VDSS Sodba Pdp 266/2020

Jedro

Neutemeljene so pritožbene navedbe o navidezni oziroma fiktivni ukinitvi tožničinega delovnega mesta in v zvezi s tem o zlorabi instituta redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Iz ugotovljenih dejstev namreč izhaja, da je tožena stranka dejansko spremenila organizacijo svojega dela, da je ukinila Oddelek za kakovostni in trajnostni razvoj, katerega vodja je bila tožnica, in ustanovila nov oddelek, ki po obsegu in vsebini del, ni identičen z vsebino in obsegom del ukinjenega oddelka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se v novo ustanovljenem oddelku poleg določenih del, ki so se prenesla iz ukinjenega oddelka (dela in vsebine iz področja kakovosti), opravljajo še dodatne nove vsebine, ki se nanašajo na študentske zadeve in ki jih ukinjeni oddelek ni izvajal.

Vrhovno sodišče RS je v številnih primerih zavzelo jasno stališče, da je ukinitev delovnega mesta in razdelitev nalog med druga delovna mesta utemeljen poslovni razlog in da se sodišče v smotrnost takih odločitev delodajalca ne more spuščati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe pri istem delodajalcu za neustrezno zaposlitev kot nezakonita razveljavi; da se ugotovi, da je tožnica, zaposlena pri toženi stranki za nedoločen čas s polnim delovnim časom na delovnem mestu ... - pomočnik ..., tudi po 18. 7. 2019 ter da se pogodba o zaposlitvi tožnice za neustrezno zaposlitev za delovno mesto ... - vodja službe ... z dne 2. 7. 2019 razveljavi ter je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo na delovno mesto pomočnik ... ter ji za čas trajanja neustrezne zaposlitve od 18. 7. 2019 dalje pa vse do vnovičnega nastopa dela na delovnem mestu pomočnik ... priznati vse pravice iz in po delu za navedeno delovno mesto ter ji mesečno obračunati razliko bruto plače po pogodbi o zaposlitvi z dne 2. 7. 2019 glede na pogodbo o zaposlitvi št. ... ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati vsakomesečni neto znesek razlike plače z zapadlostjo do 5 dne v mesecu za pretekli mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in prvem odstavku tega člena, torej zaradi relativnih bistvenih kršitev, ki so vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe, in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je poslovni razlog, na podlagi katerega je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi, navidezen, saj do bistvenih vsebinskih sprememb v ukinjenem Oddelku za kakovost in trajnostni razvoj, ki ga je vodila tožnica, dejansko ni prišlo. Tožnica je trdila, da je bila napram ostalim zaposlenim, katerih delovna mesta so bila tudi ukinjena v neenakem položaju, saj je z njimi tožena stranka sklenila nove pogodbe o zaposlitvi, ne da bi jim pogodbe o zaposlitvi predhodno odpovedala. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče v celoti sledilo izpovedbam zakonitega zastopnika tožene stranke A.A. in prič B.B., C.C. in D.D., ki naj bi potrdili trditve tožene stranke, da novoustanovljen Oddelek za razvoj in študijske zadeve po obsegu in vsebini del ni identičen z vsebino in obsegom del ukinjenega oddelka. Posledično tudi naloge vodje novoustanovljenega oddelka C.C. niso identične nalogam, ki jih je imela tožnica. Sodišče je sledilo izpovedbam zakonitega zastopnika tožene stranke in prič, pri tem pa se ni opredelilo do predloženih listinskih dokazov. Tožnica je tekom postopka nesporno dokazala, da se opis del in nalog, kot ga je imela tožnica v odpovedani pogodbi, ne razlikuje od opisa del in nalog, ki je vsebovan v pogodbi o zaposlitvi vodje novoustanovljenega oddelka. Sodišče je nekritično zaključilo, da so opisi vseh vodstvenih delovnih mest posplošeni in da ne zajemajo vseh nalog, ki so jih vodje dolžni opravljati. Prav tako je takšno razlogovanje sodišča tudi v nasprotju s predloženimi pisnimi dokazi in ne nazadnje tudi s samim ravnanjem tožene stranke. Tožena stranka je spremenila opis del in nalog ukinjenega delovnega mesta tožnice, pri čemer je opis del in nalog novoustanovljenega delovnega mesta napram tožničinemu utesnila, v postopku pa trdila, da novoustanovljeni oddelek opravlja tudi dela in naloge s področja študentskih zadev, vendar pa to iz opisa del in nalog novoustanovljenega delovnega mesta ne izhaja. Razlogovanje sodišča je v nasprotju s predloženimi pisnimi dokazi, zlasti odpovedano pogodbo o zaposlitvi tožnice in pogodbo o zaposlitvi vodje novoustanovljenega oddelka C.C.. Tožena stranka pa je nato z vsemi zaposlenimi, katerim je delovna mesta prav tako spremenila in ukinila, sklenila nove pogodbe o zaposlitvi, ne da bi jim predhodno odpovedala stare