VDSS Sodba in sklep Pdp 309/2020

Jedro

Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik, ki je bil s strani prve toženke in glavnega izvajalca na gradbišču ustrezno poučen o varnosti in zdravju pri delu, s samovoljnim in nepazljivim ravnanjem obravnavanega dne do višine 50 % soprispeval k nastali škodi (171. člen OZ).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sklepa delno spremeni tako, da se znesek 2.141,62 EUR zniža na 1.791,65 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi ta izpodbijana dopolnilna sodba ter nespremenjeni izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

III. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z dopolnilno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je prva toženka dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 20.531,80 EUR. Sklenilo je, da Delovno sodišče v Kopru ni stvarno pristojno za odločanje o tožbenem zahtevku zoper drugo toženko in stranskega intervenienta na njeni strani ter da bo po pravnomočnosti te odločitve zadeva v tem delu odstopljena v reševanje Okrožnemu sodišču v Kopru. Sklenilo je še, da je tožnik dolžan prvi toženki povrniti stroške postopka v znesku 2.141,62 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

2. Tožnik se pritožuje zoper dopolnilno sodbo in zoper odločitev o stroških postopka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi sodišču očita, da je neutemeljeno zavrnilo njegov dokazni predlog za zaslišanje prič A.A. in B.B., ki bi lahko izpovedali o tem, ali je tožnik zaradi potreb delovnega procesa moral zapustiti svoje delovno mesto, kje se je žaga nahajala in kje se je tožnik poškodoval. Nasprotuje oceni izpovedi priče C.C., saj je ta zaradi zaposlitve pri toženi stranki zainteresiran za izid postopka. Nasprotuje presoji, da je do višine 50 % soprispeval k nastali škodi, saj je odgovorna izključno prvotoženka. Sodišče niti ni ugotavljalo, ali je bil tožnik prisoten, ko je vodja gradbišča opozoril, da se po neurejeni poti ne sme hoditi, in predvsem, ali je to opozorilo razumel. Uveljavlja nelogičnost dejanskih ugotovitev v zvezi s tem. Krožne žage na svojem delovišču ni imel, sporne poti si ni postavil sam. Sodišče ni obrazložilo zaključka, da je ravnal samovoljno. Ni se opredelilo do izpovedi priče C.C., da je bila žaga, ki bi jo tožnik moral uporabiti, bolj oddaljena od tiste, ki jo je uporabil, čeprav je vprašanje, koliko je bila najbližja žaga oddaljena od tožnikovega delovišča, ključno za odločitev. Sodišču očita, da bi moralo slediti njegovi izpovedi, da razpoložljive krožne žage na delovišču ni bilo in da mu je bilo na sporni žagi dovoljeno razrezati manjše dele. Opozarja na neskladje v izpovedi priče C.C., ki je v nasprotju tudi z ugotovitvami belgijskega inšpekcijskega organa. Vodja gradbišča je le koordiniral delo predstavnikov izvajalcev, ni pa imel pravne podlage za izvajanje nadzora nad tožnikovim delom. Naslovnik spornega opozorila glede neurejene poti bi zato morala biti prva toženka, ki pa je ni bilo na gradbišču. Zavzema se za zvišanje odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti in skaženosti. Opisuje duševne in fizične posledice, ki jih trpi zaradi škodnega dogodka. Njegovo duševno zdravje se kljub obiskovanju psihiatra ni izboljšalo. Glede na starost in preostalo delovno zmožnost sprejme vsako ponujeno delo, psihične težave pa se z rešitvijo eksistenčnega problema niso umirile. Nasprotuje odločitvi o stroških postopka. Sodišče bi moralo uspeh strank v postopku izračunati ločeno po temelju in po višini. Stroške postopka mu je neutemeljeno prepolovilo le zato, ker je upravičenec do brezplačne pravne pomoči. Ker sodišče za to odločitev ni navedlo pravne podlage, je ni mogoče preizkusiti. Uveljavlja, da bi mu sodišče za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo v ponovljenem postopku moralo priznati nagrado v višini 800 točk. Sodišče ni ustrezno obrazložilo, zakaj mu ni priznalo ostalih priglašenih stroškov. Pojasniti bi moralo zavrnitev povračila nagrade za dopis, s katerim je podal soglasje k postopku mediacije. Sodišče bi mu moralo priznati tudi nagrado za vročanje pisanj in za posvet s stranko, pregled in fotokopije listin. Prav tako mu ni priznalo strošek sodnih taks za pritožbe zoper sodbi, prvi toženki pa je za pritožbo zoper sodbo Pd 27/2018 in odgovor na pritožbo napačno priznalo nagradi po 1000 točk.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP izpodbijano dopolnilno sodbo in izpodbijani del sklepa preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen v manjšem delu glede odločitve o stroških postopka.

5. Tožnik je od prve in druge toženke zahteval plačilo odškodnine v skupnem znesku 31.063,60 EUR, ker je 20. 2. 2013 pri opravljanju tesarskih del na gradbišču v Belgiji padel na spolzki iverni plošči in se pri tem hudo poškodoval. Prvotno je zahteval tudi mesečno denarno rento v višini 1.289,41 EUR. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom Pd 24/2016 prvi toženki naložilo, naj tožniku plača 18.063,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek (do zneska 31.063,60 EUR) je zavrnilo. Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo odškodnine zoper drugo toženko. Tožbo je zavrglo v delu, ki se je nanašal na mesečno rento. Pritožbeno sodišče je na pritožbo tožnika in prve toženke sodbo in sklep (razen dela sklepa glede zavrženja tožbe, kar ni bilo pod pritožbo) s sklepom Pdp 838/2017 razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V ponovljenem sojenju, v katerem je sodišče zavrnilo ugovor druge toženke o stvarni nepristojnosti delovnega sodišča, je sodišče prve stopnje s sodbo in sklepom Pd 27/2018 toženkama naložilo solidarno plačilo zneska 10.531,80 EUR, ker je presodilo, da sta krivdno odgovorni za tožniku nastalo škodo (skupno odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo je sicer ugotovilo v višini 21.063,60 EUR, nato pa jo glede na ugotovljeno deljeno odgovornost strank oz. tožnikov soprispevek v višini 50 % znižalo na 10.531,80 EUR). Pritožbo so vložile vse stranke in stranski intervenient. Pritožbeno sodišče je s sodbo in sklepom Pdp 268/2019 razveljavilo odločitev glede druge toženke ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Potrdilo je ugodilni del sodbe zoper prvo toženko. Ker pa izrek sodbe ni vseboval zavrnilnega dela glede prve toženke (četudi so bili razlogi za to navedeni v obrazložitvi sodbe), je pritožbeno sodišče del tožnikove pritožbe štelo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe, posledično pa je razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik kot delavec prve toženke 20. 2. 2013 pristopil h krožni žagi, ki se je nahajala približno 15 metrov stran izven njegovega delovnega območja, nato pa se vrnil nazaj in padel, ko je hodil po leseni oziroma iverni plošči, ki je bila zaradi jutranje vlage spolzka. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz prvega odstavka 184. člena¹ v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št.42/2002 in nasl.), ki določa obveznost delodajalca, da delavcu povrne škodo, ki mu je povzročena pri delu ali v zvezi z delom, pri tem pa napotuje na splošna pravila civilnega prava (ta so urejena v Obligacijskem zakoniku ‒ OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.).

7. Pritožbeno sodišče je že v predhodnem odločanju pritrdilo presoji sodišča prve stopnje, da je v zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom podana krivdna odškodninska odgovornost prve toženke, ker na gradbišču v Belgiji, kjer je tožnik delal in se poškodoval, ni zagotovila odgovornega delavca, ki bi podrejenim delavcem dajal navodila in izvajal nadzor nad njihovim delom. S tem je opustila zakonske (prvi odstavek 5. člena in tretji odstavek 39. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu ‒ ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/2011) in pogodbene obveznosti (iz kooperacijske pogodbe z drugo toženko) preko odgovorne osebe voditi in nadzirati delovni proces in s tem tudi delo tožnika. Vendar pa navedene opustitve prve toženke, ki jih obširno opisuje pritožba, tožnika ne razbremenjujejo obveznosti iz 33. člena ZDR in 12. člena ZVZD-1, da delo opravlja pazljivo in pri tem skrbi za svoje življenje in zdravje, kar vključuje tudi upoštevanje varnostnih opozoril vodje gradbišča, četudi ta ni bil njemu nadrejeni delavec.

8. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik, ki je bil s strani prve toženke in glavnega izvajalca na gradbišču ustrezno poučen o varnosti in zdravju pri delu, s samovoljnim in nepazljivim ravnanjem obravnavanega dne do višine 50 % soprispeval k nastali škodi (171. člen OZ). Sodišče prve stopnje je ta zaključek utemeljilo s ključno ugotovitvijo, da ga je vodja gradbišča (g. D.D. iz belgijske družbe E.) le dan pred škodnim dogodkom izrecno opozoril, da po neurejeni poti iz ivernih plošč do krožne žage na tujem delovišču ne sme hoditi. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da ni ugotovljeno, da je bil tožnik ob podaji tega opozorila prisoten in da ga je tudi razumel. Oboje je (sicer implicitno) ugotovljeno v okviru dejanskega zaključka, da je bilo opozorilo tožniku s strani vodje gradbišča dano in da je s prečkanjem spolzkih ivernih plošč zavestno ravnal v nasprotju s tem opozorilom, torej samovoljno. Sicer pa na neutemeljenost pritožbenih navedb, da tožnik spornega navodila vodje gradbišča zaradi jezikovnih ovir ni razumel, kaže že njegova izpoved, da je navodila za delo prejemal s strani vodje gradbišča (strani 10, 11 in 16 prepisa zvočnega posnetka naroka za glavno obravnavo z dne 11. 7. 2017), kot tudi izpoved priče C.C., da so bili z namenom lažjega sporazumevanja na gradbišču prisotni prevajalci (stran 5 prepisa zvočnega posnetka naroka za glavno obravnavo z dne 21. 12. 2018).

9. Sodišče prve stopnje je vse dokaze ocenilo pravilno, pri odločitvi pa je skladno z določbo 8. člena ZPP upoštevalo uspeh celotnega dokazovanja. V obrazložitvi sodbe je izpostavilo le tiste dokaze, ki jih je glede posameznih relevantnih dejstev štelo za odločilne, kar pa ne pomeni, da drugih dokazov pri odločitvi ni upoštevalo, kot skuša prikazati pritožba. V zvezi s tem je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedi tožnika, da na svojem delovišču krožne žage ni imel na voljo in da mu je bilo dovoljeno, da za razrez manjših delov uporabi žago na tujem delovišču. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi drugih izvedenih dokazov, ki jih je štelo kot bolj verodostojne, ugotovilo, da je tožnik imel na voljo žago na svojem delovišču, vendar se je odločil oditi do najbližje krožne žage, ki pa ni bila namenjena delavcem njegovega delovišča. To je utemeljilo predvsem z izpovedjo C.C., glede katerega pritožba neutemeljeno poudarja, da je zaposlen pri prvi toženki. Zgolj na podlagi te okoliščine priči ni mogoče odreči verodostojnosti. Pritožba glede izpovedi C.C. tudi neutemeljeno uveljavlja, da je sama s seboj v nasprotju. Njegova izpoved na naroku z dne 11. 7. 2017, da je bila žaga, ki bi jo tožnik moral uporabiti, oddaljena približno 20 metrov in da je raje uporabil tisto, ki je bila oddaljena 5 ali 6 metrov, ni v neskladju z njegovo izpovedjo na naroku 21. 12. 2018, da bi tožnik moral uporabiti žago "za sabo" in da je bila razdalja med obema žagama do 40 metrov. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki je izpoved priče C.C. ocenilo kot verodostojno, je prepričljiva in ustrezno obrazložena, zato jo pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da bi moralo glede okoliščin, kje se je sporna krožna žaga nahajala, ali je tožnik zaradi potreb delovnega procesa moral zapustiti svoje delovno mesto in na katerem mestu se je poškodoval, zaslišati priči A.A. in B.B., saj njunega zaslišanja v zvezi z navedenimi okoliščinami ni predlagal. Ustrezno substanciran dokazni predlog za zaslišanje teh prič je podala le prva toženka, vendar ga je sodišče zavrnilo z obrazložitvijo, da so bile navedbe, ki jih je prva toženka s tem predlogom želela dokazovati, dokazane že z izpovedjo priče C.C..

10. Za presojo višine soprispevka (50 %) niso bistvene pritožbene navedbe glede oddaljenosti žage, ki bi jo tožnik moral uporabiti oziroma bližine žage, ki jo je uporabil. To ne opravičuje tožnikovega ravnanja v nasprotju z obveznostmi iz 32. in 33. člena ZDR ter 12. člena ZVZD-1. Za to presojo tudi ni pomembno pritožbeno ugibanje, zakaj je bila žaga, ki bi jo tožnik moral uporabiti, bolj oddaljena od mesta, kjer je opravljal delo, in kdo je vzpostavil sporno neurejeno pot, po kateri je tožnik padel. Ključna je ugotovitev, da je tožnik obravnavanega dne ravnal samovoljno, kar je odločilno - do višine 50 %, ne pa manj, za kar se neutemeljeno zavzema, prispevalo k nastanku nesreče, v kateri se je poškodoval.

11. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na ugotovitve iz Poročila ‒ pregled hude nesreče pri delu (A 93). Navedba iz tega poročila, da se je v času ogleda preiskovalnega organa na mizi nahajala žaga, ki služi skupini tesarjev v coni, ne potrjuje tožnikovih navedb, da je bila vsem delavcem na gradbišču (ki je bilo razredljeno na cone) na voljo le ena žaga. Ta navedba kvečjemu potrjuje pravilnost nasprotnega zaključka sodišča prve stopnje, da je bilo žag na gradbišču več in da je bilo za delavce vsakega delovišča posebej določeno, katero krožno žago lahko uporabljajo, česar tožnik ni upošteval.

12. Ni mogoče slediti pritožbenemu zavzemanju za zvišanje prisojene odškodnine za škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in skaženosti. Sodišče je pri odmeri odškodnine poleg ugotovitev iz izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke pravilno upoštevalo tudi izpoved tožnika, ki jo povzema pritožba. Glede na ugotovitev izvedenca, da poškodbe na tožniku niso pustile telesne skaženosti, in ob upoštevanju ugotovljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšane delovne aktivnosti in fizičnih omejitev, zaradi katerih je bila tožniku priznana III. kategorija invalidnosti, je tožbenemu zahtevku iz tega naslova pravilno ugodilo do višine 10.000,00 EUR (od vtoževanih 20.000,00 EUR). Odškodnina v tem znesku je pravilno odmerjena tudi ob upoštevanju pritožbenega navajanja, da se tožnikovo duševno zdravje kljub rednemu obiskovanju psihiatra in rešitvi eksistenčnega problema ni izboljšalo, primerljiva pa je tudi odškodninam, ki so bile prisojene v podobnih primerih iz sodne prakse.

13. Pritožba se glede odločitve o stroških postopka neutemeljeno zavzema za ločeno upoštevanje uspeha v postopku glede na uspeh s temeljem in uspeh z višino zahtevka. V določbah ZPP za takšno izračunavanje uspeha strank v postopku ni pravne podlage.

14. Sodišče prve stopnje je tožniku, ki mu je bila z odločbo Bpp 71/2015 dodeljena brezplačna pravna pomoč, stroške postopka pravilno priznalo v polovičnem znesku. Ni res, da za takšno odločitev ni pravne podlage. Ta je določena v petem odstavku 17. člena Zakona o odvetništvu (ZOdv; Ur. l. RS, št. 18/93 in nasl.), po katerem je odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po Odvetniški tarifi (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in 28/2018). Zmotno je stališče pritožbe, da lahko to pravilo velja le v razmerju do sodišča, ne pa tudi v razmerju do nasprotne stranke v postopku.

15. Tožnik neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje sodno takso za pritožbo z dne 12. 9. 2017 v znesku 342,00 EUR in takso za pritožbo z dne 27. 2. 2019 v znesku 270,00 EUR šteti med potrebne stroške postopka. Ker je bil tožnik plačila sodnih taks oproščen, mu stroški v zvezi s tem niso nastali in mu jih sodišče prve stopnje pravilno ni priznalo. Te stroške je v skladu z drugim odstavkom 15. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1; Ur. l. RS, št. 37/2008 in nasl.) v sorazmernem deležu tožnikovega uspeha v postopku pravilno naložilo v plačilo toženkama (plačilna naloga z dne 14. 2. 2020 in z dne 16. 1. 2019).

16. Zmotno je stališče pritožbe, da bi moralo sodišče prve stopnje tožniku za narok za glavno obravnavo 5. 6. 2018 priznati nagrado v višini 800 (in ne le 400) točk. Čeprav drugi odstavek 362. člena ZPP, ki se nanaša na ponovljeni postopek na prvi stopnji, govori o prvem naroku nove glavne obravnave, tega naroka ni moč enačiti s prvim narokom za glavno obravnavo v smislu določb 284. in 286. člena ZPP, za katerega se nagrada odmeri po točki 3.a tar. št. 15 OT. Sodišče je torej tožniku za narok 5. 6. 2018 pravilno priznalo nagrado po točki 3.b tar. št. 15 OT, ki določa nagrado za drugi in vse naslednje naroke za glavno obravnavo.

17. Iz obrazložitve dopolnilne sodbe je jasno razvidno, katere stroške in v kakšni višini je sodišče priznalo tožniku. Glede posameznih nepriznanih stroškov je navedlo zadostne razloge, zakaj jih ne šteje med potrebne stroške (155. člen ZPP), tako da očitek neobrazloženosti ni utemeljen. Zmotno je stališče tožnika, da bi mu moralo sodišče priznati vsaj nagrado za dopis, s katerim je podal soglasje k postopku mediacije, saj ne gre za storitev, za katero bi bila njegova pooblaščenka upravičena do posebne nagrade izven okvira že priznanih stroškov. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da bi mu moralo sodišče prve stopnje priznati stroške, ki jih je imel s fotokopiranjem listin. Ti so mu bili priznani v okviru materialnih stroškov po tretjem odstavku 11. člena OT. Sodišče prve stopnje tožniku pravilno ni priznalo nagrade za posvete s stranko. Po ustaljenem stališču sodne prakse (npr. Pdp 817/2017, Pdp 290/2019 in druge) posvet, ki ga odvetnik opravi s stranko pred narokom kot pripravo na narok, kot tudi posvet, ki ga s stranko opravi pred sestavo pritožbe, nista samostojni opravili, za kateri bi bil upravičen obračunati 50 točk po prvi alineji 1. točke tar. št. 39 OT. Tudi storitev posredovanja sklepa, sodbe ali pritožbe stranki (tožniku) oziroma v zvezi s tem storitev sestave kratkega dopisa, je treba šteti kot opravilo v zvezi s pritožbo in ne kot samostojno storitev v smislu 4. točke tar. št. 39 OT.

18. Pritožba pa utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prvi toženki za pritožbo z dne 12. 2. 2019 in za odgovor na pritožbo z dne 17. 4. 2019 neutemeljeno priznalo nagradi v višini po 1000 točk. Prva toženka je glede na vrednost izpodbijanega dela (10.531,80 EUR) za pritožbo z dne 12. 2. 2019 upravičena do nagrade v višini 500 točk, za odgovor na pritožbo tožnika, s katero je ta izpodbijal zavrnilni del v višini 20.531,80 EUR, pa 625 točk. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi v tem delu ugodilo in odločitev o stroških postopka v III. točki izreka sklepa delno spremenilo tako, da je znesek, ki ga je tožnik iz naslova stroškov postopka dolžan plačati prvi toženki, z zneska 2.141,62 EUR znižalo na 1.791,65 EUR (3. točka 365. člena ZPP).

19. Ker v preostalem delu niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo v preostalem delu zavrnilo kot neutemeljeno ter izpodbijano dopolnilno sodbo in nespremenjeni izpodbijani del sklepa potrdilo (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

20. Tožnik s pritožbo zoper odločitev o glavni stvari ni uspel, s pritožbo zoper odločitev o stroških postopka pa je uspel le v manjšem delu, zato sam krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP, prvi odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Enako določbo vsebuje prvi odstavek 179. člena sedaj veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.).

Datum zadnje spremembe:

30.11.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 385/2015
• VDSS Sodba Pdp 429/2018
• VDSS Sodba Pdp 877/2017