VDSS Sodba Pdp 340/2020

Jedro

Izpoved tožničinega osebnega zdravnika, da po njegovem mnenju tožničino zapuščanje kraja bivanja ni poslabšalo njenega zdravstvenega stanja, na drugačno ugotovitev nima vpliva. Tožnica je s svojim ravnanjem kršila bolniški stalež, saj ji njen osebni zdravnik ni dovolil odhajanja iz kraja bivališča, tega pa tudi za nazaj ne more storiti, ravnala pa je tudi v nasprotju z določbo 233. člena Pravil OZZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 4. 2019, ki jo je tožnici podala toženka, nezakonita in se zato razveljavi, da je toženka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo ter ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja od 3. 4. 2019 dalje do razveze pogodbe o zaposlitvi z dnem pravnomočnosti sodbe, jo prijaviti v obvezna socialna zavarovanja ter matično evidenco ZPIZ in ji za vsak mesec nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je od 3. 4. 2019 do poziva nazaj na delo, obračunati in izplačati 100 % nadomestilo plače v višini 1.428,90 EUR bruto mesečno ter ji po plačilu davkov in prispevkov v roku 8 dni izplačati neto zneske na TRR tožnice skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v mesecu za pretekli mesec, da se razveže pogodba o zaposlitvi, sklenjena med tožečo in toženo stranko dne 11. 11. 2017, z dnem pravnomočnosti sodbe ter da je toženka dolžna tožnici v roku 8 dni plačati denarno povračilo namesto reintegracije v višini 7.140,00 EUR (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo, razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in sicer zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava, absolutnih bistvenih kršitev določb postopka po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 7., 212. in 214. člena ZPP, kršitev pravice do uresničevanja in omejevanja pravic iz 15. člena Ustave RS, ustavnega jamstva enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS in pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži plačilo vseh njenih stroškov postopka, podredno pa, da v celoti razveljavi izpodbijani del sodbe in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom. V zvezi z opravljanjem pridobitnega dela v času bolniškega staleža navaja, da iz obrazložitve sodbe jasno ne izhaja, ali je tožnica opravljala pridobitno delo ali ne. Obrazložitev tega odpovednega razloga je skopa tudi v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj se sklicuje le na Poročilo detektivke z dne 13. 3. 2019. Sodišče je v sodbo lahkomiselno vključilo mnoga nepreverjena stališča in zaključke detektivke in na njih utemeljevalo svojo določitev. Pri tem se pritožba posebej opredeljuje do obrazložitve v zvezi s slušalko, ki jo je imela tožnica v desnem ušesu in poudarja, da je tožnica to slušalko uporabljala praktično stalno, to pa ne dokazuje pridobitnega dela. V nadaljevanju pritožba pojasnjuje, kaj je tožnica, ko je bila zaslišana kot stranka, izpovedala in da so njeno izpoved ter navedbe v njenih vlogah potrdili vsi njeni bančni izpiski ter zaslišane priče A.A., B.B. in C.C., do teh dokazov pa se sodišče ni opredelilo. Zato je napačen zaključek, da je bila tožničina izpoved nedoločna, izmikajoča, in da je le na splošno komentirala. V zvezi s kršenjem navodil pristojnega zdravnika v času bolniškega staleža, ki je po stališču sodišča očitno glavni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka, sodišče ni podalo jasnih zaključkov, katera navodila je tožnica kršila (pisna ali ustna), kdaj naj bi jih prejela in kdaj naj bi jih kršila. Tožnica je bila pri osebnem zdravniku dr. D.D. štirikrat in sicer 20. 2. 2019, 26. 2. 2019, 11. 3. 2019 in 20. 3. 2019, dne 27. 3. 2019 pa je bila pri dr. E.E., ki je nadomeščala tožničinega lečečega zdravnika, zato je zmotna ugotovitev sodišča, da je bila tožnica pri lečečem zdravniku le 20. 2. 2019 in 26. 2. 2019. Navodila zdravnika v zvezi s tožničinim zdravljenjem so bila izdana 27. 3. 2019, torej po obdobju od 8. 3. 2019 do 12. 3. 2019, ki ga izpostavlja sodišče kot ključno. Ker tožnica pisnih navodil lečečega zdravnika ni imela, jih tudi ni mogla kršiti. Poleg tega pa je njen zdravnik izpovedal, da se tožnici zdravstveno stanje zaradi zapuščanja kraja bivanja ni poslabšalo, kar pomeni njegovo odobritev. Ker je tožnica, kot je bilo ugotovljeno v dokaznem postopku, v dneh 8., 11. in 12. 3. 2019 obiskala svojega partnerja A.A. v poslovni stavbi F. in je te obiske izkoristila za gibanje, ki blagodejno vpliva na njeno zdravstveno stanje in deluje protistresno, je sodišče s svojimi zaključki ravnalo izrazito pristransko in lahkotno ter brez ustrezne kritične distance v celoti sledilo izpovedi in poročilu detektivke. Iz sodbe izhaja, da je brez sence dvoma popolnoma zaupalo njenemu poročilu tudi za obdobje dveh tednov in pol pred začetkom detektivskega dela. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje, saj tožnica ni opravljala pridobitnega dela, prav tako pa tudi ni kršila ne pisnih in tudi ne ustnih navodil pristojnega zdravnika. Zagrešilo je absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega dostavka 339. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne da preizkusiti. Izrek nasprotuje razlogom sodbe oziroma so v sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ki so nejasni ali pa so si med seboj v nasprotju, hkrati pa je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Sodišče sicer ni navedlo materialnopravne podlage, čeprav iz odpovedi izhaja, da je bil izdana na podlagi 8. alineje 110. člena ZDR-1, te pa sodišče ne bi smelo uporabiti, ampak bi moralo uporabiti pravilo, ki ga v zvezi z bolniškim redom določa drugi odstavek 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja. S sodbo je sodišče tudi kršilo ustavne pravice tožnice do uresničevanja in omejevanja pravic po 15. členu in enakega varstva pravic po 22. členu ter pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave RS.