pogodbe. Sodišče je materialnopravno zmotno zaključilo, da navedeno ravnanje oziroma postopanje tožene stranke ne kaže na neenakopravno obravnavo tožnice. Sodišče je v obrazložitvi sodbe zapisalo, da je tožena stranka tekom postopka prepričljivo pojasnila, da je vse ostale zaposlene sproti obveščala o spremembah in se z njimi dogovarjala glede novih pogodb o zaposlitvi, predvsem pa so se delavci z novimi pogodbami strinjali. Navedeno kaže na diskriminatorno obravnavanje tožnice. Tožnica je tekom postopka dokazala, da je tožena stranka v primeru E.E., prav tako zaposlene na delovnem mestu pomočnice ..., ravnala drugače. E.E. je v bolniškem staležu od leta 2017 dalje in je bila prav tako v bolniškem staležu ob sprejemu nove sistemizacije tožene stranke. Tudi pri E.E. je tožena stranka postopala enako kot pri ostalih zaposlenih. V podpis ji je posredovala novo pogodbo o zaposlitvi zaradi spremenjenih okoliščin, torej je ravnala drugače kot v primeru tožnice. Kljub temu pa je sodišče to izvajanje tožnice štelo kot nerelevantno in obrazložilo, da je priča B.B. prepričljivo izpovedala, da pri E.E. ni šlo za bistvene spremembe pogodbe o zaposlitvi, zato tožena stranka ni postopala enako kot pri tožnici. Takšna obrazložitev sodišča je sama s seboj v nasprotju. Sodišče pa ni pojasnilo, zakaj je pri E.E. štelo, da spremembe njene pogodbe o zaposlitvi niso bistvene in opravičujejo drugačno, za zaposleno bistveno ugodnejše postopanje tožene stranke. S tem pa je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba sodišču prve stopnje tudi očita, da je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve tudi zato, ker navaja, da predhodni postopki v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja sami po sebi in ob odsotnosti konkretne trditvene podlage ne dajo zaključka, da je izpodbijana odpoved pogodbe podana v posledici trpinčenja tožnice. Če bi sodišče štelo, da je to res tako, bi moralo v okviru materialnega procesnega vodstva tožnico opozoriti, da bi lahko dopolnila trditveno dokazno podlago. Sodišče bi moralo navedeno ugotavljati po določbi 13. člena ZPP kot nujno predhodno vprašanje, ki se nanaša na pravno pomembno dejstvo zatrjevanja šikaniranja, kar bi sicer moralo ugotavljati v okviru preiskovalnega načela. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnice v pritožbi in navedla, da ne drži očitek tožnice, da je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bili razlogi sodbe o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju. Sodišče je pravilno ugotovilo, da situacija pri tožnici iz objektivnih razlogov njene dolgotrajnejše odsotnosti z delovnega mesta ni bila enaka kot pri ostalih delavcih. Zato zgolj dejstvo, da je tožena stranka postopala v skladu z zakonom in izpeljala postopek, ki je izrecno predviden za takšne situacije, ne more biti podlaga očitku diskriminatornosti. Zgolj pošiljanje nove pogodbe v podpis, ne da bi bilo pred tem med strankama dejansko doseženo soglasje volj, bi bilo nesmiselno in tudi neprimerno s strani tožene stranke. Sodišče je po drugi strani tudi navedlo razloge, zakaj drugačno ravnanje tožene stranke pri E.E., ki je bila v tistem času prav tako v bolniškem staležu, ne daje podlage za očitek diskriminacije tožnice. Tožnica tudi neutemeljeno očita sodišču, da bi jo moralo v okviru materialnega procesnega vodstva opozoriti na pomanjkljivo trditveno podlago v zvezi z zatrjevanim trpinčenjem. Sodišče je izrecno v enaindvajsetem odstavku svoje obrazložitve pojasnilo zgolj dejstvo obstoja več individualnih delovnih sporov med strankama, kar pa ne pomeni, da je podan pogoj trpinčenja. Nikakor ne drži, da bi sodišče sledilo le izpovedim prič, ne da bi se opredelilo tudi do izvedenih listinskih dokazov. Tožena stranka predlaga zavrnitev pritožbe tožnice.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Neutemeljena je pritožbena trditev tožnice, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bili razlogi sodbe o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju v delu obrazložitve sodišča, ki se nanaša na obravnavo oziroma postopek po spremenjeni sistemizaciji pri delavki E.E. v primerjavi s tožnico. Sodišče prve stopnje se je glede tega izrecno opredelilo v dvajsetem odstavku obrazložitve sodbe, v katerem je tudi pojasnilo, da sodišče ni spregledalo dejstva, da je bila v posledici spremenjene sistemizacije ostalim delavcem tožene stranke posredovana v podpis nova pogodba o zaposlitvi, med tem ko je bila tožnici podana odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je navedlo prepričljive razloge, zakaj ne gre za neenakopravno obravnavo tožnice.

