<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba Pdp 244/2020

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2020:PDP.244.2020
Evidenčna številka:VDS00039478
Datum odločbe:03.09.2020
Senat:mag. Tanja Pustovrh Pirnat (preds.), mag. Aleksandra Hočevar Vinski (poroč.), Silva Donko
Področje:DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
Institut:plačilo razlike plače - plačilo za dejansko opravljeno delo - vojak

Jedro

Zaradi zaključka, da je delo nosilca predmeta odgovornejše od dela soizvajalca ter poučevanje na višji (nadaljevalni) stopnji zahtevnejše od poučevanja na osnovni stopnji, je sodišče tožbeni zahtevek za višje plačilo za obdobja, v katerih je bil tožnik le soizvajalec predmetov na nadaljevalnih stopnjah in nosilec predmetov na osnovni stopnji, zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku v roku 8 dni za obdobje od 1. 2. 2016 do 11. 3. 2016 obračunati razliko med dejansko izplačano plačo (v višini 34. plačnega razreda) in plačo v višini 35. plačnega razreda z dodatki v skupnem bruto znesku 63,32 EUR, odvesti davek in prispevke, tožniku pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu dalje za razliko v plači preteklega meseca do plačila. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za obdobji od 9. 10. 2015 do 31. 1. 2016 in od 12. 3. 2016 do 30. 11. 2016, in sicer za obračun in izplačilo razlike med dejansko izplačano plačo v višini 34. plačnega razreda in plačo v višini 35. plačnega razreda z dodatki, kar za navedeni obdobji znaša v skupnem bruto znesku 606,82 EUR in 963,90 EUR; za obdobje od 1. 12. 2016 do 30. 9. 2017 pa razliko med dejansko izplačano plačo (v višini 36. plačnega razreda) in plačo v višini 37. plačnega razreda z dodatki, kar v skupnem bruto znesku znaša 695,00 EUR, za odvod davkov in prispevkov in izplačilo ustreznih neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec. Sodišče prve stopnje je še odločilo, da mora tožnik toženi stranki v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 696,23 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila.

2. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodišče ni prepričljivo obrazložilo, zakaj ni verjelo njegovi izpovedi in izpovedim prič A.A., B.B. in C.C.. Sodišče odločitve ne bi smelo opreti na izpoved priče D.D.., ki tožniku ni bil neposredno nadrejeni delavec in je izpovedal, da niti ne ve, kakšna dela je tožnik dejansko opravljal. Na drugi strani sta bila C.C. in B.B. kot tožniku prvi in drugi neposredno nadrejeni dobro seznanjena z vsebino tožnikovega dela in bi jima sodišče moralo verjeti. Izpoved A.A. potrjuje njegove navedbe, da sta s tožnikom opravljala enako delo. Sodišče nasprotnega zaključka ni obrazložilo, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. S sklicevanjem na izpovedi prič A.A., C.C. in B.B. navaja, da je bilo le od odločitve C.C. odvisno, kdo bo nosilec in kdo izvajalec določenega programa, z vidika zahtevnosti in obsega predavanj pa je za predavatelja nepomembno, na kateri stopnji poučuje. Sodišče bi moralo slediti B.B., da sta tožnik in A.A opravljala delo inštruktorja K. na vseh stopnjah in se v primeru odsotnosti med seboj nadomeščala, ter da je priča kadrovskemu kolegiju poveljnika G. centra podal pisno pobudo za ovrednotenje tožnikovega dela v višini plačila za delo na formacijski dolžnosti v nazivu "praporščak". Iz izpovedi C.C. izhaja, da so za poučevanje tečajev na vseh stopnjah zahtevana ista merila in da je tožniku odrejal enako zahtevne naloge kot A.A.. Sodišče je storilo kršitev postopka, ker se ni opredelilo do dokazov, ki nasprotujejo izpovedi D.D.. Med razlogi sodbe je nasprotje, ker sodišče ni prepričljivo obrazložilo, v katerem delu izpovedi A.A., E.E. in D.D. nasprotujejo izpovedi B.B. in C-C-, da sta tožnik in A.A. opravljala enako delo. Sodišče je pri odločitvi neutemeljeno upoštevalo razlike v opisu formacijskih dolžnosti v nazivih "višji štabni vodnik" in "praporščak" v aktu o sistemizaciji, saj to za odločitev ni pomembno. Tožnik s sklicevanjem na izpovedi prič A.A., B.B. in C.C. nasprotuje dejanski ugotovitvi, da je za opravljanje dela izvajalca predpisanih manj pogojev kot za opravljanje dela nosilca predmeta, saj so za vse zaposlene v F. zahtevani isti pogoji. Določilo 6. člena internih meril se nanaša le na zunanje izvajalce. B.B. in C.C. sta v zvezi s tem še izpovedala, da iz opisa del in nalog formacijske dolžnosti v nazivu "višji štabni vodnik" ne izhaja, da lahko pripadnik poučuje le na določenih tečajih in da za poučevanje na višji stopnji niso predpisane dodatne kompetence. Ni res, da je dodana vrednost dela nosilca predmeta v pripravi teoretičnega dela, saj je C.C. izpovedal, da je obseg dela nosilca in izvajalca predmeta odvisen le od konkretnega učnega načrta. Sodišče se ni opredelilo do navedb, da so bili nadrejeni seznanjeni s tem, da sta tožnik in A.A. opravljala enako delo in da so podali tudi predloge za izenačitev teh delovnih mest, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, s čimer tožnik po vsebini uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena in vsebuje jasne razloge za zaključek, da tožnik, razen v obdobju od 1. 2. 2016 do 11. 3. 2016, ni opravljal del in nalog naziva "praporščak". Iz obrazložitve sodbe izhajajo tudi razlogi za to, zakaj sodišče prve stopnje ni sledilo izpovedima prič C.C. in B.B., da je tožnik opravljal enako delo kot A.A., in sicer zato, ker nista prepričljivo potrdila svojih pisnih izjav v tem delu, in ker sta bili njuni izpovedi v nasprotju z izpovedmi A.A., E.E.a in D.D.. Pritožbeni očitek neobrazloženosti tega dela sodbe zato ni utemeljen. Pritožba z očitki o tem, da so razlogi sodbe med seboj v nasprotju in v nasprotju z izvedenimi dokazi, izraža predvsem nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, s katerimi pa se pritožbeno sodišče strinja.

6. Tožnik je bil z ukazom z dne 17. 4. 2015 razporejen na formacijsko dolžnost višji podčastnik K. v nazivu "višji štabni vodnik" v F., ki deluje v okviru centra G.. Z odločbo z dne 9. 6. 2015 je bil od nastopa te dolžnosti dalje razporejen v 34. plačni razred. Nadalje je bil s sklepom z dne 14. 4. 2016 razporejen v 36. plačni razred (s pravico do višje plače od 1. 12. 2016 dalje), z odločbo z dne 31. 12. 2017 pa v 37. plačni razred (s pravico do višje plače od 1. 10. 2017 dalje). Tožnik vztraja pri plačilu iz naslova za dejansko opravljenega dela ‒ da naj bi v obdobju od 9. 10. 2015 do 30. 9. 2017 opravljal enako delo kot A.A., ki je bil formalno razporejen na dolžnost višjega podčastnika inštruktorja za K. v nazivu "praporščak". Izhodiščni plačni razred tega naziva (28. plačni razred) je za en plačni razred višji od izhodiščnega plačnega razreda naziva, v katerem je delo opravljal tožnik (27. plačni razred), ob upoštevanju že doseženih napredovanj pa je zato tožnik od tožene stranke zahteval plačilo razlike v plači med 34. in 35. oziroma med 36. in 37. plačnim razredom.

7. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz določbe 44. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), po kateri mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljeno delo, ki se skladno s 5. členom Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 63/2007 in nasl.) in 88. členom Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 103/2004 in nasl.) uporablja tudi za delavce na obrambnem področju. V 13. točki 2. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 108/09 in nasl.) je kot osnovna plača opredeljen tisti del plače, ki ga prejme javni uslužbenec ali funkcionar na posameznem delovnem mestu, nazivu ali funkciji za opravljeno delo v polnem delovnem času in za pričakovane rezultate dela v posameznem mesecu.

8. Sodišče prve stopnje je tožnikovemu zahtveku ugodilo le v manjšemu delu – za čas, ko je bil tožnik nosilec predmeta H. na programu I. (...). Glede preostalih vtoževanih obdobij (od 9. 10. 2015 do 31. 1. 2016 in od 12. 3. 2016 do 30. 9. 2017) pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil A.A. nosilec štirih predmetov na programih I. (... in ... II), tožnik pa je bil pri teh predmetih soizvajalec. Funkcijo nosilca predmeta je tožnik v teh obdobjih opravljal le pri predmetih J. (...). Zaradi zaključka, da je delo nosilca predmeta odgovornejše od dela soizvajalca ter poučevanje na višji (nadaljevalni) stopnji zahtevnejše od poučevanja na osnovni stopnji, je sodišče tožbeni zahtevek za višje plačilo za obdobja, v katerih je bil tožnik le soizvajalec predmetov na nadaljevalnih stopnjah in nosilec predmetov na osnovni stopnji, zavrnilo.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz opisa delovnega mesta višji podčastnik inštruktor K. v nazivih "višji štabni vodnik" in "praporščak" v aktu o sistemizaciji pri toženi stranki. Za presojo upravičenosti do višjega plačila za dejansko opravljeno delo je pomemben tako formalno predvideni opis delovnih nalog višje vrednotenega delovnega mesta, kot tudi njihovo dejansko izvajanje. Delovno mesto višji podčastnik inštruktor K. v nazivu ''praporščak'' obsega: opravljanje del in nalog v skupini za L.; načrtovanje in izvajanje sestavljenih nalog na strokovnih področjih dela; izvajanje zahtevnih miselnih procesov po opredeljenih metodah dela; izvajanje operativno tehničnih nalog na strokovnem področju dela; samostojno opravljanje strokovnih nalog na operativnem in razvojnem področju dela. Izhodiščni plačni razred tega delovnega mesta je 28. Tožnikovo delovno mesto obsega: opravljanje pretežno sestavljenih nalog na strokovnem področju dela, vodenje in izvajanje zelo zahtevnih strokovnih nalog, uporaba in dajanje zahtevnih strokovnih informacij in zagotavljanje razvoja organizacije dela in metod dela. Izhodiščni plačni razred tega delovnega mesta je 27. Naloge navedenih dveh delovnih mest se torej prekrivajo le v manjšem delu (opravljanje del in nalog v skupini za L. in izvajanje zahtevnih miselnih procesov po opredeljenih metodah dela). Pri ''praporščaku'' je bolj poudarjena samostojnost in zahtevnost dela, ki se po oceni sodišča prve stopnje odraža tudi v opravljanju funkcije nosilca predmetov na višji (nadaljevalni) stopnji izobraževalnega programa. Sodišče je izobraževanje na višji stopnji ocenilo kot zahtevnejše od izobraževanja na osnovni stopnji. V tem je našlo razliko med dejanskim delom tožnika in A.A., s katerim se tožnik primerja in se posledično zavzema za višje plačilo. Ni odločilna ocena priče C.C., da naj bi bila zahtevnost in obseg dela predavateljev na vseh stopnjah enaka. Četudi sta namreč izobraževalne programe na nadaljevalnih stopnjah izvajala tako tožnik kot A.A., pa je v zvezi s tem ključna pravilna ugotovitev sodišča, da je bil A.A. nosilec teh predmetov, tožnik pa le soizvajalec, razen v že omenjenem obdobju od 1. 2. 2016 do 11. 3. 2016, ko je bil tudi tožnik nosilec programa na nadaljevalni stopnji in je v tem manjšem delu v sporu uspel.

10. Pritožba neutemeljeno nasprotuje dejanski ugotovitvi, da nosilec predmeta nosi večjo odgovornost za izvedbo izobraževanja kot soizvajalec, saj mora pripraviti podrobni učni načrt izvedbe predmeta in ga predložiti v podpis poveljniku šole. Ta ugotovitev je pravilna, saj jo, poleg izpovedi prič D.D. in E.E., potrjuje tudi izpoved tožniku neposredno nadrejenega C.C., na katero se na več mestih sklicuje pritožba. Navedeni je res izpovedal, da bi se teoretično lahko zgodilo, da bi nosilec pripravil le podrobni učni načrt, soizvajalec pa bi opravil vse ostale obveznosti v zvezi s predmetom, kar bi lahko pomenilo bistveno večji prispevek soizvajalca v zvezi z izvedbo izobraževanja, vendar pa do tega v spornem primeru ni prišlo. Pritožba izpostavlja, da sta se tožnik in A.A. medsebojno nadomeščala v primeru odsotnosti, kar naj bi kazalo na to, da sta opravljala enako delo. Vendar pa to nadomeščanje po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje ni zajemalo tudi priprave podrobnega učnega načrta, kar razlikuje delo nosilca predmeta od dela soizvajalca. Ne drži pritožbena navedba, da je A.A. v izpovedi potrdil, da sta s tožnikom opravljala enako delo. Priča je namreč izpovedala, da sta s tožnikom na podobnih programih opravljala podobne, in ne enake delovne naloge (stran 2 prepisa zvočnega posnetka naroka za glavno obravnavo z dne 11. 7. 2019).

11. Sodišče se je pri svoji presoji utemeljeno oprlo tudi na "Interna merila in standarde za izbor in imenovanje strokovnih izvajalcev programov vojaškega izobraževanja in usposabljanja" z dne 10. 9. 2012, ki v 6. členu za soizvajalca predpisujejo le del pogojev, ki jih morajo izpolnjevati nosilci programov. Pritožba navaja, da naj bi se manj strogi pogoji nanašali le na zunanje izvajalce, ne pa na tiste izvajalce, ki so zaposleni pri toženi stranki. Vseeno pa je iz navedene določbe sklepati na različno stopnjo zahtevnosti oziroma odgovornosti nosilca in soizvajalca, kar je pomembna okoliščina tega spora.

12. Pritožba vztraja, da je tožnik izpolnjeval vse pogoje za nosilca predmeta na višji stopnji, kar pa še ne daje podlage za ugoditev zahtevku iz naslova plačila za dejansko opravljeno višje vrednoteno delo. Tudi ni odločilna pritožbena navedba, da je bilo od odločitve C.C. odvisno, kdo - tožnik ali A.A. - bo soizvajalec in kdo nosilec predmetov na nadaljevalnih stopnjah. Bistvena je ugotovitev, da je tožnik v spornem obdobju dejansko opravljal dela, ki sodijo v okvir delovnega mesta, na katero je bil tudi formalno razporejen, ne pa dela višje vrednotenega delovnega mesta.

13. Ker tožnikove navedbe o tem, da so bili s strani nadrejenih podani predlogi za izenačitev delovnih mest, niso odločilne, sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka (iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ko se do teh tožnikovih navedb ni izrecno opredelilo. Prav tako se pritožba s tem v zvezi neutemeljeno sklicuje na izpoved nadrejenega B.B., da je bil na njegovo pobudo na kadrovskem kolegiju poveljnika centra G. sprejet sklep, da se tožnikovo delo ovrednoti v višini dela v nazivu "praporščak", ki je bil posredovan tudi Generalštabu Slovenske vojske. Tovrstne pobude nimajo večje teže kot ugotovitev sodišča, da je tožnik tudi dejansko opravljal tiste naloge, ki jih je bil formalno dolžan opravljati. Zato ni podlage za ugoditev zahtevku.

14. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi in tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožnik zaradi neuspeha s pritožbo sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 44.
Zakon o javnih uslužbencih (2002) - ZJU - člen 5.
Zakon o obrambi (1994) - ZObr - člen 88.
Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (2002) - ZSPJS - člen 2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
19.11.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQxMzc4