VDSS Sodba in sklep Pdp 395/2020

Jedro

Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja pri navedbah o nesklepčni tožbi tožnikov. Tožniki so v tožbah navedli, da zahtevajo dodatek za delovno dobo in dodatek za stalnost za opravljeno sindikalno delo za zadnjih pet let pred vložitvijo tožbe in opredelili zahtevane denarne zneske po višini. V tožbah res niso navedli tudi izračuna vtoževanih zneskov, vendar pa zaradi tega tožba še ni bila nesklepčna - takšna bi bila, če iz tožbene povesti ne bi bilo možno razbrati, zakaj naj bi bil zahtevek (po materialnem pravu) utemeljen. Posledica nesklepčne tožbe je zavrnitev zahtevka, kar pa v tem sporu ne pride v poštev. Tožniki so predlagali, naj točen izračun dodatkov izdela tožena stranka ali podrejeno izvedenec finančne stroke. Na poziv sodišča ga je izdelala tožena stranka. Njenemu izračunu so nato tožniki prilagodili zahtevke, sodišče pa jim je ugodilo. Tudi zaradi takšnega poteka postopka sklicevanje tožene stranke na prvotno nesklepčno tožbo z vidika postopkovne kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP ne more biti upoštevano.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v sporu zoper toženo stranko prvi tožnici prisodilo 706,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov, razvidnih iz izrekov sodbe, v presežku je obrestni zahtevek zavrnilo. Drugemu tožniku je prisodilo 1.775,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov, razvidnih iz izrekov sodbe, v presežku je obrestni zahtevek zavrnilo. Tretji tožnici je prisodilo 4.914,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov, razvidnih iz izrekov sodbe, v presežku je obrestni zahtevek zavrnilo. Glede te tožnice je postopek delno ustavilo (za plačilo 1.075,49 EUR). Četrtemu tožniku je prisodilo 518,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov, razvidnih iz izrekov sodbe, v presežku je obrestni zahtevek zavrnilo. Sklenilo je še, da je tožena stranka dolžna tožnikom v 8 dneh nerazdelno povrniti pravdne stroške v znesku 1.592,21 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obresti do plačila.

2. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da ni bil sklenjen dogovor o tem, da sta v urno postavko 12,00 EUR vključena tudi dodatek za stalnost in dodatek za delovno dobo. Tak zaključek je posledica zmotne dokazne ocene in zmotne uporabe materialnega prava, pa tudi kršitve 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je bil na podlagi soglasja volj sklenjen dogovor, da sta v 12,00 EUR zajeta tudi navedena dodatka, saj se je to brez ugovorov izvrševalo vse od 2012, tožniki pa so bili o tem seznanjeni najmanj preko plačilnih list. Sodišče ni obrazložilo, zakaj so izjave sindikalnih zaupnikov pomembnejše od dejstva večletnega nespornega izvrševanja plačil. Dokazna ocena je zato pomanjkljiva. Sodišče se je neustrezno sklicevalo na zadevo VIII Ips 10/2013. Samo je kot dopustno možnost navedlo, da je lahko dodatek zajet v okviru dogovorjene plače, ni pa pojasnilo, zakaj meni, da ni bilo takšno soglasje volj tudi v obravnavanem primeru. Oprlo se je na del izpovedi priče A.A. - da dodatka na obračunih plač nista bila prikazana, prezrlo pa je, da sta bila v znesku vseeno zajeta. Tožniki kot sindikalni zaupniki niso bili neuki delavci, za sindikalno delo prejemajo višje plačilo kot za delo sicer. S tem v zvezi je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče ni ugotavljalo skupnega namena strank pri razlagi spornega dogovora, čeprav je imelo v izvedenih dokazih podlago, da bi sledilo toženi stranki. Posebej pomembna je priča B.B. Tožniki niso navedli točnega števila ur, zahtevki po višini niso bili jasni. Sodišče ni obrazložilo, kako je ugodilo zahtevkom po višini, zato sodbe tudi v tem delu ni možno preizkusiti. Pri odločitvi o stroških postopka se je napačno oprlo na tretji odstavek 154. člena ZPP.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP preizkusilo izpodbijani del odločitve v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, kar pomeni, da zavrača pritožbeni očitek neobrazloženosti sodbe po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih za presojo zahtevkov iz naslova dodatka za stalnost in delovno dobo, pri čemer je bistveno vprašanje, ali sta bila v plačilu za sindikalno delo (po urni postavki 12,00 EUR) zajeta tudi dodatek za stalnost in dodatek za delovno dobo (129. člen ZDR-1). Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da v izvedenih dokazih ni podlage za zaključek, da je navedeni znesek zajemal tudi vtoževana dodatka. S tem ko sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, pa pritožbeno sodišče zavrača tudi očitek protispisnosti po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Tožniki so pri toženi stranki opravljali delo sindikalnih zaupnikov za sindikat, ki je (skupaj še z dvema sindikatoma) sklenil s toženo stranko pogodbo o pogojih za delo sindikata z dne 7. 8. 2012, v kateri je tožena stranka sindikatom zagotovila določen obseg oziroma število ur plačanega sindikalnega dela med delovnim časom, urna postavka sindikalnega dela pa je znašala 12,00 EUR bruto. Dogovor se je izvajal, delo sindikalnih zaupnikov je torej bilo plačano po navedeni urni postavki, vseeno pa se je pokazalo kot sporno, ali sta v znesku zajeta tudi dodatek za delovno dobo in dodatek za stalnost.

7. V obračunih plač dodatka nista bila prikazana, kar samo po sebi res še ne nalaga ugoditve zahtevkom (VIII Ips 10/2013), vendar pa sodišče tudi na podlagi ostalih dokazov ni moglo zaključiti, da naj bi izplačila sindikalnim zaupnikom zajemala tudi sporna dodatka. Predvsem pa je pomembno, da navedeno ne izhaja niti iz omenjenega dogovora kot ključne podlage za plačilo sindikalnega dela. Ravno v tem je bistvo spora - kako razlagati del dogovora, ki se nanaša na plačilo sindikalnega dela (ali to zajema tudi vtoževana dodatka). Okoliščina, da se je dogovor izvajal od 2012 brez pripomb tožnikov, ki so šele leta 2018 vložili tožbe, ni odločilna za razumevanje spornega dela dogovora. Ni res, da sodišče ni obrazložilo, zakaj so izpovedi zaslišanih bolj pomembne od večletnega nespornega izvrševanja plačil, kot skuša prikazati pritožba. Prav tako ne drži, da bi moralo sodišče na podlagi izvedenih dokazov zaključiti, da je bilo ob sklepanju dogovora doseženo soglasje volj o tem, da sta v znesku 12,00 EUR zajeta tudi dodatek za delovno dobo in dodatek za stalnost. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, tožena stranka takšnega dogovora ni dokazala. Izpostavilo je, da v pogodbi o pogojih za delo sindikata ni določil o dodatku za stalnost in dodatku za delovno dobo. Pritožba sodišču neutemeljeno očita, da ni raziskovalo namena sklenitve tega dogovora. Izrecno je izhajalo iz 82. člena OZ, da se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena izrazov, ampak iskati skupen namen pogodbenikov, na podlagi izvedenih zaslišanj prič (predsedniki sindikatov) pa je pravilno ugotovilo, da med predstavniki sindikatov in toženo stranko ni bilo niti pogovora glede dodatkov ter njihove vključenosti v urno postavko. Enotno so izpovedali, da v okviru pogajanja ni bilo nič govora o dodatkih, ampak zgolj o bruto urni postavki. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tudi izpoved priče B.B. (v obdobju sklepanja pogodbe direktorica kadrovsko pravnega področja pri toženi stranki), ki je izjavila, da je bil znesek 12,00 EUR mišljen kot bruto in da pokrije vse dodatke, vendar pa je priča izpovedala tudi o tem, da z izračuni ni seznanjala sindikatov, zato je sodišče tudi na podlagi izpovedi te priče pravilno zaključilo, da ni bil sklenjen dogovor o vključitvi dodatkov v urno postavko. To, da tožniki kot sindikalni zaupniki niso neuki delavci, ter da je plačilo za sindikalno delo višje kot plačilo za delo sicer, niso odločilna dejstva spora, ki bi lahko privedla do drugačne odločitve v tem sporu. Zato je tudi očitek nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s tem v zvezi neutemeljen.

8. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja tudi pri navedbah o nesklepčni tožbi tožnikov. Tožniki so v tožbah navedli, da zahtevajo dodatek za delovno dobo in dodatek za stalnost za opravljeno sindikalno delo za zadnjih pet let pred vložitvijo tožbe in opredelili zahtevane denarne zneske po višini. V tožbah res niso navedli tudi izračuna vtoževanih zneskov, vendar pa zaradi tega tožba še ni bila nesklepčna – takšna bi bila, če iz tožbene povesti ne bi bilo možno razbrati, zakaj naj bi bil zahtevek (po materialnem pravu) utemeljen. Posledica nesklepčne tožbe je zavrnitev zahtevka, kar pa v tem sporu ne pride v poštev. Tožniki so predlagali, naj točen izračun dodatkov izdela tožena stranka ali podrejeno izvedenec finančne stroke. Na poziv sodišča ga je izdelala tožena stranka. Njenemu izračunu so nato tožniki prilagodili zahtevke, sodišče pa jim je ugodilo. Tudi zaradi takšnega poteka postopka sklicevanje tožene stranke na prvotno nesklepčno tožbo z vidika postopkovne kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP ne more biti upoštevano.

9. Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje v 12. točki sodbe, je tožena stranka v izračunih dodatka za delovno dobo in stalnost na obračunano in plačano sindikalno delo za obdobje od 1. 1. 2014 do 31. 12. 2019 za vsakega tožnika (B15 in B17) posebej opredelila število sindikalnih ur v posameznem mesecu, višino dodatka za delovno dobo in za stalnost za navedene ure, skupen znesek obeh dodatkov za določen znesek in skupni znesek za celotno obdobje od 1. 1. 2014 do 31. 12. 2019. Skladno s temi izračuni je sodišče ugodilo zahtevkom in toženi stranki naložilo, da prvi tožnici plača 706,08 EUR, drugemu tožniku 1.775,60 EUR, tretji tožnici 4.914,91 EUR in četrtemu tožniku 518,11 EUR. Četudi sodišče prve stopnje odločitve po višini ni še dodatno obrazlagalo, ni utemeljen pritožbeni očitek o nemožnosti preizkusa odločitve po višini.

10. Tožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita tudi zmotno odločitev o stroških postopka. Pravilno je upoštevalo tretji odstavek 154. člena ZPP, po katerem mora ena stranka povrniti nasprotni stranki vse stroške, če ta ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom zahtevka, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. Obrestni zahtevki tožnikov so bili le v manjšem delu zavrnjeni, sploh pa odločitev o stranski terjatvi tudi sicer nima vpliva na presojo deleža uspeha strank v pravdi. Tretja tožnica je tožbo resda deloma umaknila glede glavne stvari, vendar pa zaradi tega niso nastali posebni stroški, ki bi nalagali drugačno odločitev o stroških postopka.

11. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

26.11.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 377/2017
• VDSS Sodba Pdp 938/2017
• VDSS sodba Pdp 494/2015