7. Zgolj dejstvo, da je tožena stranka postopala v skladu z zakonom in izpeljala postopek, ki je izrecno predviden za takšne situacije, ne predstavlja diskriminacije tožnice. Tožnica je navajala, da ji je bila izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi podana iz razloga bolniškega staleža in da je bila zaradi tega v primerjavi z ostalimi zaposlenimi obravnavana neenako, vendar je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka dokazala, da odpoved pogodbe o zaposlitvi ni posledica navedene osebne okoliščine tožnice, temveč izključno posledica poslovnega razloga. Tožena stranka je z večino delavcev sklenila nove pogodbe o zaposlitvi predvsem zato, ker so bili ti delavci sproti obveščeni o spremembah organizacije dela in so se z njimi tudi dogovarjali glede novih pogodb o zaposlitvi, ter so se delavci s spremenjenimi pogodbami strinjali. Zakoniti zastopnik tožene stranke in glavna tajnica sta prepričljivo izpovedala, da bi, v kolikor se zaposleni ne bi strinjali s spremenjenimi pogoji in ne bi želeli podpisati nove pogodbe o zaposlitvi, tudi pri njih postopali na enak način kot pri tožnici. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da se lahko delodajalec vedno dogovori z delavci o spremembi pogodbe o zaposlitvi in da okoliščina, da tožena stranka tožnici ni ponudila v podpis nove pogodbe o zaposlitvi, temveč ji je podala odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe, ne predstavlja diskriminacije, saj je tožena stranka uporabila institut, ki ga zakonodaja omogoča. Sicer pa je priča B.B. izpovedala, da pri E.E., ki je bila v času reorganizacije tudi v bolniškem staležu, ni prišlo do bistvenih sprememb pogodbe o zaposlitvi, da je šlo le za spremembo naziva oddelka, ne pa tudi vsebine ali obsega dela po sklenjeni pogodbi.

8. Neutemeljena je pritožbena trditev tožnice, da je sodišče glede obsega del in nalog vodje novoustanovljenega oddelka povsem nekritično sledilo izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke ter predlaganih prič, da pa se ni opredelilo do predloženih listinskih dokazov. Sodišče je na podlagi pogodbe o zaposlitvi, sklenjene s tožnico dne 19. 12. 2018, na podlagi katere je bila tožnica na delovnem mestu pomočnik ... in je vodila Oddelek za kakovost in trajnostni razvoj ter opisa tega delovnega mesta ter Spremembe in dopolnitve sistemizacije in organizacije toženke, na podlagi katere je bil ukinjen Oddelek za kakovost in trajnostni razvoj, ter delovno mesto, ki ga je zasedala tožnica, ter ustanovljen novi oddelek - Oddelek za razvoj in študijske zadeve, v okviru katerega je bilo sistemizirano delovno mesto pomočnik ..., ki ga je zasedel C.C., ter opisa tega delovnega mesta, ugotovilo, da je tožena stranka uspela dokazati obstoj poslovnega razloga, ki je organizacijske narave. Navedeno je ugotovilo tako na podlagi listinskih dokazov kot izpovedi zakonitega zastopnika A.A. ter prič B.B., C.C., F.F. in D.D. kakor tudi pisne izjave priče G.G..

9. Tožena stranka je dne 6. 3. 2019 sprejela sklep o spremembi sistemizacije, iz katerega je razvidno, da je bil ukinjen Oddelek za kakovost in trajnostni razvoj, katerega vodja je bila tožnica, ter da je bil ustanovljen novi Oddelek za razvoj in študentske zadeve, ki pa po obsegu in vsebini del ni identičen z vsebino in obsegom del ukinjenega oddelka. Sodišče je ugotovilo, da se v novoustanovljenem oddelku poleg določenih del, ki so se prenesla iz ukinjenega oddelka (dela s področja kakovosti), opravljajo še dodatne nove vsebine, ki se nanašajo predvsem na študentske zadeve, ki jih ukinjeni oddelek ni izvajal. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene trditve, da se je sodišče pri svoji odločitvi nekritično oprlo predvsem na izpovedi zakonitega zastopnika in prič B.B. ter C.C., ki je postal vodja novoustanovljenega oddelka. Ne drži, da se sodišče ni opredelilo do predloženih listinskih dokazov. Sodišče je vpogledalo opis novosistemiziranega delovnega mesta ter organizacijsko navodilo in v sodbi tudi povzelo naloge delovnega mesta, ki ga zaseda C.C..

10. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev tožnice, da je sodišče zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve, ker ni v predhodnem postopku v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja tožnice po uradni dolžnosti ugotavljalo, ali je izpodbijana odpoved pogodbe tožnici podana v posledici trpinčenja. Tožnica sodišču neutemeljeno očita, da bi jo moralo v okviru materialnega procesnega vodstva opozoriti na pomanjkanje trditvene podlage v zvezi s tem. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da četrti odstavek 7. člena ZDR-1 trpinčenje opredeljuje kot vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Pravilno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, da zgolj iz razloga, ker je tožena stranka že v preteklosti zoper tožnico sprožila z zakonom predvidene postopke, o katerih še tečejo sodni postopki, ni mogoče govoriti o trpinčenju oziroma o tem, da je konkretna odpoved pogodbe o zaposlitvi posledica trpinčenja tožnice. Tožnica napačno tolmači, da bi jo moralo sodišče v okviru materialno procesnega vodstva opozoriti, da mora dopolniti trditveno dokazno podlago, ki je sicer vidna iz navedb v ostalih postopkih, ki tečejo pred sodiščem. Spori, ki tečejo med strankama pred naslovnim sodiščem, v konkretnem sporu ne morejo predstavljati predhodnega vprašanja, ki se nanaša na pravno pomembna dejstva zatrjevanega šikaniranja. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s sprem.) je na področju dokazovanja delno uvedel preiskovalno načelo, ki narekuje večjo aktivnost sodišča pri ugotavljanju dejanskega stanja, kar omogoča, da je sprejeta odločitev skladna z materialnimi pravili tudi v primeru, ko dokazna pobuda strank ni zadostna. Vendar pride izvajanje dokazov po uradni dolžnosti v poštev šele, če sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. To pomeni, da pride uradno dokazovanje v poštev šele po zaključku izvajanja dokazov, ki so jih predlagale stranke.

11. Neutemeljene so pritožbene navedbe o navidezni oziroma fiktivni ukinitvi tožničinega delovnega mesta in v zvezi s tem o zlorabi instituta redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Iz ugotovljenih dejstev namreč izhaja, da je tožena stranka dejansko spremenila organizacijo svojega dela, da je ukinila Oddelek za kakovostni in trajnostni razvoj, katerega vodja je bila tožnica, in ustanovila Oddelek za razvoj in študijske zadeve, ki po obsegu in vsebini del, kot je to pokazal dokazni postopek, ni identičen z vsebino in obsegom del ukinjenega oddelka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se v novo ustanovljenem oddelku poleg določenih del, ki so se prenesla iz ukinjenega oddelka (dela in vsebine iz področja kakovosti), opravljajo še dodatne nove vsebine, ki se nanašajo na študentske zadeve in ki jih ukinjeni oddelek ni izvajal. Zakoniti zastopnik tožene stranke je v zvezi s postopkom reorganizacije pojasnil, da je ob nastopu svoje funkcije jasno definiral projekte in področja, ki so ključna za nadaljnji razvoj univerze. Glede na program dela, ki si ga je zastavil, je temu primerno oblikoval tudi ekipo prorektorjev, ob tem pa poudaril, da mora biti univerzitetna uprava organizirana tako, da podpira delo prorektorjev. To pa se je izvedlo na način, da so z novo organizacijo ustanovili oddelke, ki po vsebini podpirajo posameznega prorektorja. Po mnenju zakonitega zastopnika je bilo to pomembno predvsem za to, da se procesi, ki so podobni, združijo. Novo ustanovljen oddelek tako nudi podporo prorektorju za kakovost, kadre in pravne zadeve, katerega del je tudi področje kakovosti in trajnostnega razvoja, vendar v manjšem obsegu. Zakoniti zastopnik A.A. je izpovedal, da je reorganizacija bila bistveno širša in se ni nanašala zgolj na tožnico.

12. Navedeno so potrdile tudi priče glavna tajnica tožene stranka B.B., C.C. in D.D. ter F.F.. Kot so priče izpovedale, novo ustanovljeni oddelek tako zajema širše področje, v katerega so vključene tudi vsebine s področja kariernega razvoja in študentske zadeve. Pri novo ustanovljenem oddelku gre za drugačno vsebino tudi zato, ker je obseg del, ki se nanaša na kakovost pedagoškega dela, manjši, obseg dela pa se je razširil še na raziskovalno dejavnost. C.C. je izpovedal, da je ključna razlika v vsebini in obsegu del v tem, da je novi oddelek dobil nove vsebine, ki jih ukinjen oddelek ni razvijal. Največja sprememba je v tem, da je novemu oddelku dodana služba za študijske zadeve, pri čemer gre za zelo obsežno področje. Oddelek je zadolžen, da se preko službe za študentske zadeve podpira H. Univerze v I.. V okviru te službe delata dva sodelavca, poleg tega pa preko študentskih napotnic mesečno tudi okrog 40 študentov. Gre za različne projekte, vezane na obštudijsko delo oziroma obštudijske vsebine, za kar se porabi namensko okoli 250.000,00 EUR. Drugi del novoustanovljenega oddelka pa so vsebine, vezane na razvoj kadrov.

13. Glede na navedeno je neutemeljena pritožbena trditev, da je bila tožnici odpovedana pogodba o zaposlitvi iz diskriminatornega razloga. Tožena stranka je dokazala obstoj organizacijskega razloga, in sicer ukinitev Oddelka za kakovost in trajnostni razvoj, ki ga je vodila tožnica. Po 89. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 s sprem.) je namreč poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podan v primeru prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov na strani delodajalca, pri čemer mora biti odpovedni razlog utemeljen in mora onemogočati nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

14. Sodišče prve stopnje je na podlagi obsežnega dokaznega postopka pravilno zaključilo, da je tožena stranka uspela dokazati poslovni, konkretno organizacijski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. Pri tem se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo, da je delodajalec samostojen pri organiziranju delovnega procesa ter samostojen pri svojih poslovnih in organizacijskih odločitvah, v katere sodišče na more posegati. Vrhovno sodišče RS je v številnih primerih zavzelo jasno stališče, da je ukinitev delovnega mesta in razdelitev nalog med druga delovna mesta utemeljen poslovni razlog in da se sodišče v smotrnost takih odločitev delodajalca ne more spuščati.

15. Neutemeljene pa so tudi pritožbene trditve tožnice, da ji je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana iz razloga bolniškega staleža in da je bila v primerjavi z ostalimi zaposlenimi obravnavana neenako. Predvsem se tožnica sklicuje na delavko E.E., ki je v času reorganizacije bila prav tako v bolniškem staležu, vendar je prejela zgolj novo pogodbo o zaposlitvi, ni pa ji bila odpovedana pogodba o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pri navedeni delavki ni prišlo do bistvenih sprememb pogodbe o zaposlitvi, kar je bil razlog, da ji je tožena stranka ponudila novo pogodbo o zaposlitvi na podlagi 49. člena ZDR-1. Ta določa, da spremembo pogodbe o zaposlitvi ali sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi lahko predlaga katerakoli stranka v primeru, če se spremenijo pogoji glede naziva delovnega mesta oziroma vrste dela z kratkim opisom dela, ki ga mora delavec opravljati po pogodbi o zaposlitvi in za katero se zahteva enaka raven in smer izobrazbe in drugi pogoji za opravljanje dela v skladu z 22. členom ZDR-1. Kot je izpovedala priča B.B., pri delavki E.E. ni prišlo do bistvenih sprememb pogodbe o zaposlitvi, spremenjen je bil le naziv oddelka, in ker je s spremembo delavka soglašala, je prišlo do spremembe pogodbe o zaposlitvi na podlagi 49. člena ZDR-1.

16. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso odločilnega pomena, zato se pritožbeno sodišče do njih ni opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

18. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP), ker s pritožbo ni uspela.

Datum zadnje spremembe:

19.11.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 175/2020
• VDSS sklep Pdp 736/2010
• VDSS sodba Pdp 457/2014