<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba Pdp 336/2020

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2020:PDP.336.2020
Evidenčna številka:VDS00039783
Datum odločbe:03.09.2020
Senat:Silva Donko (preds.), mag. Tanja Pustovrh Pirnat (poroč.), mag. Aleksandra Hočevar Vinski
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - invalid - čakanje na delo

Jedro

Predmet tega spora ni presoja zakonitosti napotitve na čakanje na delo, ampak - poleg presoje zakonitosti odpovedi - presoja višine nadomestila plače za čas čakanja na delo za posamezne mesece v spornih letih. Sodišče prve stopnje je denarnemu zahtevku za plačilo razlike nadomestila plače med 100 % in 80 % utemeljeno ugodilo, pri čemer je pravilno razlogovalo, da za nižje nadomestilo plače v višini 80 % po drugem odstavku 138. člena ZDR-1 niso bili izpolnjeni pogoji, ki jih določa prvi odstavek tega člena ZDR-1. Najmanj ni bil izpolnjen pogoj, da lahko napotitev na čakanje na delo traja najdlje šest mesecev v posameznem koledarskem letu. Že neizpolnitev tega pogoja privede do utemeljenosti denarnega zahtevka tožnika, pri čemer je izpolnitev ostalih pogojev, na katere se nanašajo pritožbene navedbe, nebistvena.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 26. 2. 2019, reintegracijo, prijavo v socialna zavarovanja in plačilo reparacije (točka I izreka sodbe). Toženki je naložilo, da tožniku izplača prikrajšanje pri nadomestilu plače za čas od marca 2014 do julija 2016 v višini, ki je razvidna iz izreka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v prihodnjem mesecu za znesek posameznega meseca do plačila; v presežku je obrestni zahtevek zavrnilo (točka II izreka sodbe). Tožbo je zavrglo v delu, v katerem se nanaša na plačilo prispevkov (točka III izreka; sklep).

2. Zoper točko I izreka sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da bi toženka za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga invalidu III. kategorije invalidnosti morala dokazati tako obstoj utemeljenega razloga za podajo odpovedi kot dejstvo, da ne more zagotoviti pravice do premestitve na drugo ustrezno delovno mesto. Toženka tega ni dokazala. Sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno očita, da je obstoj utemeljenega razloga za odpoved prerekal le pavšalno in da je bil pasiven glede drugega ustreznega delovnega mesta. Poslovni razlog ni obstajal niti v letu 2013 niti v letu 2019. Toženka je proizvodnjo na program A. in B. ukinila šele v letu 2014, leto pred tem je namesto dveh izmen uvedla eno izmeno. Število zaposlenih pri toženki je od leta 2014 naraščalo, kar je tožnik dokazal s predložitvijo bonitetne ocene. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno verjelo izpovedi zakonitega zastopnika toženke in priče A.A., ki sta izpovedala o zmanjšanju števila zaposlenih. Tudi če bi prišlo do zmanjšanja števila zaposlenih, to še ne utemeljuje poslovnega razloga. Toženka ni konkretizirala, katerim delavcem je prenehalo delovno razmerje. Za svoje navedbe o obstoju poslovnega razloga v letu 2019 ni predlagala dokazov, čeprav je bilo dokazno breme za zakonitost odpovedi na njeni strani. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo določene nepravilnosti, in sicer je zmotno opredelilo stroškovno mesto tožnika (ne Montaža velikih delov, ampak Sestava ventilatorjev), zmotno je štelo, da tožnik ni konkretiziral, katero delovno mesto bi bilo zanj ustrezno (gre za delovno mesto ... Priprava in dodelava materiala in polizdelkov). V tako veliki družbi, kot je toženka, kjer je približno 700 delavcev, nedvomno obstaja delovno mesto, na katerem bi tožnik kljub ugotovljeni invalidnosti lahko opravljal delo. Tožniku dela na konkretnem delovnem mestu pri toženki niso ponudili, drugačna izpoved priče A.A. je dokazno nepodprta. Tožnikove omejitve pri delu so povezane le s finim prijemom rok, marsikatero delo v proizvodnji bi lahko opravljal. Komisija Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije je izdala pozitivno mnenje za delovno mesto ... Priprava in dodelava materiala in polizdelkov, to delo bi tožnik lahko opravljal od 23. 9. 2014 dalje. Toženka je za tožnika iskala delo, vendar na delovnih mestih, za katera je pričakovala, da se bodo izkazala za neustrezna. Na delovnem mestu ... Priprava in dodelava materiala in polizdelkov je v letu 2013, ko je tožniku že napotila na čakanje na delo, zaposlila sedem delavcev oziroma je dva delavca zaposlila v letih 2015 in 2016. Od leta 2014 ustreznega dela za tožnika sploh ni iskala. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da tožnik ni imel interesa za delo na delovnem mestu ... Priprava in dodelava materiala in polizdelkov. Izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. O bistvenih dejstvih niso navedeni razlogi oziroma so ti sami s sabo v nasprotju. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, predvsem določbe 101. in 102. člena ZPIZ-1 in 40. člena ZZRZI. Dejansko stanje je zmotno in nepopolno ugotovilo. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni in zahtevku ugodi.

3. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del točke II izreka sodbe sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je tožniku v spornem obdobju zakonito izplačala nadomestilo plače v višini 80 %. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo za odločitev bistvena dejstva in zmotno uporabilo materialno pravo, predvsem določbo 138. člena ZDR-1. Storilo je absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožniku je bila priznana invalidnost III. kategorije z odločbo z dne 27. 8. 2008 s pravico do dela na drugem ustreznem delu. Odločba je bila realizirana s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 6. 2009 za delo na delovnem mestu ... Delavec na montaži sedežev. V letu 2013 je prenehala potreba po delu tožnika pod pogoji sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Razlog, da je bil tožnik napoten na čakanje na delo, ni bil v tem, da njegova invalidska odločba ne bi bila realizirana, ampak v poslovnem razlogu, program A. in B. je bil ukinjen. Tožnik na čakanje na delo ni bil napoten zaradi invalidnosti. Podlaga za napotitev je bil 138. člen ZDR-1. O tem so izpovedali zaslišane priče in zakoniti zastopnik toženke. S tem, ko je sodišče prve stopnje štelo, da je bil tožnik zaradi invalidnosti napoten na čakanje na delo, je podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi zapisniki oziroma prepisi, Če bi sledili presoji sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do nadomestila plače v višini 100 %, bi bil s tem postavljen v privilegiran položaj v razmerju do drugih delavcev, ki so bili napoteni na čakanje na delo. Podana bi bila diskriminacija. To potrjujejo predložena mnenja Gospodarske zbornice Slovenije, Združenja delodajalcev Slovenije in Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Toženka je za tožnika po nastopu poslovnega razloga intenzivno iskala ustrezno delo. Ker kljub prizadevanjem ustreznega dela ni našla, mu je podala odpoved. Zadnja tri leta pred odpovedjo mu je izplačevala nadomestilo plače v višini 100 %. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni in zahtevek tožnika zavrne.

4. Toženka v odgovoru na pritožbo tožnika prereka njegove pritožbene navedbe. Navaja, da je pred podajo odpovedi pridobila mnenje komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, da mu utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo. Obstoj ustreznega dela kot poslovnega razloga se ugotavlja v času podaje odpovedi (prim. odločbe VDSS Pdp 2/2018, Pdp 522/2018 in Pdp 777/2018). V tem času toženka tožniku ni mogla ponuditi dela na delovnem mestu ...Priprava in dodelava materiala in polizdelkov, ker ni bilo prosto. Na to delovno mesto toženka od leta 2016 ni zaposlila nikogar. Gre za delovno mesto, ki ga zasedajo pretežno invalidi. Nahaja se na treh stroškovnih mestih: -D., kjer so zaposleni trije invalidi, - E., kjer sta dva invalida, in - F., kjer sta en invalid in en delavec, ki nima statusa invalida. Možnosti za zasedbo delovnega mesta ... Priprava in dodelava materiala in polizdelkov je odvisna od tega, ali je mogoče v določenem obdobju glede na potrebe dela delo organizirati na način, da delavec opravlja le določeno fazo na tem delovnem mestu. Tožnik sploh ni konkretiziral, katero fazo bi lahko opravljal glede na omejitve, to pa iz razloga, ker se zaveda, da ne bi mogel opravljati nobene faze. Od sedmih delavcev, ki so bili v času podaje odpovedi zaposleni na delovnem mestu ... Priprava in dodelava materiala in polizdelkov (B.B., C.C., G.G., H.H., I.I., J.J., K.K.), nobeden ni opravljal enakega dela kot drugi, vsak je opravljal le določeno fazo, ki je glede na omejitve predstavljala ustrezno delo. Faza, ki jo opravlja K.K. zaposlen v letu 2016, za tožnika glede na omejitve ne predstavlja ustreznega dela. V letu 2015 zaposleni G.G. nima omejitev. Delo, na katerega se nanaša dopolnilno mnenje invalidske komisije z dne 23. 9. 2014 (vnaprejšnja priprava palic in priprava vstavkov), pri toženki ni več potrebno. Decembra 2015 je bil del delovnega procesa avtomatiziran. Tožnik bi bil, če bi mu toženka v vmesnem času ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto ... Priprava in dodelava materiala in polizdelkov, v vsakem primeru od decembra 2015 napoten na čakanje na delo. Pri toženki upada obseg naročil že od leta 2018 dalje, v letu 2019 je podal približno sto odpovedi in tako zmanjšal število zaposlenih. To je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo iz izpovedi prič A.A. in L.L. ter zakonitega zastopnika toženke. Izpovedi so bile skladne in jim je utemeljeno verjelo. Bonitetna ocena, na katero se sklicuje tožnik, se ne nanaša na leti 2018 in 2019. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi s strani tožnika izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

5. Tožnik v odgovoru na pritožbo toženke prereka njene pritožbene navedbe. Navaja, da je delavec do realizacije odločbe o priznanju invalidnosti upravičen do nadomestila plače v višini 100 %. To velja tudi v primeru, če je s takšnim delavcem že bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za ustrezno delo, pa je potreba po tem delu prenehala. Tako je bilo pri tožniku. Toženka mu je bila dolžna na podlagi določb ZPIZ-1 in ZZRZI iskati ustrezno delo. Potreba po delu tožnika pod pogoji sklenjene pogodbe o zaposlitvi sploh ni prenehala v letu 2013, takrat program A. in B. ni bil ukinjen. Drugi delavci niso bili napoteni na čakanje na delo in tako primerjava toženke ni na mestu. Toženka sama je navedla, da je tožnika napotila na čakanje na delo, ker je užival posebno varstvo pred odpovedjo (predstavnik delavcev, starejši delavec). Že iz te navedbe jasno izhaja, da namen ni bil v ohranjanju zaposlitve. Če bi toženka intenzivno iskala ustrezno delo za tožnika, kot navaja v pritožbi, bi mu gotovo ponudila novo pogodbo o zaposlitvi, vsaj za delo na delovnem mestu ... Priprava in dodelava materiala in polizdelkov, za katerega je invalidska komisija v letu 2014 dala pozitivno mnenje. Na tem delovnem mestu je toženka od leta 2013 zaposlila sedem delavcev. V pritožbi se neutemeljeno sklicuje na mnenja Gospodarske zbornice Slovenije, Združenja delodajalcev Slovenije in Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki za odločitev niso bistvena. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi s strani toženke izpodbijani del sodbe.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti kršitve, ki jo v pritožbi izpostavlja toženka. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo ter na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, ki jih je v utemeljitev svoje odločitve navedlo sodišče prve stopnje.

8. Toženka je v odpovedi tožnikovo delovno mesto opredelila kot ... Delavec na montaži sedežev, faza dela: Priprava materiala, stroškovno mesto ... Montaža velikih delov. Iz takšne opredelitve delovnega mesta je pravilno izhajalo sodišče prve stopnje, pri čemer tožnik ni podal nobenih drugačnih navedb. Njegove navedbe, da je zasedal stroškovno mesto Sestava ventilatorjev so kot pritožbene novote neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP), pa tudi nebistvene. Bistveno je, da je bilo tožnikovo delo sestava in vstavljanje ventilatorjev v sedeže vozila C., ta proizvodni program (A. in B.) pa je bil v letu 2013 zmanjšan in nato v letu 2014 ukinjen.

9. Tožnik, invalid III. kategorije invalidnosti, je bil 13. 6. 2013 napoten na čakanje na delo. Dela pri toženki ni opravljal od takrat do prenehanja delovnega razmerja. Presoja zakonitosti tovrstnih odločitev toženke ni predmet tega spora, ampak je presoja zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 11. 3. 2019. Kot je pravilno opredelilo sodišče prve stopnje, je bilo na podlagi prvega odstavka 84. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) dokazno breme za zakonito odpoved na toženki. Toženka je bila tista, ki je bila dolžna dokazati tako obstoj utemeljenega poslovnega razloga, opredeljenega v 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, kot dejstvo, da tožniku - invalidu III. kategorije utemeljeno ni mogla ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 102. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 in nadalj., v zvezi s prvim odstavkom 116. člena ZDR-1; šesti odstavek 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov - ZZRZI; Ur. l. RS, št. 63/2004 in nadalj.).

10. Tožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje ugovarjal obstoju poslovnega razloga predvsem z navedbami, da je bil proizvodni program, vezan na znamko C, pri toženki ukinjen kasneje, ne že v letu 2013 (da ga je toženka nezakonito napotila na čakanje na delo), in da se je število zaposlenih pri toženki med leti 2014 in 2018 povečevalo. Te navedbe za odločitev niso bistvene. Bistveno je, kot je sodišče prve stopnje na podlagi pravilne ocene izpovedi prič A.A. in L.L. ter zakonitega zastopnika toženke, ki so bile v pretežni meri skladne, zato jim je utemeljeno verjelo, pravilno ugotovilo, da je do prenehanja potreb po delu tožnika pod pogoji sklenjene pogodbe o zaposlitvi prišlo najkasneje konec leta 2014, ko se je program izdelave sedežev za C. ukinil (in preselil na M.) in se tako proizvodni program A. in B. ni več izvajal.

11. Tožnik razen delovnega mesta ... Priprava in dodelava materiala in polizdelkov drugih delovnih mest, na katerih bi opravljal ustrezno delo, v postopku pred sodiščem prve stopnje ni opredelil, kar je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo pri odločanju. Pri ugotavljanju, ali mu toženka utemeljeno ni mogla ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi, se ni omejilo le na čas podaje odpovedi, ampak je ugotavljalo za obdobje od leta 2013 dalje, ali je imela toženka prosto delovno mesto, ki bi bilo za tožnika ustrezno. Za delovno mesto ... Priprava in dodelava materiala in polizdelkov je pravilno ugotovilo, da je bilo pet od sedmih delavcev na tem delovnem mestu zaposlenih že v letu 2013, torej preden je prenehala potreba po delu tožnika na delovnem mestu ... Delavec na montaži sedežev, delavec, ki se je zaposlil v letu 2015, ni invalid in lahko opravlja vse faze dela, pri delavcu, zaposlenem v letu 2016, pa gre za dodatne omejitve pri delu. Tožnik je bil v letu 2014 predviden za obrat N., stroškovno mesto ..., pri čemer od decembra 2015 tega delovnega mesta ni več. Tako je sodišče prve stopnje pravilno štelo kot dokazano, da toženka ustreznega delovnega mesta za tožnika, upoštevaje njegove omejitve, nima, dejstvo, da mu dela na delovnem mestu .... Priprava in dodelava materiala in polizdelkov v obdobju od leta 2013 do podaje odpovedi ni ponudila, pa na zakonitost odpoved ne vpliva, saj je to delo od decembra 2015 nepotrebno.

12. Kot že navedeno, predmet tega spora ni presoja zakonitosti napotitve na čakanje na delo, ampak - poleg presoje zakonitosti odpovedi - presoja višine nadomestila plače za čas čakanja na delo za posamezne mesece v letih 2014 do 2016. Sodišče prve stopnje je denarnemu zahtevku za plačilo razlike nadomestila plače med 100 % in 80 % utemeljeno ugodilo, pri čemer je pravilno razlogovalo, da za nižje nadomestilo plače v višini 80 % po drugem odstavku 138. člena ZDR-1 niso bili izpolnjeni pogoji, ki jih določa prvi odstavek tega člena ZDR-1. Najmanj ni bil izpolnjen pogoj, da lahko napotitev na čakanje na delo traja najdlje šest mesecev v posameznem koledarskem letu. Že neizpolnitev tega pogoja privede do utemeljenosti denarnega zahtevka tožnika, pri čemer je izpolnitev ostalih pogojev, na katere se nanašajo pritožbene navedbe, nebistvena. Na dejstva, povezana z izpolnitvijo ostalih pogojev (razlog za napotitev na čakanje na delo), se nanaša tudi s strani neutemeljeno očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. člena ZPP (očitek protispisnosti, ki v nobene primeru ni podana, saj toženka s svojimi navedbami oporeka dokazni oceni izvedenih dokazov).

13. Ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika in toženke zavrnilo kot neutemeljeni in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 84, 84/1, 116, 116/1, 138, 138/2.
Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (1999) - ZPIZ-1 - člen 102, 102/1.
Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (2004) - ZZRZI - člen 40, 40/6.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
30.11.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQxNjY0