<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba in sklep Pdp 361/2020

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2020:PDP.361.2020
Evidenčna številka:VDS00039476
Datum odločbe:19.08.2020
Senat:Jelka Zorman Bogunovič (preds.), mag. Aleksandra Hočevar Vinski (poroč.), Valerija Nahtigal Čurman
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:plačilo razlike plače - plačilo za dejansko opravljeno delo

Jedro

Sodišče prve stopnje je tožnici pravilno prisodilo plačilo za dejansko opravljeno delo glede delovnega mesta socialna oskrbovalka II, četudi je formalno zasedala delovno mesto socialna oskrbovalka III. Po pravilnem opozorilu pritožbe ni odločilno sklicevanje sodišča na 3. in 3.a člen ZSPJS, saj vprašanje spora ni, ali je bila tožnici v pogodbi o zaposlitvi plača za delovno mesto socialna oskrbovalka III določena v skladu s predpisi, ampak ali je tožnica opravljala naloge višje vrednotenega delovnega mesta socialna oskrbovalka II.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijani del sodbe ter izpodbijani dopolnilni sklep sodišča prve stopnje.

II. Toženka sama krije svoje pritožbene stroške, tožnici pa je dolžna plačati stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom, ki ni pod pritožbo, ustavilo postopek v delu glede razlike v plači za marec in april 2015. S sodbo je toženki naložilo, da je dolžna tožnici v roku 8 dni za čas od julija 2013 do vključno februarja 2015 obračunati mesečne bruto razlike v plači, in sicer med mesečno bruto plačo oz. mesečnim bruto nadomestilom plače, kakršno bi tožnica prejemala za delo na delovnem mestu „socialna oskrbovalka II“ (šifra DM...) in dejansko obračunano bruto mesečno plačo, od teh bruto razlik odvesti in obračunati davke in prispevke, tožnici pa izplačati neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 8. 2015 do plačila. Kar je zahtevala tožnica iz naslova zamudnih obresti več ali drugače, je zavrnilo. Odločilo je še, da toženka sama krije svoje stroške postopka, tožnici pa je dolžna plačati stroške postopka v višini 746,64 EUR, v roku 8 dni, nato z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Z dopolnilnim sklepom je toženki naložilo še povračilo sodne takse v višini 100,00 EUR, v roku 8 dni, nato z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper ugodilni del sodbe, odločitev o stroških postopka in dopolnilni sklep se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je izrek sodbe neizvršljiv, v neskladju z davčnimi predpisi. Treba bi sešteti vse bruto razlike v plači, od celotnega bruto zneska plačati prispevke in akontacijo dohodnine po povprečni stopnji dohodnine, delavcu pa izplačati dobljeni neto znesek. Sodišče se je napačno sklicevalo na 3. in 3.a člen ZSPJS, saj tožnici v pogodbi o zaposlitvi ni bila določena plača v nasprotju s predpisi. Tožnica ni opravljala delo socialne oskrbovalke II. Vseskozi od 2009 je opravljala delo socialne oskrbovalke III. Iz izpovedi direktorice toženke izhaja, da ni imela potrebe po delu socialne oskrbovalke II. V Pravilniku o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev, ki je veljal do 18. 6. 2010, je v 6. členu določeno, da storitev obsega tudi pomoč pri vzdrževanju osebne higiene, kamor sodijo: pomoč pri oblačenju, pri hranjenju in pomoč pri opravljanju osnovnih življenjskih potreb. V pravilniku, ki je začel veljati 19. 6. 2010, je storitev v 6. členu poimenovana pomoč pri temeljnih dnevnih opravilih. Pomoč pri vzdrževanju osebne higiene po pravilniku iz 1995 je torej enako opravilo kot pomoč pri temeljnih dnevnih opravilih po pravilniku iz 2010. Napačna je ugotovitev, da naj bi bila pomoč pri temeljnih dnevnih opravilih širša kot pomoč pri vzdrževanju osebne higiene. Naloga nadomeščanje znotraj delovnega območja ni samostojna naloga. Tožnica ni opravljala opazovanja in spremljanja potreb uporabnikov, ampak le posredovanje prejetih informacij. Iz njene izpovedi izhaja, da ni vedela, kaj navedena naloga pomeni in je tudi ni opravljala. Tudi ni opravljala naloge sodelovanje pri pripravi individualnih načrtov. Toženka ji nalog delovnega mesta socialne oskrbovalke II ni odredila. Tožnica ni podala navedb, da je opravljala nalogo spodbujanja uporabnikov k ohranjanju samostojnosti in skrbi zase, tega tudi ni dokazala. V izpovedi ni potrdila, da bi pripravljala kakšna poročila. Pisala je dnevnike o delu, v teh pa niso navedena vsa dela, ki so jih dolžne opravljati socialne oskrbovalke. Ni res, da iz izpovedi prič, ki so bile zaslišane v drugih dveh zadevah, izhaja, da naj bi tožnica opravljala dela socialne oskrbovalke II. Zaslišani v teh zadevah niso izpovedali o tem, kaj naj bi opravljala tožnica, ampak kaj so opravljali sami. Iz njihovih izpovedi ne izhaja, da bi bili seznanjeni s tožničinim delom. Prečitanje izpovedi iz druge zadeve pomeni kršitev kontradiktornosti in s tem absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Brez podlage v spisu je ugotovitev, da naj bi se obremenitev glede dela s telesno in duševno prizadetimi osebami nanašala na vse oskrbovance. Iz izjave z dne 14. 9. 2018 izhaja, da je imela toženka samo 6 prizadetih oskrbovancev, zato nobena oskrbovalka ni mogla opravljati dela s prizadetimi osebami več kot 1/3 časa. Sodišče te listine ni ocenilo. Gre za strokovno vprašanje, za katero sodišče nima znanj. Sodišče bi moralo izvesti dokaze po uradni dolžnosti (34. člen ZDSS-1). Upoštevati bi moralo tudi, da se po pravilniku status telesno ali duševno prizadete osebe dokazuje z listino. Toženka je tudi v poročilu z dne 10. 12. 2019 navedla prizadete varovance, sodišče pa se do tega ni opredelilo. Ni obrazložilo, zakaj ni verjelo direktorici toženke in priči A.A.. Za ugoditev zahtevku bi morala tožnica predložiti druge, bolj kvalificirane dokaze. Tožnica je ves čas opravljala delo delovnega mesta socialna oskrbovalka III, do pridobitve nacionalne poklicne kvalifikacije pa tudi ni imela ustrezne izobrazbe za delovno mesto socialna oskrbovalka II. Sodba je neobrazložena, nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče je tudi zmotno odločilo o pravdnih stroških, saj tožnica ni uspela v celoti, poleg tega je uspešno ugovarjala obrestnemu zahtevku. Posledično je napačen tudi dopolnilni sklep.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica prereka toženkine navedbe. Navaja, da toženka v pritožbi navaja nova dejstva, kar ni dopustno. Tožnica je opravljala delo višje vrednotenega delovnega mesta socialna oskrbovalka II, o čemer so skladno izpovedale vse priče, ki so opravljale enako delo kot tožnica. Delo so opravljale z duševno in telesno prizadetimi osebami (nepokretne, dementne ali kako drugače fizično prizadete osebe), pri čemer se ne zahteva, da je tem osebam priznan status invalida ali osebe z duševno motnjo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe in dopolnilni sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba. Skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki jih smiselno uveljavlja pritožba. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je tožnici pravilno prisodilo plačilo za dejansko opravljeno delo glede delovnega mesta socialna oskrbovalka II, četudi je formalno zasedala delovno mesto socialna oskrbovalka III. Po pravilnem opozorilu pritožbe ni odločilno sklicevanje sodišča na 3. in 3.a člen Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.), saj vprašanje spora ni, ali je bila tožnici v pogodbi o zaposlitvi plača za delovno mesto socialna oskrbovalka III določena v skladu s predpisi, ampak ali je tožnica opravljala naloge višje vrednotenega delovnega mesta socialna oskrbovalka II.

7. Tožnica je bila najprej od 17. 8. 2009 pri toženki zaposlena na delovnem mestu socialna oskrbovalka III, po pridobitvi nacionalne poklicne kvalifikacije s področja socialne oskrbe pa sta stranki 20. 2. 2015 sklenili pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto socialna oskrbovalka II. Ker izobrazba delavca nima vpliva na odločanje o zahtevku za plačilo po dejanskem delu, ni relevantno vztrajanje pritožbe, da tožnica v spornem obdobju (julij 2013 – februar 2015) ni imela ustrezne izobrazbe za zasedbo delovnega mesta socialna oskrbovalka II.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugodilo tožničinemu (četudi zgolj opisnemu) zahtevku za plačilo razlike v plači med navedenima delovnima mestoma. Ni odločilna pritožbena navedba o neizvršljivem izreku sodbe, češ da ni v skladu z davčnimi predpisi. Ni utemeljen pritožbeni očitek neobrazloženosti sodbe, kot tudi ne očitek, da naj bi sodišče odločilna dejstva ugotavljalo izven tožničine trditvene podlage, bistvo katere je bilo, da je tožnica dejansko opravljala naloge višje vrednotenega delovnega mesta. Že v tožbi je navedla, da je ves čas, pred in po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 2. 2015 za delovno mesto socialna oskrbovalka II, opravljala delo tega delovnega mesta, kar je konkretizirala v prvi pripravljalni vlogi, v kateri je odgovorila na navedbe toženke iz odgovora na tožbo ter podala dokazne predloge za zaslišanje prič B.B., C.C., D.D., E.E., F.F. in G.G.. Sodišče prve stopnje je neposredno zaslišalo le tožnico, zakonito zastopnico toženke in pričo A.A., glede ostalih predlaganih prič pa je prebralo njihove izpovedi iz spisa I Pd 965/2018 in I Pd 812/2015. Ugodilo je namreč predlogu tožnice, naj se namesto zaslišanja prič prebere njihove izpovedi iz navedenih dveh zadev. Toženka je ugovarjala tako zaslišanju prič kot temu, da naj se preberejo izpovedi prič, ker da te ne morejo izpovedati o vsebini tožničinega dela, pač pa le o svojem delu. Sodišče temu ugovoru ni sledilo in je na istem naroku prebralo izpovedi prič iz drugih dveh zadev, nakar je toženka temu ponovno ugovarjala iz že navedenega razloga ter uveljavljala procesno kršitev. Šele v pritožbi uveljavlja, da prečitanje izpovedi iz drugih zadev pomeni kršitev kontradiktornosti in s tem absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Očitno je mišljena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar pa mora stranka po 286.b členu ZPP kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče, česar pa toženka na navedenem naroku ni storila. Nenazadnje pa se je toženka na naroku o spornih dokazih tudi imela možnost izjaviti - tako pred kot po izvedbi dokazov je izjavila, da se priče ne morejo izpovedati o tožničinem, pač pa le o svojem delu. S podobnimi navedbami toženka v pritožbi uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje, ko vztraja, da iz izpovedi prič ne izhaja seznanjenost s tožničinim delom, s čimer pa se pritožbeno sodišče ne strinja. Iz izpovedi navedenih prič izhaja ključna podlaga za ugoditev tožbenemu zahtevku.

9. Sodišče prve stopnje je pri raziskovanju dejanskega stanja pravilno izhajalo iz opisa obravnavanih delovnih mest. Upoštevalo je, da je po pogodbi o zaposlitvi z dne 17. 4. 2012 delovno mesto socialna oskrbovalka III zajemalo: pomoč pri temeljnih dnevnih opravilih, gospodinjska pomoč, pomoč pri ohranjanju socialnih stikov, opazovanje in spremljanje potreb uporabnikov, sodelovanje pri pripravi individualnih načrtov, vodenje evidenc opravljenih storitev in pripravljanje poročil, nadomeščanje znotraj delovnega področja ter druga dela in naloge v skladu z delovnim procesom po navodilih nadrejenega. Delovno mesto socialna oskrbovalka II pa je po pogodbi o zaposlitvi z dne 20. 2. 2015 zajemalo: pomoč pri temeljnih dnevnih opravilih, gospodinjska pomoč na domu uporabnika, pomoč pri ohranjanju socialnih stikov, opazovanje in spremljanje potreb uporabnikov, sodelovanje pri pripravi individualnih načrtov, vodenje evidenc opravljenih storitev, nadomeščanje znotraj delovnega področja, izvajanje del in nalog v skladu z delovnim planom in konceptom dela, izvajanje del in nalog po nalogu nadrejenega. Sodišče je utemeljeno izpostavilo ''prekrivanje'' nalog spornih delovnih mest: pomoč pri temeljnih dnevnih opravilih, opazovanje in spremljanje potreb uporabnikov, nadomeščanje znotraj delovnega področja. Nadalje je upoštevalo, da iz popisnega lista zahtevnosti delovnega mesta socialna oskrbovalka II izhaja: gospodinjska pomoč na domu upravičenca, pomoč pri temeljnih dnevnih opravilih in ohranjanju socialnih stikov, opazovanje in spremljanje potreb uporabnikov, vodenje evidenc opravljenih storitev, nadomeščanje znotraj delovnega področja, izvajanje del in nalog v skladu z delovnim planom in konceptom dela, izvajanje del in nalog po nalogu nadrejenega. Delo vključuje tudi delo s telesno in duševno prizadetimi osebami v obsegu do 2/3 delovnega časa. Iz popisnega lista zahtevnosti delovnega mesta socialna oskrbovalka III je sodišče razbralo: gospodinjska pomoč na domu upravičenca, pomoč pri vzdrževanju osebne higiene in ohranjanju socialnih stikov, vodenje evidenc opravljenih storitev, izvajanje del in nalog v skladu z delovnim planom in konceptom dela, izvajanje del in nalog po nalogu nadrejenega. Delo vključuje tudi delo s telesno in duševno prizadetimi osebami v obsegu manj kot 1/3 delovnega časa. Sodišče je zaključilo, da je za delovno mesto socialna oskrbovalka II predvideno opravljanje širše pomoči pri temeljnih dnevnih opravilih (in ne le pri vzdrževanju osebne higiene), dodatno tudi opazovanje in spremljanje potreb uporabnikov ter nadomeščanje znotraj delovnega področja, ter da socialne oskrbovalke II opravljajo delo s telesno in duševno prizadetimi osebami več kot 1/3 delovnega časa.

10. Toženkine pritožbene navedbe, da gre pri nalogah pomoč pri temeljnih dnevnih opravilih in vzdrževanju osebne higiene za isto nalogo, so v nasprotju z njenimi navedbami, da delavka na delovnem mestu socialna oskrbovalka II opravlja nalogo pomoč pri temeljnih dnevnih opravilih, delavka na delovnem mestu socialna oskrbovalka III pa le pri vzdrževanju osebne higiene, prav tako je kot razliko med delovnima mestoma opredelila nalogi opazovanje in spremljanje potreb uporabnikov in nadomeščanje znotraj delovnega področja. Navajala je tudi, da ima delavka na delovnem mestu socialna oskrbovalka II več poročanja in več spremljanja zdravstvenega in socialnega stanja uporabnika. Da to poročanje zajema celovito poročilo, je nedopustna pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP). Enako velja za njene navedbe, da je ob upoštevanju Pravilnikov o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev iz leta 1995 ter 2010 naloga pomoč pri temeljnih dnevnih opravilih enaka nalogi vzdrževanje osebne higiene. Poleg tega ta navedba ni bistvena za odločitev, saj sodišče dejanskega dela tožnice na delovnem mestu socialna oskrbovalka II ni utemeljilo s tem, da bi opravljala širšo nalogo pomoč pri temeljnih dnevnih opravilih, ampak predvsem z nalogo nadomeščanje znotraj delovnega področja (da naj bi šlo pri tem za nesamostojno nalogo, je toženka prvič navedla šele v pritožbi) in ugotovljenim večjim obsegom dela s telesno in duševno prizadetimi.

11. Pritožba neutemeljeno navaja, da že tožničina izpoved ne kaže v smer utemeljenosti zahtevka. Tožnica je izpovedala, da je v delovnem razmerju pri toženki ves čas opravljala iste delovne naloge, in sicer gospodinjsko pomoč na domu, pomoč pri vzdrževanju osebne higiene, ohranjanje socialnih stikov, vodenje evidenc opravljenih storitev, izvajanje del in nalog v skladu z delovnim planom in konceptom dela ter opazovanje in spremljanje potreb uporabnikov. Tožničino izpoved v delu, v katerem se nanaša na nalogo opazovanje in spremljanje potreb uporabnikov (češ da ni vedela izpovedati o tej nalogi), toženka jemlje iz konteksta, saj je tožnica izpovedala, da je opravljala tudi to nalogo. V izpovedi je še poudarila, da je tudi po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto socialna oskrbovalka II z dne 20. 2. 2015 opravljala popolnoma enako delo, kot prej, vključno s pomočjo pri temeljnih dnevnih opravilih, opazovanjem in spremljanjem potreb uporabnikov ter nadomeščanjem znotraj delovnega področja. Izpovedala je tudi o tem, da je opravljala delo z duševno in telesno prizadetimi, od tega je bilo veliko dementnih starostnikov in mlajši težki invalidi. Priča A.A., koordinatorka pri toženki, je potrdila, da je tožnica izvajala gospodinjsko pomoč na domu upravičencev, pomagala pri vzdrževanju osebne higiene in temeljnih delovnih opravilih, ohranjanju socialnih stikov, opazovanju in spremljanju potreb uporabnikov, vodenju evidenc opravljenih storitev in nadomeščanju znotraj delovnega področja. Direktorica toženke je izpovedala, da so tožnica in njene sodelavke ves čas delale enake delovne naloge, in sicer le naloge delovnega mesta socialna oskrbovalka III. Zanikala je, da bi tožnica v velikem obsegu opravljala delo s telesno in duševno prizadetimi, ampak da je šlo za zelo omejen obseg uporabnikov.

12. Sodišče je v zvezi z vsebino tožničinega dela prebralo tudi zgoraj omenjene izpovedi prič - tožničinih sodelavcev. Ugotovilo je, da se vsebina njihovega dela ni spreminjala, ves čas so delali enako ter se med seboj nadomeščali. Vsi so izjavili, da je bilo dela s fizično in duševno prizadetimi uporabniki bistveno več, kot pa je izpovedala direktorica tožene stranke, zato ji sodišče ni verjelo. V zvezi s tem je izpostavilo, da se naloga nanaša na delo z vsemi telesno in duševno prizadetimi osebami, ne le na delo z invalidi oziroma osebami, ki bi zaradi prizadetosti imele posebej priznan status, za kar se še v pritožbi zavzema toženka, sklicujoč se na svoji listini z dne 14. 9. 2018 ter z dne 10. 12. 2019, ki naj bi dokazovali, da je imela samo 6 prizadetih oskrbovancev. Toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala navedb o tem, da bi se moralo o statusu prizadetih oseb sklepati na podlagi določb Pravilnika o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev. Tudi ne gre za pomembno strokovno vprašanje, glede katerega bi bila potrebna izvedba dokazov po uradni dolžnosti (34. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.), kot neutemeljeno predlaga pritožba. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je bila tožnica med delavkami, ki so več kot 1/3 delovnega časa (torej več kot je bilo predvideno za socialne oskrbovalke III) opravljale delo s kakorkoli (trajno ali začasno) telesno ali duševno prizadetimi (zaradi bolezni, starosti poškodb....), saj je delo s takšnimi uporabniki trajalo od 4 do 5 ur na dan.

13. Pritožba neutemeljeno navaja, da bi tožnica morala predložiti druge, bolj kvalificirane dokaze. Tožnica je s predlaganimi in izvedenimi dokazi dokazala svoje navedbe o opravljanju višje vrednotenega dela. Sodišče prve stopnje je dokazno oceno glede tega tudi ustrezno obrazložilo, pri čemer je poleg izpovedi tožnice in relevantnih listin izpostavilo predvsem skladne izpovedi prič - tožničinih sodelavcev, v posledici česar ni imelo podlage, da bi verjelo toženi stranki oziroma direktorici toženke ter priči A.A.. Tudi sicer je neutemeljen pritožbeni očitek neobrazloženosti izpodbijane sodbe, ki vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, s katerimi se pritožbeno sodišče, kot izhaja iz gornje obrazložitve, tudi strinja.

14. Toženka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita zmotno odločitev o pravdnih stroških. Pri odločitvi je pravilno upoštevalo tretji odstavek 154. člena ZPP, po katerem mora ena stranka povrniti nasprotni stranki vse stroške, če ta ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom zahtevka, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. Tožnica je uspela z zahtevkom za plačilo razlike v plači za 20 mesecev, umik tožbe se je nanašal le na dva meseca, kar ni povezano s posebnimi stroški, odločitev o stranski terjatvi (delno zavrnjen obrestni zahtevek) pa nima vpliva na presojo deleža uspeha stranke v pravdi.

15. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe ter posledično še izpodbijani dopolnilni sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

16. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške, tožnici pa je dolžna povrniti strošek odgovora na pritožbo, ki v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) znaša 375 točk, z 2 % materialnimi stroški in DDV pa 279,99 EUR (154., 155. in 165. člen ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (2002) - ZSPJS - člen 3, 3a.
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 126.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
19.11.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQxMzc1