnih nalog tudi na drugih področjih, ne le na področju usposabljanja.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila tožena stranka glede organizacije dela in poslovanja samostojna in avtonomna in da sodišče ni pristojno ocenjevati primernosti oziroma učinkovitosti takšne reorganizacije. Ustaljeno stališče sodne prakse je, da ima delodajalec, ki organizira delovni proces, pravico spremeniti organizacijo dela in tudi ukiniti ali preoblikovati posamezna delovna mesta. Delodajalec pa lahko reorganizacijo izvede tudi ob sicer dobrem poslovanju (npr. odločbe VSRS VIII Ips 251/2015, VIII Ips 132/2013, VIII Ips 314/2015). Pri ugotavljanju zakonitosti oziroma nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora sodišče presoditi, ali gre za utemeljen ali navidezen odpovedni razlog in ali je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi posledica diskriminacije tožnice (seveda ob ustrezni trditveni podlagi).

9. Med strankama ni bilo sporno, da je tožena stranka v posledici reorganizacije sprejela Pravilnik o organizaciji poslovanja dne 25. 1. 2019, s katerim je bilo tožničino delovno mesto ukinjeno. Sporno pa je bilo predvsem, ali je bila tožnici odpovedana pogodba o zaposlitvi zaradi zaposlitve E.E., ki so jo zaposlili na novem delovnem mestu, na katerega so prenesli določene naloge delovnega mesta, ki ga je zasedala tožnica. Tožnica meni, da za zaposlitev E.E. niso obstajali objektivni razlogi, temveč so bili vezani na njeno družinsko povezavo z poveljnikom D.D.. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje preverjalo, ali je prišlo do zlorabe tega instituta. Tožnica je trdila, da je toženka njeno delovno mesto razdelila na dve novi delovni mesti, da pa se skupek delovnih nalog obeh delovnih mest ujema z ukinjenim delovnim mestom strokovni sodelavec za izobraževanje in usposabljanje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženka ni le razdelila nalog tožničinega delovnega mesta med dve novi delovni mesti, temveč imata novi delovni mesti nove naloge, ki jih ukinjeno delovno mesto ni imelo (informacijska podpora članom G., izvajanje ankete klime zadovoljstva slušateljev, vodenje in koordiniranje dela na področju usposabljanja, vrednotenje kakovosti procesa usposabljanja). Delovno mesto vodja za področje usposabljanja je visoko zahtevno delo (tarifni razred VII) delovno mesto svetovalec za usposabljanje pa zahtevno delovno mesto (tarifni razred VI). Vodenje oddelkov vključuje koordinacijo dela med zaposlenimi na oddelku, razdelitev dela, skrb za stike z upravo za zaščito reševanja, pomoč poveljniku pri odločitvah in komunikacijo med zaposlenimi. Ta dela sedaj opravlja H.H., je pa določene naloge tega delovnega mesta včasih opravljala tudi tožnica v okviru delovnega mesta svetovalec za usposabljanje.

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi tožnice, D.D. in H.H. ter I.I. zaključilo, da je tožena stranka ustanovila novi delovni mesti - vodja področja za usposabljanje in svetovalec za usposabljanje ter da so nekatere naloge tožničinega ukinjenega delovnega mesta razporejene na novoustanovljeni delovni mesti, kar pa še ne pomeni, da sta I.I. ali H.H. prevzela tožničino delo v celoti oziroma da ju je toženka zaposlila namesto tožnice. Zakoniti zastopnik tožene stranke je izpovedal, da je H.H. zaradi dolgoletnih izkušenj (bil je namreč poveljnik tožene stranke in vodja strokovnih služb ter ima v primerjavi s tožnico več izkušenj z vodenjem) logična izbira za to delovno mesto. Delovno mesto svetovalec za usposabljanje, ki ga zaseda I.I., pa je povezano z ...in informatiko in te naloga je delavka opravljala že prej, kar je potrdila tudi tožnica. Administratorja sta prevzela pisarniška dela. Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da H.H. in I.I. opravljata naloge na področju usposabljanja, ki jih tožnica ni opravljala.

11. Neutemeljena je pritožbena trditev tožnice, da že dejstvo, da tožena stranka s spremembo sistemizacije ni skrčila števila delovnih mest na področju izobraževanja in usposabljanja, temveč jih je celo razširila, kaže, da je bila sprememba organizacije navidezna. Kot je trdila tožena stranka in so potrdile zaslišane priče J.J., D.D. in H.H., je šlo za preoblikovanje delovnih mest tako, da so razvrstili naloge posameznih delovnih mest glede na stopnjo zahtevnosti, da se ne bi na zahtevnejših delovnih mestih opravljale administrativne naloge. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici iz poslovnega razloga zakonita, saj je tožena stranka dokazala, da je izvedla organizacijske spremembe in le te niso bile le navidezne ali namenjene temu, da se pogodba o zaposlitvi odpove tožnici. Tožena stranka je dokazala, da je potreba po delu tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi prenehala, ker je delodajalec drugače organiziral delovni proces, na podlagi ocene, da je organizacijska sprememba smotrna, takšna odločitev pa je v pristojnosti delodajalca. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da je E.E. pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu svetovalec za mednarodno sodelovanje in evropske projekte in da to delovno mesto vsebuje naloge, ki jih tožnica ni opravljala.

12. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je podan organizacijski razlog v smislu določbe 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju dela, ki ga je tožnica opravljala na podlagi pogodbe o zaposlitvi. V skladu z navedeno določbo je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca med drugim prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji s pogodbe o zaposlitvi zaradi organizacijskih razlogov. Sprememba organizacije, ki se izrazi z ukinitvijo delovnega mesta ter razporeditvijo dela na druge zaposlene, je prav gotovo organizacijski razlog v smislu navedene določbe. Sprememba organizacije pri toženi stranki ni bila navidezna in ni prikrivala nekih drugih razlogov, kot to trdi tožnica.

13. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi v obrazložitvi odpovedi morala tožena stranka navesti, katere tožničine naloge opravljajo drugi delavci in na katerih delavnih mestih ter zakaj je bil sprejet nov pravilnik o organizaciji poslovanja G. in v čem delovno mesto tožnice ne bi bilo upravičeno glede nalog, ki se na tem delovnem mestu izvajajo. ZDR-1 v zvezi s tem v drugem odstavku 87. člena res določa, da mora delodajalec v sami odpovedi obrazložiti dejanski razlog, kar pa pomeni le to, da mora delodajalec pojasniti, iz katerega razloga je delavcu podana odpoved pogodbe o zaposlitvi. To pa ne pomeni, da bi moral v odpovedi obrazložiti vse, kar navaja tožnica v pritožbi, in sicer, zakaj je bil sprejet nov pravilnik o reorganizaciji, na katere delavce so bila prerazporejene tožničine naloge, pojasniti finančno učinkovitost reorganizacije in tako dalje.

14. Neutemeljene pa so tudi pritožbene trditve tožnice, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutni bistveni kršitvi postopka iz 8. in 14. točke 339. člena ZPP ter kršilo pravice stranke do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave RS) in pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS) s tem, ko je zavrnilo predlagane dokaze tožnice za zaslišanje prič A.A., B.B. in C.C., ki jih je predlagala tožnica glede domnevnih pritiskov poveljnika D.D., da se pri toženi stranki zaposli E.E.. Sodišče prve stopnje je v IV. točki obrazložitve sodbe obrazložilo, zakaj je zavrnilo dokazne predloge tožnice. Pravilno je obrazložilo, da zaposlitev E.E. za konkreten spor ni relevantna, ker opravlja druga dela in naloge, kot jih je opravljala tožnica. Sodišče prve stopnje ni dolžno izvajati vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke, in v kolikor oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj bi se z njimi ugotavljala, za odločitev sporov niso odločilna ali je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. S tem ko sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh, s strani tožeče stranke predlaganih dokazov, ni kršilo pravil postopka, predvsem pa ni kršilo ustavnih pravic tožnice.

15. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je odpoved tožnici podal pristojni organ. Tožnica se je namreč sklicevala na 32. in 33. člen Statuta G., v katerih so navedene naloge iz pooblastila predsednika in poveljnika G., in da v teh členih ni navedeno, da sta pristojna tudi za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi članom strokovne službe. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je odpoved podal zakoniti zastopnik tožene stranke, kar je skladno z določbo 20. člena ZDR-1. Tudi pooblastitev kolegija za odločitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bila zakonita. V prvem odstavku 20. člena ZDR-1 je določeno, da če je delodajalec pravna oseba, nastopa v imenu delodajalca njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi ali od njega pisno pooblaščena oseba. Prvi odstavek 32. člena Statuta G. pa izrecno določa, da je predsednik zakonit zastopnik G., da vodi delo G., jo zastopa in predstavlja. V prvem odstavku 35. člena Statuta pa je določeno, da sta zastopnika G. vsakokratni predsednik in poveljnik G.. Tožnica napačno tolmači, da bi jo moral razrešiti upravni odbor tožene stranke, saj, kot tožnica tudi sama potrjuje, ni bila vodilna delavka.

16. Ker niso bili podani s pritožbo uveljavljeni razlogi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnice zavrniti kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP. Tožnica v pritožbenem postopku ni uspela, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije pritožbene stroške.

Datum zadnje spremembe:

30.11.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba in sklep Pdp 671/2008
• VDSS sodba Pdp 531/2011
• VDSS sodba Pdp 135/2010