VDSS Sodba in sklep Pdp 298/2020

Jedro

Tožnik je bil poveljnik oddelka, kar je dolžnost, ki ga je zavezovala k delovnim obveznostim ves čas misije, ne glede na določen in predviden prosti čas pripadnikov. Tožnik je bil tudi takrat odgovoren zanje. Tudi na proste dneve je moral pridobiti informacije od svojih pripadnikov, jih posredovati svojim nadrejenim in obratno. Sestanki so bili v oddelku vsak dan, pri čemer je bila njihova vsebina bistvena za delo v naslednjih dneh. Tožnik je moral vsak dan preverjati prisotnost pripadnikov svojega oddelka. Od tožnika se je pričakovalo, da bo na naloge pripravljen in da morajo biti pripravljeni tudi pripadniki njegovega oddelka. Četudi ni dobil izrecnega ukaza, je moral kot skrben poveljnik oddelka izvesti pripravo z vojaki, pregledati opremo in pripraviti vse potrebno za nalogo naslednjega dne. Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik tudi na te dneve, ki so bili sicer evidentirani kot dnevi počitka, ni bil prost delovnih obveznosti. Ker mu tožena stranka ni zagotovila 21 dni tedenskega počitka, ji je sodišče utemeljeno naložilo plačilo odškodnine.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijani del sodbe in dopolnilni sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku v roku osmih dni plačati znesek 3.189,31 EUR in zakonske zamudne obresti od 5. 4. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od zneska 3.189,31 EUR za čas od 23. 9. 2013 do 4. 4. 2015 (II. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna povrniti stroške postopka v višini 781,25 EUR v roku osmih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zamude dalje do plačila (III. točka izreka).

Sodišče prve stopnje je z dopolnilnim sklepom toženi stranki naložilo, da je tožniku dolžna v roku osmih dni plačati še sodno takso v višini 140,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za izpolnitev dalje do plačila.

2. Zoper ugodilni del sodbe sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je zmotno stališče sodišča v 12. točki obrazložitve sodbe, da tožena stranka ni dokazala, da bi tožniku zagotovila proste dneve, čeprav je v zvezi s tem vodila posebne evidence. Tožnik bi moral za dneve, ki so po predloženi evidenci opredeljeni kot tedenski počitek, natančno navesti dela in naloge, ki jih je na ta dan opravljal in navedeno tudi dokazati. Tega pa tožnik ni storil. Podal je povsem pavšalne in splošne navedbe, ne da bi konkretno opredelil, katere naloge in opravila je opravljal na dneve, ko naj bi bil prost. Ugotovitev sodišča, da je poveljniška dolžnost tožnika zavezovala k delovnim obveznostim ves čas misije, je zmotna in protispisna. Pri ugotavljanju tožnikovih dejanskih zadolžitev je sodišče odločalo mimo trditvene podlage in s tem storilo bistveno kršitev odločb pravdnega postopka. Glede delovnih zadolžitev pa je enostransko povzemalo izpovedi tožnika in prič ter ni dokazno ocenilo njihovih diametralno nasprotnih izpovedi. Navaja, da sodišče ni obrazložilo, kaj pomeni ugotovitev, da je bil tožnik tudi na dneve, ki so bili določeni kot dnevi počitka, odgovoren za pripadnike svojega oddelka in katere delovne obveznosti to zajema. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik trditev v tej smeri niti ni podal, zato je podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Samo dejstvo, da je bil tožnik poveljnik oddelka, ne pomeni, da ga je ta dolžnost zavezovala k delovnim obveznostim tudi na prosti dan. A.A. in B.B. sta potrdila verodostojnost predloženih evidenc, sodišče pa se do njunih izpovedi ni opredelilo. Prav tako iz njunih izpovedi ne izhaja, da je bila tožniku zaradi odgovornosti za pripadnike kršena pravica do tedenska počitka. Meni, da je sodišče njuno izpoved povzelo protispisno. Poudarja, da tožnik niti ni zatrjeval, da je moral biti ves čas na razpolago. Nadalje navaja, da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da je tožnik ravno na dni, ki so bili zanj predvideni kot tedenski počitek, prejemal informacije s strani nadrejenih in jih podajal podrejenim, niti, da je moral na proste dni preverjati prisotnost pripadnikov in da so bili sestanki v oddelku vsak dan ter da je bila njihova vsebina bistvena za delo v naslednjih dneh. Tožnik niti ni zatrjeval, da je moral na dan tedenskega počitka preverjati prisotnost pripadnikov, zato sta podani bistveni kršitvi določb postopka iz 14. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpovedi B.B. in A.A. glede sestankov povsem nasprotujeta izpovedim tožnika, C.C. in D.D.. Sodišče se do tega ni opredelilo, zato je kršilo 8. člen ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Prejemanje informacije s strani nadrejenih in njihovo posredovanje podrejenim ne pomeni efektivnega dela na dan počitka, temveč gre zgolj za informiranje, ki izhaja iz nujnosti nemotenega delovanja vojaške misije, zato kršitev pravice do tedenskega počitka ni podana (VIII Ips 11/2019, VIII Ips 31/2019). Enako velja za preverjanje prisotnosti pripadnikov. Poudarja, da je tožnikov neposredno nadrejeni izpovedal, da tožnik na prosti dan ni opravljal nobenih nalog in da tožnik na dan počitka ni imel pregledov opreme in priprav za naslednji dan. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka je vložila posebno pritožbo še zoper dopolnilni sklep o povračilu sodne takse v višini 140,00 EUR, v kateri uveljavlja, da ji je sodišče v posledici napačne odločitve o ugoditvi tožbenemu zahtevku zmotno naložilo tudi plačilo sodne takse.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam tožene stranke, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe in sklepa. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP izpodbijani del sodbe in sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Pritožba sodišču prve stopnje v zvezi z obrazložitvijo sodbe neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, ki je jasno obrazložilo odločilna dejstva za sprejem odločitve o ugoditvi tožbenemu zahtevku iz naslova odškodnine za neizkoriščene dneve tedenskega počitka. Med razlogi sodbe pa tudi ni nikakršnih nasprotij niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. S tem tudi ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Neutemeljen je očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov, prepisov in med samimi temi listinami, zapisniki, prepisi. Sodišče prve stopnje namreč ni protispisno povzemalo in ugotavljalo dejstev.

9. Sodišče prve stopnje ni kršilo 8. člena ZPP. Ta določba je bistveno kršena v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, česar sodišču prve stopnje ni mogoče očitati. Posamezni dokazi so pravilno ocenjeni, pri odločitvi je upoštevan uspeh celotnega dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe izpostavilo tiste dele izpovedi prič, ki jih je štelo za odločilne, kar pa ne pomeni, da je izvedene dokaze upoštevalo selektivno, kot navaja pritožba.

10. Tožnik je bil od 22. 3. 2013 do 22. 9. 2013 napoten na opravljanje vojaške službe izven države v okviru sodelovanja Republike Slovenije in Slovenske vojske (SV) v mirovnih silah JOINT ENTERPRISE – KFOR Kosovo pod poveljstvom NATO z mandatom OZN. Razporejen je bil na formacijsko dolžnost poveljnik, dela in naloge pa je opravljal kot poveljnik oddelka. Sodišče prve stopnje je sledilo tožniku, da mu tožena stranka na misiji ni zagotovila tedenskega počitka in mu iz tega naslova prisodilo celotni vtoževani znesek.

11. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi pravilno izhajalo iz 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ki določa, da ima delavec v obdobju sedmih zaporednih dni, poleg pravice do dnevnega počitka, pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Če mora zaradi objektivnih, tehničnih in organizacijskih razlogov delati na dan tedenskega počitka, se mu zagotovi tedenski počitek na kakšen drug dan v tednu. Pravilno je upoštevalo, da pravico do tedenskega počitka ureja tudi Zakon o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 103/2004 in nasl.), ki v drugem odstavku 97.f člena določa, da ima delavec v obdobju sedmih zaporednih delovnih dni poleg pravice do dnevnega počitka, praviloma tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur.