3. Toženka je podala odgovor na pritožbo, v katerem navaja, da je izpodbijana sodba pravilna in zakonita, zato predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V tem individualnem delovnem sporu tožnica izpodbija izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki ji jo je dne 2. 4. 2019 podala tožena stranka iz odpovednih razlogov po 8. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji). Očitano ji je bilo, da je v času bolniškega staleža opravljala pridobitno delo, hkrati pa ni spoštovala navodil pristojnega zdravnika, saj iz detektivskega poročila detektivke z dne 13. 3. 2019, ki jo je zaradi suma kršitve bolniškega staleža najela toženka, izhaja, da se tožnica že mesec dni vsak dan nahaja v poslovni stavbi F. na naslovu G., da se je tam nahajala dne 8. 3. 2019 med 17:17 in 19:26 uro, dne 11. 3. 2019 najmanj med 13:00 in 14: 32 uro in dne 12. 3. 2019 najmanj med 12:55 in 16:26 uro.

7. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki mu jih pavšalno očita tožnica v pritožbi. Kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, tega pa tožnica v pritožbi določno ne zatrjuje. Ker sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, izrek sodbe pa je razumljiv in ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ima tudi jasne razloge o odločilnih dejstvih, ki si med seboj niso v nasprotju, ni podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako pa tudi ni podana pavšalno zatrjevana kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sobe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali zvočnih zapisov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Neutemeljene so tudi navedbe o kršitvah ustavnih pravic, saj sodišče tožnici ni kršilo pravic po 15., 22. in 23. členu Ustave RS, sodišče prve stopnje pa tudi ni storilo bistvenih kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 7., 212. in 214. členom ZPP.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka dne 2. 4. 2019 tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker je v času bolniške odsotnosti z dela od 20. 2. 2019 dalje dne 8. 3. 2019 med 17:17 in 19:26 uro, dne 11. 3. 2019 med 13:00 in 14:32 uro ter 12. 3. 2019 med 12:55 in 16:26 uro kršila navodila pristojnega zdravnika, ki ji je 11. 3. 2019, ko je bila pri njem v ordinaciji, izdal bolniški red (v prilogah pod B7 in B8/1), iz katerega je razvidno, da ji je bilo predpisano počivanje, sproščanje in ležanje doma z dovoljenimi izhodi do zdravnika ter krajšim sprehajanjem v bližini doma od 11. 3. 2019, ki traja maksimalno dve uri ter da bo tožnica v tem času bivala na naslovu H. Iz izpodbijane sodbe tudi izhaja, da je tožena stranka spoštovala in izpolnila vse svoje obveznosti, določene v 85. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji), saj je bila tožnici vročena seznanitev s kršitvami in z vabilom na zagovor za 20. 3. 2019 ob 10:00 uri v prostorih delodajalca, prav tako so ji bile vročene vse priloge. Zagovor je bil na tožničino prošnjo dvakrat preložen, končno na 28. 3. 2019. Tožnica je 27. 3. 2020 podala pisni zagovor, ustnega zagovora naslednjega dne pa se ni udeležila. Tožena stranka ji je pisno odpoved pogodbe o zaposlitvi vročila na naslovu bivanja iz pogodbe o zaposlitvi.

9. ZDR-1 v 8. alineji prvega odstavka 110. člena določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije ali če v tem času opravlja pridobitno delo ali če brez odobritve pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja.

10. Iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se tožnica v času od 20. 2. 2019 (tožnica je bila od tega dne dalje v bolniškem staležu zaradi različnih zdravstvenih težav) na dneve 8. 3. 2019, 11. 3. 2019 in 12. 3. 2019 ni nahajala v kraju, v katerem bi morala biti v času bolniške odsotnosti z dela. Tožnica je v času bolniške odsotnosti z dela od 6. 3. 2019 dalje bivala na naslovu H., kar izhaja iz bolniškega reda, v ugotovljenih dneh pa se je nahajala na G., kjer je poslovna stavba F. S tem pa je kršila navodila pristojnega zdravnika, ki ji je od 11. 3. 2019 dovolil le krajše sprehajanje (maksimalno dve uri v bližini kraja bivanja).

11. Tudi v primeru, da tožnica pred 11. 3. 2019 ne bi imela navodil svojega osebnega zdravnika, to ne pomeni, da bi se lahko 8. 3. 2019 nahajala na naslovu G. Po drugem odstavku 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Pravila OZZ, Ur. l. RS, št. 30/2003 in naslednji), mora osebni zdravnik zavarovancu dati navodila o ravnanju v času zadržanosti z dela zaradi bolezni. Zavarovanec, ki se zdravi doma, pa mora biti v tem času doma, saj je odsotnost z doma možna ob odhodu na zdravniški pregled, terapijo, v primerih, ko odsotnost ne vpliva negativno na potek zdravljenja oziroma če zdravnik, imenovani zdravnik ali zdravstvena komisije to odredita ali dovolita. Za odhod iz kraja bivanja je vedno potrebna odobritev osebnega zdravnika (glej sklep VSRS opr. št. VIII Ips 239/2019 z dne 30. 6. 2020), tožnica pa take odobritve ni imela, zato 8. 3. 2019 med 17:17 in 19:26 uro na ni smela biti na naslovu G. Ker je skladno s Pravili OZZ odsotnost z doma možna ob odhodu na zdravniški pregled, se tožnica tudi 11. 3. 2019 v času med 13:00 in 14:32 uro ni smela nahajati na tem naslovu, pa čeprav je tega dne obiskala svojega osebnega zdravnika. Zavarovanec sme tudi v takem primeru svojo odsotnost z doma izkoristi le za obisk zdravnika, zato bi morala tožnica le do dr. D.D. v Zdravstvenem domu I. Glede na to, da je bila na tem pregledu vsaj ustno seznanjena z zdravniškim redom, pa je kršila bolniški stalež tudi 12. 3. 2019.

12. Izpoved njenega osebnega zdravnika, da po njegovem mnenju tožničino zapuščanje kraja bivanja ni poslabšalo njenega zdravstvenega stanja, na drugačno ugotovitev nima vpliva. Tožnica je s svojim ravnanjem kršila bolniški stalež, saj ji njen osebni zdravnik ni dovolil odhajanja iz kraja bivališča, tega pa tudi za nazaj ne more storiti, ravnala pa je tudi v nasprotju z določbo 233. člena Pravil OZZ.

13. Tožena stranka v pritožbi sicer pravilno opozarja, da iz obrazložitve sodbe ne izhaja jasno, ali je tožnica v času bolniškega staleža opravljala pridobitno delo ali ne, vendar pa glede na določbo 8. alineje 110. člena ZDR-1 za ugotovitev kršitve in s tem odpovednega razloga zadostuje že, da je tožnica brez odobritve osebnega zdravnika zapustila kraj bivanja, ki ga je zdravniku navedla. Zato te pritožbene navedbe za odločitev niso bistvene.

14. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da naj bi bila tožnica šele dne 27. 3. 2019 seznanjena s pisnimi navodili svojega osebnega zdravnika in jih zato tudi ni mogla kršiti. Kot je že navedeno, mora biti delavec, ki je zaradi bolezni odsoten z dela, skladno s Pravili OZZ v tem času doma in brez odobritve zdravnika kraja bivanja, razen zaradi odhoda na zdravniški pregled, ne sme zapuščati.

15. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri tem pa je odgovorilo le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena ( prvi odstavek 360. člena ZPP).

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbah 165. in 154. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške.

Datum zadnje spremembe:

26.11.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS sodba VIII Ips 217/2015
• VSRS sodba VIII Ips 245/2015
• VDSS Sodba Pdp 585/2020