VDSS Sodba Pdp 421/2020

Jedro

Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede v drugem odstavku 8. člena določa, da se pri prehodu na drugo delovno mesto v okviru javnega sektorja javnemu uslužbencu napredovalno obdobje ne prekine v primeru, če zasede delovno mesto v istem ali nižjem tarifnem razredu, v isti plačni podskupini ali na istovrstnih oziroma sorodnih delovnih mestih v različnih plačnih podskupinah, zato se je tožnici s premestitvijo oziroma zaposlitvijo na novem delovnem mestu dne 1. 8. 2015 prekinilo napredovalno obdobje, saj se je tožnica zaposlila na delovnem mestu, ki sodi v višji tarifni razred. Tožnici je ob premestitvi dne 1. 8. 2015 na novo delovno mesto v višjem tarifnem razredu pričelo znova teči napredovalno obdobje in je bil pogoj triletnega napredovalnega obdobja izpolnjen 1. 8. 2018.

Tretjega odstavka 16. člena ZSPJS ni mogoče tolmačiti drugače, kot da mora med napredovanji preteči tri leta. Določba drugega odstavka 2. člena Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede, da je napredovalno obdobje opredeljeno kot čas od zadnjega napredovanja oziroma prve zaposlitve v javnem sektorju, v katerem javni uslužbenec pridobi tri letne ocene, ki mu omogočajo napredovanje, ne daje podlage za razlago, da je napredovalno obdobje lahko krajše od treh let, če zaposleni prej kot v treh letih pridobi tri ocene dela.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice, da je sklep Komisije za pritožbe z dne 20. 2. 2019 v zvezi s sklepom tožene stranke z dne 21. 11. 2018 nezakonit in se razveljavi; da se ugotovi, da je tožnica s 1. 4. 2015 napredovala za 2 plačna razreda in je tožena stranka dolžna tožnici za čas od 1. 12. 2018 do 31. 12. 2018 obračunati razliko v plači med 32. in 34. plačnim razredom, vključno z razliko pri vseh dodatkih k plači, ki bi jih tožnica prejela od osnove za 34. plačni razred, in od 1. 1. 2019 dalje obračunati razliko v plači med 33. in 35. plačnim razredom, vključno z razliko pri vseh dodatkih k plači od osnove za 35. plačni razred, ter od tako obračunane razlike odvesti davke in prispevke ter tožnici plačati neto zneske mesečnih razlik v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki plačati stroške postopka v znesku 214,20 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz razlogov bistvene kršitve procesnih pravil in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti ter odloči o stroških postopka, oziroma jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da mora preteči triletno napredovalno obdobje, da lahko javni uslužbenec napreduje. Pred uveljavitvijo ZSPJS in Uredbe je predmetno področje urejal Pravilnik o napredovanju zaposlenih v državni upravi, s katerim je bilo napredovalno obdobje določeno drugače, kot ga določata ZSPJS in Uredba. Pravilnik je v 5/1 členu določal, da zaposleni lahko napredujejo po poteku najmanj treh let od prve zaposlitve. Ta določba je torej izrecno in jasno določala, da so pretečena tri leta za napredovanje ključnega pomena oziroma, da je napredovanje mogoče šele po poteku (najmanj) treh let (ali več), na pa tudi prej. ZSPJS in Uredba za razliko od prej veljavnega pravilnika določata, da javni uslužbenec napreduje vsaka tri leta in ne šele, ko pretečejo polna tri leta (od prve zaposlitve - zadnjega napredovanja). Napredovanje v teh dveh predpisih ni določeno kot najmanj triletno obdobje, temveč kot čas od zadnjega napredovanja oziroma prve zaposlitve, v katerem javni uslužbenec pridobi tri letne ocene. Uredba v 5/5. členu določa, da javni uslužbenec, ne glede na ostala določila 5. člena Uredbe, napreduje za en plačni razred, če je od prve zaposlitve (zadnjega napredovanja) preteklo najmanj 6 let in je v tem obdobju dosegel povprečno oceno najmanj dobro. Navedenega pa ni mogoče šteti, da tudi v vseh ostalih primerih, kjer dikcije "preteklo najmanj tri leta" ni oziroma je dikcija "vsaka tri leta". Sodišče prve stopnje se do takšnega naziranja tožnice sploh ni opredelilo, zato je sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, hkrati pa tudi s kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena, saj neobrazložene sodne odločbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče je ob upoštevanju, da je bila tožnica s 1. 8. 2015 premeščena na delovno mesto v višjem tarifnem razredu in ji je s premestitvijo napredovalno obdobje začelo teči znova, zaključilo, da je tožnica pogoj pretečenega napredovalnega obdobja izpolnila šele 1. 8. 2018 in ne že 1. 4. 2018. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da Uredba ni nezakonita, ker naj ne bi neenako oziroma manj ugodno obravnavala javnih uslužbencev, zaposlenih v enakih oziroma podobnih situacijah. Ustava RS v 14. členu (enakost pred zakonom) določa, da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družben položaj, invalidnost ali katero drugo osebno okoliščino. Pred zakonom so vsi enaki. V predmetni zadevi pa je bila tožnica očitno drugače - neenako obravnavana, kot tisti javni uslužbenci, ki so se zaposlili pred 1. 5. 2015. Tožnica je neupravičeno v slabšem položaju od drugih. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje pravilno ugotovilo in pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Prav tako sodišče prve stopnje ni storilo kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Obe bistveni kršitvi pritožnica uveljavlja zaradi nestrinjanja z materialnopravnimi stališči sodišča prve stopnje, in sicer pritožba očita sodišču, da se ni konkretno opredelilo oziroma ni podalo zadostnega pojasnila, kako je mogoče besedno zvezo "vsaka tri leta" razumeti kot čas pretečenih polnih treh let. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do jezikovne razlage besedne zveze "vsaka tri leta" in je podalo tudi zadostno obrazložitev v zvezi s tem. Odločitev je sprejelo na podlagi nosilnega stališča, da je izpolnitev triletnega napredovalnega obdobja absolutni pogoj za napredovanje po Zakonu o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami - ZSPJS) in Uredbi o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Ur. l. RS, št. 51/2008 s spremembami - Uredba).

6. Med strankama ni bilo sporno, da je tožnica zaposlena pri toženi stranki za nedoločen čas na Policijski upravi A., Postaji mestne policije B. na delovnem mestu policijski inšpektor specialist - pomočnik komandirja in da je tožnica napredovala na podlagi predpisov, ki so urejali napredovanje javnih uslužbencev v plačne razrede, tako kot izhaja iz listin, ki sta jih obe stranki predložili v spis. Tožnica je z odločbo z dne 1. 4. 2015 napredovala v 27. plačni razred in dne 1. 8. 2015 je nastopila delo na drugem delovnem mestu v višjem tarifnem razredu. Uvrščena je bila v 28. plačni razred. Tožnica je nazadnje napredovala 1. 4. 2015 na delovnem mestu policist - starejši policist, ki je bilo uvrščeno v V. tarifni razred. S 1. 8. 2015 je napredovala na delovno mesto višji policist vodja izmene - pomočnik komandirja, ki je v VI. tarifnem razredu, zaradi česar je sklenila aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 23. 7. 2015. Uredba v drugem odstavku 8. člena določa, da se pri prehodu na drugo delovno mesto v okviru javnega sektorja javnemu uslužbencu napredovalno obdobje ne prekine v primeru, če zasede delovno mesto v istem ali nižjem tarifnem razredu, v isti plačni podskupini ali na istovrstnih oziroma sorodnih delovnih mestih v različnih plačnih podskupinah, zato se je tožnici s premestitvijo oziroma zaposlitvijo na novem delovnem mestu dne 1. 8. 2015 prekinilo napredovalno obdobje, saj se je tožnica zaposlila na delovnem mestu, ki sodi v višji tarifni razred. Tožnici je ob premestitvi dne 1. 8. 2015 na novo delovno mesto v višjem tarifnem razredu pričelo znova teči napredovalno obdobje in je bil pogoj triletnega napredovalnega obdobja izpolnjen 1. 8. 2018. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica izpolnila pogoj pretečenega triletnega napredovalnega obdobja šele 1. 8. 2018 in ne že 1. 4. 2018, kot to trdi tožnica. Postopek preverjanja izpolnjevanja pogojev se za vse javne uslužbence izvede do 15. marca vsako leto v skladu s 5. členom Uredbe. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da tožnica ni izpolnila obeh pogojev za napredovanje, to je treh letnih ocen in triletnega napredovalnega obdobja, saj je tožničino napredovalno obdobje začelo teči s 1. 8. 2015 in je pogoj doseženega oziroma pretečenega triletnega napredovalnega obdobja prvič izpolnila 1. 8. 2018.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno razlagalo določbi tretjega odstavka 16. člena ZSPJS in drugega odstavka 2. člena Uredbe, ki opredeljujeta napredovalno obdobje kot čas od zadnjega napredovanja (v višji plačni razred) oziroma od prve zaposlitve v javnem sektorju, v katerem javni uslužbenec pridobi tri letne ocene, ki mu omogočajo napredovanje, ki jih je treba razlagati kot celoto. Tretjega odstavka 16. člena ZSPJS ni mogoče tolmačiti drugače, kot da mora med napredovanji preteči tri leta. Določba drugega odstavka 2. člena Uredbe, da je napredovalno obdobje opredeljeno kot čas od zadnjega napredovanja oziroma prve zaposlitve v javnem sektorju, v katerem javni uslužbenec pridobi tri letne ocene, ki mu omogočajo napredovanje, ne daje podlage za razlago, da je napredovalno obdobje lahko krajše od treh let, če zaposleni prej kot v treh letih pridobi tri ocene dela.