12. Tožnik je v tem sporu podal trditveno podlago, ki je predstavljala zadosten okvir za ugotavljanje odločilnih dejstev v zvezi s presojo, ali mu je bila kršena pravica do tedenskega počitka. Navajal je, da je moral določene delovne obveznosti opravljati vse dni v tednu in opisal naloge, ki so izhajale iz dolžnosti poveljnika oddelka. Zato pritožbeni očitki kršitve 7. in 212. člena ZPP niso utemeljeni. Prav tako sodišče prve stopnje ni odločalo mimo trditvene podlage.

13. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, pri čemer je ključno zlasti stališče, ki je bilo zavzeto tudi v novejši sodbi Vrhovnega sodišča VIII Ips 54/2019 z dne 3. 12. 2019 - nanaša se na poveljnike oddelkov ter njihovo vodenje sestankov, kar pa odraža tudi bistveno razliko od stališča iz sodbe VIII Ips 31/2019 z dne 8. 10. 2019. V tej zadevi je Vrhovno sodišče presodilo, da pripadniku zaradi udeležbe na sestankih (ki tudi niso bili posebej organizirani, formalizirani) tedenski počitek ni bil kršen, medtem ko je v zadevi VIII Ips 54/2019 presodilo, da je bil poveljniku oddelka, ki je vodil sestanke oddelka, tedenski počitek kršen. Poudarilo je, da je poveljnik oddelka odgovoren za učinkovito vodenje oddelka in izvajanje prejetih nalog (22. člen Pravil službe v Slovenski vojski – Ur. l. RS, št. 84/2009). V tem obsegu so sestanki pomenili opravljanje konkretnih nalog, ki so bile del tožnikove delovne obveznosti. Čeprav je imel te dneve v evidencah zabeležene kot proste, je sodišče zaključilo, da tožniku tedenski počitek ni bil zagotovljen.

14. V skladu z navedenim je tudi sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi oblikovalo pravilne zaključke in tožniku priznalo odškodnino za neizkoriščene dneve tedenskega počitka. Pritožba neutemeljeno nasprotuje razlogom v 13. točki obrazložitve sodbe, v kateri je sodišče ustrezno poudarilo, da je bil tožnik poveljnik oddelka, kar je dolžnost, ki ga je zavezovala k delovnim obveznostim ves čas misije, ne glede na določen in predviden prosti čas pripadnikov. Tožnik je bil tudi takrat odgovoren zanje. Tudi na proste dneve je moral pridobiti informacije od svojih pripadnikov, jih posredovati svojim nadrejenim in obratno. Sestanki so bili v oddelku vsak dan, pri čemer je bila njihova vsebina bistvena za delo v naslednjih dneh. Tožnik je moral vsak dan preverjati prisotnost pripadnikov svojega oddelka. Od tožnika se je pričakovalo, da bo na naloge pripravljen in da morajo biti pripravljeni tudi pripadniki njegovega oddelka. Četudi ni dobil izrecnega ukaza, je moral kot skrben poveljnik oddelka izvesti pripravo z vojaki, pregledati opremo in pripraviti vse potrebno za nalogo naslednjega dne. Sodišče prve stopnje je v zvezi z delovnimi obveznostmi poveljnika oddelka na misiji utemeljeno verjelo tožniku, saj je bila njegova izpoved v bistvenem skladna z izpovedbama C.C., ki je bil ravno tako kot tožnik poveljnik oddelka in D.D., vodje skupine v tožnikovem oddelku. Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik tudi na te dneve, ki so bili sicer evidentirani kot dnevi počitka, ni bil prost delovnih obveznosti. Ker mu tožena stranka ni zagotovila 21 dni tedenskega počitka, ji je sodišče utemeljeno naložilo plačilo odškodnine.

15. Glede na opisane odločilne okoliščine primera so pritožbene navedbe, ki poudarjajo izpoved priče A.A. in B.B., tj. glede vsebine evidenc, sestankov ter mnenja prič o tem, da tožniku tedenski počitek ni bil kršen, neodločilne.

16. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijani del sodbe ter posledično še izpodbijani sklep o povračilu sodne takse (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

17. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154., 155. in 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

30.11.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba in sklep Pdp 286/2020
• VDSS Sodba Pdp 482/2019
• VDSS Sodba in sklep Pdp 323/2020