8. Pritožbeno sodišče se strinja z razlago sodišča prve stopnje, da besedna zveza "vsaka tri leta" pomeni, da mora miniti polna tri leta do 1. 4. v letu, ko se preverja izpolnjevanje pogojev za napredovanje. Pri tem ni bistveno, da je bilo v Pravilniku o napredovanju zaposlenih v državni upravi (Ur. l. RS, št. 41/94 s spremembami - Pravilnik), ki je veljal pred Uredbo, izrecno določeno, da zaposleni lahko napredujejo po poteku najmanj treh let od prve razporeditve. Zgolj dejstvo, da v besedilu ZSPJS in Uredbe ni izrecno predpisan pogoj napredovalnega obdobja najmanj treh let, ne pomeni, da je razlaga sporne pravne norma napačna. Tožnica sicer navedenemu materilanopravnemu stališču, da je za napredovanje treba dopolniti polna tri leta, nasprotuje tudi s sklicevanjem na neenako obravnavo v primerjavi z javnimi uslužbenci, ki so se zaposlili oziroma napredovali pred 1. 4. 2015. Pritožbeno sodišče poudarja, da ne gre za nedovoljeno neenako obravnavo, če se različni pravni položaji različno obravnavajo. Javni uslužbenci, ki se zaposlijo ali napredujejo v različnih delih leta, so glede na veljavne predpise, po katerih se preverja pogoje za napredovanje zgolj enkrat letno, v vsakem primeru v različnih položajih, kar zadeva napredovanje.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da ni utemeljen ugovor tožnice, da je Uredbe nezakonita, ker omogoča, da je javni uslužbenec, ki se zaposli po 16. 3., v primerjavi s tistimi, ki so se zaposlili v istem letu med 1. 1. in 15. 3., pri napredovanju neupravičeno diskriminiran. Pravilno je stališče sodišča, da ne gre za neenako oziroma manj ugodno obravnavanje zaposlenih v enakih in podobnih situacijah, kar je prepovedano, saj je v vsakem primeru potrebno postaviti nek presečni datum, do katerega se izvede postopek preverjanja izpolnjevanja pogojev za napredovanje, in Uredba kot tak presečen datum določa 15. 3. (prvi odstavek 5. člena), kar pa dejansko ni v nasprotju z ZSPJS, ki v 16. členu določa, da pristojni organ oziroma predstojnik najmanj enkrat letno preveri izpolnjevanje pogojev za napredovanje.

10. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožnica v pritožbenem postopku ni uspela, zato skladno s 154. členom ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbe.

Datum zadnje spremembe:

19.11.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 200/2020
• VDSS Sodba in sklep Pdp 257/2017
• VDSS Sodba Pdp 35/2020